Glasovalna številka: PR105

Ajša Sašek

BABICA PRIPOVEDUJE

OŠ Zadobrova

 

„Ne vem, če si dovolj stara, da bi razumela mojo zgodbo,“ je dejala babica z nezaupljivim glasom.“Ampak obljubim ti, da ti jo bom nekoč zaupala.“ Povesila sem glavo in molče čakala, da se me je babica usmilila. Ko sem videla, da ne bo iz tega nič, sem jo radovedno vprašala: “Babica, kdaj bo to?“ „Oh, Metka, ne vem, ko bo prišel čas, zdaj si še otrok in nočem te moriti s tem, kar se je zgodilo v preteklosti.“

                                                                                                                                                   Povesila sem glavo in se pogreznila globoko v toplino naslonjača. Kamin, ki je oddajal močno toploto, me je uspaval. Po kakšnih dveh urah prijetnega zimskega spanca, sem se prebudila. Na ovalni leseni mizici, ki je stala med obema naslonjačema poleg božične smreke, so bili pripravljeni sveže pečeni piškotki ter dve skodelici vročega čaja. Ko pa sem se ozrla še skozi okno, sem zagledala prelepe bele krpice, ki so letale iz neba na zemljo, plesale zimski ples in počasi izginile. Vse to je v meni vzbudilo pravo božično razpoloženje. Vstala sem in začela skakati od navdušenja. Nato je v sobo prišla babica. V rokah je držala pletilke in na novo spleten pulover. Rekla je: ”Na, poglej, spletla sem ti volnen pulover. Zdaj pa si ga le hitro obleci in pojdi ven, dokler še sneži.” Nadela sem si topel babičin pulover in odhitela.

Strma travniška pobočja je že pobelila tanka plast snega. Vzela sem sani in se spustila po hribu navzdol do kmetije, kjer je živel Matevž. Skupaj sva naredila snežnega moža in zatem še nekaj angelčkov. Počasi se je začelo temniti in s sanmi sem se odpravila nazaj proti koči k babici. Otresla sem si veliko gmoto snega iz čevljev in vstopila.

Babica je že sedela na svojem naslonjaču. V rokah je držala majhno, staro, papirnato sliko ter jo gledala. Ko je opazila, da sem vstopila, je dvignila pogled in me z rosnimi očmi pogledala. Zdela se mi je malenkost drugačna kot ponavadi. Preoblekla sem se in pristopila k njej, nato pa sem jo vprašala: “Babica ali je kaj narobe?“ „Nič, prav nič, otrok moj,“ je dejala. “Včasih samo pomislim, kako osamljena bi bila brez tebe, z nikomer se ne bi mogla pogovarjati.“ Nato je še enkrat pogledala v sliko in me vprašala: “Ali veš, kdo je to na sliki?“ „Ne vem, babica.“ „To sem jaz, ko sem bila še čisto majhna, približno tvojih let.“ “Oh, babica, daj povej mi zgodbo o tvojem otroštvu. Zelo rada bi vedela, kaj se je zgodilo.” Babica je dolgo časa oklevala in ni vedela, kaj naj reče. Medtem pa sem se jaz že namestila v naslonjač, vzela skodelico čaja v roke in nestrpno čakala, da začne pripovedovati. Oboževala sem njena pripovedovanja, saj je res znala pripovedovati. Vsako stvar je podrobno opisala. Če si pozorno poslušal, se ti je zgodba kar risala v glavi. Čez nekaj časa je nato dejala: ”Prav, povedala ti bom.” Za hipec je še oklevala, nato pa je začela s pripovedovanjem.

“Pisalo se je leto 1914. Svet je bil razdeljen na dve strani. Na eni strani so bile države, ki so imele kolonije. To so bile države, ki so imele še nekaj ozemlja. Med njimi je bila tudi Rusija, država, kjer sem živela jaz. Na drugi strani pa so bile države, ki niso imele kolonij, vendar so hotele, da bi se svet ponovno delil. Ena izmed njih je bila Nemčija.“

Babica je zajela sapo in nadaljevala: “28. junija istega leta pa je bil umorjen avstro-ogrski prestolonaslednik Franc Ferdinand. Avstro-Ogrska je za umor krivila Srbijo, zato jo je tudi napadla. To pa je povzročilo verižno reakcijo. Države so napovedale vojno svojim tekmicam. Med njimi je tudi Nemčija napovedala vojno Franciji in Rusiji.”

”Zakaj je Avstro-Ogrska krivila Srbijo?” sem jo z zanimanjem vprašala. “Veš, Metka, avstro-ogrskega prestolonaslednika naj bi ubil Srb, zato je tudi Avstro-Ogrska obtožila Srbijo. Ah, pa kaj ti sploh to govorim, saj si še premlada, da bi razumela.”

“Ne, babica, motiš se, prav vse razumem,” sem dejala. Babica je z nasmehom prikimala in nadaljevala.

„ No, kot sem ti že povedala, so si tekmice napovedale vojno. Tako so se odprle fronte in prišlo je do prve svetovne vojne. Ko se je leta 1914 odprla vzhodna fronta med Nemčijo in Rusijo, sem bila še otrok. Stara sem bila približno sedem let. Ker nisem imela staršev, sem živela v moskovski sirotišnici. Še pred vojno se mi je zdelo, da sem bila prikrajšana za marsikaj. Ko pa se je začela, sem si želela, da bi bilo vse tako kot prej. Otroci v sirotišnici sploh nismo izvedeli za začetek vojne,  ker sploh nismo znali govoriti nobenega jezika niti svojega maternega jezika ruščine. Oskrbovalke v sirotišnici so bile ves čas tiho in niti besedice niso rekle. Mi otroci pa tudi nismo mogli ničesar vprašati, saj nismo znali govoriti. Popolnoma so nas odklopili od realnosti. Tudi preko radia se nismo mogli ničesar naučiti, saj jih nismo imeli.“

Babici so se začele nabirati solze v očeh, zato se je za hipec ustavila in si obrisala oči. Globoko je vdihnila in nadaljevala: “Bil je nato navaden dan, no, kolikor je lahko normalen, če si v sirotišnici. Kot ponavadi smo otroci popoldan preživeli v sobah, na posteljah, bili smo čisto tiho kot vedno. Naenkrat pa smo zaslišali neko topotanje, vsi smo se zrinili k oknu in opazovali kaj se dogaja. To je bilo prvič,  da smo v sirotišnici kaj slišali. Izvedeli smo, kaj se je dogajalo v svetu. Dolgo časa smo poslušali in topotanje je postajalo vedno glasnejše. Naenkrat se je izza vogala na trg pred sirotišnico zgrinjalo veliko mož, ki so bili takrat za nas zelo čudni. Za sabo so privlekli topove in tanke. Ko smo otroci to ugledali, smo se začeli sprva čudno gledati, nato pa smo se stisnili v kote pod postelje in se pokrili z odejami čez glavo. Tako smo preživeli ves preostanek dneva.“

„Ko smo se nasledje jutro zbudili, so bili vojaki že postavljeni v enake vrste, njihovi topovi in tanki so bili usmerjeni točno v sirotišnico. Vendar mi otroci nismo vedeli, kaj naj bi to pomenilo. Zato smo le mirno gledali. Sredi dneva smo vsi otroci iz sirotišnice odšli v skupni prostor, kjer nam naj bi oskrbnice dale kaj za pod zob. Vendar tistega dne tam ni bilo nobene oskrbnice. Zato smo se vsi nesrečni vrnili nazaj v svoje sobe.“

„Nato smo še enkrat pogledali skozi okno in videli, da je bil vsak mož že pripravljen s svojim vojaškim strojem. Mi pa smo le opazovali, kaj se bo zgodilo. Nato je eden izmed njih sprožil top in velika topovska krogla je zadela streho sirotišnice. Vsi otroci so se razbežali, razen jaz sem ostala v kotu pod svojo posteljo. Takrat me je bilo prvič zares strah. Čez nekaj minut se je bombandiranje nadaljevalo, krogla za kroglo so podirale moj tedanji edini dom, sirotišnico. Ko je ena izmed krogel zadela streho nad menoj in je del stropa padel na mojo posteljo, sem se šele zganila. Hitro sem splezala izpod postelje in stekla proti glavnim vratom v sirotišnico. Vendar nisem mogla priti do njih, saj jih je zakrival padli strop. Ostala sem ujeta, nisem vedela, kaj naj storim. Stekla sem v kuhinjo, v kateri do takrat še nikoli nisem bila, saj so imele vanj vstop le oskrbovalke. A zdaj, ko jih ni bilo več, sem si drznila vstopiti.V kuhinji so bila še ena vrata. Ta so vodila v klet. Hitro sem stekla dol in se skrila. Tema in mali prostor sta mi dala občutek tesnobe. Stisnila sem se čisto skupaj, da so se kolena dotikala mojega čela. Medtem ko sem bila skrita v kleti, sem premišljevala, kam naj bi šli ostali. Bila sem srečna, da sem bila na varnem, kjer me ne more zadeti krogla, po drugi strani pa sem upala, da bo prišel nekdo in me rešil, saj sem ostala ujeta.Tega občutka se dobro spomnim.“

Babica je naredila požirek čaja, ki se je zdaj že dodobra ohladil in nadaljevala: “V kleti sirotišnice sem nato ostala še kakšne štiri noči. Na obstreljevanje sem se že privadila. Sedaj niso več obstreljevali sirotišnice temveč druge stavbe poleg trga. Četrto noč pa sem zaslišala nekakšne korake, ki vstopajo v sirotišnico. Nisem vedela, kaj naj naredim. Še bolj sem se stisnila v kot kleti in poslušala, kaj se bo zgodilo. Nenadoma sem videla lučko, ki je prihajala po stopnicah v klet. V tistem trenutku sem na ves glas zakričala. Še sama ne vem, kako. To je bilo prvič, da sem kaj izdavila iz svojih ust. Seveda je vojak to takoj slišal in se mi približal. Ugotovila sem, da je to eden od tistih čudnih ljudi, ki so pred približno petimi dnevi prikorakali v Moskvo.”

“Ko se mi je vojak dodobra približal, sem zaradi njegove luči lahko videla njegov videz, kako izgleda. Vojak se mi je nasmehnil in me pobožal po licu. Takoj sem vedela, da mi ne bo nič naredil. Izz svoje torbe je potegnil nekakšno igračko in mi jo podaril. Nato me je nekaj vprašal, vendar nisem vedela, kaj, ker nisem znala govoriti. Vojak je to ugotovil in me s pomočjo kretenj vprašal, kako mi je ime. Svojega imena nisem imela in niti nisem vedela, zakaj bi človek sploh imel ime, če ne zna govoriti.  Prisedel je k meni na mrzla kamnita tla in iz velike torbe privlekel nekakšen taborniški šotor in me zavil vanj. Nato je zapel še nekaj nemških pesmi in mi dal jesti. Potem sva oba zaspala. Naslednjih nekaj dni sva še prebila v kleti. Ti dnevi so bili do takrat najlepši dnevi mojega življenja. Prvič me je nekdo spravil v smeh, ker pred tem smeha sploh nisem poznala. Prvič sem spoznala, kaj to je življenje in prvič sem imela nekoga, na katerega sem se lahko zanesla.“

Babica se je za trenutek ustavila, zamislila se je, nato pa se je ozrla po uri. Bilo je že enajst ponoči. Rekla je: “Metka, spat bo treba, pozno je že.“

„Ne še, babica, moraš mi povedati zgodbo do konca. Ti znaš tako lepo pripovedovati, da bi lahko bila vsaka grozljivka moja pravljica za lahko noč!“

Babica se je nasmehnila, srknila še en požirek čaja in pričela:

„Čez nekaj dni so zaloge hrane že pošle, pa tudi lučka ni več gorela. Zato se je vojak spomnil, da bova odšla iz sirotišnice. Tako sva se šesto noč, ko je vojska še spala, potihoma splazila izpod težkih ruševin sirotišnice. Prvič po sedmih letih sem lahko začutila moskovski zrak na svojem obrazu. Videla sem vso to grozo, do tal podrte hiše in dim, ki se je vil iz popolnoma podrtega mesta. Komaj sem lahko uvidela vso to grozo, že sva hitela nekam v stranske ulice, da bi se skrila pred vojsko, ki se je počasi začela zbujati. Spomnim se le tega, da sva v naslednjem trenutku že trkala na neko povsem tujo hišo, ki sem jo v življenju prvič videla, čeprav sem vsak dan živela v Moskvi.”

„V tistem trenutku je vojak ugotovil, da ima oblečeno nemško uniformo. Hitro jo je slekel in odvrgel med hiše. Takrat je vrata že odprl nek mož srednjih let, z dolgimi sivimi brki in brado ter polizanimi sivimi lasmi. Vojak je začel govoriti. Nisem razumela, kaj je govoril, opazila pa sem, da ni govoril več istega jezika, kot ga je uporabil v svojih pesmicah v sirotišnici. Mož ga je čudno pogledal in nama velel, naj vstopiva.  Zdaj vem, zakaj naju je mož spustil notri.“

„Vojak je bil prevajalec. Znal je nekaj ruskih besed, ravno toliko, da je mož lahko verjel, da je Rus. Izdajal se je za ruskega vojaka, mene pa za njegovo hčer. Tako sva bila skrita globoko v kleti te hiše. Bilo je veliko podgan in plesni, stropi so bili nizki in bilo je veliko vlage. V kleti sva našla staro, zaprašeno, s pajčevino obdano šolsko tablo, ki je visela na steni. Našla sva nekaj belih kred in vojak je sklenil, da me bo naučil pisati in govoriti. Imela sva nekaj hrane ter pijače, pa tudi mali radio, katerega je vojak nosil s seboj. Nič nama ni manjkalo, le pretvarjati sva se morala, da sva Rusa. To pa je bilo težko, saj je vojak znal povedati le nekaj najpomembnejših stavkov v ruščini. V teh dneh, ki sem jih preživela v stari hišni kleti, me je vojak naučil nemškega jezika. Poslušala sem njegovo govorjenje in petje nemških narodnih pesmi in se tako tudi sama že skoraj naučila govoriti nemško. Sprva sem se počutila kot dojenček, ki se uči reči besedo mama. Sčasoma pa sem se privadila na jezik in moram reči, da mi je šlo učenje nemščine zares dobro. Otroci se učijo govoriti jezik, ko so še čisto majhni, jaz pa sem se prvič srečala z nemškim jezikom šele pri svojih sedmih letih.“

„Medtem ko sva bila midva skrita v kleti ruskega moža, so v nemški vojski opazili, da manjka njihov prevajalec. Zato so nekaterim nemškim izvidnikom naročili, naj gredo od hiše do hiše in pod prisilo pregledajo vsako rusko hišno klet v mestu. Izvidniki so vestno opravljali svojo delo in eden od njih je opazil nemško uniformo, ki je ležala ob hiši, v kateri sva bila skrita. Takoj se mu je posvetilo, da gospodar v svoji kleti skriva nemškega vojaka. Ves besen je prihitel noter in se začel dreti nanj. Z vojakom sva spoznala, da nekaj ni vredu. Hotela sva pobegniti, a so v hišo pridrveli nemški izvidniki. Skrila sva se v staro, s pajčevinami obdano omaro in čakala, kaj se bo zgodilo. Izvidniki naju na srečo niso opazili in so odšli naprej.“ 

„Ko so odšli, je mož poklical rusko vojsko. Nato naju je zaklenil v klet in nekaj vpil, kar sploh nisva razumela. Čez nekaj časa sva zaslišala glasen pogovor. Odprla so se kletna vrata in vstopili so trije ruski vojaki. Imeli so mrk pogled in vedela sem, da se bo nekaj zgodilo. Oblečeni so bili v belosive kožuhe in na glavi nosili ruske kučme ter bili obuti v visoke črne škornje. Eden izmed njih je nosil vrv. Ko je vojak to videl, mu je postalo slabo. Stisnil me je in me poljubil na lice. Nato sva oba molčala. Vojaki so se postavili v ravno vrsto in srednji vojak je začel glasno in nerazločno govoriti v tujem jeziku. Ko je končal, se je obrnil k ostalima dvema  ter jima nekaj velel. V kletni strop sta napravila nekakšno zanko in nanjo privezala čudno zavezano vrv. Vojaku je ob pogledu na to zastal dih. Na široko je odprl usta, oči pa so mu v trenutku preplavile solze. Ko je videl, da to ne bo pomagalo, se je hrabro postavil pokonci. Pogumno je stopil na leseno pručko in si nadel vrv čez glavo. Eden izmed ruskih mož mu je spodmaknil pručko in vojak je obvisel v zraku. V tistem trenutku sem dojela, kaj se dogaja. Stekla sem do srednjega moža ter ga začela brcati. Ko me je z vso močjo odrinil, sem ga še ugriznila in na ves glas začela jokati. Še enkrat sem se ozrla po vojaku, a ta je ravno izdihnil. Nikoli ne bom pozabila, da me je pogledal, se mi nasmehnil in z nasmeškom na obrazu umrl.“

Babica se je odkašljala. Obraz so ji preplavile rahle solze in vse je kazalo na to, da je vse občutke podoživljala še enkrat. Tudi meni je bila zgodba presenetljiva. Le okamenelo sem sedela v svojem naslonjaču in nemo poslušala.

Babica se je nato zbrala in nadaljevala s svojim pripovedovanjem:

„Ruski vojaki so odrezali vrv in vojakovo truplo se je zgrudilo na tla. Prvič v življenju sem videla mrtvega človeka. Zajokala sem še močneje. Podrl se mi je cel svet in ponovno sem bila čisto sama. Zvila sem se v kot kleti in jokala. Malo kasneje me je začela boleti glava. Od utrujenosti sem zaspala.“

„Ko sem se zbudila in se ozrla okrog sebe, sem zagledala le prazno sobo, sredi katere je stala  miza in stol. Nisem vedela, kje sem. Vse skupaj me je spominjalo na sobo v sirotišnici, le da je  bila ta brez postelje. Osamljeno sem sedela v sobi, vse do večera. Spomnim se, da sem večino časa jokala. Spraševala sem se, kaj bodo naredili z mano. Ali me bodo ubili? Ali me bodo poslali v katero drugo sirotišnico? Takšna vprašanja sem si takrat v mislih postavljala vse do večera.”

“Ko sem že skoraj spala, je v sobo stopil gospod srednjih let. Vsedel se je, me pogledal in mi povedal, da mi ne bo storil nič slabega. Povedal mi je, da mu je ime Dimitrij Korosakski. Bil je ruski oficir in prevajalec, ki se je želel z mano le malo pogovoriti. Sprva me je vprašal, kako mi je ime, pa mu nisem znala odgovoriti. Zanimalo ga je, kaj rada delam, kdaj imam rojstni dan,  koliko bratov in sester imam ... Na večino njegovih vprašanj nisem znala odgovoriti. Povedala sem mu, da o sebi ne vem praktično nič, saj sem že od malega sirota. Nato me je še vprašal, če bi mu rada zaupala vse, kar se mi je v življenju zgodilo. Z veseljem sem mu povedala, kaj se mi je dobrega in slabega v življenju zgodilo. Omenila sem mu, da sem imela najboljšega  prijatelja, ki me je naučil nemško govoriti. Potem pa sem ga izgubila, ker so ga ubili.“

„Končala sem s svojo pripovedjo in Dimitrij me je z zanimanjem pogledal. Po nekaj sekundah molka mi je rekel: “Vse, kar sama ne veš, ti bom sedaj povedal jaz. Ime ti je Anastasija. Po rodu si Rusinja, rojena 28. decembra leta 1907. Živela si v urejeni in zgledni ruski družini, ki je štela devet članov. Ko si bila stara dva meseca, je zgorela hiša, v kateri ste živeli. Vsi so pomrli razen tebe. Iz hiše te je rešil nek starejši gospod in te vzel k sebi. Ko je umrl, so te premestili v sirotišnico. Nadaljevanje zgodbe pa že veš.“ 

„Ko mi je Dimitrij to povedal, se mi je zdelo, da bom eksplodirala, saj mi je srce tako močno bilo. Nisem vedela ali naj verjamem temu, kar sem slišala, ali naj na vse skupaj pozabim. Šele čez nekaj trenutkov sem se zavedala tega, kar sem slišala. Nisem mogla razumeti, kako sedem let  nisem vedela, kdo sem. Potem pa pride nekdo in mi v minuti pove vse tisto o meni, kar prej še sama nisem vedela.“

Babica je vstala, si popravila krilo, stopila do mene, me prijela za roko in dejala: “No, tako Metka, zdaj veš vse, kar bi morala vedeti o meni.“

„Ne še, babica, nisi mi povedala, kje si živela po tem, ko ti je Dimitrij povedal, kdo sploh si!“ sem dejala.

Babica me je pogledala in rekla:“No, prav. Torej po tem, ko mi je Dimitrij zaupal, kdo sem, sem živela pri njegovi družini. Ko sem dopolnila trinajst let, sem služila kot dekla pri sosednji kmetiji, dokler nisem bila dovolj stara, da sem začela hoditi v službo. Poročila sem se s tvojim dedkom in dobila sva prekrasno hčer, tvojo mamo. No, Metka, mislim, da zdaj veš prav vse.“

„Uau, babica, kakšna zgodba. Ti si najboljša babica na celem svetu. Obožujem te in upam, da bom nekoč prav takšna, kot ti,“ sem z zanimanjem še dodala in zaspala v babičinem naročju.