Glasovalna številka: PR107

Ida Ramovš

BITI TUJEC

OŠ dr. Pavla Lunačka Šentrupert

 

Peljemo se že dolgo, ne vem kako dolgo, saj sem izgubila občutek za čas, pa tudi razdalja  je kar velika. Ampak naporne vožnje mi ni mar; če sploh lahko rečem, da je vožnja naporna, če palestinskim cestam v primerjavi z evropskimi sploh lahko rečemo ceste. Še dobro, da smo Izraelci, bi kdo rekel. Po vsaj stokratnem preverjanju osebnih dokumentov so nam dovolili zapustiti Palestino in se voziti po izraelskih cestah, cestah zgrajenih za Jude. Vendar pa kljub naporni vožnji je to vožnja do miru, do novega življenja, daleč proč od vojne, raket, min, nemirov …

Saj res, moje ime je Mirjam. Mirjam Gelfand, kar pomeni ljubljena. Moj priimek pa v enem od judovskih jezikov iz srednjeveške Nemčije, jidišu, pomeni slon. Tako pa se imenuje tudi asteroid: 102 Mirjam. Sem sem pripotovala z mamo Jasmin, očetom Benjaminom, osemletnim bratcem Simeonom, šestletno sestrico Gilo in desetletno sestro Šejno. Naš cilj je od Amsterdama 128 kilometrov oddaljeno mesto Ommen. Pravijo, da je prijetno, ima mline na veter, ravno pravo za celjenje ran. Celjenje ran, zanimiv izraz. Do sedaj smo prispeli do Amsterdama. Še uro in pol vožnje v »novo življenje«. Sicer pa naj bi v začetku odpotovali v evropsko državo Slovenijo, vendar pa naj bi bila slovenščina precej težja od hebrejščine, saj uporabljajo še dvojino, šest sklonov in še druge posebnosti. Potem naj bi odpotovali v Belgijo, natančneje v regijo Valonijo, v mesto Vise, na koncu pa sta se starša odločila prav za mesto Ommen na severu Nizozemske. Mi, otroci, ne vemo, zakaj.                                         

Mesto je imelo sicer pred drugo svetovno vojno kar veliko judovskega prebivalstva, a po nemški invaziji na Nizozemsko, leta 1942, so nekateri pobegnili, večina pa je pristala v koncentracijskih taboriščih in tako so postali žrtve holokavsta.  

Poskusili smo se čim hitreje naučiti nizozemščine in začeli obiskovati šolo, saj pravijo, da naj bi se tako hitreje navadili na nove razmere. Nisem še utegnila veliko napisati o svoji družini. Moj oče je zdravnik, sicer splošni, zanima pa se tudi za psihologijo. Torej, ker je bil zdravnik, je bila naša hiša v Palestini vedno polna ranjencev. Moja mama pa je fizičarka in prevajalka iz angleškega jezika. Sicer sta v Ommenu kaj kmalu našla delo. Mama je občasno sicer prevedla kaj tudi iz hebrejščine v angleščino, nizozemščine pa sta se morala ravno tako naučiti kot tudi mi, otroci. Sedaj pa naj vam povem še nekaj o svojih sorojencih. Šejna, o moja uboga sestrica Šejna. Stara je deset let, a je … invalidna. Poškodoval jo se kos granate ali nekaj takega. Tega nismo vedeli natančno, saj na »okupiranih« območjih ni rentgena. Sem smo med drugim verjetno prišli tudi zaradi njenega zdravljenja. Sicer je na invalidskem vozičku, a je kljub temu optimistična. Sprejema našo pomoč, »sovraži« pa pomilovanje, vedno pravi, da je enaka drugim. Kmalu jo bodo, upamo, operirali. Moj brat Simeon pa je živahen in se ne vda tako zlahka. Zaradi grozot, ki je bil priča že vse življenje, sta se starša bala, da bi kasneje postal preveč odrezav ali celo nasilen.  Pa še moja najmlajša sestrica Gila, katere ime pomeni srečna, pa vendar ji je vojna vzela prav to – srečno otroštvo. Toda tukaj na Nizozemskem, kjer ni strahu pred stalnim pokanjem granat, pa postaja vse bolj srečna in nas pogosto spravlja v smeh, tudi ko nam ni do tega. V Palestini pa smo žal morali pustiti babico in dedka, sicer sta zelo navezana na svoj dom in ga kljub vojni sprva nista hotela zapustiti, potem pa je bilo prepozno, ker je bila pot iz mesta zaprta. Mi pa kljub vsemu upamo, da ju sčasoma vendarle spravimo nekam na varno. Oh … in naš dom v  malem palestinskem mestecu. Vsi se ga radi spominjamo. Vendar pa o tem težko govorimo. Ne bom napisala, kje točno stoji oziroma je stalo, saj je sedaj večina mesta porušenega, da ne bi koga, ki nam je pomagal zapustiti Palestino, spravila v nevarnost. Lahko povem le to, da je nekje na »Zahodnem bregu« reke Jordan, pa saj je vseeno, saj je mogoče zdaj že popolnoma v ruševinah. Tam živi precej Palestincev oziroma Muslimanov, judovska skupnost ni tako velika, a smo se otroci vedno ne glede na to, kaj je rekla oblast, skupaj igrali. Moji najboljši prijateljici … O, kako ju pogrešam! Ajša in Laura, Muslimanka in Judinja. Upam, da se obe rešita iz pekla vojne. Zelo povezani smo bili tako z njunima družinama kot z drugimi judovskimi in palestinskimi družinami, na primer: Goldsteinovimi, ki so že pred nami pobegnili, pa Meirevimi in Eškolovimi, za katere upam, da se bodo rešili iz tega pekla. Sicer pa Goldsteinovi tukaj na Nizozemskem stanujejo v mestecu blizu našega, tako da jih zelo radi obiščemo, oni pa nas. Tudi njihovi otroci obiskujejo nizozemske šole, kjer so se že kar dobro »vklopili«.

No, kar se tiče šole, mojo sestrico Gilo imajo radi že od prvega šolskega dne, saj je zelo prijazna in prisrčna deklica. Res pa je, da so do nas, ki prihajamo od drugod, nekateri ljudje precej nezaupljivi. Mi, torej, jaz, Šejna in Simeon pa, no, ja, težje smo se navadili nove šole. Zadnja leta smo obiskovali bolj šole OZN, se pravi šole Organizacije združenih narodov. Po silovitih napadih leta 2014 pa so nas izobraževali bolj ali manj starši. Simeon se je kmalu vključil, saj je bil dober učenec in je bil s svojim znanjem pripravljen pomagati tudi drugim učencem. Tako je kmalu razblinil predsodke o »nas«. Šejnina učiteljica je njenemu razredu dejala, da naj pomagajo novi učenki, še preden je Šejna stopila v razred. Tako je Šejni neka deklica – njena sošolka seveda – po naročilu učiteljice ves čas pomagala, sčasoma pa so tudi drugi učenci spoznali, kaj je prestala, in ji začeli pomagati. Pozneje, ko se je že vključila, pa je jasno povedala, da noče pomilovanja. Njeni sošolci so to tudi spoštovali. Jaz pa … no,  nekako se nisem vklopila. Morda zato, ker se nisem želela sprijazniti, da šole v Palestini ne bom več obiskovala, saj sem je bila navajena, tam sem imela tudi prijateljice. Sicer se je ena od mojih novih sošolk na začetku družila z mano, a … Verjetno so jo premagali predsodki in stereotipi. Tako sem se zatekam k branju in v naravo. Imamo zelo lep vrt, skoraj mali park z veliko drevesi: brest, graden, bela breza, hrast. Posebej pri srcu mi je stari hrast, rada pa se tudi »skrivaj« sprehajam po mestu.  Ommen ima precej znamenitosti; na primer staro cerkev iz leta 1150, pa muzej figuric v nekdanji mestni hiši. Figuric je kar dvesto tisoč! V mestu pa so tudi mlini na veter, ki še obratujejo. Zanimiv je tudi pokrajinski muzej, ki smo ga obiskali prve dni našega bivanja v Ommenu. Gradova Erde in Vilsterin sta prav tako zelo zanimiva. Skozi mesto pa teče tudi neka zelo znana pohodniška pot. Kako se že imenuje? P… Pil… Piet… da, točno, Pierterpadova pot. Sicer pa smo medtem izvedeli tudi, da je Ommen zelo staro mesto, ustanovljeno leta 1248, da leži tako kot mnoga druga mesta na Nizozemskem le 6 metrov nad morsko gladino in da se prelepa reka, ki se vije skozi mesto, imenuje Vecht.

»Kako pa si se imela danes ti v šoli, Mirjam?« me vpraša mama, ko pridem domov. Odgovorim ji: »Še kar.« Nisem namreč hotela obremenjevati staršev, ki so se ukvarjali s Šejnino operacijo, sicer pa bi najrajši jokala, razbijala in kričala, danes sem se namreč, ko smo pri matematiki računali, hudo zmotila in zato se mi je smejal ves razred, poleg tega so me nekateri med odmorom zmerjali z žaljivkami, ki jih nisem poznala. To popoldne sem se torej učila matematiko in že drugič končala z branjem knjige Dnevnik Ane Frank, spomnila pa sem se tudi na Zlatin dnevnik, dnevnik, ki ga je pisala deklica Zlata v obleganem Sarajevu. V Palestini sem se pogosto spraševala; saj sem tudi sama pisala dnevnik, ali bom končala podobno kot Ana Frank, sedaj pa se sprašujem: le kako so Zlato sprejeli kot begunko, ki je ubežala vojni, v šoli nekje v Veliki Britaniji. Ampak kaj pomaga, jutri bo zopet treba v šolo.  Ko sem pozneje razmišljala, zakaj me je odziv sošolcev tako presenetil, sem se spomnila na odziv sošolcev v Palestini; če se je kdo zmotil, smo mu drugi vedno pomagali. Pred mano na mizi leži dnevnik, vanj z veliki črkami napišem: »Raje bi bila v Palestini, čeprav tam divja vojna.« Vendar pa se sem se kaj hitro zavedla in se spomnila na žvižge raket, pomanjkanje vode, hrane, skratka vsega, predvsem pa strahu, kaj se bo zgodilo jutri ali pa morda že v naslednjem trenutku. Ob bombardiranjih gosto naseljenega dela mesta, ko je bilo mnogo ranjenih, pa tudi mrtvih ljudi, je bilo v zraku čutiti tudi vonj po krvi.

Naslednji dan v šoli pa sploh ni bilo tako strašno slabo, saj sem se matematiko tako dobro naučila, da so bili sošolci kar osupli. Ko pa sem prišla domov, sta starša sede za mizo pričakala vse nas. Rekla sta nam, naj sedemo in ju mirno in pozorno poslušamo. V njunih očeh so bile solze. Glas se jima je tresel. »Vaš bratranec Tobija je včeraj umrl.« Nista nadaljevala. Mama je planila v jok. »Zadela ga je granata,« je povedal oče. »Le želeli so pobegniti stran od vojne, tako kot mi,« je hlipala mama. Šejna, Simeon in Gila so jokali, jaz pa sem stekla v sobo. »Zakaj?« sem se spraševala in jokala. »Zakaj?« »Zakaj prav on, zakaj prav Tobija? Bil je tako prijazen in ustrežljiv. Naslednji mesec bi dopolnil štirinajst let. Nekoč me je rešil pred granato, tako da me je povlekel v klet neke hiše. Prav zdaj, ko bi se bil rešil bede, prav zdaj!« Oče je skoraj v joku prišel v mojo sobo. Rekel mi je, da imata z mamo še eno novico; dobro novico, ki nas bo razveselila. To je bilo res, babica in dedek sta na varnem, v Jeruzalemu. Če bosta prišla do Tel Aviva, bosta morda uspela pobegniti, in se nam pridružila. Tudi moji prijatelji iz šole so še živi.

 »O, življenje, v miru se tvoje vrednosti sploh ne zavedamo, v vojni pa nam je vsak trenutek dragocen.«

Potem pa, ko smo povečerjali, sem se zopet zamislila, zakaj se to dogaja. Če se Zlata Filipović kljub vojni ni zanimala za politiko, se jaz temu nisem mogla izogniti, saj v moji domovini, že od kar pomnim, divja vojna med Izraelci in Palestinci. Eden od hujših spopadov se je odvijal leta 2006, ko sem bila stara le dve leti. Hujši spor je na palestinskem ozemlju potekal tudi leta 2009, sicer pa mnogo Palestincev, nekateri pravijo, da jih več milijonov živi v izgnanstvu v tujini. Izraelci to vojno menda opravičujejo s tem, da bi jih sicer Palestinci napadli. Toda kaj je pravzaprav res? Kljub temu, kot pravi moja mama, za nasilje ni opravičila – ne vera ne etnična pripadnost, ne karkoli drugega.

Ta vojna traja že tako dolgo, bije jo že toliko generacij, da se mi včasih zdi, kot da je to vojna zaradi vojne same, da sploh več ne vedo, zakaj so jo začeli in je tudi ne znajo zaustaviti.

Ko sem bila še manjša, sem se pogosto spraševala, zakaj se Izrael in Palestina preprosto ne razdelita na dve državi, da ne bo več vojne.

Spraševala sem se tudi, zakaj se preprosto ne bi mogli razumeti, tako kot se jaz razumem z Ajšo, ki je Palestinka in Lauro, ki je Izraelka.

Oče mi je pred kratkim povedal, zakaj pravzaprav divja ta vojna. Morda so napako zagrešili Britanci, ko so med prvo svetovno vojno v želji po zmagi hoteli iz teh dveh držav narediti eno samo združeno državo, vendar pa so oblast ponujali Izraelcem kot tudi Palestincem. Tako so nesoglasja med obema ljudstvoma še bolj vzkipela. Na koncu pa je po drugi svetovni vojni leta 1949 nastala država Izrael, ki so jo sosednje države takoj napadle. S sporazumi se enkrat ni strinjala ena, drugič pa druga stran. Skupni sporazum so končno podpisali leta 1993 v Oslu, a se ni uresničil. Ne nazadnje pa tudi izraelska država na območje Palestine naseljuje Izraelce, kar pa vznemirja Palestince. Pa to še ni vse. Izraelci napadajo tudi Gazo in Zahodni breg,  čeprav tam živimo tudi Izraelci. Ali bi se vojna ustavila, če bi priznali Palestino, kot je do danes to storilo že 138 držav? Saj je bistveno, da se ustavi nasilje, ki traja že tako dolgo.

Tako se je večer prevesil v noč. Novo jutro je in treba je biti pozitiven; tako kot v vojni, verjeti, da boš preživel ta dan. Vendar pa je jutro v miru povsem drugačno kot jutro v vojni. V vojni moraš dan res dobesedno preživeti. Ljudje se pomena besede preživeti v miru sploh ne zavedajo. Ali sem sebična, ker mislim, da je ves svet pozabil na ljudi, ki trpijo v vojnah?

Pri zajtrku smo bili vsi čemerni, vendar pa nismo vedeli, da nas bo že danes razveselila čudovita novica. Jaz pa sem eno prejela tudi pri uri nizozemščine. Učiteljica nam je povedala za nek natečaj in jaz sem pomislila, da bi pisala o vojni in tako vsaj nekoliko spomnila ljudi, da  tam nekje ljudje trepetajo za svoje življenje in življenje bližnjih vsak dan, vsak trenutek. Povedala bi rada tudi, da tako kot je umrl moj bratranec, umira v vojni še mnogo drugih otrok. Takoj ko sem prišla domov, sem se nameravala lotiti pisanja, a starša sta nas zopet pričakala sede za mizo. Tokrat jima ni šlo na jok, bila sta videti boljše volje. Povedala sta, da bo Šejna kmalu operirana. Vsi smo bili te novice veseli, najbolj pa seveda ona, saj se nam je vrnilo upanje, da bo znova hodila. Tako sem se lotila pisanja in zgodbo še isti dan končala. Vse je postalo lepše, tudi če so me v šoli zasmehovali. Ni mi bilo več mar. Tako je mineval čas. Sčasoma pa so se v redovalnicah vseh nas začele kopičiti ocene, lepe ocene. Doma pa smo postajali vse bolj nestrpni, dokler niso Šejne končno poklicali: operirali jo bodo. Naenkrat sem se zavedla, da Šejna lahko postane celo povsem in za vedno invalidna, če operacija ne uspe. Ta misel je bila strašna. Prepričana sem, da smo se tedaj vsi zavedli tega, vendar misli ni nihče povedal na glas, da je ne bi prestrašil. Ta dan, ko smo čakali, ali bo operacija uspela, je bil najhujši v mojem življenju. Niti v vojni se nisem tako bala, a ne vem, zakaj. Ko smo po pouku vsi odšli v bolnišnico, da bi tam počakali na rezultate operacije, sem občutila tesnobo. Operacija je trajala dlje, kot je bilo sprva pričakovano, zato smo morali čakati še tri ure. Tedaj je prišel zdravnik in nas vprašal, če smo Šejnini sorodniki. Prikimali smo. Rekel je: »Žal mi je, toda operacija Šejne Gelfand ni uspela.« Onemeli smo. Mama je s solzami v očeh vprašala: »Kdaj jo bomo lahko videli?«  Zdravnik je odgovoril, da morda v treh dneh in da je sedaj na intenzivni negi, v sobi 105. Tedaj pa je vprašal: »Koliko je stara?« Mama je odgovorila: »Deset let.« Še enkrat je pogledal papirje, ki jih je imel v rokah. Naenkrat se je zdravnik začel opravičevati, češ da je gledal napačen izvid in da je operacija uspela. Povedal nam je, da jo za nekaj minut lahko vidita le starša, ker je sedaj na intenzivni negi. Vsi smo bili tako srečni, da se tega ne da opisati z besedami. Znova je vse postalo lepo in rožnato. Tudi Šejna je bila kmalu po operaciji vesela in igriva tako kot nekoč. Mi smo hodili v šolo, ona pa je okrevala. V dveh tednih so jo odpustili iz bolnišnice. Seveda pa je morala hoditi na redne preglede in k fizioterapevtu. Mi pa smo znova imeli uro nizozemščine. Učiteljica mi je naenkrat rekla, naj vstanem. Nekateri so se že začeli hihitati. Učiteljica pa se ni pustila motiti, nadaljevala je in rekla, da sem v tem kratkem času »osvojila« nizozemski jezik precej dobro ter sem boljša kot kakšen Nizozemec. Na glas sem morala prebrati svojo zgodbo. Razred je onemel, ko sem končala, pa mi je učiteljica začela ploskati in za njo ves razred. Preostanek ure smo se pogovarjali o tem, kaj sem doživela. Po končanem pouku pa so se vsi zgrinjali k meni in želeli postati moji prijatelji. Tako sem v tem dnevu dobila naklonjenost celotnega razreda. Nisem pa pozabila, da prave prijatelje spoznaš v nesreči. Istega dne, ko sem prišla domov, sem izvedela, da bo Šejna znova lahko hodila. Vsi smo bili presrečni. Tisti dan je postal najsrečnejši v mojem življenju. Poleg tega pa mi je mama povedala, da Laurini in Ajšini družini prihajata v Evropo, morda celo sem v mesto Ommen, jaz pa sem vsem povedala, kaj se mi je ves ta čas dogajalo v šoli. Vsi so bili presenečeni in osupli. Povedala sem jim, da jih nisem hotela vznemiriti, zato sem prej o tem molčala.

Domov sem kmalu lahko povabila tudi svojo novo prijateljico Bregje, ki se je že na »začetku« družila z mano.  Kmalu pa sva se spoprijateljili tudi s Klaro, deklico s podobno zgodbo, kot je moja. Moji sošolci so jo skoraj začeli zasmehovati, ko pa sva jih z Bregje opomnili, kako so obžalovali to, da so zasmehovali mene, so prenehali in jo sprejeli. Seveda pa kljub »novemu življenju« vsi v naši družini še vedno pogosto mislimo na svoj dom. Želimo si, da bi dedek in babica ter Laurina in Ajšina družina vendarle uspeli pobegniti vojni. Seveda pa upamo tudi na mir na Bližnjem vzhodu, saj Izraelci in Palestinci lahko v miru sobivamo skupaj, kar dokazuje tudi naše malo mestece in seveda še mnoga druga.

Mir pa ni nekaj vsakdanjega, je nekaj, za kar se moramo potruditi vsi, tudi otroci; če se bomo naučili sobivati z drugačnimi in drugače mislečimi, bomo tako nadaljevali tudi kot odrasli in to prenesli tudi na prihodnje generacije.

Svojo pripoved pa naj zaključim s citatom političarke Golde Meir: »Nihče ne more in ne sme poskušati izbrisati preteklosti, le ker se ne ujema s sedanjostjo.«

Ob njenih mislih se mi porodi nova misel: »Preteklost naj bo vsem v poduk, da izboljšamo sedanjost in prihodnost.«