Glasovalna številka: PR114

Jan Slavic Bezjak

BOŽIČNI ŠKRAT PRIPOVEDUJE

OŠ Beltinci

 

Dober dan! Moje ime je Janček in sem bil poslan od Božička, da vam povem zanimivo zgodbo o meni in o mojih … mmm … najljubših … sladkarijah!

Upam, da boste uživali ob moji pripovedi in se iz tega tudi kaj naučili!

Ko sem bil še mlad in nagajiv škrat, sem imel zelo rad sladkarije in nekega dne sem pojedel toliko sladkarij, da sem postal kar malo, no ne malo, kar zelo razigran. Saj veste, kako je to, ko imamo preveč energije! Hihi, spomniš se vseh neumnosti! Ker sem bil sam v popravljalnici igrač, sem izkoristil trenutek in si začel ogledovati polomljene igrače. Joj, kako so me vedno opozarjali, naj se ničesar ne dotikam! »Janček, daj nazaj! Janček, popravljaš lahko samo plišaste medvedke! Janček, pusti tisto avtostezo, pusti avtomobilčke na daljinsko vodenje! Janček …!« Ojoj, zdaj pa sem bil v popravljalnici sam. Si lahko mislite, kako so se mi iskrile oči! Ni bilo pomembno, da je bilo vse skrbno razvrščeno, da so bili rezervni deli naročeni in skrbno pripravljeni … Jaz sem se začel igrati in … ojoj, vse sem pomešal! Vse sem razmetaval in nekatere igrače sem polomil še bolj, kot pa so bile! Takrat se je v meni prebudila še večja nagajivost – Janček, potiho ven in nihče ne bo vedel, kaj si naredil! Hihihi! To bodo presenečeni! Hitro sem smuknil ven in … naslednja priložnost za nagajanje mi je bila pred mojim, od mraza rdečim noskom … Hlev, v katerem spijo Božičkovi jelenčki! Ker se mi je zdelo zabavno, sem spustil vse jelene ven! Hihi, moje novo ime bo Janček nagajivček! Hihi, se mi poda!

Ojoj, v tem svojem –  ne pozabite: grdem – početju sem tako užival, da nisem opazil, da nisem več sam. Na mojo nesrečo je vse to videl Božiček! Prišel do mene in mi rekel: »Škratek Janček! Vse sem videl. Za kazen boš popravil svoje lumparije: vse jelenčke boš polovil in jih pripeljal nazaj v hlev. Zdaj pa greva skupaj pogledat, kako si opravil z polomljenimi igračami. Vem, da si vedno priden – tvoj popravljeni medvedki so otrokom v največje veselje.« Ob tem me je postalo kar precej strah, saj sem vedel, da Božiček ne bo preveč vesel, ko bo videl, kakšno je stanje v delavnici popravljalnici. Vstopila sva v popravljalnico igrač in Božiček mi je rekel: » O moj dragi škratek. Ja, kaj se je pa tu zgodilo?! Kdo je to naredil?« Nisem mogel molčati. Vse sem priznal. Božiček je bil osupel, saj sem bil do zdaj eden izmed najbolj pridnih škatkov! »Ali veš, koliko otrok bo moralo ta božič preživeti brez svojih igrač? In to vse zaradi tebe!«

Še nikdar nisem videl Božička tako razburjenega kot tedaj. Počutil sem se slabo in učinek sladkorja je popustil. Božičku sem rekel, da bom vse to pospravil in zmenila sva se, da bo moje preostale sladkarije zaklenil v svojo omaro, kjer shranjuje vse stvari, ki so jih poredni škratje nekoč imeli. Prav je bilo tako!                        

Svoje razdejanje sem moral pospraviti. Najprej sem začel z iskanjem jelenov. Vse sem našel, jih odpeljal nazaj v hlev, jim nalil vodo in dal hrano in na koncu hlev zaklenil. Potem sem se odpravil proti popravljalnici. Vse sem lepo pometel in pospravil, zlomljene igrače pa popravil. Med delom sem opazil na tleh ključ in kot naročeno je na njem pisalo: »Rezervni ključ Božičkove omare. Če ga najdete, ga vrnite Božičku. Hvala.«                                                                                                      Vedel sem, da ne smem vzeti sladkarij, ampak sem že stal pred Božičkovo omaro. Sploh ne vem, kako sem se znašel tam. Nekaj časa sem premišljeval in si na koncu rekel: »Pa saj nekaj sladkarij ni še nikoli nikomur škodilo.«

Začel sem odvijati pisane papirčke, okušal sem sladke sladkosti, lizal kisle bombončke, grizljal hrustljave čokoladne vaflje … Mmm … Dokler moje zaloge sladkarij ni bilo več. Sililo me je, da bi spet šel razganjat in delat nemir, ampak tokrat sem pojedel toliko sladkarij, da mi je bilo zelo slabo. Za povrh pa me je našel še Božiček. O, Janček, sirota!

Najprej mi nič ni rekel. Šel je nekam in prišel nazaj s svojim velikim fotoaparatom in … me fotografiral! Tedaj nisem vedel, zakaj je to storil. Saj bi ga vprašal zakaj, a  sem se kar malce bal. Božiček me je vzel v naročje in me odnesel v mojo posteljo.

Naslednje jutro sem se zbudil in opazil, da mi je že veliko bolje. Odhitel sem na zajtrk in potem nadaljeval s svojimi zadolžitvami kot vsak običajen dan. Zadolžen sem bil za hlev in, ko sem lepo česal jelenčka, sem pri njem opazil ogromno skledo sladkarij. Mojih najljubših! Hotel sem se upreti, da jih ne bi vzel, a glej ga no, roko sem že imel v skledi. Takrat sem se ozrl navzgor in videl sliko – sebe prejšnjega večera! Joj, kako sem imel zelen obraz! Bolj kot božična jelka! Zgrozil sem se. Spomnil sem se, kako slabo sem se počutil in kakšne neumnosti sem počel.

Od takrat je bila v hlevu vedno polna skleda mojih najljubših sladkarij in nad njo moja slika.  Božičku sem sicer malo zameril, ker so lahko vsi, ki so bili v hlevu, to sliko tudi videli. Slišal sem, da sta se dva škratka tudi malo ponorčevala iz mene … Ampak, vedel sem, da sem si malo vsega tega tudi zaslužil. Božičkova metoda je delovala, saj od tedaj nisem pojedel niti enega sladkorčka preveč! Vedno samo enega ali … no, mogoče dva, če sem si ju še posebej zaslužil! Hihi!

To je bila torej moja zgodba! In nekaj vam povem. Še danes sem hvaležen Božičku, da me je podučil, čeprav na nenavaden način.

No lepo se še dalje imejte in, ko bom spet imel kakšno zanimivo zgodbo, da vam jo povem, bom spet prišel med vas!

 

                                                                                                  Vaš škrat Janček.