Glasovalna številka: PR120

Jaka Prevorčnik

SVOBODNO MESTO

OŠ Bežigrad

 

 

Obstaja na svetu sploh še kaj bolj vročega in suhega od puščave? To vprašanje se je že teden in dva dneva vrtelo po Lukasovi glavi, a žal je vse bolj kazalo, da odgovora ni. Lukas je že celo večnost blodil po puščavi, da bi odkril ta drugi svet, to čarobno mesto. Pa ga kar ni našel. Včasih je pomislil, da morda hodi v krogu, a se je potem izkazalo, da še ni tako izgubljen.

 

Zazehal je in se usedel na bližnjo skalo. Ura je bila pol osmih in bližal se je večer, čeprav vreme ni dajalo tega občutka. Sonce je še vedno pripekalo in pesek je bil vroč, da je Lukas skozi čevlje čutil vso vročino. Iz torbe je vzel zemljevid. Ni mu kazalo najbolje. Tu je že bil. Takrat se neba skoraj ni videlo. Visoke smreke in mogočne gore so zastirale pogled.

»Kako se svet hitro spreminja,« je zamomljal.

Samo solsticij se spremeni pa že izginejo vse gore ter nastanejo suha in vroča tla. Ne preostane mu drugega, kot da gre naprej. Paziti mora le, da ga ne zaloti kakšna patrulja. Res je, da tukaj dolgo že ni bilo nobene, a še vedno je dobro biti previden.

 

V vodo so se hitro pognali trije visoki in močni fantje. V treh zamahih so bili pri Klari. »Klara, si v redu?« je poskušal Feliks, a ni dobil odgovora.

Uboga deklica je le hlastala za zrakom in sploh ni prišla do sape. Tega, kar se je pravkar zgodilo, si ni nihče od prisotnih opazovalcev in tekmovalcev znal razlagati. Dogodek je bil veličasten, a hkrati zastrašujoč. Ostali vrači, ki jih je Klara z enim zamahom pometla v vodo, so komaj priplavali do kopnega. Tam so jih oskrbeli rešniki. Ime so dobili v Zlati palači. Feliks se je ozrl proti sedmerici. Tiho so se pogovarjali. Izgledali so zaskrbljeni. Verjetno je tudi njih ta dogodek močno presenetil. Nazadnje se je vodja tekmovanja povzpel v zrak in rekel:

»Tekmovanje je prekinjeno. Vrnite se v svoja domovanja.«

Gneča okoli jezera je počasi poniknila. Feliks se je oziral naokoli in iskal Klaro. Sedela je na klopci ob jezeru in gledala v daljavo. Feliks se ji je počasi približal in se usedel poleg nje.

»Si v redu?« je tiho vprašal.

»Se ti zdim v redu?« je odvrnila Klara.

V njenem glasu je bilo čutiti, da ji gre na jok.

»Morda rabiš le počitek. Jutri bo bolje,« je poskusil Feliks.

»Klara si ne bo še kmalu odpočila,« se je za njima zaslišal tanek in hripav glas.

Hkrati sta se obrnila. Bila je Virda.

»Mama, kaj pa ti počneš tu?« je vzkliknil Feliks.

»Prišla sem, da vama prenesem sporočilo Lu-wina,« je rekla Virda.

»Jutri dopoldan bosta imela uro pri mojstru. Popoldan pa še dodatno uro.«

»Dodatno uro? Zakaj pa to?« je začudeno vprašal Feliks.

»Oh, to bosta pa jutri videla,« se je nasmehnila Virda in izginila za drevesom.

»Pridi, Klara,« je rekel Feliks in vstal s klopi. »Naporen dan je za tabo. Spočiti se moraš,« je še dodal in odšla sta proti hiši.

Feliks je tiho sledil.

 

Naslednje jutro se je Feliks zbudil med prvimi. Počasi je vstal in se odvlekel v kuhinjo. Ura je kazala deset čez deveto. Klara je še spala in Feliks je ni hotel zbuditi. Vedel je, da potrebuje spanec. Vzel je kozarec in si skušal skuhati orehovo vino. Vdihnil je in v daljavi zaslišal tiho šelestenje listja. Prisluhnil je. Prisluhnil je še malo bolj. Slišal je šumenje potoka in petje ptic. Nekje v bližini so se igrali otroci in zvonili zvonovi.

»Dobro jutro!« ga je iz zamišljenosti zbudila Klara.

Feliks je zmedeno pogledal po sobi in ko je videl nasmejano Klaro, se je tudi sam nasmehnil. Bila sta urejena in pripravljena na učno uro. Tega dne sta se diamantnemu stolpu raje izognila in odšla po drugi strani obzidja. Prispela sta deset minut pred začetkom učne ure in mojstra Lu-wina še ni bilo v učilnici. Tam so bili tudi drugi učenci. Nekateri so se pogovarjali, drugi so še spali, vsi pa so čakali mojstra. Feliks in Klara sta se usedla na dve prazni blazini pri vratih in razmišljala. Ko je zapela grlica, je skozi vrata prišel mojster guru.

»Dober dan, učenci,« je rekel in se zazrl po učilnici.

Vsi so tiho odzdravili.

»Še ena stvar, ki jo morate vedeti. Vsi vrači so čarobne rastline. Vsi vrači morajo natanko vedeti, katera rastlina se lahko uporabi kot zelišče za v čaj in katera ne. Dobro poznavanje rož ti pomaga ozdraviti marsikatero bolezen. Nekatere pomirijo duha, druge zdravijo prekletstvo in podobno. No, Hillary, povej nam, kaj je prekletstvo?«

»Prekletstvo je stanje, v katerem si ujet. Navadno povzroča moro ali obsedenost,« je pridno in z mehkim tonom razložila Hillary.

Klari se je zasmilila.

»Kakšna piflarka,« si je rekla Klara. »Ali res ni bolje izvesti kakšnega prekletstva, kot pa spraševati, kaj to pomeni?«

»Odlično, Hillary!« je rekel Lu-win.

»Iz tebe še nekaj bo,« jo je pohvalil mojster.

Hillary je zažarela do ušes in ponosno izjavila: »Hvala.«

»No, zdaj pa ti, Klara,« je Lu-win dejal in pogledal prot Klari na konec učilnice.

»Katera roža ozdravi prekletstvo?«

Hillary je zopet dvignila roko.

»Hm, no, ja, mislim, da ne vem,« je rekla Klara in sklonila glavo.

»Hja, morda pa le nisi tako nadarjena, kot se govori,« je rekel Lu-win in Klara je ob tem zavila z očmi.

 

Ura je minevala počasi in Klari so se besede vlekle. Končno se je oglasila grlica in naznanila, da je konec predavanja.

»Dobro, to je vse za danes. Jutri nimate pouka. Se vidimo pojutrišnjem,« je zdrdral mojster Lu-win.

Klara in Feliks sta počakala, da so vsi odšli. Nato sta stopila do mojstra Lu-wina.

»Gospod, Virda nama je rekla, da naj bi imela z vami dodatno uro,« je tiho rekel Feliks. Mojster se je obrnil in zazrl vanj.

»Da, kar postavita se pred tisti dve tarči v kotu,« je rekel guru.

Feliks in Klara sta se spogledala in se postavila pod tarči.

»Kot vesta, smo se prejšnjo uro učili narediti ogenj. Danes bomo to nadgradili. Poskusila bosta narediti vsak svojo ognjeno žival. Ognjena žival je eden izmed urokov. Vsak vrač ima svojo žival. Začutiš jo v srcu in jo spraviš na plano. Potrebna je koncentracija. Morata se umiriti in zadihati. Žival imata v krvi, samo oživeti jo morata.«

Feliks in Klara sta zaprla oči in hkrati vdihnila in izdihnila. Ni trajalo dolgo, ko je iz Feliksove roke priletela majhna iskra. Nadaljevala se je v dolg in mogočen plamen, a se ni izoblikovala v nič posebnega. Čez nekaj sekund je ugasnila in Feliks je žalostno zamahnil z roko.

»Ne pozabi,« je rekel mojster, »žival moraš najti v sebi. Šele potem lahko dobi obliko. Biti moraš popolnoma prepričan sam vase. Le tako ti bo uspelo.«

Naslednja je bila na vrsti Klara. V sebi je čutila napetost. Globoko je vdihnila. Čutila je, kako se zrak v pljučih segreva in počasi se je sprostila. Nenadoma se je pred njo zavrtel prizor. Znašla se je v gozdu. Še nekdo je bil zraven. Ja, videla ga je. Bil je njen oče. Kar naenkrat se je iz daljave prikazal tiger. Oče ga ni opazil. Ga je pa zato opazila Klara. Najprej se ga je ustrašila, a ni zbežala. Tiger se ji je približal in ponižno pokleknil pred njo. V pljučih jo je že žgalo, ko se je zavedla, da je v učilnici. Izdahnila je in iz njenih ust ni prišla sapa, temveč modro rumen ognjeni obris, ki se je večal in večal. Srednji del se je počasi oblikoval v glavo, nato v noge in rep. Čez nekaj trenutkov je pred Klaro stal gromozanski, a veličasten modro rumen ognjeni tiger. Sprehodila ga je po sobi in pritegnila Feliksovo pozornost.

»Uauu,« je vzdihnil Feliks, mojster Lu-win pa je z zanimanjem opazoval ognjeno Klarino žival. Zdaj je Feliks dobil dodatno energijo. Zbral se je. Čelo mu je močno žarelo v beli svetlobi. Zamahnil je z rokami in vse sveče so svoje plamene izstrelile proti stropu sobe. Tik pod vrhom so se plameni družili in izoblikovali veličastnega kondorja. Lu-win se je nasmehnil in dejal:

»Odlično, odlično! Klara, tvoj oče Aman je imel leva za svojo ognjeno žival. Virda, tvoja mama, Feliks, pa je imela sokola. Vidi se, da ste povezani med seboj.«

Nato je dodal: »Poglejta, otroka, imata dar, ki ga dobijo le redki. Če bo kdo izmed vajinih sošolcev kdaj hotel biti v višjih krogih reda vračev, se bo moral pošteno potruditi.«

»No, ja,« je rekla Klara. »Hillary gre prav dobro.«

»Ah, daj, ne omenjaj zdaj Hillary,« je rekel mojster Lu-win. »Res je pridna učenka. A če bo hotela postati prava vračinja, bo potrebovala nekaj več. Tega pa se ne da naučiti s pridnostjo,« je dokončal svoj stavek guru. »No, zdaj pa pojdita. Jutri za vaju ne bo odmora.«

Klara in Feliks sta tiho vstala, pobrala svoji torbi in odšla skozi vrata.

 

Zunaj ju je že čakala Fiona.

»Pridita, izgubljenca, da vama razkažem naše mesto.«

Peljala ju je po ozkih cestah med hišami in jima pripovedovala o posameznih krajih in zanimivostih. Klara še nikoli ni videla toliko zanimivih stvari na enem mestu. Šli so mimo Vrhovne palače, videli temačne kleti, kamor so včasih zapirali vsiljivce. Njihova zadnja postaja je bilo Sveto jezero. Tam so bila včeraj tekmovanja in tudi danes je bilo tam še vedno veliko ljudi. Večinoma so se igrali otroci in večji vrači. Nekateri so se igrali čudne igre v pesku, spet drugi so vadili svoje ognjene živali. Ko so zagledali Klaro, so v večini utihnili. Fioni se je to zdelo zabavno, zato jim je rekla:

»Kaj je zdaj? Ena punčka vas prestraši? Kako boste postali pravi vrači?«

Klara je zaslišala moški glas: »To ni kar eno dekle. Punca ima Odrinovo kri. Sama si videla, kako je včeraj pometla z nami.«

Takrat se je oglasila Klara.

»Vse, kar sem storila, ni bilo nalašč. Nisem se zavedala svojih dejanj.«

»In Božiček res obstaja,« je nekdo komentiral.

»Tiho, Ščuka!« je bevsknila Fiona in fant je takoj utihnil.

»Kdor še ne ve za stanje, v katerem se je včeraj znašla Klara, naj mu povem, da se imenuje duševni trans. To je najmočnejše vračevo stanje, kar jih poznamo. Le redki vrači ga lahko obvladajo. Klara lahko upravičeno reče, da tega ni naredila nalašč.«

Pripomb ni bilo slišati. Klara si je dobro ogledala vse prisotne.

»Hej, Klara, se nam pridružiš?« jo je nekdo ogovoril.

Bila je ženska, malce starejša od Klare. Nosila je dolge in široke hlače ter roza majico.

»Hej,« je odzdravila Klara.

»Fantje, Klara se bo igrala z mano,« je reklo dekle gruči orjaških fantov v črnih oblekah.

»Ni pravično, Alesia,« je pripomnil eden od njih.

»Kaj je, Maks? Se bojiš?« ga je dražila Alesia.

»Pridi, Klara, greva,« je še zaklicala.

Klara je previdno pristopila in se približala skupini. Fantje in dekle so stali v krogu. V sredini je bil pesek in v njem narisani majhni kvadrati. V enem kvadratu je bila narisana mala sova. »Sova leta ponoči,« je bil pameten Maks.

Tedaj je sova, ki je bila narisana v pesku, oživela in zletela visoko v nebo. Nato se je spustila na višino dveh metrov in jadrala nad peščenim poljem. Nad peskom se je narisala luna. Alesia je razložila Klari, da so tedaj vsi šibkejši od Maksove sove, saj ima sova ponoči prednost. »Aha, mislim, da razumem,« je rekla Klara.

 

Kar naenkrat se je zaslišalo topotanje in nekdo je vsake toliko zapiskal na čudno piščal. »Uau,« je rekla Klara. »Tudi to zmoreš?«

Alesia je prebledela. Prav tako vsi ostali v krogu.

»To nisem bila jaz,« je prestrašeno rekla.

»Feliks,« je zakričala Klara in se ozrla po množici zbeganih ljudi. Hotela je steči stran, vendar je noge niso ubogale. Za njo se je nenadoma prikazala Virda in ji šepnila:

»Pridi z mano, Klara.«

»Kaj se dogaja?« je sopihala Klara, medtem ko sta se z Virdo vzpenjali po gorski poti. »Napadli so nas,« je rekla Virda. »Čarodeji so napadli palačo. Zaenkrat jih zadržuje ščit, toda piščal, ki jo slišiš, moti naše vojake, da ti niso zbrani in ne morejo dobro ščititi vasi,« je prestrašena razlagala Virda.

»Oh, ne, najti moram Feliksa,« je vzkliknila Klara.

»Feliks in Fiona te že čakata v tisti hiši,« je rekla Virda in pokazala na leseno hišo, ki je stala na skali pod vrhom.

Klara je stekla do hiše in odprla vrata. V njej sta res čakala Feliks in Fiona.

»Končno,« si je oddahnila Fiona. »Pojdimo, mudi se nam,« je dodala in pri tem iz žepa potegnila modro luč, ki se je nevarno zasvetila in Klara je zaprla oči.

 

Lukas je še vedno blodil po suhi puščavi. Žuželke so ga obletavale in vsak korak se je bolj ugrezal v vroč pesek, kar je še bolj otežilo situacijo, v kateri se je znašel. Nenadoma je zagledal patruljo. Lukas se je hitro zakopal v pesek. Začutil je, kako ga v čevljih nekaj ščemi. Zavedal se je, da je lahko en sam napačen gib usoden. Otrpnil je in poslušal pogovor patrulje: »Ja, strinjam se,« je nekdo rekel.

»Sedaj kar bežijo iz onostranstva. Najbrž se zavedajo nevarnosti,« je rekel nekdo drug.

Potem se je oglasil še tretji.

»Haha, strah smo jim nagnali v kosti.«

»Run-os jih je napadel in zdaj nimajo izhoda. Pritekli bodo naravnost v kletko,« je komentiral prvi.

Tretji ga je hitro utišal. »Si nor ali kaj? Kaj, če nas kdo sliši?«

»Nemogoče, saj smo sredi puščave,« je rekel prvi.

Vendar se je še kako motil. Lukas je slišal vse in se dobro zavedal, kaj to pomeni. V čevljih ga je nekaj močno zabolelo. Z roko si je za vsak slučaj pokril usta. Bolečina je bila neznosna, a Lukas je vedel, da bi bilo še bolj neznosno, če bi ga odkrili. Zato je molčal in se še naprej potil, zakopan deset centimetrov pod vročim peskom ter čakal, da možje odidejo. Ko so končno odšli, je prilezel na plano. Dobro je poznal zgodbe, ko so patrulje odšle le deset metrov stran ter tam čakale v zasedi ter nato presenetile osebo, ki se je skrivala. Zato se je Lukas držal zlatega načela, da je bolje biti previden in pretiravati, kot pa da te dobi patrulja. Ko je Lukas prilezel iz peska, ga je v nogi že pošteno žgalo. Odvezal je čevelj in pri tem opazil, daj je ven prilezel črn pajek. Lukas ni imel časa, da bi si ogledal pajka. Opazil je le rumeno liso na črnem pajku. Bili sta le dve možnosti. Lahko bi bil črni tifus ali močeradovka. Če je bila močeradovka, ima Lukas srečo in bo preživel. V kolikor je bil pajek črni tifus, bo umrl v treh urah. Glede na to, da ga je noga močno bolela, je stavil na prvo možnost. Znašel se je v velikih težavah. Moral je priti do Zlate palače. Hitro je krenil na pot. Ko bo enkrat tam, bo varen. Med hojo je kričal od bolečin. Počasi je začel dvomiti v podvig. Ne bo mu uspelo. Ne more hoditi in do Zlate palače je še daleč. Nenadoma je v rokah začutil nekaj hladnega. Pogledal je. Bila je voda, ki je naraščala in naraščala.                

 

Bum! Pristali so na trdih tleh in hlastali za zrakom. Klara se je ozrla naokoli. Obdajale so jo stene iz kamna in skale.

»Feliks! Fiona!« je zaklicala.

Ni bilo odgovora. Zatipala je za steno. Bila je trda in Klara je ni mogla podreti. Zdrznila se je, ko jo je nekdo prijel za ramo.

»Pssst! Tiho, deklica! Pridi, vem, kaj iščeš.«

Neznanec jo je prijel za roko in se nežno dotaknil stene. Tedaj se je stena pred Klarinimi očmi spremenila v pesek. Od kamna in skale je ostala le še nizka sipina. Klara in moški sta stopila korak naprej. Povzpela sta se po strmem stopnišču. Nista imela luči in bilo je temno kot v rogu, a Klara je čutila neznančevo zbranost in mu popolnoma zaupala. Vijugala sta med stenami malo levo in malo desno, a se nikdar nista zaletela, čeprav si v temi pred seboj videl komaj svoj nos.

 

Po dolgi uri hoje, skozi trdo temo, je Klara končno začutila sonce na svojem obrazu.  Zamižala je in si skuštrala lase. Nato je odprla oči in si ogledala moškega, ki jo je še vedno držal za roke in resno pogledoval nekam v daljavo. Bil je star, siv mož. Imel je nagubano čelo in sivo brado. Nosil je dolg črn plašč in visoke rjave škornje. Klara je opazila verižico na njegovem vratu.

»Kdo si?« je vprašala.

»Sem veliko ljudi, a tisto, kar moraš vedeti, je, da sem prijatelj,« je odgovoril mož, ne da bi umaknil pogled.

Klara ga ni najbolj razumela. Odločila se je, da še enkrat poskusi.

»Še vedno ne vem, kdo ste?«

»Sem kralj Andulskih planot,« je spregovoril mož.

Klara se ni zmenila za njegov visok položaj, zato je nadaljevala: »Se vedno pojavite tako oblečeni?« ga je pobarala.

Moža to ni strlo.

»Ne vedno. Pojavim se, ko me kdo potrebuje,« je odgovoril.

»Ampak jaz vas nisem potrebovala.«

»Dobro, potem te pa tu zapuščam.«

»Zbogom,« je rekel moški in se obrnil, da bi odšel.

»Čakajte!« je vzkliknila Klara. Morda pa vas le potrebujem. Ampak povejte mi čim več o sebi,« se je še nasmehnila in se začela ozirati po poti, ki ju bo spravila od tu.

»Sem kralj Andulskih planot in sem sem prišel, ker mi je bilo tako naročeno.«

»Ampak ... Kdo vam je tako naročil? Ali niste kralj? Ukazujete le sami sebi, ali ne?« se je začudila Klara.

»Resnica je, da sem kralj, a še vedno ne ukazujem le jaz. Moje srce mi je reklo, da moram pote.«

»Srce??«

»Da, srce. Tisto srce, ki je tebi reklo, da moraš oditi s Feliksom. Tisto srce, ki je hotelo, da sovražnik napade. Vse je isto srce, kajti tvoje srce je tudi moje srce in je prav tako srce starca, ki nama bo prišel naproti čez dobre pol ure.«

»Kako veste, da bova srečala starca?« je začudena bolj kot kdaj koli prej vprašala Klara. »Veter mi je povedal,« je odgovoril kralj.

»Vam je veter povedal, kje sta Feliks in Fiona?« je znova zanimalo Klaro.

»Feliks in Fiona sta na varnem in ko bo usoda hotela, da se vaša pota spet zbližajo, takrat jih boš ponovno srečala,« je spet rekel moški.

Klara je bila zdaj že čisto zmedena. O kakšni usodi in srcih ta moški sploh govori? Naslednje pol ure ni nič spraševala, vse dokler jima naproti ni prišel starec. Je ta kralj morda jasnoviden?

»Ste vrač?« ga je tiho vprašala.

»Vrač sem, ko usoda to zahteva,« ji je rekel.

Spet odgovor, ki ji ni povedal ničesar. Klara se je odločila, da ne bo več spraševala. Že tako je bila čisto zmedena. Preostanek poti sta prehodila v tišini. Klara je opazovala naravo. Opazovala je drevesa in kamenje. Poslušala je ptičje petje. Sama pri sebi je ugotovila, da še nikoli ni toliko opazovala. Nikoli še ni na stvari okoli sebe gledala s takega vidika, kot gleda sedaj. Morda pa ta starec nanjo vpliva bolje, kot je sprva mislila. Ves čas je mislila, da se v življenju uči od ljudi, vendar pa se Klara še zdaleč ni učila le on njih. Učila se je od vode, dreves, kamenja in sploh vsega, kar jo je ta trenutek obdajalo. Njene misli so prekinili oddaljeni glasovi.

»Od kod prihajajo glasovi?« je Klara vprašala starca poleg sebe, na katerega je že skoraj pozabila.

»Iz bližnje krčme, ki bo to noč najino prenočišče,« ji je odgovoril starec.

Res sta se ustavila ob cesti, kjer je stala velika lesena hiša. Vstopila sta. Klarin spremljevalec je vljudno pozdravil krčmarico.

»Bi lahko dobil kakšno sobo za danes zvečer?« je vprašal.

»Žal imamo vse zasedeno,« je rekla krčmarica.

Klara je že hotela oditi, ko je do njenega spremljevalca stopil moški.

»Ej, ti! Sediš na mojem stolu,« je rekel.

Bil je visoke postave in Klara bi stavila, da ima več kot sto petdeset let. Opazovala je ta dvoboj med močjo in umom.

»Oprostite, nisem vedel, da je vaš,« je tiho rekel Klarin sopotnik in se presedel. A moški se s tem ni zadovoljil.

»Vsak mora plačati kazen za svoja dejanja,« je dejal.

Klara je pogledala sopotnika. Še vedno je nepremično zrl predse. Moški je zamahnil z roko, a takrat je Klarin prijatelj snel kapuco in se zazrl nasilnežu točno v oči. Ta je nekaj časa omahoval z roko v zraku, nato pa jo je spustil in se brez besed obrnil.

Krčmarica, ki je vse to navdušeno gledala, je nato rekla: »No, starec in dekle, spomnila sem se, da imam prosto še eno sobo in v veselje bi mi bilo, če bi z nami večerjala in prenočila pri nas. Seveda ima vse določeno ceno.«

Nasmehnila se je in Klaro je ob njenem nasmihanju spreletel srh.

 

»Hojla, že spet sem jaz.«

»Kdo ti?«

»Jaz, tisti brez imena.«

»Aaa, ti.«

»Nazadnje, ko sem te videla, sem bila še neizkušena. Zdaj imam zate veliko vprašanj. Ali si vrač? Si še živ ali si samo plod moje domišljije?«

»No, to pa je veliko vprašanj. Na vsa ti lahko odgovorim, samo najprej moraš ti meni na eno.«

»Pošteno, strinjam se.«

»Dobro. Rad bi te vprašal, če se me spomniš?«

»Kako spomnim, saj te še nisem videla.«

»Ne, mislim, če si se me spomnila že takrat.«

»Kako bi se te lahko spomnila, če niti ne vem, kako izgledaš.«

»Je pomembno, kako izgledam? Saj lahko prepoznaš mojo dušo. Sploh pa si me že videla. Morda se ne spomniš. Bila si še čisto majhna, ampak v sebi nosiš ta spomin … samo prikliči … ga … prikliči … ga … prikliči.«

Klara ni bila navajena na tako trde postelje . Vse jo je tiščalo. Obrnila se je v postelji in vstala. Pogledala je starca. Še vedno je ležal v istem položaju kot pred tremi urami. Spraševala se je, kako mu uspeva. Od sebe je seval popolno mirnost in čeprav sta se poznala le nekaj dni, je imela Klara včasih občutek, da mu popolnoma zaupa. Bil je tako miren in prepričljiv pri vsakem dejanju, ki ga je opravljal. Še ko je spal, je iz njega izžarevala samozavest. Igral je čisto brezskrbnega človeka. Klara je vedela, da ga mora težiti vsaj ena stvar. Bila je prepričana, da je izraz na njegovem obrazu le presneto dobra maska. Odmaknila je misli o neznanem spremljevalcu in se zazrla skozi okno. Soba je imela lep razgled, to je Klara morala priznati. Z okna je lahko videla prečudovito jaso, za katero se je vzpenjal Trnov gozd. Nad njim so se videli prvi sončni žarki. Zalotila se je, da razmišlja o Feliksu. Odkar sta se razšla, se mu ni pretirano posvečala. Zgodilo se je toliko novega, da zanj sploh ni imela časa. Spraševala se je, kam neki sta se s Fiono prenesla. Je bilo to zanalašč? So že od vsega trenutka vedeli, da se bo to zgodilo? Nekaj je moralo priti vmes, ampak kaj? Na to si Klara nikoli ne bo znala odgovoriti. Zdaj ji je preostalo le, da sledi temu, kar ji je zapisala usoda. Odkar je bila s starcem, je o življenju razmišljala drugače.

»Dobro jutro,« Klara se je nemudoma obrnila.

»Dobro jutro,« je izdavila od presenečenja, ker starca ni slišala vstati.

»Vidim, da si že pripravljena na odhod,« je rekel starec.

»Pripravljena bom, ko bo to od mene zahtevala usoda,« je rekla Klara vsa pogumna, ker se je domislila tako modrega stavka.

»Usoda ne zahteva ničesar. Sami si jo izberemo in ji pri tem sledimo, ona pa se spreminja iz dneva v dan in nas pri tem preseneča. Vendar pa ji moraš slediti in iskati njen globok pomen, drugače te bo zapustila in ostala boš sama,« je tiho rekel moški.

Klara je bila razočarana, ker ni pritegnila nobene pozornosti. Ta starec je nikoli ni pohvalil. »Počasi se bova odpravila,« je rekel.

Klara je hitro pobrala svoje stvari in se odpravila proti vratom. Bila so težka ter zarjavela in Klara jih je le s težavo odprla. Na licu je začutila svež hladen zrak in oči so se ji zarosile. Počakala je na starca in skupaj sta se odpravila na vzhod.

 

Lukas se je svoje težave dobro zavedal. Svet se je spreminjal in čisto je pozabil na solsticij. Kdo ve, kaj ga čaka. Še isto sekundo se mu lahko vdrejo tla pod nogami ali pa se z njimi dvigne več metrov visoko. Svet se bo spremenil in nihče ne ve v kaj. In za povrhu ga še tako kljuva v nogi, da se niti premakniti ne more. Ampak ne sme obupati. Ne zdaj. Ne dokler vračem ne prenese novice. Če se mu vsaj ne bi tako vrtelo. Glava mu je omahnila na tla. Lukas ni imel več moči, da bi odšel.

»Oprostite, mojstri in mojstrice,« je tiho šepnil. »Res sem se potrudil, verjemite mi, prosim!« Čez nebo je jadrala ptica selka. Sokol Selec, veličasten ptič. Kmalu se mu je pridružil še eden in skupaj sta plesala po nebu. Sopara se je kopičila v zraku in Lukas je opazoval nebesni ples ptic. Tedaj je opazil nekaj zanimivega. Zadnja perut je sokolu vedno izginila, ko je vstopila na območje čisto nad njim. Če bi le lahko prišel do tja. Vendar kako? Tudi če bi imel zdravo nogo, ni imel kril. Nenadoma so se tla pod njim začela dvigovati. Pa saj to je neverjetno. Hvalil je bogove za to. Samo še nekaj metrov in bo pri izginjajočem se polju. Sokola sta se hitro razbežala, ko je dvigajoča se skala posegla mednju in Lukas je segel z roko naprej po zraku. Tla so se nevarno zatresla in se razlomila. Pod njim je nastala nevarna razpoka, on pa se je že oddaljeval. Zajel ga je občutek, da izgublja nekaj, kar mu je močno pri srcu, nato pa je telebnil na vlažna tla. Pobral se je in globoko vdihnil. Mrzel zrak mu je napolnil pljuča in srce mu je zaigralo. Spet je bil on. Stari Lukas s svojimi močmi. V zunanjem svetu mu je urok prepovedoval uporabo magije, vendar zdaj … Zdaj, ko je pri vračih onkraj meje sveta, mu je srce znova napolnil sunek energije. Modre in zlate iskre so se mu usule po nogi in so poplesavale naokrog, ko so hitele zdraviti verjetno smrtonosni ugriz črnega tifusa. Pogledal je naokoli. Ljudje so brezglavo tekali in slišati je bilo krike majhnih otrok. Morda je Run-os že napadel. Najti mora Virdo. Stekel je mimo množice ljudi na trgu. Pot ga je vodila skozi ozke ulice mesta mimo treh stolpov, smaragdnega, rubinovega in diamantnega. Ustavil se je pri diamantnem. Sijal je tako prekrasno, vendar Lukas zdaj ni imel več časa zanj. Zbral se je in vstopil. Vse se je svetilo v svetlo modrih barvah. Sklepal je, da se mojstrica nahaja v zgornjem nadstropju. Pri vratih je potrkal in vstopil. Sedela je na tleh in zrla predse. Njen obraz je bil hladna maska.

»Dober dan, mojstrica. Oprostite mi, malo sem se zamudil.«

»Čemu se lahko zahvalim za tvojo zamudo, Lukas?« je hripavo spregovorila, ne da bi odmaknila pogled.

»Imel sem manjše neprijetnosti. Človek si ne more misliti, kaj vse se mu lahko pripeti tam zunaj.«

Virda je počasi vstala.

»Resne težave imamo, Lukas. Run-os nas je napadel z vso svojo silo. Prepričana sem, da imajo vsaj sedemsto mož. Sedemsto črnih čarodejev s človekom, ki obvlada črno magijo na čelu je za naše mesto zelo nevarno.

Lukas je pljunil.

»Požvižgam se na njih, saj imamo Lu-wina in ostale … In tebe in mene pa ves red vračev. Jih bomo že ustavili.«

Virda ga je pogledala in rekla:

»Red vračev in ostale preštejeva na prste dveh rok in ti se misliš kar tako podati v boj?!«

»Ja, seveda se bom podal v boj. Poglej, borimo se na našem ozemlju. Lahko jih porazimo, če bo le usoda na naši strani.«

Virda je prhnila:

»Govoriš kot andulec.«

»Če si pozabila, je kralj andulcev ravno odpeljal našo krščenko,« je Lukas zdaj že skoraj kričal.

»Klara nima zveze s tem.«

»Oh, ja, to si govoriš že ves čas. Pa vprašaj bogove, zakaj so nam jo poslali in vzeli njenega očeta. Ko sem bil otrok, je bila moj vzor ženske, ki ne pozna meja. Zdaj poznam le še starko, ki hrani ptiče.«

 

Odšel je iz sobe. Imel je dovolj. Navadna starka se že ne bo igrala z njim.

»Ta starka premore več modrosti kot ti.«

Glas se je pojavil od nikoder.

»Lu-win? Če misliš, da bomo z umikom dosegli kaj več kot začasen mir, se motiš.«

»Nisem rekel tega. Rekel sem, da Virda premore več modrosti kot mi vsi skupaj, vendar se jaz glede vojne strinjam s teboj.«

Lukas ni verjel njegovim besedam. Kar skakal je od veselja, vendar tega ni pokazal.

Rekel je le: »Hvala, mojster.«

Obrnil se je in in se nasmehnil.