Glasovalna številka: PR111

Megi Sokač

TA PUBERTETA

OŠ dr. Pavla Lunačka Šentrupert

 

1. POGLAVJE: NAJHUJŠI TEDEN

Ležim v postelji s termoforjem na trebuhu in se derem v telefon. Spet imam krče. Kar ne nehajo se. Včasih imam željo, da bi se spremenila v fanta. Vem, da se sliši čudno, ampak resno. Zakaj moramo punce skozi to, fantje pa ne? A?! Kot da nas bog ne mara, ali pa nas samo želi pripraviti na porod. Kaj vem? Poleg tega imam pa še vročino. »Daj no, Zala,« mi govori Špela. »Ja, tebi je lahko, ko jih pa nimaš. Jaz še vstat ne morem!« Še vedno uveljavljam svojo voljo. »OK!« mi reče. »Te pokličem, ko se boš skulirala. Adijo!« Pa je prekinila pogovor.

Telefon vržem na mizo in se ozrem po sobi. Natančno pregledam vsako sliko, vse moje spominke in vsak kot. Opazim, da si  je enega privoščil pajek, da si bo zgradil svoj domek. Vendar pa dela zaman, saj slišim zvok sesalca. Mami je pravkar prišla iz službe in vem, da je jezna, ker pospravlja. Že drugič v treh dneh. Si morate misliti. Vedno si najde nekaj, pa čeprav je vse čisto. Vse je tako lepo urejeno, potem pa je tukaj še moja soba. Torej komaj čakam, da pride v moj »smetnjak« in mi začne težiti, naj pospravim obleke, kakšen nered imam in vse ostale stvari.

Spomnim se, da bi lahko poklicala Špelo in se pretvarjala, da me zelo zanima, kaj so počeli v šoli. Mami bi me potem pustila pri miru, saj njej veliko pomeni, da imam dobre ocene. Ne bo vesela, ko bo zvedela, da sem pri matematiki dobila tri. Jo že vidim, kako mi bo pridigala o tem, da se ne bom mogla vpisati v želeno srednjo šolo. Bla, bla, bla. Hoče, da postanem odvetnica. Sicer ne vem, od kod ji ta ideja. Noben v družini ni odvetnik. Zadnjih šest mesecev pa je samo še to glavna tema v hiši. Jaz sicer nočem postati odvetnica, vendar ji ne želim streti srca.

2. POGLAVJE: SPET V ŠOLI

Doma sem ostala še en dan. Sploh nisem vedela, kaj naj počnem. Želela sem si videti prijatelje, niti pod razno pa nisem hotela prestopiti šolskega praga. Torej mi je bilo usojeno, da gnijem doma. Po eni strani sem bila vesela, vendar pa ima vsaka stvar slabo plat.

Kakorkoli že. Danes sem bolje, ampak mi to ni kaj prida všeč, saj sem lahko vprašana čisto vsak predmet, ki je danes na urniku. Zato se na vse pretege trudim, da bi ostala doma. Z mami se že pol ure prepiram. Jaz trdim, da me boli glava, trebuh in da mislim, da imam vročino. Ona pa igra pametno. Zmeri mi temperaturo in pravi, da je normalna. Reče mi, da naj pojem lekadol in če mi bo v šoli res slabo, naj jo pokličem. Rečem si, da bom tole bitko izgubila, ker jo bom res. Nima se smisla prepirati, saj je zmaga nemogoča.

In tako sem se pripravila za šolo. Skoraj bi zamudila na avtobus, ker sem se toliko časa zamudila s prepiranjem z mami. Zunaj je zmrzovalo, jaz pa sem bila samo v majici in jopici. Hvala bogu, da sem čakala samo dve minuti, ker če mi mogla čakati kaj več, bi se spremenila v leden kip.

Danes imamo prvo uro punce prosto, kar pomeni, da si bova s Špelo lahko izmenjali vse nove podrobnosti. Tako se že veselim, da jo vidim. Upam, da se je vsaj njej zgodilo kaj novega, ker meni se ni … Le kako bi se lahko, če pa sem samo poležavala doma. Stopim na hodnik in jo že zagledam. »Odštekano« dekle s kratkimi lasmi in rokerskimi oblačili. Zelo jo imam rada. Stečem proti njej in se ji vržem na hrbet. Skoraj sva padli. Vsi na hodniku naju čudno pogledajo, kar pa ni nič novega. Tega sva že navajeni. Obe se zasmejiva, nato pa me objame še ona in mi reče, da sem čudna. Vedno se tako zbadava. No, po večini jaz njo. Ampak se vseeno zelo dobro razumeva.

3. POGLAVJE: MOGOČE SEM MU PA VŠEČ

Zasedli sva eno izmed učilnic. »No,« je začela. »A veš, tisti fant, ki mi je všeč?« »Ne vem, katerga misliš,« jo malo podražim. »Daj no, to je resna tema!« mi reče in me frcne. »Ja, itak, vem o kom govoriš,« ji rečem. »Kaj je z njim?« Z navdušenjem mi odgovori: »Zdi se mi, da me je včeri pri malci skoz gledal. Pol pa, ko sem bla v knjižnici, se je usedu zraven mene in me začel neki spraševat. Popoldne me je pa še kliknu!« »To je pa fajn, a ni?« jo vprašam. »Ja je, ampak prej se sploh ni nič zanimal zame, zdej se pa kar neki.« »Ja, ne vem, mogoče je bil pa sramežljiv. Pozna te le slabe tri mesece, odkar je na šoli. Si mora najti nove frende. In če si ti prva, ki te je nekaj spraševal, to pomeni, da si mu všeč, da ga najbolj zanimaš. Veš, Imaš šanse.«

                                              

4. POGLAVJE: ON …

Presenetljivo, pouk se niti ni tako zelo vlekel, čeprav sem imela šest ur. Po končanem pouku sem odšla na kosilo, nato pa sem se do avtobusa družila s Špelo.

Domov sem prišla ob dveh. Živim v blokovskem naselju v Ljubljani. Moj najbližji sošolec je od mene oddaljen pet minut hoje. Špela pa petnajst minut. Dostikrat se dobiva, po večini pa se jaz raje zadržujem v stanovanju. Pred blokom se le, ko doma nimam kaj početi. Če sem že zunaj, se skrijem v senco velikega hrasta. Nikoli ni nikogar tam, zato lahko  v miru poslušam glasbo, rišem ali berem. Ampak danes sem se odpravila naravnost v stanovanje, ker me je bolel trebuh. Poleg tega pa imamo veliko domače naloge.

Na poti domov sem srečala našega soseda. Ime mu je Miha in je leto starejši. Aja, pa malo mi je všeč. Glede na to, da hodi v srednjo šolo, pa me čudi, da je že doma. Po navadi pride domov ob treh ali pa ob štirih. Pozdraviva se, nato pa vsak odide v svojo smer. Včasih sva se veliko pogovarjala. Največ v šoli. Od nekega incidenta naprej pa se raje izogibava drug drugega.

Stopim v dvigalo in pritisnem številko pet. Vrata so se že skoraj zaprla, ko je nekdo vmes vtaknil roko. Spet se začnejo odpirati, nato pa zagledam njegov obraz. Vstopi v dvigalo in se postavi poleg mene. Tako blizu je, da že skoraj čutim, kako njegovo telo oddaja toploto. V grlu se mi naredi velik cmok, da komaj požiram slino in koža se mi naježi kot še nikoli poprej. Čutim napetost, ki visi v zraku. Vidim, da mi hoče nekaj povedati, ampak ne more. Čisto ga razumem. In tako v dvigalu poteka smrtna tišina. Nestrpno gledam, kako se puščice na ekranu pomikajo navzgor in čakam, da se pokaže število pet. V trenutku, ko se odprejo vrata, se pomaknem proti izhodu. Počasi stopim iz dvigala, nato pa že skoraj stečem proti vhodnim vratom našega stanovanja. Ključe vtaknem v ključavnico, nato pa jih hitro obrnem. Odprem vrata, potem pa jih, kakor se da hitro, tudi zaprem. S hrbtom se naslonim nanje in zdrsim po njih navzdol. Ko dosežem tla, se začnem neslišno smejati.

                                                              

 

5. POGLAVJE: PETEK ALI SOBOTA?

Vidim se, kako hodim domov, nato pa zagledam nekoga, ki me kliče k sebi. Ne vem, kdo je, ampak vseeno stečem za njim. Ko se približam, ugotovim, da je to moja mami, ki mi vpije, da se naj zbudim.

Odprem oči in ugotovim, da sem vse sanjala. Pogledam mami in jo vprašam, kaj se je zgodilo, da me budi. Strogo me pogleda in zavpije: »Dvigni se s postelje. Ura je sedem. Kaj še čakaš? Pisno prošnjo?« Čudno jo pogledam, nato pa si sama pri sebi rečem, ali mami ne zna več gledati na uro. »Kaj?!« ogorčeno zavpije. Pomislim, da mi trda prede, ker sem očitno svoje misli izrekla naglas. Potem pa še sama pogledam na uro in bukovo pogledam ter rečem: »Kaj? Kako? Zakaj mi ni zvonila budilka?« Hitro se dvignem s postelje in stečem v kopalnico, da bi si umila zobe. Medtem pa pomislim, zakaj je mami še doma, če  je ura že sedem. Ker pa me to v bistvu ne zanima preveč, si še na hitro počešem lase, nase navlečem kavbojke in kratko majico. Pogledam mami, ki se mi smeji. Čudno jo pogledam, ji dam poljubček in odhitim iz stanovanja. Pridem do avtobusne postaje, kjer se končno lahko nadiham. Iz žepa vzamem telefon, da bi pogledala, koliko je ura, ampak vse, kar vidim, je napis: sobota, november 25. Nato pa zavpijem: »Sobota je! Resno mami! Zalet se nekam!« Vsi pešci so me čudno pogledali, za kar se sploh nisem zmenila. Jezno sem odvihrala domov. Prišla sem do bloka in stopila v preddverje. Svojo jezo sem morala nekako sprostiti, zato sem prvič v tem šolskem letu namesto dvigala izbrala stopnice. Stekla sem do petega nadstropja. Si morate misliti? Tekla sem po stopnicah celih pet nadstropij. Tako močno sem bila zadihana, kot da bi pravkar odtekla cel maraton. Stopim pred naša vrata in začnem razmišljati, kako bi najbolj dramatično vstopila v stanovanje. Potem pa sem si rekla: »Veš kaj, prav briga me!« Stopim noter in zaloputnem z vrati najmočneje kot le lahko. Tako močno je zadonelo, da se mi zdi, da cel blok ve, da je nekdo prišel domov. Zaderem se: »Mami! Zakaj nisi nič rekla! Mami? Kje si? Mami!« »Kaj se dereš! Si pozabila, da živimo v bloku, al kaj?« »Zdele me pa res briga, al žvimo v bloku al pa ne! Zakaj mi nisi povedala, da je danes sobota in zakaj si me sploh zbudila?« »Zbudila sem te, ker greva danes k tvoji teti, če si pozabila. Da pa je sobota, ti nisem povedala zato, ker si se mi zdela zelo smešna.« »Res smešno, mami, hvala!«

»Ne bodi, no, jezna. Meni se je to že zgodilo … Večkrat. Je že res, da jabolko ne pade daleč od drevesa.«  Rečem: »Ti si tako čudna.« Obe se zasmejiva.

 

6. POGLAVJE: NEZAŽELEN OBISK

Zbudila sem se ob dvanajstih, kar pa ni nič čudnega, če si »visel« na telefonu do enih zjutraj. Stopim iz sobe in se sprehodim do kuhinje, vendar pa takoj, ko stopim v jedilnico, zagledam Mihove starše. Njega pa od nikoder. Nekoliko bolje sem se počutila, vendar pa vseeno čudno. Bila sem le v kratki majici, čeprav je že jesen. Hitro jih pozdravim, nato pa se obrnem, da bi odšla nazaj v sobo. Že tako sem se počutila dovolj slabo, potem pa je tam stal še Miha. Srce mi je zastalo, ko sem ga zagledala. Samo prerinila sem se mimo njega in se zaklenila v sobo. Hitro sem se oblekla. Spodobno oblekla. Nato sem počasi odprla vrata in pokukala, če je kdo zunaj. Oddahnila sem si, ko sem ugotovila, da so vsi v jedilnici. Vseeno pa sem v kopalnico stekla. Takoj, ko sem vstopila, sem se zagledala. Zjutraj vedno zgledam zelo smešno, ampak danes. Danes sem videti kot kup smeti. Kot da imam res močnega mačka. Ali pa kot najgrša čarovnica na svetu. Na obrazu sem imela eno tistih lepotnih mask ali kakorkoli se jim že reče. Lasje pa so mi štrleli na vse konce in kraje. Tako, danes sem prelepa. Tako hitro sem se uredila, da sem sama sebe presenetila.

Spet sem se odpravila v kuhinjo, da bi si pripravila zajtrk. Pričakovala sem, da sosedov več ne bo, ampak sem se motila. Odločila sem se, da bom zajtrk preskočila. Sedla sem za mizo in si kljub moji odločitvi vzela mandarino. Zasanjano sem sedela in razmišljala o marsičem. To je trajalo kar nekaj minut. Nato pa zaslišim mamin glas: »Zala, bi bila tako prijazno in odpeljala Miho v sobo in bi tam ostala nekaj minut?« »Hm?« jo začudeno pogledam. »Zala, poglej. Gresta lahko prosim v tvojo sobo?« Če bi lahko, bi z očmi zavila tako močno, da bi to lahko ugotovil človek s stotih metrov. »Seveda,« ji rečem in povabim Miho v svojo sobo.                                                                                                                                                                                                                                                                               

7. POGLAVJE: PREPIR

No teh »nekaj minut« se je zavleklo v pol ure. Prvih dvajset minut sva v bistvu brskala po telefonih. Vse je bilo tiho. Včasih se je kdo od naju zahihital, to je pa tudi bilo vse. Nato pa je rekel: »Oprosti.« Dvignila sem pogled in rekla: »Ti to meni?«

» Tebi, ja! Komu pa?« je malo povzdignil glas, zato sem tudi sama ubrala to pot. »Oprosti, ker si se samo delal, da ti je dejansko mar zame ali za to, da si vsem pokazal tisto sliko. Ma, dej, spel se mi izpred oči!« »Okej, sori no!« Malo se je umiril, nato pa še dodal: »Res mi je žal. Nisem vedel, da te bo to tako prizadelo.« Tako sem bila besna nanj. Nisem vedela, ali naj se zjokam, se derem nanj ali ga preprosto udarim. Dvignila sem že roko, ko je v sobo vstopila mami. Mihu je rekla, da gredo domov. Pozdravil me je, jaz pa sem ga samo jezno pogledala. Takoj, ko je zaprl vrata, sem začela hlipati.

 

8. POGLAVJE: MOJ OČE

Ponedeljek je navadno moj najljubši dan v tednu, čeprav se šola takrat začne. Glavno je to, da danes ni bil dober. Po včerajšnjem obisku mojih najljubših sosedov sem bila celo dopoldne kot nabita pištola. Nikoli ne veš, kdaj se bo sprožila. Vem, da sem šla Špeli zelo na živce, ampak me je razumela. Vsaj po tem, ko sem ji povedala, kaj se mi je zgodilo. Ampak pred tem. Uh! Tako močno sem jo ujezila, da me je nekajkrat nadrla. Torej res ni bil najboljši dan, zato sem takoj po pouku odšla domov s prvim avtobusom. Doma sem bila že ob enih.

Nisem imela kaj početi, poleg tega pa sem si morala zbistriti glavo, zato sem odšla pod moje najljubše drevo. Poimenovala sem ga »tihi prijatelj«. Tam sem začela premišljevati o svojem očetu. Nikoli ga nisem spoznala, niti ne vem, kakšen je bil. Umrl je kmalu po mojem rojstvu. Mami nerada govori o njem. To je občutljiva tema, ker ga zelo pogreša. Vendar zame je zelo težko, da o njem ne bi spraševala. Vse bi rada zvedela o njem. Vem le to, da je bil prijazen, ljubezniv in vedno vesel. Vem tudi to, da je bil učitelj slovenščine. Mami mi vedno reče, da je bil poseben. Ampak na žalost je bil ob nepravem času na nepravem mestu. Zbil ga je pijani voznik, ko je kolesaril domov. Zelo rada bi ga spoznala, vendar vem, da to ni mogoče. Verjamem pa, da je vedno ob meni in da me čuva. In le to je važno.

 

9. POGLAVJE: PA RES OBSTAJAJO SREČNI KONCI?

December je čas veselja. Ampak je tudi čas testov. Jaz osebno imam december tako natrpan, da včasih mislim, da ne bom zdržala do novega leta. Ampak vedno mi je uspelo in tudi letos mi je. Počitnice so se mi že začele, mami pa si je vzela danes prost dan, da bi bila z mano. Okraševali bova. Obe se zavedava, da je zelo pozno, ampak jaz rada rečem, da nikoli ni prepozno. Po stanovanju sva že izobesile vse možne stvari. Preostala nama je samo še jelka, ker pa ne najdeva bunkic, jih je mami odšla kupit v trgovino. Jaz sem ostala doma, ker vem, da bo hitro nazaj in da bo tudi brez mene dobro izbrala. Plus, še vedno ji nisem zavila darila. Torej zdaj imam čas.  Vse sem si že pripravila, ko sem zaslišala zvonec. Mislila sem, da je mami in da zvoni zato, ker je pozabila ključe. Pa ni bila ona. Šla sem odpret vrata, ko me je na pragu čakal Miha. Vrata sem poskusila zapreti, vendar me je ustavil.  Ponovno sem jih odprla in živčno rekla: »Kaj?« Pred nos mi je pomolil darilo in mi rekel, naj ga odprem. Odprla sem pokrov, v škatli pa je bila milka – v obliki srčka. Na njej je pisalo: Res si mi všeč. Pogledala sem ga in ko sem že hotela spregovoriti, me je poljubil. Sprva sem se mu upirala, nato pa sem se prepustila poljubu. Sploh nisem opazila, da se je med tem  vrnila mami.  Ko sem jo zagledala, se je samo nasmehnila in odšla v stanovanje. Bilo mi je bolj nerodno, kot takrat, ko sem samo v spodnjicah in kratki majici stala pred Mihovimi starši. Mihu sem se zahvalila za darilo in zaprla vrata. Odpravila sem se proti sobi, ko me je ustavila mami in mi še ona izročila darilo. Z nasmeškom na obrazu mi je rekla: »Rada te imam. To pa je tvoje predbožično darilo. Strgala sem papir. Boljšega darila si nisem mogla zaželeti. Dobila sem album, v katerem so vse očetove slike. Mami sem samo objela, kar pa ni trajalo dolgo, ker mi je začel zvoniti telefon. Dala sem ji poljubček, nato pa stekla odgovorit na klic. Bila je Špela. Še ona mi je povedala dobro novico, da fant, ki ji je všeč, enako čuti do nje.  Usedla sem se sredi svoje sobe in začela smejati. Vmes sem pa zavpila:  »Najboljši dan v mojem življenju!«