Glasovalna številka: PR118

Eva Tivadar, Lea Pozderec

SILVESTROVO

OŠ Beltinci

 

31. december, 1998                                   

DAVID

Zabava se je začela že pred eno uro, a Anna se še vedno odloča, kaj bo oblekla. Zadnje pol ure, sedi na postelji in objokuje, da nima kaj za obleči. Pristopim k njej in ji rečem, da bo čudovita v katerikoli obleki. Nasmehne se mi in čez petnajst minut se že peljeva na zabavo.

Z Anno se poznava že od osnovne šole. Vedno mi je bila všeč, a nikoli nisem imel poguma, da bi jo povabil na zmenek. Oba sva se odločila za enako srednjo šolo in v tretjem letniku sva začela hoditi.

 

31. december, 1998

ANNA

Zabava je izredno dolgočasna, David je spil že tri kozarce vina in imam občutek, da jih bo še vsaj trikrat toliko. Poleg Davida se počutim naravnost bedasto, saj ne poznam nobenega od njegovih prijateljev.

Rečem mu, da se grem osvežit in zdi se mi, da me sploh ne sliši, saj je preveč zaposlen s svojimi prijatelji. Ko se vrnem ga najdem v objemu druge. Objokana odidem do avta in se odpeljem k bratu Jacku.

 

31. december, 1998

DAVID

S prijatelji se že od mature nismo videli, zato smo hoteli to ponovno srečanje proslaviti. Anna mi je nekaj zamrmrala, a je nisem razumel. Medtem ko je ni bilo, je k meni pristopila moja dolgoletna prijateljica, Trish, in se začela vesiti po meni. Vedel sem, da to ne pomeni nič dobrega.

Anne nisem nikoli varal, zato sem mislil, da to ne bo spremenilo najinega odnosa. Bil sem bedak. Spil sem preveč, čeprav to to, vem, ni izgovor, a … Anno sem prevaral s Trish. »Bedak, bedak, bedak!« je kričalo v meni. Megleno se spominjam le, kako Anna objokana zapušča zabavo. »Oh! Kaj pa … kaj bo z nama zdaj?«

 

31. december, 1998

ANNA

Drhtim. V meni kriči: »Zakaj ravno ti? Kako si lahko storil kaj takega?« Solze mi kapljajo na jakno, tresem se, a hkrati gorim … In ni mi mar … Davida ljubim bolj kot vse na svetu, zato ne morem, nočem verjeti temu, kar sem videla. Kljub vsemu nekje globoko v meni še vedno gori kanček upanja, da to ni bilo res in da so bile to vse le sanje.

 

1. januar, 1999

JACK

Skrbi me. Anna me je sredi noči poklicala in me vprašala, če lahko pride k meni. Bila je razburjena. Zdelo se mi je čudno, saj me je klicala le ob redkih priložnostih, a ponavadi takrat, ko sta z Davidom imela težave. V njenem glasu sem zaznal, da je jokala in ji povedal, da taka ne more voziti, a moja trmasta sestra se ni dala in je vseeno šla za volan. Hude slutnje in bojazni so se uresničile - čez par ur so mi iz bolnišnice sporočili, da je imela Anna prometno nesrečo in da je utrpela hude poškodbe. Davida sem večkrat poklical, želel sem ugotoviti, kaj se je zgodilo, ampak se mi ni oglasil. »Kako tipično zanj!« Ko me je šele nekaj ur poklical nazaj, sem mu povedal, kaj se je zgodilo, brez olepševanja. Čez nekaj minut je bil že v pri meni, bila sva v bolnišnici in čakala, da nama nekdo pojasni, kaj se dogaja, kaj bo z Anno.

 

1. januar, 1999

DAVID

Zjutraj, ko se zbudim, Anne ne najdem nikjer. Pokličem jo, a se ne oglasi. Aaaa, v glavi mi kljuva in megleno se spominjam včerajšnjih dogodkov na zabavi. Ni čudno, da je ni. Želim ji pojasniti … ne, želim jo vsaj slišati. Poskušam znova in znova, vendar je odziv vedno isti. Šele nato opazim, da me je ponoči večkrat klical Annin brat, Jack. Zagrabi me panika, saj v istem trenutku  pomislim, da se je Anni kaj zgodilo. Takoj ga pokličem, on mi pa z zlomljenim glasom pove le, naj pridem takoj v bolnišnico, ker je imela Anna prometno nesrečo. O moj bog!

Ko prispem v bolnišnico in zagledam Anno, kako negibna leži, me preplavijo mešani občutki, predvsem pa občutek krivde. Planem k njej, a me Jack ustavi. Povleče me na hodnik in mi reče, da se morava pogovoriti.

»Poslušaj, David. Anna je imela hudo prometno nesrečo in morda ne bo preživela do jutra. Ne vem, kaj sta imela in me tudi ne zanima, saj je to med vama in ni moja stvar. Samo ti veš, kaj je bilo.«

Ob teh besedah so me preplavile solze.

Zahrepenim po Annini bližini. Usedem se na stol ob postelji. Nekdo mi je nekoč povedal, da ljudje v komi slišijo vse, kar jim poveš, zato sem se hotel Anni opravičiti, preden bi bilo prepozno.

»Ne bom iskal izgovorov, bom kar takoj začel. To, da sem bil pijan, ni pojasnilo za moja dejanja. Kratko malo, bil sem bedak.«

Na omarici ob postelji opazim Sveto pismo in ga vzamem v roke. Nikoli nisem veroval v Boga, a imam občutek, da mi bo sedaj lahko pomagal. Odprem na označeni strani, kjer je Annin najljubši citat.

Začnem ji glasno brati: »Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane. Ljubezen nikoli ne mine.«

Ravno v tistem trenutku, ko preberem zadnje besede, začne aparat, na katerega je priključena Anna, neprekinjeno piskati. V sobo privrejo zdravniki in me naženejo iz sobe. Vem, da to piskanje ne pomeni nič dobrega, saj sem podobne prizore že videl v filmih. In zdaj se to dogaja meni, nama …

Medtem, ko sem sedel v čakalnici, je mogoče minilo več ur, morda samo nekaj minut, a meni se je to čakanje zdelo neskončno dolgo.

Končno je prišel zdravnik in mi z resnim obrazom povedal, da mi mora sporočiti slabo novico. »Ne!« sem zakričal. Ni mi bilo mar za poglede ljudi. Sovražil sem samega sebe, ker sem dopustil, da se je to zgodilo, Še sam sem hotel umreti, ampak sem vedel, da moram ostati močan. Vse bi dal, da bi popravil mojo napako.

Kje sem imel glavo?

Vsega sem kriv, vem, da se bom moral prej ali slej sprijazniti z Annino smrtjo, čeprav trenutno še ne vem, kako.

 

junij, 1999

DAVID

V prvih mesecih po Annini smrti moje življenje enostavno ni imelo smisla, ampak sem se pobral, saj sem vedel, da ne morem večno žalovati. V mojem srcu je še vedno praznina, ki se ne bo nikoli zapolnila, saj bo Anna vedno imela posebno mesto v mojem srcu.

Anno zelo pogrešam in vem, da moja ljubezen do nje ne bo nikoli umrla. Morda se bova kot umrli duši srečala in pozabila na slabo. Morda sta se najini duši za vedno razšli. A kdo sem jaz, da bi  si lahko karkoli želel?