Glasovalna številka: PR115

Lucija Novak

NAJBOLJŠI PRIJATELJICI ZA VEDNO

OŠ Beltinci

 

Prijatelji pridejo in gredo. Tako je tudi Kaja imela prijateljico Ano. Bili sta nerazdružljivi in ko so Kaji starši povedali, da se selijo, njuno življenje ni bilo več popolno kot prej.

                  Kaja naslednje jutro ni vstala z nasmehom kot vsa prejšnja jutra. Odšla je v kopalnico, se umila in nase zvlekla oblačila. Ko se je pogledala v ogledalo, se sploh ni prepoznala. Pojedla je kos kruha in se odpravila v šolo. Ni vedela, kako bi povedala Ani. Zazvonilo je za prvo uro in Hana je opazila, da Kaja ni najboljše volje. Ni je hotela motiti med uro in je počakala, da je zazvonilo za odmor. Po zvoncu jo je vprašala, kaj je narobe, a Kaja je rekla, da je vse  v redu. Tudi naslednjo uro, ko so imeli geografijo, ki je Kajin najljubši predmet, je bila enako slabe volje, kar je opazila tudi učiteljica, ki jo je ob koncu ure poklicala k sebi. Tudi ona jo je vprašala, ali je kaj narobe. Kaja, ki je tej učiteljici zaupala, ji je povedala za selitev in da ne ve, kako to povedati Ani. Rekla je, da bi bilo najboljše povedati čimprej.  Ker je zazvonilo za naslednjo ur , se ji je Kaja zahvalila za nasvet in pohitela k matematiki. Pretvarjala se je, kolikor se je mogla, delala se je, da je dobre volje in vesela. Po zadnji uri sta odšli na kosilo in tam je Kaja kar tako rekla: »Ana, jaz se selim.« Ani je roka zastala, ko je končala. Kar ni mogla verjeti, kaj je slišala od svoje najboljše prijateljice. Ana se je vstala od mize in skočila Kaji v objem. Obe sta začeli jokati kot dež. Ko sta se obe umirili, jo je Ana vprašala, zakaj in Kaja je odgovorila, da si nameravajo zgraditi novo hišo. Hana je začela na dolgo in široko razlagati, da se ne smejo preseliti. Navedla je tudi ogromno možnosti, da Kaja ostane. Padlo ji je na misel, da bi lahko Kaja ostala pri njej in ali res ne bi mogla živeti pri babici. A Kaja je vedela, da nič od tega ne pride v poštev, zato je samo tiho hodila ob njej. Ko je Kaja prišla domov, se je zaprla v sobo in ven prišla samo na kosilo in večerjo. Zvečer se je Kajina mama usedla na njeno posteljo in ji rekla, da ve, da je žalostna, ampak da bo spoznala nove prijatelje, ki jih bo vzljubila kot je vzljubila Ano.

                 Kaja je bedela dolgo v noč in razmišljala, kako bo v novi šoli. Tisto noč se ji je sanjalo o novih prijateljih in o novih učiteljih, novi hiši, o šoli in o novih predmetih. Zjutraj je bilo že lažje. Še vedno ni bila navdušena nad selitvijo in tudi vesela ne, da gre. Zdaj je bilo treba povedati še vsem drugim prijateljem. Tako se je na razredni uri (imeli so jo prav ta dan) opogumila in povedala še vsem drugim. Vsi so bili žalostni, a vsi so jo opogumljali za vnaprej. Kaja je od tistega dne štela šolske dni in zanjo je bil vsak nekaj lepega, saj ni vedela, kdaj po selitvi bo lahko spet videla svoje sošolce. Z Ano sta začeli delati načrte za dni, ki jih bo lahko Kaja preživela pri Ani in obratno. Prav tako je tudi Kajina mama obljubila, da lahko Kaja pri Hani prespi enkrat na dva meseca, če le ne bo kaj prišlo vmes. Tako je Kaji ostalo še točno 62 dni, kar sta približno dva meseca. Kaja in Ana sta uživali na polno in bili sta skupaj, če je to le bilo možno. Dnevi so minevali in kakšen mesec pred koncem šole so starši rekli Kaji, da se verjetno še letos ne bodo selili, ampak šele naslednje leto. Kaja ni čakala in brž ko sta končala, je Kaja kar poletela do sobe, poklicala Ano ter ji povedala veselo novico. Zmenili sta se, da se dobita na Kajinem dvorišču, da bo lahko Kaja Ani povedala vse od začetka do konca. Obe sta bile navdušeni in tako je minilo še pol meseca.

Spet pa se je zgodil preobrat in Kajini starši so se spet odločili seliti se že letos, da bi lahko gradnja hiše spomladi potekala nemoteno. Kaja je mogla Ani povedati, da so se njuni načrti spet spremenili. Ko je bilo šolsko leto že pri koncu, so se Kajini starši odločili, da bi bilo lepo, da gre Kaja, kljub selitvi, na morje. Tako so se Kajini starši zmenili z Aninimi, da gresta deklici skupaj na morje. In tako je tudi bilo.

Na morje sta šli še z nekaj starejšimi in par mlajšimi otroki, ki so šli na morje v Poreč s taborom, ki ga je organizirala organizacija, katera ima čez celo leto različne aktivnosti za otroke. Z njimi  so šle tri učiteljice in en učitelj. Obe sta se hitro razumeli z drugimi otroki in si našle nove prijatelje. Na morju so imeli različne igre in aktivnosti. Vsak dan so odšli tudi na plažo. Tam so se kopali, jedli sladoled, so kartali in se znova kopali. Skupaj sta bili ves čas. Imeli sta se zelo lepo in ko je bilo tedna konec, sta bili zelo žalostni, a tudi veseli, saj sta pogrešali svoje domače. Ko so prišli z morja, je Kaja odšla prespat k Ani. Delali sta palačinke in pekli kekse. Naslednji dan, ko je Kajina mama prišla ponjo, jo je Kaja vprašala, če gre lahko Ana za en dan še k njej, da bi bili še malo skupaj. Tako so se zmenili, da gre Ana s Kajo k njej. Ker je bil zelo lep poleten dan, sta se odšli igrat na hribček, ki je bil pred Kajinim blokom. Zraven sta vzeli odejo, da bi se lahko nanjo usedle. Prav tako sta vzeli zraven kekse, ki sta jih spekli dan prej. Spominjali sta se zimskih dni, ko je bilo na hribčku polno ljudi, ki so se sankali in delali snežake. Na poletne dni kot je tisti dan, na hribčku ni bilo nikogar. Tam sta bili cel dopoldan in popoldan do teme, domov sta odšli samo na kosilo. Zvečer sta se še dolgo pogovarjali in tako je pogovor naletel na selitev. Obe sta še vedno upali, da se Kaja morda kljub vsemu še ali sploh ne bo odselila, a obe sta tudi vedeli, da so možnosti za to zelo majhne. Bedeli sta pozno v noč, zato sta zjutraj dolgo spali. Ko sta se zbudili, je bil že čas za kosilo. Ko so se najedli, je po Ano prišla njena mama. Dolgo sta se poslavljali, kot da se nikoli več ne bosta videli.

                Kaja je nato odšla na sprehod s svojim psom. Šla je ob potoku, ki je tekel blizu in okoli šole. Spominjala se je dni, ko je sedela v klopeh, ko so jo učiteljice kdaj skregale in ko so jo kdaj pohvalile. Pomislila je na sošolce, kako so se kregali in se skupaj smejali. Pomislila je na učilnice, ki so z svojimi barvami in poslikavami vlivale šoli svoj poseben žar. Po licu ji je stekla tudi solza, a si jo je hitro pobrisala in nehala misliti na to. Stekla je domov in se zaprla v sobo. Ulegla se je na posteljo in začela jokati. V sobo je prišel njen pes, ki je skočil na posteljo in jo polizal po obrazu. Ker je bil dovolj majhen, se je ulegel v njeno naročje. Skupaj sta tako zaspala. Naslednje jutro jo je zbudilo sonce, katerega sončni žarki so se kar vlili v njeno sobo. Bilo je še zgodaj, zato je še malo poležala. Nato se je oblekla in odšla na zajtrk. Blizu njenega bloka je bil gozd, kamor sta dostikrat zahajala tudi z njenim psom. Odšla sta na sprehod in tam je Kaja srečala prijateljico Laro. Zmenili sta se, da se bosta popoldan, ko ne bo več tako vroče, dobili pred Larinim blokom. Tako je tudi bilo. Z Laro sta odšli na sladoled in nato na igrala, kjer sta se igrali kot majhni deklici. Kaja in Lara sta bili prijateljici že od malega, saj sta se njuna očeta poznala. Ko sta se tako gugali in lizali sladoled, je Kaja povedala Lari, da se selijo. Tudi Lara je bila zelo žalostna, saj sta bili dobri prijateljici in sta tudi bili dosti skupaj, ko Ana ni imela časa. Prav tako sta bili prijateljici tudi Ana in Lara. Skupaj sta bili do konca popoldneva. Ko se je dan končal, je Kaja hitro zaspala, saj je bila utrujena od dolgega dne. Tako je minilo poletje. In napočil je dan, ko je Kajina družina zadnjič vstopila v stanovanje. Tako so stali in gledali ter bili tiho. Nato je Kajina mama rekla le: »No, to je to.« »Ja,« je vzdihnila Kaja. S tem se je Kaja obrnila in počasi odšla skozi vrata, nato so ji sledili vsi drugi. Zadnja je bila njena mama s ključem v roki. Počasi je začela zaklepati in zdelo se je, da je minila cela večnost, preden je končala. Odšli so do avta in se počasi odpeljali proti novemu domu. Po poti ni bil noben za pogovor, vsak je bil zatopljen v svoje misli, zato je bila v avtu celo pot tišina. Pot je minila zelo hitro, vsaj Kaji se je zdelo tako. Ko so prispeli, je bilo že temno. Začeli so zlagati zadnje stvari iz avta. Minilo je še nekaj dni in počasi so se vsi navadili na novo hišo. Napočil je zadnji počitniški večer in Kaja je bila vesela, a jo je bilo hkrati tudi malo strah, saj ni vedela, kako jo bodo v novi šoli sprejeli ali kakšen je pouk, ali bo vse zelo drugače kot  v prejšnji šoli in podobna vprašanja. Pripravila si je torbo in odšla spat z optimističnim nasmehom na obrazu. Ko ji je naslednje jutro budilka zazvonila, se je počasi vstala in se oblekla. Pojedla je zajtrk in se odpravila v šolo. Bilo jo je malo strah, saj ni vedela niti, kam naj gre. Ker še garderob nisi odklenili, je bilo zunaj polno otrok, starejših in mlajših. K njej je pristopilo dekle in jo vprašalo po imenu. Seznanili  sta se o imenih in v katerem razredu je katera. Ugotovili sta, da sta obe iz 7.a. Kmalu sta postali prijateljici in prvi dan v šoli je bil zelo lep. Ko je Kaja prišla domov, je hitro poklicala Ano in ji povedala o vsem, kar je videla. Povedala ji je, da so jo zelo lepo sprejeli in da se je bala brez pravega razloga. Ana ji je povedala, da so tudi oni dobili novega sošolca. Obe sta se nato poslovili in si zaželeli vse dobro.

               Zdaj je že konec novembra in Kaja si je našla veliko dobrih novih prijateljev. Z Ano se dostikrat vidita in še vedno sta najboljši prijateljici za vedno.