Glasovalna številka: PR119

Lara Lutar

ZAUPANJE

OŠ Beltinci

 

       V hiški sredi Ljubljane so živele tri sestre: Nika, Nuša in Maša z mamo. Sestre so si med sabo zelo zaupale med sabo. Ampak ni bilo vedno tako.

     Vse se je začelo tako: starša sta se vedno prepirala in se nikoli nista preveč strinjala. Sklenila sta, da se bosta ločila. Vse tri hčerke so ostale pri mami. Sestrice so bile žalostne. Sklenile so, da ju združijo. Mamo in očeta so povabile v kino. Ker se oče ni strinjal, so hčerke odšle same z mamo. Sestrice so se zelo prestrašile.

     Minilo je nekaj dni in oče je svoje tri hčerke povabil na izlet. Predlagal je, da bi šli v gozd. Sestrice so se strinjale. Spakirale so si hrano, pijačo, svetilko, dolgo vrv, odejo in telefone. Preden so odšli, jih je oče prisilil, da telefone pustijo doma. Nika je vprašala: »Zakaj?« Oče ji je odgovoril: »Zato ker je današnja mladina že tako ali tako preveč na telefonih!« Ko so že skoraj odšli, si je Nika vseeno na skrivaj vzela telefon in ga dala v svoj nahrbtnik. Nato so se z avtom odpeljali v oddaljen gozd, kjer so bile prvič.

Po kakšni uri vožnje so kar nekaj časa hodili, ko je oče rekel, naj gredo naprej, ker je on nekaj pozabil v avtu. Sestre so se podale naprej, oče pa se je počasi oddeljeval od njih. Niki je vse skupaj postajalo čudno, zato je iz nahrbtnika vzela telefon in želela poklicati mamo. Ampak naposled je ugotovila, da v gozdu ni signala. Ker se je začelo večeriti, jih je postalo strah in so se ustavile. Nika se je ozrla naokrog in videla samo drevesa. Postala je tema in čez nekaj časa je Nuša vprašala Niko: »Kje pa je Maša?«  Niko je  postalo že pošteno strah, saj se je spomnila na tisto grozljivko, ki so jo gledale prejšnji teden. V grozljivki so majhne deklice začele izginjati ena za drugo in nikoli jih nihče ni našel …

Takrat pa se je spomnila, da ima v nahrbtniku svetilko. Pomirila se je in poskušala pozabiti na grozne misli. Prižgala jo je in jo dala Nuši, ki se je po tem malo pomirila. Nato sta se odpravili poiskat Mašo. Tavali sta po temnem gozdu in jo iskali. Kar naenkrat sta za sabo zašlišali šumenje listov in pokanje vej, ki so bile na tleh. Postalo ju je tako strah, da sta začeli kar kričati. Nuša je posvetila nazaj in videla, da je to le divja svinja, ki si je iskala hrano. Počasi sta se odmikali od nje. Čez čas zaslišita glasen jok. Takoj sta se zavedali, da je to njuna sestrica Maša. Stekli  sta proti njej. Sploh nista vedeli, kam tečeta, ampak nekako sta le prispeli do nje. Vse so se zelo močno objele in sklenile, da se bodo tam ustavile in počakale do jutra. Ker je Nika hodila k tabornikom, je vedela vsaj to, kako si narediti zatočišče v gozdu.  Nuši je naročila, naj ji poda nekaj dolgih palic. Zapičila jih je v zemljo in iz nahrbtnika vzela odejo, ki jo je vzela s sabo ter jo dala čez palice. Nika je spet poiskala telefon in hotela poklicati policijo, ampak njen telefon je bil zdaj popolnoma brez baterije. Vse tri so se ulegle, se tesno stisnile skupaj in kljub mrazu trdno zaspale.

Takoj zjutraj so pojedle obložene kruhke, ki so si jih vzele s sabo in popile vso vodo. Odpravile so se naprej. Med hojo pa so na ves glas klicale: »Na pomoč, izgubile smo se!!!« Še kar nekaj časa so tavale. Potem pa je Maša zagledala majhno jamo v tleh. Brez razmisleka se je pognala do jame, se nagnila čez rob in padla naravnost vanjo. Nika in Nuša sta že mislili, da se je Maša hudo poškodovala, a je bilo na srečo z njo vse vredu. Imele pa so en velik problem, saj Maša ni mogla splezati ven. Nika je kot naročeno iz nahrbtnika potegnila dolgo vrv. Zvezala jo je okoli drevesa z močnim vozlom, takim, kot so jo zaučili pri tabornikih in jo potegnila iz jame. Vse so bile izmučene. Nekaj časa so sedele, nato pa je mimo prišel nek gozdar in in jih vprašal: »Kaj počnete same sredi gozda?«

Nuša mu je pojasnila celo zgodbo. Gozdar se je prijel za glavo in rekel: » No, če je pa tako, pa vas moram odpeljati na policijsko postajo!« Nika, Nuša in Maša so bile zelo srečne. Ko so prispele na policijsko postajo, je Nika zgodbo še enkrat ponovila policistu. Odločili so se, da morajo očeta aretirati, saj je to kaznivo dejanje. Sestrice je zaskrbelo za njihovega očeta. Nika je mogla policistu povedati telefonsko številko njihove mame. Policist jo je poklical in mama je že čez nekaj minut prišla tja. Bila je vsa objokana in presrečna, da vidi svoje punce na varnem. Tudi Nika, Nuša in Maša so se je zelo razveselile. Ko so se malo pomirile, pa jim je mama sporočila žalostno novico, da je njihov oče umrl v prometni nesreči. Vse štiri so bile objokane in prestrašene. Sestrice niso vedele, kaj naj naredijo, saj so ostale brez očeta. Mislile so, do so vsega krive ravno one. Ko so prišle domov,  jim je mama razložila, da one niso krive nič. Povedala je: »Ve niste krive čisto nič, vsega sva kriva midva z očetom, ker se nisva dobro razumela! Oče je bil verjetno preveč razburjen in je naredil napako.«

     Čez nekaj mesecev je mama spoznala drugega fanta s katerim sta se dobro razumela. Sčasoma so ga vzljubile tudi Nika, Nuša in Maša. Tudi on jih je imel zelo rad. Nekega dne so mu povedale tisto zgodbo in izpustile niso niti ene podrobnosti. Vsi so se tako dobro ujeli, da sta se mama in ta mož poročila. Vsi skupaj so se imeli zelo lepo. Skupaj so hodili v kino in na razne izlete. Seveda so vsako leto odšli na tudi grob pokojnega očeta. Nika je še naprej hodila k  tabornikom, Nuša je šla trenirat gimnastiko in Maša v glasbeno šolo igrat klavir.

       Ni važno, kakšna je družina. Važno pa je to, da se imamo vsi radi in da se spoštujemo.