Glasovalna številka: PR123

Maruša Freya Voglar

ČRNA POMLAD

OŠ Miška Kranjca Ljubljana

 

Črna. Če bi bil barva, bi bil črna. Ne vem ravno zakaj. No, človek ne bi bil ravno vesel v moji koži. Pijan oče, ki cele dneve plava v svojem lastnem bruhanju in depresiji, ki jo znaša nad mano. 

Ko sem bil star 8 let se je moja mati obesila. Nisem razumel tega. Zakaj bi nekdo umrl kar prostovoljno? Takrat sem bil tako neumen. Čez nekaj časa je moj oče začel piti. Brezskrbno pitje je prešlo v neplačane dolgove. Neplačani dolgovi pa v stres. Stres v depresijo. In depresija v popoln propad. V neskončen cikel samouničevanja. Popolna izguba kontrole nad sabo.

Vsak večer prihaja domov ves jezen in pijan ali po možnosti zadet. Preklinja in brca, včasih me celo udari. Jaz pa samo gledam, kako se ubija. Gledam, kako je iz normalnega človeka s sanjami, ambicijami in dobro voljo, prešel v svojo najhujšo nočno moro.

Ne poznam ga več. Ni mi žal zanj. In to me bega. Čeprav se mi tak način življenja gabi, se bojim da počasi padam v to. Kakšen je že občutek veselja? Pozabil sem. Najraje bi samo spal. Vsi tvoji problemi kar izginejo. Plavaš v temi, prepuščen le sanjam. Sklepam, da je, kot da bi umrl. Večno zaspiš. Zdi se super. Najraje bi samo umrl in zapadel v večno temo. Vsi pravijo, da greš potem v nebesa. Vsi vejo, kaj je na drugi strani, a sami sebi lažejo, ker se bojijo. In tako podležejo nekim zgodbicam.

'Če bi ta trenutek umrl, me ne bi pogrešali. Za očeta bi bila to le ena lačna usta manj. Lahko bi še več zapravljal, če ne bi imel sina, ki mu je le v napoto. Zato bi se lahko ubil, kadar bi hotel,' sem si zmeraj mislil. Živim z neko obliko samo-diagnosticirane depresije.  Včasih se sploh ne morem premakniti. Samo ležim v postelji in razmišljam. Pa še to ne zmeraj. Strmim v črno plesen na mojem stropu in se sprašujem, kdaj bo ta tvorba oživela in nas vse pobila. Upam, da kmalu.

Vse moje poležavanje se pozna tudi v šoli. Vse se mi zdi kot neskončno premetavanje črk in številk. Nič ne razumem. Nimam denarja za zvezke in knjige, zato med poukom samo bluzim. Kako sem sploh prišel do tretjega letnika? Res ne vem. Večinoma sploh ne pridem na pouk. Če nimam ničesar sabo, nima smisla iti, mar ne? Spet se lahko posvetim svojemu ciklu zbujanja in strmenja v strop, dokler ne zaspim. Sošolci se me izogibajo. Kdo se ne bi bal čudaka z modricami in brazgotinami, ki zgleda, kot da ni imel stika z realnostjo že kak mesec? Tako grd sem. Suh in bled, s podplutbami in brazgotinami na rokah in telesu. S podočnjaki in razmršenimi črnimi lasmi. Izgledam kot nek zadrogiran okostnjak. Včasih se sprašujem, kako sem prišel do tega.

Zgubil sem smisel za čas. Zadnje čase sploh ne morem več iz hiše. Samo če pomislim na to, da bi vstal iz postelje, mi gre na jok. Pred nekaj tedni sem namreč ugotovil, da sem se mogoče zaljubil v fanta. Ne vem, ljubezen sploh deluje? Še sploh taka atipična grozota, kot jo imam jaz. V knjigah in filmih vsi rečejo, da je zaljubljenost najboljši občutek na svetu. Ampak, odkar sem zaljubljen se samo še bolj zapiram vase. Če bi moj oče izvedel, bi me ubil. Če se ne bom prej jaz. Tip je moj sošolec. Pozabil sem, kako mu je ime. Nisem ravno dober z imeni. Ko sem delal popravni izpit za drugi letnik, mi je ponudil pomoč. Učila sva se pozno v noč. Ne glede na to, kolikokrat sem se zmotil, se je vedno smehljal. Ko sem bil ob njem, se mi ljudje niso zdeli več tako slabi. Pri Njem sem vse lažje razumel. Kar se mi je prej zdelo kot kup črk in pack, je končno imelo smisel. Na koncu sem opravil izpit. Takrat je prišel do mene, me močno objel in mi čestital. Takrat je nekaj kliknilo. Prvič po dolgem času sem si želel nekoga ob sebi.

A počitnice so se končale, kolikor hitro so se začele, in že sem bil le pozabljen projekt. Ampak On zame ni bil. Ves ta strah vstajanja je grozen. Zakaj morem biti tako patetičen? Želim Ga videti, vedeti kako je, ampak zaenkrat lahko samo ležim. Ležim in si mislim: “Ne, vse to je sama neumnost. Kaj sploh govorim? Vse to je neka nenormalna napaka. Zakaj naj bi bil jaz zaljubljen v fanta? Saj nisem gej. Všeč so mi punce. A ne? Ja. Brez pomote. Samo meša se mi. Sovražim Ga, sovražim Ga, sovražim Ga! Saj Ga komaj poznam in tako naj tudi ostane. Definitivno ima punco. Ampak to se me nič ne tiče. Saj je samo kar en Sošolec.” Nekako me čudno stiska pri srcu, ko si to zamišljam.

Naslednji teden sem se odločil iti v šolo. Nekako sem se spravil iz postelje in šel. Pa sploh ne vem zakaj. Vse bo isto kot zmeraj. Učitelji mi bodo grozili z vsem mogočim in se potem delali, da mi pomagajo. Nič ne bom imel s seboj in mučil  bom celo dopoldne. Mogoče sem prišel zaradi njega? Ne, pač hotel sem. To je to. Nisem tak.

Ko sem vstopil v razred, so me vsi čudno gledali. No ja, konec koncev sem zombi, ki se ni pojavil tri tedne. Vse je na hitro utihnilo, zatem pa se je slišalo šepetanje. Nisem vedel, da sem tako zanimiv. Vsa ta pozornost mi je šla na živce.

Usedel sem se nekam zadaj in strmel skozi okno. Nakar od nekod zaslišim znan glas.

“Kje si pa ti bil?”

Ko pogledam gor zagledam Njega. Otrpnil sem. Kje sem bil? Pozabil sem. Začel sem se tresti. “Odgovori že! Odgovori že!” sem si mislil. Izdavil sem samo tih “Ne vem...” Patetično.

Pogledal me je nekam začudeno in rekel: ”No... Ali kaj rabiš?”

Tokrat nisem imel odgovora.

“Ti prinesem papir in svinčnik?” Prinesel mi ju je in se usedel nazaj na svoje mesto. Jaz pa sem samo strmel v dan papir. Moral bi se mu zahvaliti. Pa ne vem kako. Pogledal sem svinčnik. Preproste zelene barve z majhno belo radirko na koncu. Za nekoga bi bilo posojanje potrebščin le majhna gesta, ampak jaz sem se počutil, kot da bi bil vsaj malo ljubljen. Pri radirki je bila napisana črka M. Sklepam, da je to začetnica njegovega imena. Ali je Martin, Matevž, Matej? Ne, nekaj drugega.

Zazvonil je zvonec in vstopila je učiteljica. Tudi njeno ime sem pozabil. Bila je srednje rasti, z očali in s pobarvanimi rdečimi lasmi. Stara kot zemlja in z obrazom neke zdolgočasene tipično  slovenske žene, ki bere tiste kičaste ljubezenske romane, ker meni, da je mož ne ljubi več. Presenečen sem bil, ko je v razred stopila s prav takim romanom, kot sem ga prej omenil. Njene ostre rjave oči so se takoj uprle vame. Pa smo tam. Udobno sem se namestil in se pripravil na neskončno pridigo. “Poglej ga no, Kasparjev sinko je prišel.”

Vse oči so se uprle vame. Jaz sem samo otrpnil. Kmalu se je slišal njen raskav smeh, ki je odmeval po učilnici.

“Ali si bil na počitnicah poba?” se je režala naprej.

Kmalu zatem so se začeli smejati tudi drugi. Včasih se sprašujem, ali je to res tako smešno ali se vsi želijo prilizniti tej stari vešči. Naenkrat se je zresnila in vse je utihnilo. Zravnala se je in me pogledala naravnost v oči.

“Poslušaj Kaspar. Kaj sploh še delaš tu? Minilo je 82 dni, odkar smo te nazadnje videli in si si nabral Preko 500 neopravičenih ur. Ali veš, kaj to pomeni? Neuporaben si. Tratiš naš čas. Brez prihodnosti boš ostal...”

Vse, kar je rekla, mi je samo malo odmevalo v glavi in potem odplavalo ven. Vse to sem že slišal. Nakar pa reče nekaj čisto novega: “Tak si kot tvoj oče.”

Naenkrat mi nekaj poči v glavi. Teh pet besed me je zbadalo v možgane. Glasno mi odmevajo v ušesih. Vstal sem in odšel ven. Čutil sem solze na obrazu. Hotel sem kričati, pa nič ni šlo ven. Tekel sem in tekel, dokler nisem prišel do drevoreda blizu šole. Praktično sesul sem se in začel kričati. V življenju sem se tako trudil, da ne bi bil moj oče. Vse, samo to ne. V vsej naglici sem pozabil, da imam še zmeraj sposojeni svinčnik v roki. Stiskal sem ga k sebi z vso močjo. Oblil me je strah, da bi On mislil enako. Kaj pa, če mi pomaga samo, ker se hoče prilizniti šoli in me v resnici sovraži? Ob tej misli se mi je utrgalo. Vzel sem svinčnik in si ga zabodel v roko. Začutil sem ostro bolečino in se zavedel tega, kar sem naredil. O, ne. Čisto sem mu uničil svinčnik. Nikoli mi ne bo odpustil. Kri mi je začela liti iz dlani, kjer sem zapičil. Zameglilo se mi je pred očmi in ulegel sem se pod drevo. Vse, kar sem videl, so bili žarki, ki so se nežno prebijali skozi tanke liste in padali na moj obraz. Že nekaj časa nisem bil zunaj. Tako lepo se vse zdi na prvi pogled. Ko se mi je vid izostril, sem zagledal še nebo in za trenutek vse pozabil. Nič nisem slišal, samo strmel sem v oblake. Začutil sem rahel veter na koži. Nakar sem počasi potonil v spanec.

Nekaj sem sanjal. Vse je bilo črno z belo lučjo na sredini. Stopil sem bližje in slišal bobnenje. Bobnenje je postalo glas in glas je skupek besed. Nisem vedel, kaj ta glas govori, ampak nekako sem vedel, da me kliče. Poskušal sem priti blizu, a se nisem mogel premakniti. A glas je bil vse močnejši in glasnejši, vse bolj znan. In potem se je vse stemnilo.

Ko sem se zbudil, sem videl Njega. V paniki sem se zravnal in odmaknil stran. Ko sem pogledal naokoli, sem videl, da je že pozno popoldne. Modro nebo je postalo rumenkasto-rdeče in beli oblaki so bili rožnati. Potem sem se zavedel, koliko dolgo spal. Oče me bo ubil.

 

“A si v redu?” me je kar naenkrat vprašal.

Pogledal sem svojo roko in se spomnil, kaj sem naredil. Moja dlan je bila čisto prelita s posušeno krvjo. Svinčnik imam še vedno v roki. O ne. Jezen bo. Hitro sem skril svinčnik in poškodovano roko in zamomljal: “Ja ... v redu sem.” Poskušal sem se izogniti očesnem stiku.

“Lažeš,” mi je jedrnato zabrusil in mi povlekel roko, ki sem jo skrival za hrbtom.

“Pa, a si ti nor? Zakaj bi mi to skrival? Morala bi iti na urgenco.”

Srce se mi je ustavilo. Dosti sem imel javnih prostorov za cel mesec. Če bi doma ali v šoli izvedeli za to, bi pogorel. Prosim, samo tja ne. Prosim ...

Začel me je vleči.

“Rabiš zdravnika, pojdiva.”

Upiral sem se tej ideji in to ga je razdražilo. Začel je vleči močneje, jaz sem se pa upiral. Enkrat medtem so mi iz oči začele teči solze. Tako patetičen sem. Bojim se iti k zdravniku. To je opazil in se ustavil. Stopil sem nazaj. Kaj pa če je jezen? Nadležen sem. Povzročam mu težave.

“Anej?” nekam zaskrbljen se je zdel.

Od same nervoze sem začel z nohti zabadati po roki. 

“Ni ti treba iti, če nočeš. Bova že nekako.”

Prijel me je za roko in me odpeljal na šolsko stranišče, kjer mi je spral roko z vodo. Odtrgal je rokav svoje majice in mi povezal roko.

“Pa sva,” je rekel in se nasmehnil.

Mislil sem, da se mi bo zmešalo. Uničil si je majico zaradi moje patetične riti.

“Ni ti bilo treba ...”

“Ne sekiraj se, no,” me je prekinil. Odtrgal si je še drug rokav in se šaljivo nastavil.

“A mi paše?” se je zarežal.

Srce mi je bilo kot noro. Lahko sem samo bleknil: “Super si.”

Mislil sem, da bom umrl od sramu. Mislil bo, da sem nek moten peder. Namesto tega se je samo nasmejal.

“Hvala!”

Tako čudno mi je, da mi nekaj toliko pomeni. Nisem si moral pomagati, da se ne bi rahlo nasmehnil. “Te pospremim domov?” me je vprašal.

Živel sem dokaj blizu in če bi me tisti stari kozel videl z njim, bi me samo poniževal.  Ampak vprašanje je, če se sploh zaveda samega sebe. Vseeno sem sprejel.  Sledil sem mu do šolskega parkirišča, kjer je imel parkiran majhen moped. Bil je svetleče modre barve, ki se je lepo lesketala pod ulično svetilko. Prej sploh nisem opazil, da se je že stemnilo. Nobenega ni bilo več v šoli razen čistilk. Ponoči je vse tako mirno. Ni veliko ljudi, zato je tiho. Všeč mi je.

Včasih sem hodil na sprehode ponoči. Prijetno mi je samo strmeti v temno nebo. Zmerom se počutim, kot da bom tu ujet, a vedno, ko pogledam v nebo, se zavedam, da je še celo vesolje nad nami. Ko bi le lahko samo plaval v praznini. Medtem ko sem strmel v nebo, mi je podal čelado. “Tole boš rabil.”

Pogledal sem čelado. Bila je črna, a polepljena z nalepkami. Opazil sem, da nima druge čelade. Podal sem jo nazaj. Če se bi komu kaj zgodilo zaradi mene, si nikoli ne bi odpustil. Zame je itak vseeno. Vzel mi je čelado in mi jo posadil na glavo.

“Prosim, imej jo. Če bi se ti kaj zgodilo, bi bil jaz kriv. Ne bi si odpustil.”

Čutil sem, kako zardim v obraz. Zapel sem si jo in se brez besed usedel na moped. Usedel se je pred mano in ga prižgal. “Drži se.” Obotavljajoče sem ga prijel za boke. Tako je bil topel, čeprav je bilo mrzlo. Nosil je navadno bombažno jopico. Obrnil se je k meni, se nasmehnil in že sva se odpeljala. Večino mojega življenja sem hodil naokoli peš, zato mi je bila vožnja na mopedu res strašna. Najprej sem se močno držal in zapiral oči, ampak po parih minutah sem se ozrl. Peljala sva se zelo hitro. Luči so bežale mimo naju. Zvok vetra mi je odmeval v ušesih. Lasje so mi plapolali naokoli. Naenkrat sem vse pozabil. Pred mano je nekdo, ki je tako blizu, ampak hkrati tako daleč. Kmalu bom spet v svoji temačni sobi poslušal nerazločno kričanje. In tako je tudi bilo.

Odložil me je pred mojim blokom in se odpeljal naprej. Poslovil sem se in stekel gor. Če bo moj oče izvedel, da nisem bil doma tako dolgo, me bo spet teroriziral. Pritekel sem do vhodnih vrat. Ključ je v ključavnici. Doma je. Zmeraj pozabi vzeti ključ ven, ko gre v stanovanje. Začel sem biti rahlo nervozen. Tiho sem se poskušal splaziti do svoje sobe. Medtem sem s pogledom ošinil v dnevno sobo. Spal je na kavču. Odleglo mi je. A tik pred vrati sem zaslišal znan glas.

“In kje si ti bil?”

Ta raskav zakajen glas, ki me spravlja v paniko in grozo je bil moj oče. Zmrznil sem. Zaslišal sem korake, ki so prihajali vse bližje. Naenkrat se ustavijo.

“Ali te nisem naučil, da se odgovori očetu, ko te NEKAJ VPRAŠA?”

Zaslišal sem, kako je vrgel steklenico ob steno tik nad mojo glavo. Zven padajočih črepinj je odmeval po prostoru. Kot sem si mislil. Pijan je bil. Takrat se ga najbolj bojim. Takrat ga ne briga, kaj se dogaja okoli njega, samo jezi se.

Pogoltnil sem slino in zamomljal: “V ... šoli.”

Sledil je le hrapav smeh. Od samega strahu sem si začel kopati nohte v kožo skoraj do krvi.

“A še nisi padel letnika?”

Zagrabil me je za ramo in me pogledal v oči. To ni bil več človek temveč razvalina. Jaz pa prav tako. Nikoli se ne morem braniti. Samo zmrznem.

“Kaj pa imaš tole na roki?” Dvignil je mojo povezano roko.

“Urezal sem se.” Ni mi verjel.

“A mi boš še lagal?!” Odvezal mi je povoj. “Lažnivci si ne zaslužijo oskrbe.”

Odvlekel me je v kuhinjo, kjer je začel trositi sol po moji roki. Peklo me je. Ampak večkrat, ko me poškoduje, manj boli. Ne vem, zakaj se ga tako bojim, če bo zmeraj isto. Njegovo poniževanje samo preslišim.

Porinil me je na tla in me napodil v sobo. Vstal sem in stekel stran. Zaklenil sem se noter in se sesedel pri vratih. To se ni zgodilo prvič. Kadar je doma, pomeni, da se mu je nekaj nelagodnega zgodilo in takrat je zmeraj agresiven. Velikokrat meče prazne steklenice v steno. Rad bi šel stran, ampak nimam kam. Včasih bi bilo najbolje, če bi kar umrl. Velikokrat sem razmišljal o tem, a vse se je zmeraj končalo s strahom pred smrtjo. Patetično.

Začel sem pisati dnevnik. Pisanje me dokaj pomirja. Zanimivo je, koliko pomena imajo neke izmišljene čačke na papirju. Našel sem staro knjižico mehke vezave in olivno zelene  barve. Moja mama si je pred leti nekaj zapisovala sem. Odprl sem jo. Bile so pesmi. Pesmi, ki mi jih je pela za lahko noč. Kar stisnilo me je, ko sem se spomnil nanjo. Tako lepo je pela. Taka škoda je, da si jih je uničila zaradi mentalne bolezni. Včasih je delala v nočnih klubih, kjer je prepevala. Taka je bila kot v starem francoskem filmu. Tako zelo jo pogrešam.

Pa saj ne morem verjeti. Še zmeraj sem v roki držal sposojeni svinčnik. Čisto je okrvavljen in uničen. Ne morem ga takega vrniti. Upam, da ne bo opazil.

Vzel sem zvezek in začel pisati. Bilo je, kot da so se vsi moji problemi izlili na zmečkan papir. Tako mi je odleglo, pa ne vem zakaj.

Naslednji dan sem se zbudil in vse je bilo isto. Nič ni imelo smisla. Nič ni bilo več zanimivo. Očeta že zdavnaj ni bilo več. Vse, kar se je slišalo, je bilo nežno šumenje vetra. Majhen delček svetlobe je pronical skozi okno. Odprl sem oči in zagledal znan prizor. Plesniv strop pokrit s pajčevinami. Stare obleke na tleh. Plakat nekega punk benda, ki sem ga enkrat davno pobral iz smetnjaka. Takrat sem imel vse koščke sebe še zmeraj s seboj in sem se zaman trudil, da bi jih zopet sestavil. Stvari so me zanimale, a vsak dan manj. Prej sem poslušal pesmi, katere sem sedaj postal.

V roki sem začutil knjižico in svinčnik. Svinčnik, ki ga bi moral vrniti. Moram mu kupiti novega. Bal sem se posledic, ki bi nastopile, če tega ne bi naredil. Spet bi bil osovražen in izobčen element sveta, kot sem bil prej - zaradi tako bedne malenkosti. Niti tega nisem več zmožen. Mukoma sem se zvalil iz postelje. In začel brskati po predalih. Denarja ni bilo kaj dosti pri hiši, a sem vseeno uspel najti kovanec za en evro. Ali bo to dovolj? Nazadnje sem bil v trgovini pred nekaj tedni, ko me je oče nagnal po cigarete, kot v starih časih. Seveda jih nisem mogel dobiti, kar se ni dobro končalo.

Stopil sem ven. Čeprav sem bil včeraj zunaj, se je vse zdelo kot neka druga dimenzija. Zavil sem na glavno ulico. Tam je bilo veliko ljudi. Nekaj, česar ne prenesem. Prebijal sem se skozi množico. Vse, kar se je slišalo, je nerazločno šumenje ljudi. Dobival sem tudi nekaj zaskrbljenih pogledov.

Kako so lahko tako srečni? Tako rad bi spet užival v malenkostih kot oni. V bistvu ni tako težko. A moje misli se oklepajo mnenja, da je vse brez veze in da nič nima smisla. To me je zaviralo celo življenje.

Končno sem se prebil do najbližje trgovine in šel noter. Ko sem gledal svinčnike, sem poskušal najti najbolj podobnega. Pogledal sem uničenega in primerjal. Naposled sem ga našel in ga kupil. Dosti poceni je bil, zato sem kupil še čokolado. Upam, da mi odpusti. Ko sem hodil po ulici nazaj domov, sem slišal znan glas.

“Kaspar!” 

Shit. Nisem še pripravljen. Shit, shit, shit! Obrnil sem se in, seveda, tu je bil On.

“Ej, a si OK? Učitelji so čisto panični.”

Bil je rahlo zaskrbljen, a tega ni želel pokazati, zato se je nervozno smehljal.

Strmeč v tla, sem odgovoril: “Nič.”

Nasmehnil se je. “Prav, ampak, če te kaj muči, kar povej.”

Pogled je usmeril na mojo vrečko.

“Kaj je to?”

Tisočkrat shit. Moram mu ga dati. Zdaj ali nikoli. Potegnil sem svinčnik in čokolado iz vrečke in ju postavil pred Njega. Malo mi je manjkalo, da se ne bi zjokal od strahu.

“Svinčnik ... Zlomil sem ga ... res mi je žal. Grozen sem.”

Odrinil mi je roko.

“Ni problema, kar obdrži ga. To pa res ni nič takega.”

Res ga ne razumem. Kako je lahko človek tako prijazen? Z največjo močjo sem silil nasmeh. “Hvala,” sem zamrmral.

“Hej, a bi šel kaj spit? Odmor za kosilo imam, pa se mi ne da iti samemu. Ti plačam, ni problema.”

Malo me je zmrazilo za trenutek ob misli na javni prostor, ampak sem vseeno pristal.

“Hvala ti, res,” sem odgovoril.

Potem sem se spomnil, da sem še vedno v copatih. Kaj si bo pa mislil? Hitro sem stekel domov po čevlje. Prišel sem do vhodnih vrat. Ključa ni bilo. Še dobro. Ko pa sem prišel v stanovanje, sem slišal razbijanje. Kaj? Ne, a so nam vlomili? Kaj bi pa vzeli? Ne. Doma je. Tokrat se je spomnil na ključ.

Razbijanje je prihajalo iz moje sobe. Srce se mi je ustavilo. Videl me bo. Hotel sem steči nazaj, a prepozno.

“Nehvaležen mongoloid!”

Opazil me je. In že je letela steklenica proti meni. Videl sem ga, kako uničuje mojo sobo. Plakati in tapete potrgane, obleke je metal skozi okno in postelja je bila samo še kup desk in rjuh. V roki je držal mojo knjižico. Oblil me je grozen strah. Prebral jo je. Nedvomno. Stekel je proti meni in me je z vso silo prijel. Otepal sem se, kolikor sem se mogel.

“Peder! Gnusiš se mi!”

Začel me je daviti.

“DRZNEŠ SE IMETI ZA MOJEGA SINA, MEDTEM PA SE GONIŠ?!”

Pred obraz mi je molil knjižico, ki jo je že zdavnaj raztrgal.

“Kaj si bodo mislili o meni!”

Izpustil me je in me začel nabijati ob steno.

“SRAMOTA!” Po parih minutah, ki so se zdele neskončne, je prenehal.

“Če se mi ne pobereš iz tega stanovanja, dokler se ne vrnem, te bom ubil. SI SLIŠAL?” je rekel in odvihral ven.

Jaz pa sem samo ležal. Kri mi je lila iz glave in solze so mi meglile vid. Samo jokal sem lahko. Vse je šlo tako hitro. Ena, dva tri, pa sem že brez doma. Brez družine. Vse sem izgubil.

Vzel sem čevlje in stekel ven. Nakar sem se spomnil, da me  On še vedno čaka. Spomnil sem se tudi, da je to vse, kar imam. Pogledal sem naokoli in videl, da mi maha. Samo strmel sem. Kaj se sploh še trudi? Zakaj se sploh druži z mano? Nočem, da me zapusti, čeprav sem mu samo v napoto. Začel je teči proti meni. Začel sem paničariti in skril rane s kapuco in si obrisal solze. “Nekam dolgo te ni bilo.”

Zazrl sem se Vanj.  Tukaj je. Edini človek, ki se dejansko še pretvarja, da ga briga. Rad ga imam, a nima smisla. Bolj kot sem zrl vanj, bolj sem se počutil kot, da se ne pretvarja. Saj me ne bi povabil na malico, če bi me sovražil, a ne? Tako sem neumen.

“A si v redu?” je spet vprašal.

Ne, nisem v redu. Ampak, tega ne smem reči. Ne morem. Nisem mogel razmišljati. Vse je bilo megleno. Nekako Je prišlo do tega, da sem ga samo objel. Neumen sem, res. Sebičen in ničvreden.

Nakar sem začutil, da me je odrinil. In ne samo malce. Skoraj sem padel na tla. Pokvaril sem. “Nisem ti jaz peder!”

Te besede so mi donele po glavi. Kaj sem naredil? Ne bi smel vedeti. Njegov izraz je bil resen. Ne, ne, ne. Jezen je. Jezen je in jaz sem kriv. Solze so mi začele nabirati. Njegov pogled se je spremenil.

“Čakaj ... Nisem tako mislil,” je izdavil.

A jaz  ga nisem razumel. Razumel sem samo to, da sem ga izgubil. Tako kot sem izgubil vse. Konec je. Stekel sem nazaj v blok in s tem preslišal nadaljnje krike. V glavi so mi odmevale očetove besede. Tekel sem po stopnicah. Nisem se oziral nazaj, vseeno mi je bilo. Pritekel sem do strehe. začel sem kričati. Klel sem in se sesul. Nima več smisla. Nič nima smisla. Ozrl sem se naokoli. Spodaj so šumeli avtomobili. Veter mi je nežno pihal na solze. A jaz ničesar nisem čutil. Vstal sem in začel teči. A ne proti vratom. Prišel sem do roba. Vse se je stemnilo.

Tonil sem dol. Trenutki mojega življenja so leteli pred mano. Ni veliko, ampak vsaj je. Vse je počasi izginjalo. Slabi spomini, solze in naposled tudi bolečina. Srce mi je bilo kot noro, ampak na srečo, zadnjič. Kriki in zvoki avtomobilov so se počasi bližali. Nakar je bilo vse belo.

Zadnja stvar, ki sem jo videl, je bil meglen prizor neke množice. Vse me neznansko boli, a vem, da bo kmalu konec.  Tega sežganega zmrcvarjenega poglavja sveta je konec. Želim vam srečo, a upam, da se nikoli več ne vidimo.

 

“KRETEN! KRETEN!” so rekli in se naslajali ...