Glasovalna številka: PR110

Manca Jereb

POVEJ, KO SI V TEŽAVAH

OŠ dr. Pavla Lunačka Šentrupert

 

Ravno si ogledujem to prečudovito hišo z rožami in velikim vrtom. No, v tej hiši živi družinica, ki jo sestavljajo trije člani. To so očka Simon, mami Irena, Sara, ki je v dvanajstem letu. Vsi trije se imajo zelo lepo. Veliko potujejo po tujih državah, vsak večer si pripovedujejo zgodbe in skupaj igrajo družabne igre. Kar pa je Sari najbolj všeč, je to, da si vedno povedo kakršne koli skrivnosti. Vedno se pogovorijo, kadar je kdo v težavah. Le kdo ne bi živel v tako srečni družini!

 

Ravno so se končale poletne počitnice in Sara je začela obiskovati 6. razred. Prav  veselila se je šole, saj se je že pošteno naveličala počitnic.

Napočil je prvi šolski dan. Zjutraj se je lepo oblekla, vzela torbo in vesela odšla v šolo. Videla je prijateljice in jih močno objela. Nato so skupaj odšle proti razredu. Na šolskem hodniku so opazile nasilnega devetarja Mirana. Dobil je že dva opomina zaradi neprimernega obnašanja. Še malo pa bo moral iti v drugo šolo. In to samo zaradi nasilja. Miran je res grozna oseba.

No, Sara ga je nekaj časa gledala, nato pa ji je vrnil oster pogled. Sara se ga je že na pogled ustrašila in takoj stekla v razred za prijateljicami. Pri kosilu ga je spet videla. Kosil je pri sosednji mizi in je ves čas strmel vanjo. Bilo je, kot da nekaj premišljuje. Saro je postalo strah. Le kdo se ne bi bal takšnega nasilneža! Morda pa ima fant težave, si je mislila. Po kosilu je odšla domov. Naredila je domačo nalogo, ponovila snov in nato šla večerjat.

Družina se je pogovarjala, kaj se jim je dogajalo čez dan. Ampak Sara ni povedala za Mirana. Zakaj bi iz muhe delala slona, si je govorila v mislih. Zdelo se ji je brez veze. Naslednji dan je bil čisto normalen. Nič se ni zgodilo. Kot da Mirana ne bi bilo. Sara je nanj že skoraj pozabila. Po naravoslovju je odšla na stranišče. Čez nekaj časa so se vrata odprla in zaslišala je  Miranov glas.

»Tebi je ime Sara, a ne?« Sara je s tresočim glasom pritrdila. Miran pa ji je dejal: »Jutri po pouku mi za šolo prinesi 20 evrov, če  mi jih ne prineseš, se bo nekaj zgodilo, zapomni si! Ti je jasno?«

Sari je srce začelo močneje biti. Samo pokimala je. Zamudila je pouk, ampak to je ni mučilo. Učiteljica se nanjo ni jezila, saj je bilo to prvič, da je zamudila. Mučilo jo je, kje bo dobila denar. Prijateljice so jo po slovenščini spraševale, kje je bila. Odgovorila jim je, da je bila na stranišču in da je pozabila na čas.

 

Šolske ure so minevale, Sara pa je ves čas molčala. Zali, njeni prijateljici, se je zdelo nenavadno. Le kaj ji je? Je morda bolna? Vprašala jo je, če je v redu, in Sara ji je samo pokimala in stekla domov. V mamini denarnici je našla samo deset evrov. Spomnila se je, da je imela še svojih  deset v denarnici. Vzela je in si močno oddahnila. Med večerjo si staršem ni upala povedati, da jo Miran izsiljuje. Naslednji dan po  pouku je stekla za šolo, kjer jo je že čakal. Njeno srce je razbijalo kot v zvoniku. Vrgla mu je denar in stekla. Miran jo je ustavil in rekel: »Počakaj, mala«. »Jutri 30 evrov, da veš!« To se je dogajalo cel teden. Vsak dan je povišal za deset evrov in ji grozil. Sara je iz mamine in očetove denarnice jemala denar. Mama je slutila, da se nekaj dogaja, saj je bila Sara zelo zadržana, tudi jedla ni, šlo ji je na jok.  Komaj je zadrževala solze.

Sara je zgodaj odšla spat. Iz njene sobe se je slišalo tiho hlipanje, ki je priklicalo njeno mamo. Mama je vstopila v njeno sobo. Želela se je z njo pogovoriti. Prišel je še oče. In končno jima je vse povedala. Odleglo ji je.

 

Naslednji dan so vsi skupaj odšli v šolo in povedali ravnateljici. Bila je pretresena, poklicala je policiste in Miranove starše. Razgovori so potekali celo dopoldne. Fant  je vrnil denar, se opravičil. Obžaloval je svoja dejanja.