Glasovalna številka: PR121

Nuša Goričan

POT KRIVICE

OŠ Loče

 

Jutro je. Vroče jutro, konec avgusta. Karin danes ni vstala iz postelje. Ostala je tam in tudi bo. Včeraj jo je pustil fant. In včeraj se je odločila, da začne z novo stranjo v svojem življenju. Ni vedela, da je tako težko, do danes zjutraj. In tudi če se je odločila, da obrne nov list, bo še malo počakala, samo en dan. Ravno toliko, da se blazina posuši in njen obraz dobi barvo.

 

Kljub svoji nejevolji in razočaranju, jezi, peklu, ki ga je čutila v srcu, je odšla na kratek sprehod po mestu. Vse, kar je želela, je bilo zbistriti si glavo in vsaj malo odmisliti vse te reči. Šla je po svoji običajni poti. Skoraj vsak dan je hodila po isti poti. Danes jo seveda ni zanimala okolica, temveč je le razmišljala in razmišljala. In kot bi mignil, Karin poleti po zraku, pade v nezavest, na tla. Povsod je polno krvi. Voznik, ki ni prilagodil hitrosti, bo življenje dekleta, ki se še ne zaveda popolnoma, kaj je to svet, obrnil na glavo. Ja, svet ni tovarna za izpolnjevanje želja. In dekle mora sprejeti odločitev med tem in onim svetom. Odločitev je v njej, njeno življenje pa visi na nitki. Na intenzivni negi, brez obiskov. En sam voznik ti zna življenje obrniti na glavo. In ena sama napačna odločitev tudi. Življenje je polno odločitev. Boš izbrala levo ali desno pot? Boš živela ali ne? Življenje ni enostavno, ni težko. Je pač takšno, kot je in odločitve so v naših rokah. Karin se ne odziva, Jon še ne ve za njeno nesrečo, voznik se kesa.

 

Naslednje jutro pa je Karin hodila po bolnišnici, resnično. Nihče je ni videl, ampak ona je videla vse. Videla je starša, bratca, babico, tete ter strice. Njeno sorodstvo je zasedlo skoraj celo čakalnico intenzivne nege. Vsi so bili skupaj, se pogovarjali, jokali, se bodrili. V bolnišnico je prišel Gaj. Fant, ki ga je Karin  spoznala ob koncu poletja. Pogovarjala sta se že skoraj tri mesece, pa še vedno ni o njem vedela prav nič več kot na začetku. Vse besede med njima so bile RTM in JTT. Pa še vedno ni vedela, če je med njima sploh karkoli. Saj res, o tem je le redko razmišljala, kajti z Jonom sta bila do nedavnega še par. Le malo njenih prijateljic je vedelo, da se z Gajem pogovarjata. Sedel je pri vratih, čisto sam in jokal. Karin se sprašuje, kako je Gal zvedel zanjo, če pa nihče ni vedel, da si dopisujeta in da je med njima mogoče nekaj močnejšega kot le prijateljstvo. Čeprav do včerajšnjega dne, ko jo je tolažil, ni niti pomislila, da bi med njima utegnilo biti kaj več in da besede RTM nimajo le prijateljskega pomena. Nejc ni vedel, da je med Karin in Jonom konec. Sedaj pa je tukaj. Resnično mu je mar zanjo. Samo, kako je izvedel?

In sedaj, ko se v čakalnici nabirajo ljudje, ki jim je mar za Karin, je Karin vedno bolj prepričana, da ostane. Jon ni prišel. Zakaj ni verjela vsem, ki so ji dopovedovali, da je Jon nikoli ni imel rad? Ne, ne potrebuje ga. Zmogla bo tudi brez oseb, ki jim ni bilo mar zanjo.

Noč je, njeni starši spijo v čakalnici. V bistvu le zapirajo oči, seveda ne morejo zaspati. Vsi, ki so čez dan bili v čakalnici, jih ni več. Odšli so domov, šli so se spat. Gaj je ostal. Tukaj je in jaz vem, da bo ostal. Ker je njegova edina želja to, da lahko gre do Karin in da se Karin  nekoč zbudi. In za svoje želje naredimo vse, samo da jih izpolnimo. In Gaj se je odplazil do Karin, uspelo mu je. Zdaj je pri njej. Za Karin je bil pripravljen storiti vse. V to tudi jaz ne dvomim. In čeprav je jutri nedelja in potem ponedeljek, vem, da Gaj ne bo šel v šolo. Tukaj bo. Pri Karin, zdaj ga potrebuje. Zanimivo je, da nekomu govorimo, da ga imamo radi in se tega ne zavedamo. Ne zavedamo se, dokler ne izgubimo osebe, ki smo jo dejansko imeli radi, in potem spoznamo, komu je zares mar za nas in koga imamo zares radi. Gal je še vedno pri Karin, že petnajst minut v sobi ni bilo nobene medicinske sestre in Gal je zbral pogum. Karin bo zaupal svoje sanje.                                              

''Draga moja Karin. Danes je za vse nas težek dan, pravijo, da bo konec s tabo. Če je to res tvoj zadnji teden, mi, prosim, dovoli, da ti nekaj povem. Veš, da ne maram dolgih govorov in spisov, a današnji dan je izjema. Midva sva se spoznala nekje v koncu poletja. No, najbrž sva že prej vedela drug za drugega, ampak v stik sva stopila takrat. In pogovarjala sva se prav vsak dan. Vmes so prišli časi, ko se nisva pogovarjala, ampak verjemi ali ne – pogrešal sem te. Zato dneva ne začnem brez da se nasmejim tvoji šali in ti povem, da tvoji podočnjaki niso tako grozni. Tvoj nasmeh mi pomeni celo vesolje, cel planet bi dal, da bi se mi še enkrat nasmejala. Tvoj nasmeh v živo nisem videl pogosto. Toda že video klic, v katerem si me pozdravila z nasmehom – že to je bilo dovolj. Tvoje lepe oči in tvoj nasmeh. Tvoje solze, tvoje izpade in nasploh vse na tebi bom pogrešal, če greš. In če ne želiš, da te tako zelo pogrešam, ostani. Le ostani. Zaupal ti bom moje sanje nekaj dni nazaj. Sanjal sem, da smo se srečali na morju. Prišli ste dan za nami, bili smo v istem hotelu, bili smo v sobah, ki ju je ločila le ena stena. Jaz sem takoj vedel, da ste prišli, ampak ti si to ugotovila šele, ko sem ti v morju, ko si ležala na blazini in se prepustila tokom valov, ki so te odnesli daleč stran, odvezal zgornji del kopalk. Ti si dremala na blazini, jaz pa verjemi ali ne, sem ti cele tri dni, tiste dni, ko nisi ugotovila, da smo v sosednjih sobah, sledil. Sanjal sem, da sem šel v mesto, ko ste šli vi, na plažo sem šel, ko si šla ti, tudi na jutranji tek sem šel, ko si šla ti. In ti tega nisi ugotovila, jaz pa sem vztrajal. Sanjal sem, da sva se srečala v morju, ko si ti ležala na blazini. In potem si me povabila na blazino, najprej nisem bil prepričan, nato pa sem naredil po tvoji volji. In skupaj sva bila s sprednjim delom naslonjena na blazino, z nogami pa sva odrivala vodo, da sva se premikala. Bile so le sanje, ampak ko sem se zbudil, nisem vedel, če sem na morju in se vse to zares dogaja ali pa moram naslednji dan v šolo. Seveda so bile le sanje in moral sem v šolo. Veš, rad imam morje. Rad imam vse dopuste nasploh. Ker takrat ni treba iti v šolo in s sabo nimaš zvezkov, knjig in učbenikov. Ker takrat uživaš z banjico sladoleda v roki. In seveda ti na dopustu prav nihče ne teži z učenjem in s tem, kdaj boš vprašan biologijo. Karin, iskren bom. Rad imam morje in dopuste. Ampak edina stvar, ki jo imam raje, si ti. Veš, vsi tisti RTM-ji niso bili zastonj. Ne, nisem jih pisal, ker mi je bilo dolgčas. Nikoli mi ni bilo všeč, da sem ti lagal ali pa da sem ti kaj skrival. Zato ti tudi zdaj ne bom. Karin, zatreskan sem vate. Vem, da se sliši čudno, a to sem ti še moral povedati. Saj veš ... Če se slučajno odločiš, da greš, je prav, da veš še to. Nikoli ne bom pozabil dni, ko sva iskala rešitve za ta svet. Skupaj sva predebatirala vse možne primere, da dokaževa, da svet ni pravičen. In verjamem, da se bodo najine debate še nadaljevale. In verjamem tudi, da ti ne boš obupala. Svobodna bova kot ptiča. Ampak saj veš, še vseeno je lahko konec …

 

''Ne! Ne bo konca, živela bom, Gaj!''

''Karin, Karin, ti govoriš, ti si budna, oh, Karin!'' so bile Gajeve besede in nič drugega ni spravil iz sebe. Prišle so sestre, prišli so zdravniki, vse osebje. Kmalu za tem pa vso Karino sorodstvo.

Seveda bi vsak rad živel, dokler se ne spopade s posledicami in z dejstvi, ki jih ni mogoče spremeniti. Vsak dan je bilo bolje, Karin so prestavili na navadni oddelek, Gaj in Karinini starši pa so se dobro ujeli. Gaj je že hodil v šolo, zdravniki so sprejeli odločitev, da Karin kmalu odpustijo iz bolnišnice. Če povzamem, je vse šlo kot po maslu. Vse je šlo kot po maslu do sredine novembra.

Bil je sončen dan, Gaju pa je nekaj govorilo, da s Karin ni vse v redu. Prišel je do njene sobe v bolnišnici, sobe številka 12. Medicinska sestra, ki je ravno zapuščala njeno sobo, ga je opozorila, da je Karin danes malo drugačna.

''Živijo, Karin!'' jo je pozdravil Gaj.

''Hej, sedi, prosim. Nekaj pomembnega ti moram povedati.''

Gaj sede in Karin mu ponudi robček. Nič mu ni razumljivo, a vzame robček in ga drži v rokah. Karin začne govoriti.

''Gaj, sliši se čudno. Vem, ampak preden grem, ti moram nekaj povedati. Zatreskana sem vate, rada te imam. Slišala sem cel tvoj govor in jokala sem ob njem. Na drugo stran bom s sabo nesla vse najine spomine, vse dni polne smeha, vsak trenutek s tabo … Morda izgledam popolnoma normalna, morda tebi izgledam čisto v redu. A nisem. Gaj, če izberem možnost, da ostanem, kar oba želiva, bom za vedno priklenjena na posteljo. Tudi na voziček ne bom mogla. Nikoli ne bom več trenirala ritmične gimnastike, nikoli ne bom hodila ob tebi s sladoledom v rokah. Tega ne zmorem, tega si ne predstavljam. Ob misli na to umiram, zato raje zares umrem. Gaj, odločitev med tem ali onim svetom je moja, zaprem oči in že me ne bo več tu. Čeprav pravijo, da bom v bolnišnici le še štirinajst dni, jaz vem, da temu ne bo tako. Čeprav pravijo, da sem izven najhujšega, vem, da ne bom mogla preživeti vsega tega. Nikoli več na noge? Ne, tega jaz ne zmorem. Vem, za življenje se je treba boriti. Življenje je borba, vem. Ampak to je preveč zame, kako naj živim? Vem, da izgledam kot da nič ni narobe z mano, a je. Zdravniki pravijo, da lahko preživim. A jaz pravim, da ne morem. Tega ne zmorem. Želim, da je na  mojem pogrebu polno cvetov belih lilij. Prav tako boš govor ob meni in mojem grobu imel ti. Ne želim, da mi bereš moj življenjepis, želim, da mi prebereš najino zgodbo. Najino, ne mojo. Nujno jim omeni tudi pravico na tem svetu. Pravico, ki ne obstaja. Skupaj sva sklenila, da se bova borila proti krivici. Oba veva, da si ljudje pred tem zatiskajo oči. A če vsi stopite skupaj, boste močnejši, jaz vem, da vam bo uspelo. Le ne smete pozabiti in si dovoliti misliti, da je vse pravično. Svet živi na račun neumnosti ljudi. Tega te ne prosim, to ti ukazujem. Zberi pogum, oba veva, kakšen je svet in kakšen bi svet lahko bil, mnogo boljši. Daj, nasmehni se mi še zadnjič, daj mi še zadnjič pomežikni. Vidim, da ostajaš brez besed, toda solze povedo vse. Nikoli nisem nikogar imela tako rada, kot sem imela rada tebe. Najina zgodba ni grenka, najina zgodba je najbolj sladka zgodba z grenkim priokusom. Samo toliko, da si boš zapomnil. In prosim te ne joči, nasmehni se mi. Tako ja, je že bolje. In verjemi, da bom najine spomine odnesla s seboj v onostranstvo, nikoli te ne bom pozabila. Rada te imam! Hitro pomežikni in me še zadnjič objemi v slovo.''

''Ampak, Karin. Ne, ne moreš me pustiti samega v svetu, kjer so pravice le na papirju, v realnosti pa je vse drugače. Ne pusti me v svetu, kjer se vsak pretvarja, da je, kar v resnici ni. Karin, ne znam živeti brez tebe. Ne zapuščaj me. Saj vem, da sem že zdaj bil le majhna pikica v svetu, a brez tebe se bo ta, še tako majhna pikica izgubila. Ne bo je več, tako kot mene. Če greš, bo zame to konec sveta. Ko ne bo tebe, bo tudi petje ptičev brez pomena in kdo me bo potem prenašal in poslušal. Nikogar ne bo več, ki bi me razumel in poslušal, povrhu pa imel še rad. Rad te imam do nebes in nazaj, zato te tudi poskušam razumeti. In razumem te, vsaj nekako. Tole naj bo najin zadnji objem. Rad te imam! Ampak, samo da veš, da te podpiram pri vsem, v kar se spuščaš. Izberi sama, ampak ne pozabi name. Izberi, a ne pozabi.''

In še zadnji nasmeh, zadnji pomežik, zadnji objem. V objemu pa Karinina beseda: ''Rada te imam!''

 

Ura je 16.04 in  Karin pogreb se je ravnokar pričel. Na njeno željo je pot pred njo posuta z lilijami in Gaj hodi tik ob njeni krsti. Tudi na njeni krsti je izklesana lilija – če morda še nisem omenila, so to njene najljubše rože.

 

''Karin, tvoje telo leži pred mano. Nekje globoko v sebi pa čutim, da stojiš poleg mene in mi daješ moč ter bediš nad mano, da bom izpolnil tvojo željo. In ravnokar jo izpolnjujem. Vem, da ti to dobro veš in to sem ti povedal že večkrat, ampak želim ti še enkrat povedati najino zgodbo, na tvojo in mojo željo. Kot si dejala sama, pa je prav, da tudi vsi ostali tukaj ob meni vedo nekaj več o nama. Točno tole sem ti govoril v bolnišnici, a ti bom povedal še enkrat. Moje sanje. Sanjal sem, da smo se srečali na morju. Prišli ste dan za nami, bili smo v istem hotelu, bili smo v sobah, ki ju je ločila le ena stena. Jaz sem takoj vedel, da ste prišli, ampak ti si to ugotovila šele, ko sem ti v morju, ko si ležala na blazini in se prepustila tokom valov, ki so te odnesli daleč stran, odvezal zgornji del kopalk. Ti si dremala na blazini, jaz pa verjemi ali ne, sem ti cele tri dni, tiste dni, ko nisi ugotovila, da smo v sosednjih sobah, sledil. Sanje, zakaj niste resničnost? Sanjal sem, da sem šel v mesto takrat, ko ste šli vi, šel sem na plažo, ko si šla ti, šel na jutranji tek, ko si šla ti. In da ti tega nisi ugotovila, jaz pa sem vztrajal. Sanjal sem, da sva se srečala v morju, ko si ti ležala na blazini. In potem si me povabila na blazino, najprej nisem bil prepričan, nato pa sem naredil po tvoji volji. In skupaj sva bila s sprednjim delom naslonjena na blazino, z nogami pa sva odrivala vodo, da sva se premikala. Bile so le sanje, ampak ko sem se zbudil, nisem vedel, če sem na morju in se vse to zares dogaja ali pa moram naslednji dan v šolo. Seveda so bile le sanje in moral sem v šolo. Veš, rad imam morje. Rad imam vse dopuste nasploh. Ker takrat ne treba v šolo in s sabo nimaš zvezkov, knjig in učbenikov. Ker takrat uživaš z banjico sladoleda v roki. In seveda ti na dopustu prav nihče ne teži z učenjem in s tem, kdaj si vprašan biologijo. Karin, iskren bom. Rad imam morje in dopuste. Ampak edina stvar, ki jo imam raje, si ti. Veš, vsi tisti RTM-ji niso bili zastonj. Ne, nisem jih pisal, ker mi je bilo dolgčas. Ure in ure ob tebi ter prenašanje tečnih ljudi, ki so v tvojo sobo prišli, da bi me napodili, to mi ni bilo lahko. A zate vse. Imela si solze na licu, solze v očeh, ko si mi povedala, da je tvoja izbira o življenju tu ali življenju na drugi strani. Tudi jaz sem jokal, a vedno sem spoštoval tvoje odločitve in ti stal ob strani, tudi tokrat. Vedi, da te bom pogrešal, že zdaj te. In moje besede, da izberi, a ne pozabi name, so resnične. Karin, ti si bila moje sonce, moja sreča, moja rožica in moj ptiček, ki mi polepša vsak dan, da je najlepši in najboljši dan v mojem življenju. Pogrešal te bom, a ko sem rekel, da izberi in ne pozabi name, sem s tem mislil, da tudi jaz ne bom pozabil nate. Imam občutek, da stojiš točno ta trenutek tukaj ob meni in mi govoriš, da je tvoja sreča moja in moja sreča tvoja in da naju tudi smrt ne bo ločila. Ne vem, kako naj se znajdem tukaj brez tebe, v svetu, kjer ljudje med sabo nikoli ne bodo enakovredni. Točno ta trenutek se vsi sprašujete zakaj. Zato! Zato, ker si tak, kakršen si se rodil. Če si rojen v Afriki, nikoli ne boš dočakal 40 let, marsikdo ne dočaka niti 30. rojstnega dne. Med Evropejci je povprečno število dočakanih let okoli 80. In to je pravično?! Pravično je, da te ljudje sodijo po veri, barvi kože, celini in državi? Tukaj se za vsako drugo dejanje, ki je sporno, sploh ne izve in vsak tretji na tem svetu ni človek, vsak tretji je pošast. Ni pošteno, da je kar 75 % premoženja tega sveta v lasti bogatašev, ostali si ga delimo le 25 %. In zato svet nikoli ni bil pošten in nikoli ne bo. Vse več nasilja je. Nihče ne zna biti več potrpežljiv in vsak išče izgovore za svoje napake v drugih. Ob osebi, ki jo imaš rad in se z njo zabavaš vsako sekundo, pozabiš na vso krivico. Če si vesel ter dobro razpoložen, pozabiš na vse lačne otroke in vse ljudi brez skodelice toplega čaja, ki bi jih pogrel v mrzlih zimskih dneh, ki prihajajo. Brez tebe mi bo težko, a rad te imam! In to šteje! Nekega dne sva se pogovarjala, da je življenje kot letalo. Življenje je letalo z enim krilom namesto dveh, brez pilota, brez rezervnih delov. To letalo skoraj strmoglavi vsakih nekaj minut in se vsakič ponovno dvigne. Ko je to letalo izmučeno in je preletelo svoje kilometre, odide s tega sveta. In spet smo pri krivici in pravici, marsikatero letalo prehitro odpišejo na odpad. Tudi ti, Karin, si mnogo prehitro zapustila ta svet. A kar je bilo, je bilo, boril se bom za pravico, na najino željo. Vse skupaj sva strnila v en stavek: »Človeško življenje je nepredvidljivo«. In rad bi dodal samo še, da je neprecenljivo in krivično, pa posledično tudi prekratko. In obljubil sem ti še nekaj. Obljubil sem ti, da bom približal ljudem najino mišljenje ter se sam, na žalost se s tabo ne morem več, boril proti krivici. Oba sva bila mnenja, da sam ne moreš nič. Ko pa si ljudje priznajo, da si zatiskajo oči pred resnico o pravici na svetu, pa je vse lažje. Ker več kot nas je, močnejši smo. In ob vsakem koraku, ki ga bom naredil v tej smeri, se bom spomnil nate, Karin, na tvoje mnenje in tvoje mišljenje. In vem, da je marsikomu tukaj vseeno za vse in tukaj, na pokopališču, stoji le zato, da bo lahko rekel, da je bil tukaj. Tako kot je večini tukaj vseeno, če ljudje na drugem koncu sveta ne vedo, kaj je to »wifi«, mi pa bomo uničili Zemljo zaradi vsega sevanja, ki ga povzročamo. Če vam je vseeno za svet in prihodnost, naj vam ne bo vseeno za Karin. To je bil njen življenjski cilj in njena želja, da svetu zavlada pravica. Čeprav se je vedno zavedala, da ji to ne bo uspelo, je želela svetu odpreti oči. In če ste še vedno mnenja, da je vse na svetu pravično, odprite oči. Se vam zdi pravično, da se mora dekle, ki šteje komaj 15 let, odločiti med življenjem in smrtjo? Se vam zdi pravično, da to dekle trpi grozne bolečine? Vam je morda pravično to, da je konec mladega življenja, ki se je šele začelo, zaradi enega voznika? Nič od tega ni pošteno, je narobe. In ni pravično. Dokler boste vsi mnenja, da proti svetu nič ne moremo narediti in da smo ljudje, ki mislimo drugače kot vi, nenormalni, bo tudi svet nenormalen. Ko bo vsak spoznal svoje poslanstvo na tem svetu in ko bo vsak vedel, da ni le neka pika v knjigi z nešteto strani, bo tudi svet drugačen. In ko ljudem ne bo mar samo za bližnje, ampak tudi za ljudi, s katerimi se še nikoli niso srečali, bo svet lepši. To je rekla Karin in to bo držalo. Če se bo vsak zanimal le zase, se nikoli ne bomo premaknili po tej poti naprej. Ostali bomo tukaj, kjer smo. In danes smo na mestu, kjer imajo nekateri ljudje vile in bazene, pa vikende in še bi lahko naštevali, nekateri pa imajo le košček suhega kruha in kos blaga kot oblačilo. In to ni prav. Karinina velika želja je bila napisati kratko knjigo o tem, kako je svet nepravičen. Nekoč mi je dejala, da bo naslov te knjige Pot krivice, ker je življenje pot in v življenju te spremlja neiskrenost, neresnica, nepoštenost ... Knjiga, ki žal nikoli ne bo zapisana izpod njenih rok, bi bila zgodba o dečku, ki je po nesreči pristal na invalidskem vozičku in nikoli ni zares živel. Pri njegovih trinajstih letih je svoje življenje končal za vedno. In mislim, da je tudi ta zgodba s tragičnim koncem, čeprav zasnovana le v njenih mislih, dala Karin moč, da je sledila srcu in končala bolečine. Žalostno, a resnično se je ta zgodba obrnila v resnično življenje in doletela Karin. A njena zgodba življenja je drugačna. Ona se nikoli ni smilila sama sebi, vedno je bila optimistična in nasmejana. Tudi po nesreči se ni spremenila. Karin je živela v pravem pomenu besede. In v mojem srcu še vedno živi. In pravi mi, da naj se borim za pravico, kot se je želela ona. In ker njena knjiga nikoli ne bo napisana, sem v ta govor vpletel veliko njenih misli. Točno ta trenutek mi na uho šepeta, da nikoli ne smemo obupati, temveč le slediti svojemu srcu in svojim ciljem.

»Drago sonce moje zlato, počivaj v miru! In ne pozabi name, prosim. Nič ti ne zamerim, spoštujem tvojo odločitev zato, ker je tvoja. Vsakdo mora izbirati, a pri tem nikoli ne sme pozabiti na preteklost in ljudi, ki so mu in mu ves čas stojijo od strani. Izpolnil sem le nekaj tvojih želj, a obljubim, da bom izpolnil vse. Dokazal bom, da svet ni pravičen, kot si želela ti. Zbogom, Karin!«

Vzame belo lilijo iz košare in jo položi v Karinin grob, poljubi njeno sliko ter zajoče.

''Naj se najina ljubezenska zgodba konča z nama tako kot vse do zdaj.''