Glasovalna številka: PR122

Patricia Aldžić

A.T.L.A.S.: MESTO SOLI

OŠ Vide Pregarc

 

 

1. poglavje: Čarobni dvorec

 

Prispeli so pred velik star zapuščen dvorec. Ana je bila vesela, saj ji ni bilo treba iti v šolo, čeprav so z družino prišli zato, ker se jim je brez razloga podrla hiša. Tukaj bodo kar nekaj časa. Tri do štiri mesece. Ravno, ko je Ana hotela potrkati na vrata, so se ta odprla. Čakala jih je visoka rjavolasa gospa.

         »Dobrodošli.« jim je rekla, »Jaz sem Petra, in mislim, da ste vi tukaj s posebnim razlogom, ni tako?«

Nekako je vedela, zakaj so tukaj. Vsaj tak občutek je imela Ana. Ko so vstopili v dvorec, je Ana na stropu dvorca zagledala prelepa velika vrata. Obrnila se je k svojemu bratu in mu jih pokazala, a vrat ni bilo več tam. »Hm, pred nekaj sekundami so bila tukaj,« je zatrdila Ana.

Jaka: »Mislim, da se ti je dokončno zmešalo.«

Ana se je uprla: »Ne pa ne. Res so bila tam, ne lažem.«

Zdaj, ko so se vsi razpakirali, so bili še bolj utrujeni, zato so odšli spat.

 

2. poglavje: Skrivnostna oseba

 

Naslednje jutro je Ana vstala iz postelje in se odločila, da bo odšla raziskat dvorec. Po zajtrku, ki ga je skoraj preskočila, je oddirjala na raziskovanje. Tekla je po dvorcu, dokler ni zagledala slepe ulice. Videla je svetilko in jo hotela vzeti, da bi bolje videla, kaj je pri steni. Ko jo je prijela, jo je lahko potegnila samo do polovice. Kar naenkrat se je stena, kjer naj bi bila slepa ulica, spremenila v predor. Ana je opazila še eno svetilko, jo vzela in si z njo svetila.

 Vse je bilo v pajčevini, umazano in povsod je kapljala voda. Spraševala se je, kje je in radovedno hodila naprej. Kar naenkrat je hodila po stopnicah navzdol, ko je zagledala velikansko knjižnico in se v trenutku zaljubila vanjo. Takoj je začela brati in ugotovila, da teh zgodb ni še nikoli brala ali slišala.V kotu je zagledala fanta, se ustrašila in padla na tla.

Fant jo je ogovoril: »Kako si prišla sem?!«

»Ne vem, sledila sem predoru. Sem kaj narobe naredila?« je vprašala.

Fant jo je pomiril: »Ne, malo se šalim. Kako ti je ime, meni je Toni.«

Ana je postala radovedna: » Meni je ime Ana. Kdo si pa ti in kaj delaš tukaj?«

Toni je bil odrezav: »Prej bi moral verjetno jaz tebe to vprašati. Tukaj se rad zadržujem in berem.«

 »Veš, res občudujem ta kraj. Kako da te že včeraj nisem videla v dvorcu?« je bila še naprej zvedava Ana.

 »Aha, radovedna si,« je pripomnil Toni, »prav, pa tako. Jaz ne živim tukaj v dvorcu. Tukaj sem samo zaradi knjižnice. Pa nasvidenje.«

Ano je njegov odnos malce začudil, saj tega ni pričakovala in sama sebi se ni zdela nikakor nevljudna.

Vse je želela povedati mami.

Zapustila je knjižnico in odšla k njej: »Mami, mami, veš, kaj se mi je zgodilo, mami poslušaj!«

Mama je bila videti pretresena: »Ne zdaj, draga, počakaj. Tvoj oče se je poškodoval in peljali so ga v bolnišnico.«

Oče se je, medtem ko se je Ana potepala, resno poškodoval. Ana je stekla v svojo sobo in začela jokati. Jokala je in jokala, dokler je ni mama obvestila, da gresta z Aninim bratom k očetu na obisk. Mama je želela, da Ana malo počaka z obiskom, brata pa je vzela s seboj, ker je bil nanjo še preveč navezan. To je Ano še bolj užalostilo, saj si je želela očeta obiskati, da bi videla, kaj je sploh narobe z njim.

Ostala je sama in imela je veliko časa za razmišljanje. Razmišljala je o fantu in zakaj je bil tako čudno oblečen. Na sebi je nosil neko razcapano majico, ki mu je bila prevelika, in hlače. Ojoj, bile so tako umazane, da bi si lahko mislila, da so narejene iz blata. In kakšna je tista knjižnica in zakaj se je Toni tako obnašal, kot da je iz drugega sveta in potem v naslednji sekundi izginil in kaj je z tistimi vrati.

 V sobo je vstopila zaskrbljena Petra in vprašala Ano, če je z njo vse v redu. Ana je bila potrta. Petri se je vrgla v naročje in ji povedala, kar jo je mučilo, razen tega, kar je doživela v knjižnici. Ana ni imela prijateljic. Nikoli se ni vključila v družbo, a ni dobro vedela, zakaj. Ni bila srečna, saj je imela občutek, da je tudi ostali družinski člani niso imeli radi. Včasih se ji celo zdelo, da se je hočejo znebiti. Zakaj ni smela tudi ona v bolnišnico? Počutila se je, kot da je pozabljena in ne obstaja. Mogoče bo tu ostala za vedno. Ana ni prvič tako premišljevala. Ni bila srečna, a zdaj, ko se je izpovedala Petri, ji je bilo lažje. Še vedno je bila jezna na mamo in očeta in s temi čustvi zaspala v Petrinem naročju.

 

3. poglavje: Odkritje

 

Zjutraj, ko je vstala, je opazila nekaj na svoji pisalni mizi. Bil je listek in na njem je nekaj pisalo. Mogoče je bil tu že včeraj, pa ga ni opazila. Prebrala ga je in postala jezna in žalostna. Vse, kar je bilo na mizi in na omari, je vrga na tla. Naslonila se je na omaro in jokala.  

V naslednjih nekaj trenutkih se je Ana pomirila. Ugotovila, zakaj je tu. Hoteli so se je znebiti in zgodba o selitvi je bila samo prevara, ki ji je nasedla. Njena usoda je bila zaenkrat še neznana, ampak Ana si je zadala, da jo bo odkrila in tudi zakaj je ta dvorec tako zanimiv in poseben.

»Me prav zanima kaj in zakaj me je pripeljalo sem. Vedno sem bila drugačna od drugih. Ali kdo ve kaj o meni, česar jaz ne vem?«

Petra vstopi v sobo ko vidi celo sobo razmetano: »Ana, kaj se dogaja je vse vredu?« Ana ji je odgovorila : »Ne, poglej.«

Petra je vzela listek iz Aninih dlani. Na listku je pisalo, da je njena družina odšla in da je posvojena. Zdaj je Petra razumela, zakaj je soba razmetana.

 Petra je Ano vprašala: »Torej ti si posvojena?«

 »Ja zdi se tako. Veš, vedno sem bila drugačna od drugih. Vedno se mi je zdelo, kot da ne spadam na ta svet, kot da nekaj manjka v mojem življenju,« je pripovedovala Ana.

Petra jo je skušala vsaj malo potolažiti: »Saj veš, da lahko živiš tukaj z mano. Z veseljem bi te sprejela, čeprav bi moralo biti ravno obratno.«

Ana je bila začudena: » Zakaj??«

Petra pa: »Pozabi. Veš, tudi jaz sem bila vedno osamljena in nisem imela prijateljev. A mi je dvorec pomagal.«

Ana je bila še bolj začudena: » Dvorec???«

Petra je nadaljevala: »Veš, ta dvorec je čaroben in taka si tudi ti. Tista vrata, ki si jih videla, ko si prišla ...«

Ana jo je pogledla še z večjim začudenjem in prikimala.

Petra: »No, ta vrata se pokažejo samo pravi osebi ob pravem času. Ana ti si posebna, ti si edinstvena. In ali se sprašuješ zakaj si tukaj?«

»Hmm ja tukaj sem zaradi počitnic,« je odvrnila Ana.

Petra jo je popravila: »Ne, Ana, magija samo magija. Veš, ti imaš čarobne moči.«

»Ne to ne more biti,« je vzkliknila Ana in zbežala.

Vstopila je v veliko knjižnico. Bila je polna knjig in vse so bile enake velikosti. Lahko si vonjal vonj starih knjig. Začela je iskati knjigo. Iskala jo je dve uri, pa je še zmeraj ni našla. Bila je utrujena obrnila se je in zagledala udoben stol, ulegla se je in se zagledala. Opazila je veliko debelo knjigo. Stopila je do nje in jo vzela s police. A kar naenkrat se je polica premaknila, za njo se je prikazala sobana. Ana je izpustila iz rok knjigo ter začudeno pogledala. Stopila je v sobano in opazila, da v njej ni nič knjig. Potem se je obrnila in na mizi opazila pet prelepih knjig. Ana je opazila, da na naslovnicah nič ne piše, zato je prvo vzela v roke in na naslovnici je kar na lepem prikazala beseda Aqualandija. Vsaka črka je bila prelepo okrašena in izvezena. Odprla je knjigo in začela brati. Pisalo je nekaj o planetu Aqualandija in v tistem trenutku jo je knjiga potegnila vase.

4. poglavje: Drugačen svet

 

Znašla se je v čudnem mestu, zato je pogledala na telefon. Nič signala. Kje je bila? Za seboj je videla nek portal. Hitro je stekla do njega in hotela priti nazaj v dvorec, a se je portal zaprl. Pogledala je okoli sebe. Opazila je trgovino. Vstopila je. Videla je gospo za pultom. Vprašala jo je, kje je. Gospa ji je povedala, da je v Aqualandiji, na planetu, kjer zmanjkuje vode, zato cel planet postaja puščava.

Ana je rabila trenutek: »Na drugem planetu?«

Gospa je nadaljevala: » Malkon krade vodo vsem in jo izčrpava za sol.

»Zakaj pa sol?« je vprašala Ana.

Gospa jo je pogledala: »Sol je največja dragocenost te dežele.«

»Mogoče veste, kako bi prišla nazaj domov? Sem z drugega planeta in ne vem, kako naj pridem nazaj? Je mogoče kdo, ki bi mi lahko pomagal?« je bila zaskrbljena Ana.

»Tega pa žal ne vem. Ampak všeč si mi, zato ti bom tako svetovala. Lahko bi vprašala Malkona, ampak tega ti ne bo kar tako povedal. On tudi ni iz tega planeta. Kaj drugega ti pa ne bi mogla povedat. Vso srečo,« je bila v delno pomoč gospa.

Ana se ji je zahvalila in odšla iz trgovine. Mislila je, da če bi vsem vrnila vodo in sol ter premagala tega Malkona, ji bo moral povedati, kako bi lahko prišla nazaj domov.

Ko je prišla ven, je videla fanta in zdel se ji je znan. Odšla je do njega in ga pozdravila. Bil je fant iz skrivne knjižnice v dvorcu.

»Kaj pa ti tukaj?« ga je vprašala Ana.

»Lahko bi te vprašal enako,« je bil zopet odrezav.

Ana mu je odgovorila: »Slučajno me je magična knjiga potegnila vase.«

»Kaj?« se je začudil fant.

»Hej, jaz sem ti odgovorila, zdaj daj pa še ti meni,« je odvrnila Ana.

»No prav. Živim tukaj,« je rekel toni.

Ana ga je presenečeno pogledala:»Ampak kako si potem prišel v dvorec. In nazaj sem.«

»Ponesreči sem prišel tja. Nisem vedel, kje sem in ko sem tebe videl, sem opazil, da nisem več na istem planetu. Zato sem tako hitro oddirjal, ker sem se bal, da ne bom več prišel domov, a na srečo sem,« je končno obrazložil Toni.

Ana se je spomnila odlične ideje: »Bi mi pomagal pri nečem. Saj veš, Malkon ...« Tonija je zmrazilo ob zvoku njegovega imena.

Ana je nadaljevala: » Kot sem rekla Malkon. Bi mi prosim pomagal, da bi ga ustavila.«

Toni je naenkrat postal resen: »Ne. Mislim, da je čas, da greš nazaj domov.«

»Točno tako, rada bi odšla domov, pa ne vem, kako. Zato ga morava ustaviti. Če ga ne bo nihče, se bo stanje Aqualandije še poslabšalo. Ne razumeš - vaš planet umira. In mogoče mi bo Malkon povedal, kako naj pridem nazaj domov!« mu je rekla Ana.

Naenkrat so Tonijeve hlače zagorele. Začel je skakati naokoli ter skušal pogasiti ogenj. Ana je začudeno gledala: »Sem to ravnokar jaz naredila? Si vredu Toni?« 

Ko je ogenj ugasnil, je Toni gledal Ano ter se umaknil stran od nje. Ana je bila zelo zmedena, padla je na tla in pogledala svoje roke, ki so bile vroče. Je res hotela škoditi Toniju? Roke je dala v žepe in pogledala Tonija. Gledal jo je prestrašeno.

»Nič ti nisem hotela narediti. Sploh pa ne vem, kako se je to zgodilo,« je povedala Ana.

Toni se je še bolj umaknil. Ana je začela hoditi proti njemu. Njegove hlače so čisto zgorele.

Ko je opazila, da se je Toni boji, je stekla stran in se začela jokati: »Kako? Imam res čarobne moči? Je vse res, kar je Petra rekla?«

Opazila je jamo in stekla vanjo. Usedla se je na tla ob steno in jokala tako močno kot še nikoli v življenju. Preden je opazila, je zaspala.

 

5. poglavje: Spomin starega življenja

 

Ana se je zbudila in videla Tonija, ki je sedel nekaj metrov stran od nje.

»Kaj delaš tukaj?«, ga je vprašala.

»Odločil sem se, da ti bom pomagal,« je rekel Toni.

»Ne, nekaj drugega je. Povej razlog, če nočeš, da postanem jezna,« je grozila Ana.             

Toni se je takoj ustrašil: »V redu, ampak mislila boš, da sem jokica.«

» Ne, kako bi lahko?« je bila začudena Ana.

»Včeraj, ko si stekla stran, sem odšel domov. Ko sem prišel domov, sem opazil, da je luč prižgana in videl sem svojo mamo, ki je bila zavezana na stolu. Videl sem Malkonove vojake. Mučili so mojo mamo. Videl sem tudi, da so imeli veliko pušk. Mamo so spraševali po nekem moškem. Mislim, da mu je ime Edvard in da se piše Čarnik. Da, spraševali so po Edvardu Čarniku.«

Naenkrat je Ana padla na tla in in se zvila v klobčič. Ana se je prikazala na neznanem kraju. Videla je neko punčko, ki se je igrala z moškim. Bila sta zelo srečna. Takoj ji je postalo toplo pri srcu. Kot da je poznala to deklico in tega moškega. Videla je tudi žensko, ki je opazovala moškega in punčko. Moškemu je rekla, naj bo nežnejši, poklicala ga je z imenom Edvard.

Ta je odvrnil: »Ana, bova mamici pokazala, kako se žgečka.«

Deklica je rekla: » Ja oči!«

Skočila sta na gospo in jo začela žgečkati. Vsi so se smejali, a potem je nekdo potrkal na vrata. Takoj zatem sta se starša zresnila in rekla deklici, naj se skrije. Skrila se je pod stopnice.

Vrata so se odprla in videla je vojake, za katerimi je prišel mali možicelj, ki se je smejal: »Haha, kako sta naivna Čarnika. Se vama ne zdi tako? Mislila sta, da se mi lahko skrijeta. No, pa sem vaju našel.«

Moški je rekel: »Malkon, pusti najino družino na miru.«

»O, kako sta luštkana. Le kaj bomo zdaj naredili z vama? O, saj res, nekaj mojega sta vzela in zdaj bosta plačala. Najprej pa vaju moram nekaj vprašati: kje je?«

Ženska je odgovorila: »Nikoli ne boš izvedel!«

» Oh, dragica, pa bom, povej, če ne, se bo ...«

Pogledal je naokoli ter opazil deklico pod stopnicami: »če ne, se bo nekaj zgodilo tej mali deklici!«

Deloval je ponosen nase. Nato je ženska stekla k deklici in ji okoli vratu dala ogrlico.

Rekla ji je: »Vedno jo imej pri sebi.«

Gospa je izrekla nekaj besed in deklica je izginila.

Ana se je v tistem trenutku zbudila in videla Tonija, ki jo je gledal zaskrbljeno. Pogledala je okoli vratu. Nosila je enako ogrlico, kot jo je imela deklica.   

»Si v redu? Kaj se je zgodilo?« je vprašal Toni.

Ana je pogledala okoli sebe. Spet je bila na starem mestu.

»Bila sem v neki hiši in deklica in moški in gospa in vojaki ...« je hitro in zmedeno govorila. Nato se je upočasnila in rekla: » In Malkon.«

Toni jo je pogledal: »Kaj, o čem govoriš, Ana? Kaj Malkon?«

Ana je rekla: »Malkon, seveda on, vedno je on kriv. In kdo so bili tisti ljudje? Sem bila tista deklica jaz? Ampak ne morem biti, čeprav sem posvojena, ampak tista deklica je bila stara največ 3 leta. Ampak … če pomislim se ne spomnim svojih prvih treh let. In kaj se je zgodilo staršema deklice? Klicali so jo Ana in tisti moški, ime mu je bilo Edvard. Ampak kako in če sem tisto res bila jaz ... ali je možnost … ali to pomeni, da sta tisto moja starša in ali sta še zmeraj živa … ju je mogoče Malkon ujel?«

»Počakaj malo Ana, kaj?«

Ana je pogledala Tonija in mu rekla: » Ne skrbi, vse je pod nadzorom. Kaj si govoril?«

Toni je nadeljeval: » Kot sem govoril, spraševali so po tem človeku in ona je rekla, da ne ve, kaj se je zgodilo z njim. Bili so jezni in potem ...« Toni je začel jokati, »so jo ubili.«

»Oh, Toni, žal mi je. Moje sožalje.«

»Nato sem zbežal in sem se spomnil nate, zato sem prišel sem in opazil, da spiš. In zdaj sem tu. Celo noč sem razmišljal, kako si naredila, da so moje hlače zagorele in mogoče imaš magične moči in take stvari.«

»Magične moči imam in ko sem padla na tla … no, znašla sem se nekje. Verjetno sem se nečesa spomnila in ugotovila, da je Edvard Čarnik moj oče in gospa, ki je bila zraven, moja mati. Ona me je teleporterala na Zemljo, kjer so me posvojili Novakovi in dala mi je to ogrlico,« Ana je pokazala na ogrlico okoli njenega vratu. »Verjetno imam čarovniške moči. Ko me je mama teleportirala, je govorila neke besede, mogoče urok? In mogoče moram jaz izreči urok, da naredim magijo«

Toni jo je pogledal. » Saj veš, kaj pravijo: vaja dela mojstra.«

 

6. poglavje: Vaja dela mojstra

 

Naslednji dan sta Ana in Toni poskušala vaditi, a jima ni in ni uspelo. Ana se je osredotočila na kamen, hotela ga je z mislimi premakniti in po nekaj poskusih ji je uspelo.

Ko je Toni to videl, jo je pogledal in vprašal: »Kako si to naredila?«

»Samo osredotočila sem se na kamen in razmišljala o njem, kot da je edina in najbolj pomembna stvar na svetu in da ga moram premakniti. In potem mi je uspelo.«

Toni je rekel: » Poskusi narediti kaj drugega. Na primer ogenj.«

Ana ga je pogedala in nato pogledala v drugo smer, osredotočila se je na to, kako bo to izvedla. V tistem trenutku so se iz njenih rok prikazali plameni. Usmerila jih je v ognjišče, ki sta ga prejšnjo noč naredila skupaj s Tonijem.

Toni je to opazil in se začudil: » Kako si to lahko tako hitro naredila?«

Ana pa se je za v odgovor samo nasmehnila.

»Kaj pa če bi probala kaj večjega. Nekaj, za kar bi potrebovala urok, mogoče bi tudi to lahko poskusila. Bral sem v knjigah, da nekateri tudi izvajajo uroke.«

Ana je pomislila. Bi lahko spremenila Tonijeve obleke?

Rekla je: »Zato ker obleke pokrpane ima, prosim, zamenjaj jih v nekaj bolj primernega.«

Takoj so se Tonijeve obleke zamenjale z novimi in čistimi. Ana ga je pogledala, nato svoje roke: »Vau!«

Toni se je ogledal in se zasmejal: » Vau, kako ti je to uspelo. Mislim, da se nečesa tako hitro domisliš in potem to narediš. To je res impresivno.«

»Da lahko premaknem kamen, naredim ogenj in te preoblečem, je nekaj novega zame.«

Tako sta še celo noč vadila in Ana jima je celo pričarala posteljo ter odejo za vsakega. Nato sta izmučena zaspala.

 

7. poglavje: Srečanje

 

To jutro sta veselo in neučakano vstala nato pa obstala.

»Kako pa bova prišla do gradu in se spopadla z Malkonom?« je bila vprašala Ana.

Toni ji je negotovo odvrnil: »Mislim, da je njegov grad v tej smeri ...« Pokazal je proti severu. »No saj bova opazila palačo, ker je ogromna.«

Nato sta se pridno podala na pot. Minilo je nekaj ur in končno sta zagledala palačo.

Nato pa se je Ana spomnila nečesa: » Kako pa bova prišla v palačo? Ne moreva kar zakorakati noter. Nisva povabljena.«

Toni se je nečesa spomnil in zgrabil vejo, ki je ležala na tleh. Začel je nekaj risati po tleh.

»Kaj pa to rišeš?«

Toni ji je ponosno odgovoril: »Rišem načrt palače. Enkrat sem bil v palači. To je bilo takrat, ko je na oblast prišel Malkon.«

Ana je odvrnila: »A res, in tega nisi mogel prej omeniti ?«

Toni je nadeljeval: »Vse prebivalce je povabil vanjo in se nam predstavil. A že takrat sem čutil, da ni dober človek. Nekaj se še spomnim in mislim, da se tako pride do dvorane, kjer je njegov prestol ...«

Toni je pokazal pot do dvorane z vejo: »Takole in potem smo šli tukaj skozi, ampak lahko bi šla skozi dvorišče, ali pa skozi zračne jaške ...« Zasmejal se je. »Saj veš, tako kot v filmih.«

Ana je pogledala v načrt. » Kaj pa, če bi šla skozi kuhinjo?«

Pokazala je na njegovo risbo.

»No, lahko bi šla. Tako ali tako je kuharjem vseeno, če kdo potuje skozi kuhinjo.«

Potem sta vstala ter zabrisala Tonijevo risbo in odšla proti gradu. Kmalu sta prišla v bližino palače ter videla stražarje, ki so stražili vhod v palačo. Preden sta ju stražarja opazila, sta stopila na drugo stran palače. Tam sta videla vrata. Na njih je pisalo: KUHINJA, NE VSTOPAJ!! Pogledala sta se in navdušeno vstopila.

V kuhinji so bili ljudje oblečeni v umazana in strgana oblačila. Bili so utrujeni, žalostni in zelo zaposleni. Ana in Toni sta se potuhnila mimo ljudi, a ju je neka ženska opazila.

 »Kaj pa vidva tukaj delata, ne bi smela tukaj biti?« je zaskrbljeno rekla. »Otroka, kot sta vidva, nimata razloga za sprehajanje tukaj. Ali pač?«

Ana je odgovorila: »Tukaj sva zato, ker bi rada ustavila Malkona. In rada bi našla moja starša, ki sta ujeta.«

Gospa se je zasmejala: » Ste slišali, kaj sta rekla ta dva? Oh, že dolgo se nisem tako dobro nasmejala. Resno, kaj tukaj delata?«

Ana ji je odgovorila: »Kot sva rekla.«

Gospa jo je pogledala: »In zakaj mislita, da lahko ustavita Malkona?«

Ana jo je pogledala in nato pogledala Tonija ter ga vprašala: »Naj ji pokažem, mogoče bi nama pomagala?«

Toni je prikimal.

Ana je pogledala gospo ter ji rekla: »Gospa, kako vam je ime?«

Gospa je odvrnila: »Magda.«

Nato je Ana odvrnila: »Torej, Magda, saj vas lahko tako kličem? V redu. Torej, zdaj bom premaknila ta lonec ne da bi se ga dotaknila.«

Magda jo je začudeno pogledala. Ana se je zazrla v lonec in svoje roke usmerila vanj. Lonec se je začel tresti in po nekaj sekundah je že lebdel v zraku.

Gospa je Ano pogledala z občudovanjem in jo vprašala: » Kako si to naredila?«

Ana ji je ponosno odvrnila: »Imam magične moči.«

Magda jo je še bolj začudeno pogledala: »Kaj imaš?«

Ana ji je odgovorila z istim odgovorom.

Gospa se je zadrla: » TALE DVA OTROKA STA VDRLA SEM! STRAŽARJI, STRAŽARJI!« Nato jima je pomežiknila.

»Le zakaj nama je pomežiknila?« Nato se je nečesa domislila in se nasmehnila.

Toni pa jo je pogledal: »Zakaj že?«

Ana mu je odvrnila: »Ti bom potem razložila.«

Prišli so stražarji in ju vklenili.

 

 8. Poglavje: Konec je šele začetek

 

Hodili so po stopnicah. Bilo je zelo temno in vlažno. Kmalu so prišli do ječ. Stražarja sta ju vtaknila v ječo čisto na koncu hodnika. Nato sta odšla. Ana je nasproti njiju videla dve osebi, ki sta delovali utrujeni, lačni ter obupani.

Pogledala je malo bolje in zdeli sta se ji znani. Videla jih je že prej. To sta njena starša! Takoj je pomislila, kako naj ju sploh pozdravi.

Rekla je: »Živijo!«

Pogledala sta jo. In se nasmehnila.

Gospa jo je vprašala: » Kako ti je ime?«

Ana ji je odgovorila: »Ana.«

» In koliko si stara?« 

»Trinajst.«

Gospa je vzdihnila in pogledala gospoda, ki je sedel poleg nje. Vprašala ga je: »Je to sploh mogoče? Misliš, da jih ima?«

Ana se je vrinila in rekla: »Če imam čarobne moči? Ja, imam jih.« Nadaljevala je: »Se lahko še enkrat vrinem in vaju nekaj vprašam? Sta mogoče vidva moja starša? Zelo sta mi znana. Mislim, da vaju poznam.«

Gospod ji je odgovoril: »Mislim, da sva. Ampak nisva ravno prepričana. Mimogrede, meni je ime Edvard Čarnik in to je moja žena Marija.«

Ana se je nasmehnila. Zdaj je vedela, da sta to njuna starša.

Toni je naenkrat spregovoril: »Torej, zaradi vaju je moja mati umrla.« Začel je jokati.     

Ana ga je pogledala in ga objela :» Dobro veš, da je za to kriv samo Malkon. Saj bo vse vredu. Ne razmišljaj o tem samo slabo voljo nam prinaša. Zdaj pa morava priti od tod.«

Zamislila se je in pogledala ključavnico ječe.

Nato se je spomnila uroka ter rekla: » Ker tukaj prijetno ni, zdaj to kjučavnico odpri.« Ključavnica se je odprla in Toni ter Ana sta stopila iz ječe. Anina starša sta jo presenečeno pogledala. Nato je odprla še vrata njune ječe.

Vprašala ju je: » Zakaj pa nista že prej zbežala od tukaj?«

Edvard ji je odgovoril: »Nekaj mesecev nazaj mi je uspelo pobegniti, a so me spet ujeli. Ampak Malkon nama je vzel magijo.«

Ana ga je zmedeno vprašala: » Vzel?«

Edvard ji je pojasnil: » Malkon lahko ukrade magijo komurkoli hoče z njegovo palico. Nama jo je in nisva mogla narediti nič.«

Ana je zdaj razumela in vedela je tudi, da mora biti pazljiva, ko se bo Malkonu uprla.

Kmalu so se prikradli mimo stražarjev, ki sta trdno zaspala. Toni je pomislil in se po nekaj trenutkih spomnil, kako priti do dvorane. Kmalu so prišli do vrat dvorane, ampak tam so vrata stražili stražarji. A bilo je prepozno. En je opazil Ano in Tonija. Eden od stražarjev je prijel Ano, drugi pa Tonija. Anina starša sta se prikradla za stražarja in vstopila v dvorano, kjer sta se zlila s sencami, da ju ne bi opazili.

Ana in Toni sta se upirala toda nista se mogla otresti stražarjev. Kmalu sta zagledala prestol Malkona. O njem ni bilo ne duha ne sluha. Nato so stražarji vrgli Ano in Tonija na tla, na sredino dvorane. Potem so čakali in čakali, da bi nekdo prišel. Ana se je že začela spraševati, če bo kod sploh prišel.

V tistem trenutku so zaslišali glas: »Dobro sem vedel, da se boš nekeda dne prikazala, Ana. Kako si kaj? Veš, meni gre kar dobro, hvala za skrb.«

Ana ga je pogledala. Kako je lahko vedel njeno ime?

Nato je pomislila zelo močno in si govorila urok: »Le zakaj sem vklenjena tu, naj Malkon sedi tu.«

Zdaj je ona stala pred vsemi in Malkon je bil vlkenjen na mestu, kjer je bila Ana še pred nekaj sekundami.

Presenečeno jo je pogledal in rekel: » O, vidim, da že znaš uporabljati magijo. Dobro.«   

Iz žepa je vzel palico ter zamahnil z njo. Zdaj je stal nasproti Ane, ona pa je bila presenečena.

Edvard je sprejmal ta prizor in preplašeno opazoval Ano. Marija pa je skoraj omdlela, ko je videla, v kaj se Ana spušča. Ni mogla spet izgubiti svoje hčere.

Malkon je zamahnil s palico in Ano je odneslo do stene. Ana je vstala ter se zagledala v palico. Vedela je, da je Malkon brez nje nič. Zakaj bi kradel magijo drugim, če bi jo že tako ali tako sam imel? Palico je premaknila in jo pripeljala do sebe. Ko je to Malkon videl, se je sovražno zazrl v Ano ter rekel stražarjem, naj jo ujamejo. Ana je samo pomislila na to, kako bi bilo dobro, če se stražarji ne bi mogli premakniti. V istem tenutku se je palica zasvetlikala in zgodilo se je ravno to. Malkon se je ustrašil. Zdaj je vedela, kako deluje palica in pomislila je kako uporabno bi bilo, če bi bil Malkon lenivec. In to se je isto sekundo zgodilo. Tonija je osvobodila in se zatekla k njemu.

»Bila si kot ninja!« je vzkliknil, »le da si uporabila magijo. Bila si tako: bum, bum, bum in vse je urejeno.«

Ana se je zasmejala. Njena starša sta prišla iz senc in Marija je Ano oštela, saj bi jo lahko spet izgubila, če ne bi bila previdna.

Edvard se je nasmehnil: »Ana, res si lahko ponosna nase. Ustavila si Malkona, ki ga ni mogel nihče. In to ti, trinajstletna deklica. To je velik dosežek.«

Ana je bila vesela in zdaj je vedela, kaj mora še striti. Staršema je vrnila magijo, vodo ljudem in seveda sol. Tako kot si je obljubila.

Toniju je rekla: »Ali bi si zaupal, da bi varoval planet?«

Toni jo je presenečeno pogledal: » No ja, ampak saj ne misliš, da bi lahko petnajst letni fant vladal planetu?«

Ana mu je odgovorila: »Ja, kdo drug pa? Jaz in starša ne moremo, saj ne živimo tu.«                

Starša sta ji odgovorila: »Da. Mi bomo odšli na domači planet.«

Toni je kar zacvetel od sreče: »Pa misliš, da bi me prebivalci poslušali?«

Ana mu je rekla: » Seveda, če si mi pa pomagal premagati Malkona in verjamem, da boš dober vladar Aqualandije. Kmalu te obiščemo.«

Ana je pogledala starša: » Gremo? Adijo Toni!«

Starša in Ana so izvedli urok, s katerim so odprli portal.

Preden so vstopili v portal je Ana še nekaj vprašala starša: »Kaj pa sta Malkonu ukradla?«

Edvard jo je pogledal ter ji odgovoril: »Nekaj pomembnega, ki je bilo v napačnih rokah.«

Vstopili so v portal.