Glasovalna številka: PR112

Maja Hlebec

VELIKI DAN

OŠ dr. Pavla Lunačka Šentrupert

 

Živijo, sem Klara. Živim na ranču s svojo mami Saro, očetom Klemnom in mlajšim bratom Mihom. Stara sem dvanajst let in zelo rada imam konje. Na ranču jih imamo dvanajst. To je zanimivo, saj jih je toliko kot  imam let. Dvanajsti konj je Pika. Piko sem dobila za  zadnji rojstni, mamino in očetovo darilo. S Piko se učim jahati. Na ranču dela pet ljudi. Maša skrbi, da so konji zdravi, Tara, ki skrbi, da so pripravljeni na tekme, sprehode in treninge. Tu je še Gašper, ki skrbi za hlev, Maks za hrano, Tina je učiteljica jahanja. Na ranču pa seveda pomagata tudi mami in očka. Po šoli tudi jaz priskočim na pomoč, vsak prosti trenutek pa preživim s Piko.

Danes je zelo lepa sončna sobota in zato gremo jahat na Sinjo goro. Po zajtrku smo hitro spakirali kruh in klobase, vodo, jabolka in hrano za konje. Ko je bilo vse pripravljeno, smo odšli. Pod Velikim hrastom smo imeli prvi postanek. Zagledala sem zajčke. Odpravila sem se proti njim. Piko sem vzela seboj. Zajčki so pobegnili, razen enega. Previdno sem ga prijela v roke. Videla sem, da je poškodovan. Hitro sem poklicala Mašo. Samo ona ga je znala  pozdraviti. Zajčku sem dala ime Puhek, saj je bil puhast kot najmehkejši cofek. Bil je sivo bele barve. Kmalu ga je prišla iskat njegova mama. Nekaj časa sem šla za njimi, nato pa sem se znašla na prečudoviti jasi, polni mavričnih rožic, pisanih metuljčkov, siničk in taščic, ki so me veselo obletavale in žvrgolele. To čarobnost je prekinil mamin glas. Morala sem oditi. Na poti sem srečala še srno s srnjačkom, ki je veselo poskakoval. Dala sem vsakemu košček kruha in odšla naprej. Opazila sem tudi veverice, ki so glodale lešnike. Pokazala se je svetloba, saj smo prispeli na Sinjo goro. Ta kraj je bil čaroben. Pod goro je bila sinje modra reka. Postavili smo šotore in si  odšli ogledat prečudovit razgled nad prelepo dolino. Ko se je začelo mračiti, smo se zbrali pri šotorih, privezali konje in pekli klobase. Konjem smo dali hrano in vodo, za posladek pa še jabolka. Spala sem v šotoru z Mašo. Pogovarjali sva se o zajčku. Kmalu sva od utrujenosti zaspali. Sredi noči se je zaslišal čuden zvok.  Zbudila sem Mašo, a je bil samo očka, ki je preverjal, če smo vsi v redu. Zjutraj smo se zbudili v toplo in sončno juto. Kmalu smo se odpravili proti domu. Med potjo domov sem srečala zajčke. Šli so za mano, ker sem imela še prostor, sem jih dala v košarico na sedlu. Doma sem jih dala v hiško za zajčke. Okrepčali so se s korenjem. Piko sem odpeljala v hlev, nato pa me je poklical očka.  Izročil mi je pismo. To je bilo povabilo na konjsko tekmo, na katero me je že prijavil. Bila sem  vesela, hkrati pa sem se zavedala, da me čaka veliko trdega dela. Še dobro, da so se začele poletne počitnice. Bila je samo ena stvar, ki mi ni bila najbolj všeč, saj se je prijavila tudi moja sošolka Katja, ki me ne mara. Poskušala sem se ji približati, a me je ignorirala. Vse žalitve in laži mi pomaga pozabiti moja najboljša prijateljica Lina. Ona je odkrita, zabavna in zelo bistra deklica. Vsak dan je z njo nasmejan. Zmeraj je oblečena v mavrična oblačila. A pustimo zdaj prijatelje. Na turnir sem se pripravljala s Taro, ki je najboljša učiteljica na celem svetu.  Vadila sem skok čez visoke, široke, manj in bolj zahtevne ovire. Paziti moram tudi, da bom imela raven hrbet in da me ne bo zanimalo, kaj mislijo drugi, zato bom nastopila suvereno in pogumno. Ta dan se je zelo hitro bližal. Dan pred tem sva s Piko odjahali do morja, saj je oddaljeno samo nekaj kilometrov. Tam sem šla plavat in se potapljat. Pika je ležala v senci, a je tudi njo kmalu zamikalo in se mi je pridružila. Ko  je sonce zahajalo, sem se zavila v brisačo in skupaj sva gledali, kako se sonce utaplja v modrem morju. Kmalu se je zmračilo, zato sva se vrnili na ranč. Ta večer sem šla spat že zelo kmalu. Zjutraj, ko sem se zbudila, sem na omari zagledala novo uniformo, ki je bila mojih najljubših barv, to sta vijolična in modra, zraven pa so bili črni  škornji in črna čelada. Hitro sem pozajtrkovala, se uredila, nato smo odšli. Prispeli smo na zelo velik ranč. Najprej sva si ga s Taro ogledali, kasneje pa sem šla po Piko za trening. Proga mi je bila zelo všeč. Trening sem opravila super, zato sem imela dober občutek za tekmo. Kmalu je prišel zdravnik, da bi pogledal, ali je Pika pripravljena, in testi so bili odlični. Konje smo privezali in odšli na sok in malico. Ko smo se vrnili, sem odvezala Piko za zadnji sprehod pred tekmo. Po prvih sedmih korakih je padla. Zdelo se mi je zelo čudno, saj so bili testi pripravljenosti odlični. Zagrabila me je panika. Poklicala sem Mašo, tudi ona ni vedela, kaj bi lahko bilo. Poklicali smo zdravnika. Povedal je, da ne bo mogla tekmovati. Reši jo lahko samo čudež. Odšli smo nazaj do prikolice. Žalostna in brez energije sem našla tablete v rdeči škatlici  s čudnimi znaki. Hitro sem jo odnesla k Maši. Ona je takoj vedela, da so to tablete, ki konju onemogočajo gibanje. Takrat se je očka vrnil s sprehoda, vse sem mu povedala, nato se je spomnil, da je nastavil varnostne kamere. Hitro smo pogledali posnetek. Katja je Piki na silo dala tableto. To smo takoj nesli glavnemu sodniku. Takoj je Katjo diskvalificiral in dal mene na zadnjo mesto. Piko sta Maša in doktor Matija pozdravila. Zdaj bom lahko nastopila z njo. Vsa energija se mi je povrnila. Lahko sem se naprej pripravljala. Ko sem šla gledat turnir, je imela najboljši čas Marija. Ta čas bo težko premagati.

Prišel je čas mojega nastopa.  Najtežje ovire sem premagala in to brez napak. Tu bo glavni tudi čas. Prijahala sem na cilj. Zaostanek za Marijo je bil samo dve stotinki. Ko so sodniki preračunavali, so se odločili, da je zmaga moja. Marija je zmago zgubila zaradi napake, ki je za zmago ne bi smela narediti. Čestitali sva druga drugi in na koncu postali tudi dobri prijateljici. Treningi, vaje in trdo delo se je splačalo, saj sem zmagala. Uresničile so se mi sanje. Zmago smo proslavili z veliko torto in šampanjcem. Jaz sem pila seveda otroškega. Za zmago sem dobila denarno nagrado in pokal. Vse sem vložila v ranč. Saj brez ranča, Tare, Maše, Gašperja, Maksa, Tine, mami in očka mi ne bi uspelo. Velika borka danes je bila tudi Pika. Njej sem kupila ogrinjalo, da je pozimi ne bo zeblo, in zdaj je vsem konjem zagotovljeno vse potrebno.

Ta dan je bil eden najrazburljivejših, napetih in lepih to poletje. Vem, da bo še veliko takih.