Glasovalna številka: PR113

Nina Tratar

DRŽIM OBLJUBO

OŠ dr. Pavla Lunačka Šentrupert

 

Nedolgo nazaj se mi je pripetilo nekaj, za kar ne bi želela, da se pripeti tudi vam.

Ime mi je Neja in živela sem v malem mestu sama z mamo, ki v nobeni službi ni zdržala več kot en teden in je ves čas bolj sebi kot meni prigovarjala: »Ne skrbi, našla bom popolno službo zase.« Imam jo zelo rada, a dvomila sem, da bom pričakala ta dan, čeprav sem jih imela šele sedemnajst. Moja mama Maja je nizke postave, ima je ravne in svetle lase in je čisto moje nasprotje, ki sem vse, razen barve oči, podedovala po očetu. Zelo dobro se ga  spomnim in večkrat ga zelo pogrešam, odkar so mi pri šestih letih povedali, da je umrl v prometni nesreči.

 V šoli nisem imela ravno veliko prijateljev in nekaterim sem šla prav na živce, vendar se zanje nisem kaj dosti zmenila. Moja najboljša prijateljica je bila Katja, ki ima svetlo modre oči in svetlo rjave lase, vedno spete v čudovit čop, ki sem ji ga včasih prav zavidala. Katja je bila edina, ki je vedela, kako je z mano in mojo precej neodgovorno mamo. Pomagala mi je pri domačih nalogah in učenju, tako da sem lažje razumela snov in imela v šoli dobre ocene.

Nekega sobotnega jutra je mama zmagoslavno naznanila, da je dobila službo v sosednjem mestu. Bila sem ponosna nanjo in ji čestitala, vendar se mi je razpoloženje spremenilo, ko sem izvedela, da se seliva. Poskušala sem jo prepričati, da je to nepotrebno in da bi se v službo lahko vozila z vlakom, vendar ker to ni vžgalo, sem ji začela prigovarjati: »Mami, saj veš, da težko najdem prijatelje, kot je Katja, in poleg tega moram dokončati letnik.« A odgovorila mi je le s preprostim: »Saj vem, saj vem, vendar prepisala sem te na drugo šolo in zagotovo boš spoznala nove prijatelje, poleg tega pa se bosta s Katjo lahko obiskovali ob vikendih.« In je odvihrala v kuhinjo.

Takrat sem se počutila tako slabo, kot že zelo dolgo ne. Nazadnje sem se tako počutila, ko mi je umrl oče. Vedela sem, da se nekateri ljudje v podobnih stiskah zatekajo k alkoholu in podobnim stvarem, da bi iz sebe pregnali občutke osamljenosti. Tudi oče je večkrat popival in morda je bil ravno to vzrok za njegovo smrt v prometni nesreči.

V ponedeljek sem že nestrpno čakala na konec pouka, da bi lahko Katji povedala žalostno novico, ona pa mi je le odgovorila, da je selitev verjetno najboljša rešitev. Samo ostrmela sem in nato solznih oči tekla po bregu navzdol proti svoji hiši, kjer pa me je že čakala mama z novo strašno novico. Izvedela je namreč, da se bova selili že v petek. Teden je minil prehitro in tu je bil petek. Ko sem se vrnila iz šole, me je mama pričakala s kovčki in škatlami, napolnjenimi z oblekami in ostalimi rečmi. Poklicali sva taksi in se z njim odpeljali proti novemu mestu, novi hiši. Po poti sva molčali, saj so po moji glavi tekale različne misli in vprašanja, še najbolj pa eno: Zakaj Katja ni bila videti žalostna, ker se selim? Od ponedeljka s Katjo nisem več govorila, saj sem bila nanjo zelo jezna.

Komaj sva prispeli do nove hiše,  je mama že poskakovala od veselja. Stekla sem v hišo. Bila je nekoliko manjša od stare, pa vendar sem si morala priznati, da je ljubka.

Ponedeljek je prišel kot strela z jasnega in čas je bil za vstop v novo šolo, za katero sem upala, da je lepša od stare, vendar sem se krepko zmotila. Šola je bila prava podrtija, šolske stene bile počečkane in popisane s kletvicami, nekaj starejših srednješolcev je pred vrati kadilo in nekatera dekleta so bila polna tetovaž, uhanov in v neprimernih oblekah. Toda nekaj fantov in deklet je izgledalo prav prijetnih, toda nisem se jim upala preveč približati. Ko se je pričel pouk, je v razred vstopil profesor, vidno živčen in utrujen. Kmalu sem ugotovila, zakaj, saj ga med predavanjem skoraj nihče ni poslušal, razen mene in redkih izjem, ostali pa so se pogovarjali o »žurih«, se obmetavali z zvezki in papirčki. Nihče se ni pretirano zanimal zame  in tako je minil moj prvi dan v šoli.

Po nekaj dnevih je sošolka Leja po razredu raznašala vabila na zabavo za svoj osemnajsti rojstni dan. Povabila je vse tiste, ki so kadili, pili, niso poslušali profesorjev in se le zabavali, ter nobenega od tistih, ki so, za spremembo od večine, poslušali profesorja. Zato me je šokiralo, ko je Leja pristopila do mene, se mi nasmehnila in mi potisnila vabilo v roke, potem pa brez besed odšla k svoji »tolpi«. Presenečena sem bila, da so me sprejeli medse, saj so se po Lejinem vabilu začeli družiti z mano in se pogovarjati o najrazličnejših rečeh.

Hitro je prišel petek in morala sem se pripraviti za Lejin »žur«. Uredila sem si lase in jih nekako spela v čop ter nase navlekla obleko rokerskem stilu. Ko sem pozvonila, mi je odprla Lejina mama, vsaj tako sem sklepala, in mi pokazala pot do Lejine sobe, iz katere se je slišala glasna glasba. Ko sem vstopila, mi je sošolec Matej v roke porinil pivo. Po njihovih izrazih na obrazih sem videla, da so pijani, zato sem steklenico postavila na mizo. Vendar ni trajalo dolgo, ko je naenkrat Leja pristopila do mene in mi jo zopet potisnila v roke. Odklonila sem, ona pa je vztrajala: «Ah, daj no, poskusi«. Upirala sem se ji, češ da nočem biti pijana. Ona pa je še naprej vztrajala: »Vem, vem, ampak samo enkrat si polnoleten in rada bi, da bi se vsi na mojem »žuru« imeli lepo. Odgovarjala sem ji, da se imam lahko lepo, tudi če ne poizkusim alkohola, vendar tudi to ni zaleglo. Sprejela sem steklenico in spila požirek. Na začetku nisem čutila ničesar, ko pa sem poskusila drugič, sem začutila olajšanje. Leja je veselo odskakljala naprej, jaz pa sem spila eno steklenico, nato pa še drugo, tretjo, četrto …

Pravzaprav ne vem, koliko sem jih spila, saj se ne spomnim ničesar razen tega,da sem se zbudila v svoji sobi s strašnim glavobolom. Mama je sedela ob meni, zmajala z glavo mi podala tableto proti glavobolu, potem pa brez besed odšla v kuhinjo. Kakšno uro sem še ležala v postelji, saj je bil glavobol strašanski. Odločila sem se, da je bilo dovolj ležanja in bo bolje, da malo poizvem, kaj se je dogajalo zvečer. Ko sem poizkusila vstati, se mi je močno zavrtelo in opotekla sem se do omare z oblačili. Ven sem potegnila sivo majico s kratkimi rokavi in črne kratke hlače, se oblekla in počesala, na hitro sem si še umila zobe in obraz ter odšla k zajtrku.

A v kuhinji me je čakalo presenečenje. Za mizo je ob mami sedela molčeča Katja, na obrazu so se ji poznale sledi solz »Že včeraj te je Katja prišla obiskat. Hotela se ti je opravičiti, ti pa si bila pijana in si jo le zmerjala. Zato je prespala v moji sobi. Tako je jokala, da sem jo komaj potolažila,« mi je očitajoče rekla mama. To me je presenetilo, čeprav sem vedela, da so ljudje, ki preveč spijejo, včasih zmožni vsega. Počutila sem se grozno: »Katja, res mi je žal zaradi sinoči, nisem mislila resno, bila sem pijana in moja najboljša prijateljica si in vedno bo tako in …« sem ihtela kot brezglava kokoš, dokler me ni Katja ustavila in rekla, da mi bo odpustila, če ji obljubim, da ne bom več pila alkohola. Z olajšanjem sem ji prisegla, da se ne bom več dotaknila pijače, in sprejela njeno vabilo na sladoled.

V šoli sem se še vedno družila z Lejo in njeno klapo, vendar kadar je stopil v igro alkohol,  sem vedela, da bo bolje, če se umaknem in držim obljubo, ki sem jo dala svoji najboljši prijateljici Katji..