Glasovalna številka: PR117

Ana Zadravec

RDEČE JABOLKO

OŠ Beltinci

 

Dete odeto v žamet. Kristal zazrt v daljavo. Drevo. Zlato.

Potem ko je Amanda v zgodnjem otroštvu izgubila mater in očeta, je odšla živet k teti. Vzgajana v duhu pokorščine, ampak v občutek, da je nad vsemi. Rojena, da nasledi in podeduje ogromno bogastvo ruske družine Dorodonov. Toda kljub vzgoji in ljubezni, ki ju je bila deležna, je bila deklica nekaj posebnega. Drugačna od vseh drugih. To so vedeli vsi. Vedno. Vsi otroci mesta so se radi igrali z živalmi še posebno s konji, toda za razliko od njih je Amanda, hodeča po hodnikih razkošne palače, prezirala vrisk in veselje. Odeta v večno črnino, zavita v črn žamet, v pesti stiskajoča kost. Sla po nedosegljivem. Sla po neobstoječem. Njeni dolgi, črni lasje, ki so se venomer vili po dragocenem marmorju, so bili videti kot da pripadaju čarovnici. Mojstrici strupov. Učena igranja klavirja z namenom, da bi razveseljevala ljudi počne nasprotno - piše in igra samo žalostinke. Zima je že pobelila bližnje bregove. Šipe so že zmrznjene. Police so že zasnežene. Vsi prebijejo svoj čas v hišah, po palačah, razen nekoga. Tam v snegu na dvorišču palače se opazi črnina, ki z zmrznjenimi rokami neutrudno plete. Plete in plete. Tako dolgo, da se opazi kri v snegu. Kipeča in sramotna. Kako je lahko edina hčer največjega posestnika tako...? Misli se razbežijo ob tem njenem pogledu. Mračnem kot krokar. Ob sebi vedno in povsod nosi tisto kost, neznanega izvora. Toda zakaj se tista kost v njenih rokav in odsevajoča v njenih očeh zdi tako dragocena, čeprav je samo nekoristen odpadek? Ta skrivnost bo ostala večno zamrmrana na tvojih ustih. Obrne se stran.  Ker je tvoja duša dobra, ji ponudiš krpo, da bi obrisala madež, ki se vije po rokavu in snegu navzgor. Spet te pogleda s tistim grozečim pogledom ob katerem ti zaledeni kri v žilah. Noč se spusti na mesto, luna se sveti daleč tam na svetlem nebu, toda ona še vedno neutrudno plete. To se dogaja dan za dnem, teden za tednom, mesec za mesecem. Vedno enako. Toda nekega dne, ko spet prideš na enako mesto, je ni. Oziraš in ogleduješ se a ne najdeš ničesar. Za nekaj trenutkov za sabo zaslišiš korake. Odmevajoče, presihajoče. V trenutku se hočeš obniti, toda zaman. Na koži že začutiš droben zbodljaj. Začutiš skelečo bolečino ter se sesedeš v sneg, ki še vedno ni skopnel. Zakaj? Tvoje misli norijo. Kdo? Tvoje srce požene kri po žilah. Zazibaš se v sen spanca, pripravljena sprejeti smrt. Okrog in okrog ozirajoč pogled zaznamovan za vedno...

Njen um je bil zamegljen. Duša se je že dolgo upirala temu. Toda vse bo v redu, se miri. Odšla bo v gozd, na svoje običajno lovišče. V svojo vrvnato verigo bo končno ujela srno, ki jo že tako dolgo lovi. Njen trud in dolge ure neutrudnega dela pri pletenju bodo končno poplačane, ko bo plen v njenih rokah. Telo srne okrašeno z dragimi kamni, diamanti in v usta dano zlato jabolko- njena največja, najdragocenejša stvar. Zanjo bi bila pripravljena umreti. Bila je last matere, zato ji je tako draga, toda za to ne sme izvedeti nihče. Odpravi se v gozd toda na jasi ne zagleda srne – tako zelo želene strne. Ne, zagleda otroka zvezanega v vrvi. Ves je objokan in obupan. Ker je ta obupna stvar privezana k trnu je otrok ranjen, iz ureznin mu teče rdeča kri. Rdeča kot dragocen rubin. Ker njene misli niso tako prijazne, koleba med tem, ali naj fantka reši ali ga kar pusti tam. Zbudi se iz spanja. Ponoči so jo spet preganjale more. Tako je noč za nočjo. Že leta, od smrti matere, ki jo je tako ljubila. Ah, kaj je naredila? Fanta je pustila v hosti. Tam v globokem gozdu, kjer ga lahko raztrgajo divje živali. To je še celo zanjo preveč kruto. Njeni dolgi lasje se vijejo za njo in za trenutek začuti dotik. Toda na srečo je samo veverica. Toda tam daleč v goščavi se premaknejo veje in ve, da je nekaj večjega, nekaj močnejšega. Zaveda se, da je premožna in, da se je navaden meščan ne bi drznil dotakniti. Toda v svoji notranjosti čuti, da to ni navadno človeško bitje, ki bi se je balo dotakniti. Je nekaj veliko bolj strašnega, resničnega. Prispe na jaso, toda glej ga zlomka- prazna je. Misli bežijo sem ter tja. Njeno bogastvo se veča, toda tudi njen strah pred neznanim bitjem v goščavi tam globoko v gozdu se zvečuje. Kot madež vina, ki se vije vzdolž belega prta. In že mine dan ob mislih na grozoto. Nastopi nova nesreča. Kuga. Ob kugi je odraščala. Pred njo so jo zapirali v palačo. Takrat ni vedela zakaj, toda sedaj razume. Vedno je bila prisotna, toda nikoli tako dolgo in na tak način. Pomorila je veliko ljudi. Zdesetkala število prebivalcev. Zapre se v sobo in izdeluje križe. Okrašuje jih z zlatom. To je počela že od otroštva - se zapirala vase in v sobane ter žalovala. Po palači se podijo in hihitajo duše umrlih. Ne skrbite zase, saj vam bo izdelala križe, ki vas bodo ponesli v nebeške višave. Spokojno boste počivali. Toda zakaj ona ne živiš srečno in mirno življenje? Brezciljno in brez namena blodi gor in dol. Bledav obraz kakor voščena lutka. Ne najde svoje dragocenosti. Nikjer. Vem, da misli, da ji jo je vzel stvor, toda naj  pogleda v svoje globine. S svojo enoličnostjo je svoje jabolko nevede zažgala na grmadi. Od krika in vzklika ob spoznanju se opoteče ob stol in pri tem vrže na tla krtačko. Spomin na dečka je počasi zbledel. Kakor veter ga je odpihnilo.Toda neznanega bitja v hosti se še sveže spominja. Mora nekaj ukreniti. Naslednji dan je že na družinski ladji namenjeni v Kanaan. Na poti v novo življenje. Boljše življenje. Otok je čudovit, toda nekaj manjka. Nekaj ključnega – njeno kamnito srce. V času življenja na otoku je preteklo kar nekaj let. Amanda je odrasla v žensko vredno občudovanja zaradi njene lepote. V tem času se je poročila. Toda vedno prežeča nesreča ji je dala moža, ki je bil vedno zdoma, ko pa je bil na otoku jo je pretepal in zaničeval. Vedno ljubusumen in zaljubljen v svojo lepoto je umrl mlad in za sabo pustil ženo, ki je pod srcem nosila nov čudež - otroka. Takrat ko je izvedela za vznemirljivo novice, se je Amanda v celoti spremenila. Ni več posedala doma in se smilila sama sebi, ker je bogata in osamljena. Ne, začela je peči kruh in ga razdeljevati revnim prebivalcem otoka, otroke je učila pisati, računati ter brati ter vsako živo dušo obupano nad življenjem je spodbujala, da je življenje dragoceno. Da je nekaj vredno. Toda njena duša in srce nista bila rojena pod srečno zvezdo. V kartah je bila že zapisana žalostna usoda. Po devetih mesecih, ko naj bi povila otročička, čudež dan od Boga, je v strašnih mukah na svet privekala deklica. Tako lepa toda tako tiha. Naslednji dan se je skozi otok vil pogrebni sprevod. Nedolžno bitje je ugasnilo. Komaj je zagledalo luč sveta, že ga je Višji vzel k sebi. Amandi se je po tem dogodku stanje zelo poslabšalo. Ni ne jedla in ne pila. Ves denar, ki ga je premogla je zažgala na grmadi, zraven je hotela zažgati še sebe. Skoraj bi ji uspelo. Še zadnji hip so jo uspeli rešiti. Toda kaj je vredno živeti v takšnih mukah, ki jih je prestajala ona. Pekel iz dneva v dan. Tako se je odločila, da se vrne na svoj dom, nazaj v Rusijo. Srečno se je vkrcala na ladjo in potovala 17 dolgih dni in noči. Sedeča zunaj na palubi, izpostavljena nevihtam, da bi kaznovala sebe. Čeprav ni bila kriva sama. Usoda je zapisana in ne moreš je izbrisati, čeprav temu namenjaš krvav napor. 17 noč na ladji pa konec. Ladja nasede na čeri. Do doma je  manjkal samo še dan plovbe. Tako se je prisiljena izkrcati in sper naseliti neznano območje. Brez miru. Brez želje po življenju. V deželi pa je prebival mož približno enakih let kot Amanda. Ko jo je prvič zagledal, se je zaljubil vanjo. Brezkompromisno. Poroka je bila že čez teden. Njena nepoznana duša pa ni mogla živeti v miru. Vsakdan prepreden z žalostjo. Bila je preveč strta. Rodila mu je 17 otrok, toda ni jih mogla ljubiti, v sebi je nosila pekočo bolečino. Žalost. Sladka želja po vrnitvi domov. Hlastna želja, ki jo je požirala vase. A le kako? A le s čim? A le s kom? Brez veselja po novem dnevu. Ujeta v mehurček časa in večne potrtosti. Zlomljeno srce. Po 20 letih mučnega življenja v blodnjah je začela nekega dne pešačiti po robu mesta. Toda potem se ji je utrnila ideja, da bo zapustila dom, ki v resnici nikoli ni bil njen pravi. Goreča želja po tem, da bi spet ugledala luč svoje palače. Ugledala luč pravega življenja. V hiši, v kateri je živela njena ljuba mati. Toda ta goreča želja, ki je žgala kot ogenj in je v njej puščala rane, se je zdela tako zelo oddaljena. Tisoče let, tisoče ljubezni. Hodi tedne. Mesece. In glej, zagleda tisto sveto, svetlo luč domače palače. Utrujena se zgrudi v hlev za konje in se zamisli, kam je padla. Za njen položaj - zelo nizko. Prenizko. Toda od doma je bila tako dolgo, da se ji zdi vsak korak, ki ga naredi po domačem posestvu dragocenejši od diamantov, draguljev ter zlata, ki so ji nekdaj pomenili tako veliko, obenem pa niso nikoli zaponjevali praznine v njenem srcu, čeprav si je to tako močno želela. V letih, ko je spet živela doma, se je razdajala delavcem, ki so delali na posestvu. Vse lepo in prav, toda nekega dne jo je eden izmed njih  hotel ubiti. Spodletelo mu je in v njej je zažarela goreča želja po maščevanju. Vodila jo je misel, da mora vsak plačati. Po tistem dogodku je imela na vesti že veliko žrtev in številka je skokovito naraščala. Ko se je nekoč kopala v svoji dragoceni pozlačeni kadi in premišljevala o materi, kako ta ne bi bila ponosna nanjo in na njena dejanja, ki jih je izvrševala v zadnjem času je0 vdana v svojo usodo, utonila v svoji hudobiji. Tako kot je nekoč iz misli izgubila zlato jabolko, tedaj njej tako dragoceno, je sedaj zagrešila podobno napako. Toda napake je težko popraviti. Lažje jih seveda popraviš, če si živ toda ... Mogoče se je vrnila k svoji tako ljubi hčerkici, zaradi katere je živela tako mučno in blodnjaško življenje. Mogoče ni prišla do tja. Jasno je samo, da je umrla brez zakonitega dediča ali dedinje in da so  njeno premoženje razdelili neznancem. Mogoče je tako tudi bolje. Tako ni možnosti, da bi se ta žalostna usoda in bridkost ter preklestvo ohranili. Življenje vedno teče naprej- srečno ali nesrečno in čas se ne more zavrteti nazaj. Lahko samo živi v vrtiljaku slednjega in upa na najboljše, v nasprotnem primeru pa ...

Ženska odeta v črnino. Primaknjena kost. Mučna tišina. Smrtna.