Glasovalna številka: PR124

Lana Oberč

KDO SI?

OŠ Stopiče

 

»Hej, a grem k tebi domov?« sem vprašal, ko sva se že kar nekaj časa zdolgočaseno naslanjala na steno šole. »No, a grem?« sem povzdignil glas, češ si me slišal? Samo tišina. Še ta prijatelj, ki ga imam, se mi včasih zdi, kot da ga ne bi bilo. Ko ga kaj vprašaš, ali v glavi ne najde odgovora, ali pa je preveč obseden s telefonom, da bi ti lahko posvečal kaj pozornosti. Počasi mi postaja jasno, zakaj telefon toliko pomeni mladim.  Tisti živ prijatelj te zna osrečiti, vendar te zna tudi prizadeti, telefon te ne zna ne osrečiti in ne užalostiti. Njegova naloga je, da te zabava. Odgovoriti bi znal na vsa vprašanja, ki bi jih mu zastavil, ponudi ti kup zanimivih (tudi če niso, bodo mogoče kdaj) idej. S seboj ga imaš na vsakem koraku, je zelo priročen, ni ti treba paziti, kaj o njem govoriš, tudi če se z njim ne ukvarjaš, ti ne bo zameril, človeški prijatelj pa bi ti. Tisti pravi živi prijatelj te ne bo nikdar pozabil, elektronski pa sploh ne ve, da obstajaš, da boš kdaj umrl, ve samo to, da mora biti zate koristen. Dobrega prijatelj je težko najti, še težje ga je zapustiti, najtežje ga je pozabiti. Upam da v Janovi glavi ne bom tako hitro pozabljen. »Jan, ali si ti sploh še živ???« z roko mu pomaham pred očmi. Njegov pogled zapusti ekran, strese z glavo kot moker pes, ki mu voda prodira do kože, me pogleda z zasanjanimi očmi in izusti svoj običajen: »Kaj?« »Nič pa kaj, že celo večnost te poskušam izvleči na realen svet, te prebuditi iz te zasanjanosti, ti pa nič. Kot da si lutka in drugega ne znaš, kot samo buljiti v ta telefon!« Iztrgam mu najnovejši aparatek iz rok. Začuden nad mojo jezo Jan obstoji pri miru z usti, ki so videti, kot da so se staknila iz tečajev in se povesila v en dolg AAA. »Če se ne boš že enkrat normaliziral, ti ga bom vrgel po tleh,« mu jezno rečem, roko stegnem daleč od sebe in samo še en gib manjka, pa bo šel telefon rakom žvižgat. Zaradi mojih dejanj in gibov, ki jih izvajam, se Jan, kot bi tlesknil, spet spremeni iz kipa v človeka in začne s svojimi velikimi rokami kriliti okoli mene ter vpiti, naj mu vrnem njegovo lastnino nazaj. »Na, tu ga imaš!« pomolim mu telefon pred nos. »Brez skrbi, ko boš v grobu, ga bom pokopal s teboj vred, da ti v nebesih ne bo dolgčas.« To mu rečem z obilico jeze in odidem. Verjetno mi prodira para skoz ušesa. Para obupa in jeze nad tem svetom, nad mojim prijateljem.

Pred kratkim smo se z družino oz. mamo in očetom preselili. Nimam ne bratov, ne sester, edinec sem. Mami si že od mojega rojstva (vsaj tako pravi oče) želi imeti deklico. Tako se včasih do mene tudi obnaša. Velikokrat me pokliče Aleša in želi si, da bi si puščal dolge lase. Oče pravi, da je s to žensko nekaj narobe in naj je ne poslušam, po navadi je res ne. Pravi, da imam slabe ocene (čeprav to ne drži), da sem nesposoben in da če bi bil oz. bi bila Aleša, bi bil veliko bolj priden, ubogljiv sposoben, bolj talentiran, kot Aleš pa sem sedaj en navaden zmazek. Sicer vem, da to ne misli resno in da me ima vseeno rada. Te besede poslušam že odkar sem se začel zavedati sebe in življenja. Včasih mislim, da to, kar pravi, drži. Oče velikokrat reče, naj se osredotočim na luč, ki je na koncu hodnika in da so te mamine besede le ovira do uspeha ter naj si jih ne jemljem k srcu. Naj gledam k zvezdam, noge pa pustim trdno na tleh.

To je moja družina skoraj v celoti. Del je še nekdo, ki dneve preživlja na štirih nogah, moj štirinožni prijateljček Bobi. Ta, zaenkrat še mala puhasta kepa dlak, šteje komaj dve leti, cepljen je proti počitku in ima toliko energije, da bi jo lahko prodajal (edino teči se mu ne ljubi). Po pasmi je samojed. Je edini, za katerega bi lahko rekel, da me vsaj malo razume, da je moj pravi prijatelj (za Jana to bolj težko drži, mamo izpustim, oče pa ne more biti moj najljubši prijatelj). Vse ve. Veliko noči sem svojo glavo naslanjal na njegov trebušček in jokal, ne vem zakaj. Jokal sem, vsak se ima pravico zjokati. Zelo rad imam pse, pa ne samo pse, na splošno vse živali. V mnogih stvareh prekašajo človeka. Mnogi umrli in še živi umetniki ter znanstveniki slavijo človeka po njegovem mišljenju, umu in sposobnostih, ki jih ima. A kljub vsemu temu ne zna držati obljube, ne zna biti zvest, odloča se tako brezglavo, pa ve, da nekatere odločitve niso prave, pa ve, kako bi se moral obnašati, ve, kaj je prav, ve, kaj je narobe, pa kljub temu tega ne popravi. Živali mnogo teh stvari ne vedo. Vedo tisto, česar jih je naučila narava. Znajo iskreno izkazati čustva, znajo jih čutiti. Ljudje pa se velikokrat obnašamo, kot da čustev sploh nimamo. Pred tisočletji  so živele živali, bilo jih je toliko, kot je zvezd na nočnem nebu. Potem je bil ustvarjen človek, nekaj časa si je dom delil s svojimi brati in sestri ter materjo naravo, bili so ena velika srečna družina. Človeštvo pa je raslo in raslo, dokler ni bilo ljudi več kot je zvezd na nočnem nebu in človek je začel uničevati svoje lasne prijatelje ter svojo lasno mater in ta je jokala in jokala, še zdaj joče … Pozno je že, ugasnem luč, se zavijem v odejo kakor buba, zaprem oči in zaspim.

»O, si pa zgoden, ura še sedem ni,« mi zgodaj zjutraj pravi oče s skodelico kave v rokah. »Dobro jutro,« sem zaspano zavzdihnil in se kot kup nesreče sesedel na stol. »A si lačen, bi zajtrk, mogoče …« »Ne, oči, nisem lačen, teč grem,« mu zdolgočaseno odvrnem. »Ja pa saj ne poznaš terena. Ti bom raje pripravil zajtrk, s praznim trebuhom ni dobro okoli skakati.« To izgovori in v hipu odloži jutranjo kavo in časopis ter že oddirja v kuhinjo. »Oči, ne bom jedel, pa tudi sam si znam pripraviti zajtrk. Teč grem z Bobijem.« V odgovor mi samo potrto pokima. Nataknem si jopico čez kratke rokave, obujem si teniske in pokličem Bobija, ki v trenutku, ko zasliši svoje ime, pridivja po stopnicah iz moje sobe. Nataknem mu povodec, nekam se upira, le kaj mu je. »Bobo, teč greva.« V njegovih očeh vidim željo po hrani. Pogled, kot bi se zaljubil, neprestano gleda v prazno posodico v predsobi. »Ja, že vidim, v katerem grmu tiči zajec,« se mu nasmehnem. Odprem vrata in odideva.

Tečeva po lepo urejeni potki. Brez skrbi, ne bova se izgubila, pa tudi če se, Bobi me bo čuval. Prav prijetno hladno je. Veter mi vsake toliko časa razčeše moje kratke lase (ne bom si zaradi mame puščal dolgih), ptički že glasno prepevajo, tako živo, da se ti na trenutke zdi, kot da je ura že 2 popoldan. Globoko vdihnem jutranji svež zrak, še enkrat in še enkrat. Tu je boljše kot v mestu. Včasih se zdi, kot da se čas tu ustavi in v tem ustavljenem času si tako brezskrben kot majhno dete, ki še ne pozna krutosti življenja. V mestu smo stanovali v neki hrupni ulici. Vsak dan so ti kot godci za lahko noč avtomobili prepevali hrupno uspavanko in vsak dan so te isti povzročitelji zbudili iz prelepih sanj, tu ni tega. Še enkrat globoko zavzdihnem zrak, ja, tu je bolje kot v mestu. Ponosen nad svojo ugotovitvijo se v sebi prav na široko nasmejem.

Pogledam Bobija. »A si že kaj utrujen?« V odgovor se kot tritonski slon, ki ga noge ne zdržijo več, zruši na bok in tako diha, kot bi pretekel dva maratona skupaj. »Za tek ti pa primanjkuje kondicije, kaj?« počoham ga po trebuščku. »A ni tukaj lepo,« naglas razmišljam. »Kaj meniš, Bobi?« Ko zasliši svoje ime, dvigne glavico iz položaja, v katerem je videti, kot bi bil mrtev. Nagne glavico malo v stran, kakor naredijo ovčarji, češ: »Bobi? Ja, to sem jaz. Me potrebuješ?« Nenadoma zaslišim čuden zvok, podoben cviljenju. »Bobi, a ti cviliš?« vprašam potiho in prestrašeno. Ne, ne cvili on, nekaj škripa. Tako glasno, kot bi naenkrat odprl 100 zastarelih vrat. Po telesu me oblije mrzel pot strahu, utrip je vedno večji in tudi cviljenje je vedno glasnejše. »Bobi, pridi no, vstani!« Noče in noče se premakniti, vlečem ga, vendar nič. Prestrašeno ogledujem okoli sebe. Na jok mi gre. »Bobi. no, premakni se vendar!« Potegnem ga z vso močjo in končno je na nogah. Začneva teči, vedno bolj hitro. Ozrem se nazaj in zdi se mi, kot da sem tam videl neko postavo, ki je kukala iz žive meje. Strah me je, tečem še hitreje, hitro kot Bolt. Prividi so bili, upam. Ampak škripanje je bilo resnično.

Zadihano odprem vrata hiše in si sezujem čevlje. Šele sedaj slišim, kako mi kruli v želodcu. Tudi Bobi proseče zajavka, lačen je. »Pridi, nama bom pripravil za jest,« ga pogledam in mu z glavo nakažem prazno posodico. »O, pa si le nazaj,« v sobo prihiti oče. »Skrbelo me je že zate, le kot sta hodila tako dolgo?« me zaskrbljeno pogleda. »In zakaj si tako rdeč v glavo?« prekriža roke na svojih prsih. Rdeč da sem? Stopim do ogledala in šele zdaj vidim, da sem rdeč v glavo kakor paradižnik in da mi po čelu curljajo kapljice potu. Mar sem tako hitro tekel? »Nisva šla deleč, le malo hitreje sva tekla nazaj, to je vse,« mu želim čim bolj prepričljivo odgovoriti na vprašanje. »No, sedaj pa le kaj pojej,« mi veselo namigne. »Ti kaj pripravim?« Ne branim se, naj bo zajtrk po njegovih merilih.

Dan teče h koncu kot pesek v peščeni uri. Zdi se mi, kot da je to prvi dan v mojem življenju, ko se mi nikamor ne mudi. Navadno so delavniki tako zakrpani, da v njih ne najdeš nobene proste luknjice, pozabiš živeti. Sliši se čudno, vendar je resnično. Večina ljudi samo obstaja in to je to. V hitenju in pretirani obremenitvi brez pavze ne vidim smisla življenja. Ob tako hitrem tempu življenja še sreča nima časa, da bi ti polepšala kakšen dan. Ko bom starejši (o tem sanjam že vrsto let), bom z meni ljubo osebo odšel za nekaj časa živeti na nek osamljen kraj. S seboj bom vzel le take reči, ki mi veliko pomenijo, ob katerih sem srečen. S seboj ne bom vzel ne ure ne telefona (morda se bo za tisti čas zdelo, kot da sem odtrgan od sveta, ker se ne bom javljal na malo morje obvestil in klicev) in videl bom, kako je živeti življenje z roko v roki z naravo, z njenimi časi, z njenimi pravili. Ne dvomim, da bom pogrešal prejšnji urnik. To bo seveda znanstveni poskus. In moje hipoteza je: tistega, česar ne poznaš, še nisi izkusil, ne moreš pogrešati. Veliko ljudi se pritožuje nad tem, da nimajo časa, da so preobremenjeni, da je vse tako nevzdržno težko. Pa ni. Življenje je preprosto, sami pa si ga vsakodnevno otežujemo. Preveč se ukvarjamo s prihodnostjo, pa bi morali živeti le v tem trenutku.  Vzeti bi si morali več časa zase in  za stvari, ki nas veselijo, prepotovali bi morali vse dežele, naslikali vse obraze.

 »Aleš, midva greva, lepo se imej,« je rekel oči in za seboj zaprl vrata. Ura je osem zvečer, tema kot v rogu, starša sta odšla na neko poslovno srečanje, sam pa kraljujem doma. Nad tem, da moram sam ostati doma, nisem ravno navdušen, saj se bojim še tako majhnega premika. Ko sem sam doma, se po navadi zaprem v sobo z Bobijem, ampak problem nastane, ko moram na stranišče in je v hiši (kljub temu, da so prižgane vse luči) temno in tiho. Ne maram tišine, verjetno zato ker je nisem vajen in je ne poznam.  Bojim se, da jo bo pretrgal moj krik bolečine. Ne vem, zakaj je tako. Vsega se pač ne da vedeti. Bistvo je, da sem sam doma in da moram povrhu vsega Bobija peljati ven lulat. »Bobi!« zakličem. Ne odzove se. Sedaj bi moral ves vesel zdirjati po stopnicah iz moje sobe, pa ne. »Bobi!« pokličem še enkrat. Spet nič. Spet se ogrnem v plašč strahu. Če mi je kaj do mojega kužka, moram iti sedaj do sobe pogledat ali je štirinožni prijateljček še živ. Postavim se k vznožju stopnic. V zgornjem nadstropju ni prižgane nobene luči, zato se vidi samo prvih 5 stopnic. Kaj če je v temi morilec in je že ubil Bobija in sedaj čaka še name, da bo s krvavim nožem pokončal še mene? Žalujem za tem, da sem stal v prvi vrsti, ko je Bog delil bujno domišljijo. Trenutno si ne upam niti primakniti, najraje bi se pogreznil v tla. Spet mi gre na jok. Zakaj me je sploh lahko tako grozno strah? V redu, zberem pogum in na vse grlo zakričim: »BOBI!!!« Šele sedaj se zavedam, da je to moj prvi glas, ki sem ga izustil, od kar sta starša odšla. Prej sem Bobija klical v mislih, ni čudno, da se ni odzval, misli mi menda ne zna brati. V trenutku olajšanja Bobi prihiti po stopnicah navzdol. Ampak ni še konec, sledi najtežji del, stopiti iz varnega zavetja hiše.

Oblečem se, zunaj je zagotovo mrzlo. Odprem garažna vrata. V obraz mi udari hlad. Stopim nekaj korakov naprej, da se luč nad vrati samodejno prižge. Za mano kot račka raca Bobi. »No, a greš lulat?« z roko mu pomignem proti travi ob robu ceste. Nič se ne zgodi. Sem morda spet to rekel samo v mislih? Ne, slišal sem se. Pogledam Bobija. Stoji kot puščica raven z dvignjenimi ušesi in nosom visoko v zraku. Nekaj voha. Roko mu položim na hrbet in v trenutku mojega dotika se zmehča ter me pogleda češ, si kaj rekel? »Lulat,« mu še enkrat namignem. V znak razumevanja povedanega steče proti travi, dvigne zadnjo taco in opravi. Ves vesel, da grem lahko končno spet na toplo, ga veselo pokličem. Hitro steče proti meni, vendar se nenadoma vstavi, spet naredi pozo »puščica«. Pogledam v smer, kamor gledajo njegove oči in vidim par belih oči, ki gledajo iz grmovja. Uide mi manjši krik in še preden ga »kriknem« do konca, o Bobiju ni ne duha ne sluha. »Bobi, ajde sem!!!« se zaderem na vse grlo. Ni ga. Stečem noter po ročno svetilko, zaprem garažna vrata in odidem z misijo najdi Bobija.

Mislil sem, da smo kupili neko kvalitetno svetilko, pa je to slabše kot nič. Če stegnem roko, pred sabo komaj še vidim konice prstov. Okoli mene je tema kot v rogu. Oziram se okoli sebe, brez uspeha, saj ne vidim popolnoma nič. Zdi se mi, da sem se izgubil. »Bobi!« pokličem in še enkrat in še enkrat. Počasi obupujem, postaja me vedno bolj strah, želim si iti domov na toplo. Že sem pripravljen, da se, kljub temu da ne vem,  kje sem, odpravim nazaj, pa s svetilko posvetim ob rob poti. Na mokrem blatu se poznajo stopinje. Ne vem, če so ravno od Bobija, nisem nek raziskovalec, a videti so sveže. Začel sem slediti stopinjam. Dlje ko sem se oddeljeval potki, globje sem prodiral v gozd, bolj se mi je trebuh krčil in vozlal. Kot bi moje telo vedelo, da me nekaj iz mojih nočnih mor čaka tam globoko v gozdu in me poskuša pred tem posvariti. Z rokami sem razmikal veje pred seboj in rinil v globoko goščavo, a brez smisla. Psa ni bilo od nikjer, zeblo me je. Usedel sem se ob neko drevo in zatisnil oči ter z rokami objel svoja kolena. Zajokal sem. Že spet. Ne vem, ali jokam zaradi strahu, ali pač jokam v prazno. Premišljeval sem o Bobiju in o tem, da me samo on resnično razume, da je samo on moj pravi prijatelj in še tega morda nikoli več ne najdem. Saj je le pes, bi kdo rekel. Vendar meni pomeni največ na svetu, če ne zaradi drugega, je zame tako dragocen zaradi časa, ki mu ga posvečam. Zanj bom za vedno odgovoren, tudi po njegovi smrti. Kaj če se mu bo kaj zgodilo? Zahlipal sem še glasneje. Kaj če …? Nenadoma sem zaslišal cviljenje. Spet tiso morasto, srhljivo simfonijo škripanja. Tako glasna je bila, kot bi meter za mano igral cel orkester, ki bi namesto na svoja glasbila igral na 100 let stara vrata. V grlu se mi je nabral cel cmok. Usta sem imel suha, kot takrat ko sediš pri zobozdravniku in ti pomočnik z neko čudno napravico, ki požira slino, suši usta, tako da jih komaj premikaš. Srce mi bije dvesto na uro, čudno, da mi ne skoči iz ogrodja kosti, mišic in žil v moje potne dlani. Cviljenje postaja vedno glasnejše in daljše, nenadoma pa se ustavi. Slišim naglo približajoče se korake. Ugasnem svetilko. A začuda se ne naredi popolna tema, iz grma za drevesom, na katero se naslanjam, prodira skozi lističe meglena svetloba. Nekdo oziroma nekaj sveti v mojo smer in se poskuša prebiti skozi grmovje. Zadržujem dih. Čim bolj neslišno poskušam v mokro blato blizu mojih nog napisati: »Moja družina, prijatelj, rad vas imam, vaš …« Nisem še dokončal poslovilnega pisemca, ko svetloba za menoj postane popolnoma jasna. Bitje, ki me bo sedaj umorilo, stoji za menoj. Saj me ne skrbi drugega, ampak moja družina ne bo v tej goščavi nikoli našla mojega trupla, ne bodo vedeli, kje sem umrl, pozabljen bom. Še enkrat, prvič in zadnjič zmolim Sveti angel (drugače nisem veren, ampak to molitev me je naučila moja babica, ki mi vsako nedeljo tečnari, naj grem z njo k maši. Bog, če res obstajaš, daj, da grem v nebesa, da si vsaj v grobu odpočijem od tega življenja in strahu) in se psihično pripravim na konec. Malo se že veselim občutiti pripadnost drugemu svetu.  Fantaziranje prekine še preveč slišen glas, ki se pojavi iz bitja: »Vem, da si tu,« pravi. Sem že mrtev? Pomežiknem z očmi. Ne, še zmeraj sem živ, še zmeraj se naslanjam na drevo. »Živijo,« slišim neznani glas. Odprem oči. Pred menoj stoji deklice, ki na moje presenečenje v roki ne drži krvavega noža in mi ne misli vzeti življenja. Utrip srca se mi počasi umirja. »Kdo si, a sploh znaš govoriti?« me z zanimanjem gleda. V očeh ji vidim,da se na veliko čudi moji prestrašenosti. »Zakaj te je pa tako strah?« me vpraša. »Jaz, jaz …,« sta edini dve besedi, ki ju lahko izgovorim v tem trenutku. Zberem pogum in oblikujem nek smiselni stavek. »Sem Aleš in iščem svojega pobeglega psa, ki sliši na ime Bobi. Emmm, kdo si pa ti?« ponosen na svoj govor z olajšanjem izdihnem iz telesa vse skrbi, tesnobo, strah. »Kaj pa tebe to briga, kdo sem?« mi pikolovsko odvrne. Začuden nad njeno izjavo ponovno nimam več moči izoblikovati smiselne povedi. »Ja, emmm,« deklica me pogleda, postanem ji nezanimiv. Kot da je iskala zlato, pa je našla samo kup strahu in obupa. »No, jaz grem, adijo,« reče, se obrne stran od mene in že pripravljena na to, da me ponovno pusti samega, naredi korak naprej. »Počakaj me!!« zavpijem na glas, čeprav stoji meter stran od mene. »Saj ne misliš iti z menoj, ne dovolim ti,« se zaničljivo namrdne. »Ampak mene je strah biti tukaj sam in nikogar nimam da, da, da …,« planem v jok kot mali dojenček. Zavije z očmi in mi z roko pomigne, naj ji sledim. V mislih na glas zakričim od navdušenja. Vstanem in ji sledim tik za petami. Stopim tam, kamor stopa sama. Nikoli ne veš, kakšen je ta gozd, lahko se mi kdaj nepričakovano udrejo tla pod nogami in padem v pogubo.

Ko se končno prerineva skozi celo gručo grmov in trnov, obstojiva na jasi, na kateri stoji že zelo stara in po nekaterih koncih načeta hiša (če bi se tej podrtiji lahko reklo tako). Oči mi begajo od enega kota do drugega, s pogledom preiščem prav celo stavbo, kot da prvič vidim hišo. Od samega začudenja se je sploh ne morem nagledati. In še nekaj je čudno, nikjer nobenih luči. Če ne bi bilo svetlobe, ki jo oddaja svetilka, bi videl tako temo, kot jo vidi slepi človek. Mar ta deklica nima staršev? »Ti tu živiš?« jo z začudenjem vprašam. »Imaš kaj proti?« mi posmehljivo odvrne. Zakaj se tako nesramno obnaša do mene? Pa saj ji nisem storil nič žalega. Ljudje smo si različni. A hiša ni edina stvar, ki jo opazim na jasi. Malo stran od doma, v katerem prebiva deklica, vidim gugalnico. Gugalnica ima na sebi že kar nekaj plasti rje in se nanjo ne bi usedel tudi za noben denar. Zdi se mi, da bo svoj polom doživela že ob prvem srečanju z manjšo sapico. A deklice očitno to ne moti. Usede se na gugalnico in se začne gugati. In očitno je ne moti škripajoči zvok, ki ga ustvarja gugalnica. Zatisnem si ušesa (res neprijeten zvok). »Nehaj, prosim, no …,« jo proseče pogledam. »Zakaj bi pa nehala?« me vpraša. Kljub temu, da ji ne odvrnem nobenega smiselnega razloga, se vseeno ustavi, stopi z gugalnice in ponovno odide v smer proti meni. »Če dovoliš, bi rada odšla v hišo.« Pa kaj je s to deklico narobe? Nima staršev (vsaj zdi se mi, da jih nima), nima prijateljev, pa me vseeno ne želi spoznati. Nič je ni strah biti sama v hiši, … ne razumem je. »Zakaj pa že greš, a te ni nič strah tu biti sama, čisto sama?« jo vprašam s kančkom upanja, da bo še nekaj časa ostala v moji bližini. »Kaj te sploh briga, zakaj grem, ne moli nosu, kamor ne spada. Pa tudi sicer, česa bi me bilo sploh strah?« mi nesramno odvrne. »Ja česar koli. Mene je strah toliko stvari, da bi o tem lahko napisal roman.« »Ni me strah, ničesar nimam za izgubit. In če me bo kdo želel ubiti, sem tako nepomembna majhna pikica na tem planetu, da je prav vseeno. Nihče ne bo žaloval za mano, ker nima skoraj nikogar, ki bi imel to možnost,« nekoliko se omehča, to mi je všeč. Ampak ni mi všeč tisto, kar pravi. Kako to, da je ni strah umreti? Vsakega je, razen morda tistega, ki je v življenju dosegel že vse zadane si cilje. Vendar ona je še tako mlada, še celo življenje ima pred sabo, pa se nič ne boji smrti. Čudno. Še zmeraj previdno, da ne bo spet njena jeza eksplodirala kot bomba, jo vprašam o njeni indentiteti. Zadnja možnost. »Oprosti, ker ti težim. Ampak tukaj sem nov in sem se pravkar izgubil in tudi nič mi ne bi škodila kakšna prijateljska vez več. Mi lahko vsaj poveš, kako ti je ima, ali pa vsaj koliko si stara, morda si podobnih let kakor jaz,« proseče jo pogledam kot pes, ki nadvse upa, da mu boš končno že nametal polno skodelico hrane. »Zakaj te bi sploh zanimalo, kako mi je ime, ali koliko sem stara? Skoraj nikogar, ki sem ga do zdaj srečala, to ni zanimalo. Vseeno jim je bilo, da sem še tako mlada, vseeno jim je bilo, razumeš, VSEENO. Z menoj oz. z nami so delali tako, kot da sploh nismo ljudje, kot da smo nekaj tako ničvrednega!« plane v jok. Le kaj naj storim sedaj? Ne maram ljudi, ki jokajo. Vsak, ki pretaka solze, to počne z razlogom (če seveda izpustimo mene), nihče na tem svetu ne razume te bolečine enako kot tisti, ki jo doživlja. Kako jo naj potem potolažim, če ne vem, zakaj ta scena, če ne vem, kako se počuti. V takih situacijah navadno bleknem kaj, kar sploh ni v zvezi s tem. »Brez skrbi, emmm, greva notri, emm, ti bom naredil tople sendviče.« Ko se zavem, kaj sem pravkar izrekel, nekaj tako nesmiselnega, zardim v glavo kot kuhan rak. Še dobro, da ni svetloba tako izrazita, drugače bi moj obraz žarel kot zvezda na nebu. Tudi deklico postane sram, da se tako cmeri. Z rokavom majice si obriše solzni obraz. »Ime mi je Ely, stara sem 9 let in to je tudi vse, kar si želel vedeti.« To reče in mi steče v objem. Od začudenja okamenim kot kip. Zakaj me je že objela? Sem kaj takega rekel? To je drugi položaj, v katerem ne vem, kaj storiti. A tokrat ji preprosto vrnem objem.

Poslovim se in ji obljubim, da jo bom še kdaj prišel obiskat, nato se odpravim. Ne vem, ne kam in ne kako, vendar bom naše pot domov, jo bom moral najti. Tako mlada je ta deklica, pa navidezno živi sama, brez strahu. Nikogar nima, (vsaj tako se mi zdi) ki bi jo imel rad. Nima staršev, prijateljev, nikogar nima, kot je sama dejala. Smili se mi. Ko tako razmišljam o njej, nekako le najdem potko, po kateri sem danes tekel. In tudi manj me je strah. Imam povzročitelja, ki je tako lepo srhljivo igral simfonijo cviljenja in vem, da ima nekdo na tem svetu še večji razlog, da ga je strah, kot ga imam sam. V daljavi zagledam luč. Pogledam bolj natančno, dve luči sta. Le kdo se poleg mene sredi noči sprehaja naokoli? Luči se naglo približujeta. Prepoznam moškega in žensko, ki panično mahata z lučmi sem in tja. Nenadoma se podobi ustavita. Spet se mi v srce naseli strah. Tedaj zaslišim znani glas: »Aleš!« se dere ženska figura in nato še moška. Nato obe pritečeta k meni. Zdaj ju prepoznam. Mami in oči sta. Mama je še v oprijeti lepi večerni obleki in obuta v petke oz. čevlje, ki bi morale imeti peto, pa se je ta po vsej verjetnosti odlomila. Oče pa ima za vratom še zmeraj kravato in oblečeno srajco, sicer zdaj že popacano od blata. Pa še nekoga vidim. BOBIJA!!!! Ves vesel stečem k skupinici in objamem vse po vrsti. Tiho smo, le mama in oče nekajkrat zavzdihneta od olajšanja. Tišina včasih pove več kot sto besed.

»Kje si pa bil?« me končno vprašata, ko smo že doma na toplem. Kaj pa zdaj? Naj jima vse povem? »Ah, z Bobijem sva šla malo na sprehod, pa mi je ušel,« jima odgovorim in upam, da bosta verjela mojemu odgovoru. »A tako. Zakaj pa hodiš ob takih urah na sprehod? Veš, kako sva bila z mamo prestrašena. Pa kaj ti je sploh bilo?« povzdigne glas oči. Res ne vem, kaj mu naj odgovorim. Nič mi ni bilo, samo Bobija sem moral peljati lulat, pa mi je ušel. Tistega dela o deklici pa jima ne bom izdal. Temu pravim polovična resnica. Vse se je res zgodilo, kar sem povedal, a manjše podrobnosti sem izpustil. »Da se to nikoli več ne ponovi, jasno!!!« se že skoraj zadere name. »Jasno,« mu potrto odgovorim in odidem v svojo sobo. Odprem vrata in na postelji zagledam Bobija, ki veselo maha z repkom. »Kaj je? Kaj si tako vesel? Ti si vsega kriv, da veš. Zaradi tebe me je bilo na smrt strah, zaradi tebe sem spoznal Ely, zaradi tebe sem bil kregan,« mu povem in ga jezno pogledam. Ko dojame moje besede in v mojih očeh vidi jezo, žalostno zajavka. Ve, da je nekaj storil narobe. Žal mu je, vendar se mi ne smili. To še ne spremeni dejstva, da je on kriv. Zaprem vrata in odidem pod tuš. Če psa pustiš samega, je to zanj največja kazen. Bo vsaj kaj odnesel od tega, upam.

»Hej, Aleša, zbudi se,« mi v ušesa zaide mamin glas. Nežno me treplja po rami. »Nisem Aleša,« komaj odprem oči, ji že jezno zabrusim nazaj. »Oh, ne pretiravaj, daj obleci se, v šolo moraš.« Beseda šola me prebudi. »Kaj, šola, kateri dan pa je danes?« se v hitrem postopku zbudim in odejo vržem iz sebe. »Ja ponedeljek je. Vidiš, če bi bil Aleša, bi to vedel,« spet nekaj sanjari. »Mami, utihni!!!!« zavpijem nanjo in živčno zlagam zvezke v torbo. Katere predmete imamo danes na urniku?? Kako sem lahko pozabil, da je danes šola?? Za bežen hip pogledam mamo. Bolj začudene in žalostne je še nisem videl. »Kako se pa to z menoj pogovarjaš. Utihni. Do mene se ne boš tako obnašal,« se jezno zadere name in začne kriliti z rokami. Pofff. Oba z mamo istočasno pogledava na tla, kjer se meša voda z bleščicami, koščki stekla in različnimi figuricami. V istem hipu v sobo prihiti oče z besedami: »Kaj se pa tu dogaja?« »Ne, ne, ne, moja zbirka steklenih krogel!« Jezno gledam tako mamo kot očeta. »Sovražim te!« zavpijem na mamo. Brez mojega ukaza odvihra iz sobe, za njo pa še oče, ki močno zaloputne vrata za seboj. »Marija, pomiri se,« zaslišim skozi zaprta vrata. Spet pogledam na mojo razbito zbirko. Zajokam, že spet. Imam vsaj razlog. Že od malih nog zbiram steklene kroglice, v katerih je ali kakšna znamenitost mesta, ali kakšen pravljični junak. Če to kroglo primeš in jo obrneš, se po celotni površini pojavijo bleščice. Všeč so mi že od nekdaj. Kamor koli smo šli, sem kot spominek kupil eno kroglo. In kar nekaj se jih je nabralo, a vse zaman. Polovica zbirke leži na tleh, razbita, neuporabna, samo še za v smeti. Vsi moji spomini so shranjeni v kroglicah in sedaj teh spominov ni več. Na hitro se oblečem, pograbim nahrbtnik, bežno pogledam na uro in ugotovim, da imam do začetka pouka le še 10 minut. Odprem vrata in odhitim v šolo.

Ravno mes zvonjenjem z vso silo odprem vrata učilnice. »Oprostite, ker…« »Ne zamujam.« Dokonča moje brez vezno opravičilo učiteljica. Zmedeno tavam po razredu in iščem prosti sedeš. »Usedi se.« Z roko mi pomigne na sedež v drugi vrsti. Še kar v redu. Imamo uro kemije. Moj najljubši predmet. Ne vem, zakaj, vendar mi je všeč. A kljub temu danes ne morem in ne morem slediti razlagi učiteljice, v zadnjih dneh se je zgodilo preveč čudnih stvari, da bi se lahko zbral. Do mene pride listek, naslovljen z Aleš. Ja, zame je. Poskušam ga odviti čim bolj potiho in neopazno, vendar mi to ne uspeva najbolje. List je res velik. »Kaj pa imaš to?« se učiteljica z zanimanjem obrne proti meni. Pa me ima, že spet. » Jaj, jaz, emmm …« Vzame mi list iz rok. »Zakaj pa potrebuješ bel list?« Bel list? Ok. Zberi se, poskušaj najti čim bolj prepričljiv izgovor.  »Ja, emm, pozabil sem beležko, pa sem si želel tu napisati, kaj bo za nalogo,« upam, da mi nasede. »V redu, ampak to se ne počne med uro kemije, prav?« V odgovor ji prikimam. Pogledam po razredu, da bi ugotovil, kdo mi je poslal bel list. Zakaj bel?? Ko tako, čim manj opazno, obračam glavo sem ter tja, na tleh zagledam zmečkan črtast papir. Poberem ga in ga razprem. »Kje si bil včeraj?« piše na njemu. Podpis Jan. Obrnem se k Janu, ki verjetno pričakuje moj odgovor. Včeraj? Kaj je bilo včeraj? Ooo, pozabil sem. z Janom sva se dogovorila, da mu pridem pomagat pri učenju matematike. Pa seveda iz tega ni bilo nič. Jezen nad seboj nakracam na list najbolj butast izgovor, kar se jih lahko spomnim: »Bil sem bolan. Imam pa zate eno ful dobro stvar …« Ustavim se, naj mu povem? Ne, to bo skrivnost. Zradiram zadnji del sporočila, se še podpišem, vse skupaj zavijem v bel list in ga pošljem Janu. Vem, zakaj je okoli bistva napacal še beli nesmisel. V odpiranju pisemc me vedno dobijo in Jan to ve. Danes pa me niso, po njegovi zaslugi. Ko listek spet pride do Jana in ga ta prebere, me pogleda in mi pokima, češ ja, ja. Ne verjame mi. Skušam se mu opravičiti, vendar me ne pogleda več. Vse gre narobe. Morda bi bilo pa res bolje, da sem Aleša. Pouk gre proti koncu, kot vsak dan se ne zgodi nič posebnega. Edino Jan me ne želi več pogledati, kaj šele da bi se z menoj pogovarjal. Med odmorom pa na moje začudenje pride k meni. »Lahko bi mi vsaj povedal po resnici,« se mi namrdne in odide proč. Super, si mislim, zdaj pa še to. Edini prijatelj, ki sem ga imel, me ne mara več.

» Aleš, kaj pa Bobi, treba ga bo peljati na sprehod,« mi oče reče, še preden se zapodim skozi vhodna vrata stanovanja. »Pa pospravi tisto packarijo v svoji sobi,« doda mama ter namršči obrvi. Prekriža roke na prsih kot znak, da je pripravljena na dvoboj, v smislu reci mi, kar mi hočeš. Obrnem se k očiju: »Ravno domov sem prišel, samo da odložim torbo, pa greva.« Potem pogledam mamo. Ji naj kaj rečem? Nima smisla izgubljati besed. Grdo jo pogledam in pokličem Bobija,  ta se takoj, ko sliši svoje ime, kot kup hlodov skobaca po stopnicah v spodnje nadstropje. Napnem mu povodec, zamrmram nekaj podobno adijo in greva. Nekaj časa sva tiho, potem pa le spregovorim. »Kam greva danes na sprehod?« Nad glavo se mi pojavi rumena žarnica. »Bobi, a si za, da greva k nekomu na obisk?« rečem veselo. Nekako se še spominjam poti, ki sem jo včeraj s srcem v hlačah pretekel. Vem, da morava  pri nekem drevesu zaviti levo, potem pa naravnost, potem bova pa že našla, si mislim. In res čez čas prideva do drevesa, na katerega sem se prejšnjo noč naslanjal in se bal lastnega dihanja. Še zmeraj je malo stran napisano nedokončano poslovilno pisemce, dokončam ga. Nikoli ne veš, kaj se ti utegne zgoditi. Še zmeraj me je malo strah. Koga pa ne bi bilo? Grem k  deklici, ki živi sama ponoči s temo, podnevi z soncem. Samo danes je drugače kot včeraj. Dan je, pa še Bobija imam.

Prideva na jaso. Poleg škripajoče gugalnice na njej stoji hiša, ki ni vredna opisa. Poklical sem deklico. Ni se oglasila. Poklical sem jo še enkrat. Spet nič. Nisem zaman prišel sem, sem si mislil, bom pa brez povabila odšel v hišo. »Bobi, tu počakaj in če bo kaj sumljivega, samo zalajaj. Jasno?« Kot da me razume, veselo zalaja. Privezal sem ga na gugalnico in se odpravil proti hiši. Počasi sem odprl težka vrata, da so ta močno zacvilila. »Ely!!« sem še enkrat poskusil. Samo tišina. Zakaj sploh sem tu, kaj sploh iščem? Ne vem. Rad bi izvedel še kaj več o deklici. Naj bo, to bo moj razlog, zakaj brskam po tuji lastnini. Hodil sem iz sobe v sobo, poskušal prižgati luči, kajti v hiši je bilo kljub oknom zelo temačno, a se niti po pomoti ni želela prižgati nobena žarnica. Pogledal sem pod staro pohištvo, razmetal kup časopisov, da bi našel kakšen podatek o njej, pa nič. Vsakič, ko sem odprl vrata, sem pričakoval Ely, vendar je nisem našel. Bile so samo sobe, samo prazne, puste sobe. Odločil sem se, da odidem v zgornje nadstropje, morda ima deklica tam svoje kraljestvo, sem si mislil. Temačne stopnice me niso prav nič mikale. Ko sem stopil na njih, so zaradi moje teže protestirale s simfonijo tresljajev in škripanja, a so vzdržale. Ta hiša bi lahko zaradi svoje domnevne starosti bila pravi muzej. Tudi tu sem kot kakšen arheolog taval iz prostora v prostor in preučeval vsebino. Nič posebnega, nekaj igrač tu in tam, knjižna polica naložena z verjetno sto let starimi knjigami, drobiž raztresen na nočni omarici, nekaj oblačil, ki so visele čez stol. Kakor v sobi normalnega otroka, a tu je živela samo deklica. Takih sob pa je bilo v hiši več. Ko sem tako raziskoval in prečesaval vsak kotiček hiše, sem se začel počutiti zelo čudno, nelagodno. Zdelo se mi je, kot da je nekdo v hiši, ne samo v hiši, v tej sobi kot sem sam in da me opazuje. Počasi sem se obračal nazaj  v pričakovanju, da nekdo stoji za mano. Vendar ni bilo nikogar. Naenkrat sam zaslišal, da se je v hiši nekaj premaknilo. V strahu sem se splazil pod posteljo v sobi. Zaslišal sem korake, ki so škripaje stopali po stopnicah. Nekdo se približuje tej sobi, sem si mislil. Bilo me je tako strah, nisem si upal dihati. Zaslišal sem korake, ki so se ustavili pred sobo, v kateri sem bil. V glavi sem si predstavljal morilski stvor z vsebino vseh groznih stvari, ki sem jih videl v raznih filmih in grozljivkah. Koraki so se približevali mojemu skrivališču. Konec je z menoj. Ko so nožice stale točno pred mojim nosom, sem lahko videl, da so bile te majhne. Vendar to še ni spremenilo dejstva, da je to najbolj strašna stvar na svetu. Nekdo oz. nekaj se je usedel na posteljo. Ob njegovi teži je ta zaškripala kakor vse ostale stvari v tej hiši.  Dokler je bitje na postelji, se nimam česa bati, dokler s pištolo ne ustreli vame, ne, ne, dokler z žago ne prereže postelje na pol in s tem tudi mene, saj je postelja tako nizka, da čutim telo, ki se naslanja na moj bok. Malenkost sem se sprostil. Zmolil sem še en Sveti angel in se poskušal spomniti čim več molitev oz. razno raznih hvalnic, da bi Bog lahko videl, da ga imam res rad. Želel sem napisati tudi svoje ime na tla, da bi se vedelo, da sem bil tu. Vsakič, ko se je bitje na postelji premaknilo, mi je srce zastalo, kot da bi okamenelo. Pri nogah sem v nekem trenutku, ko je bilo nad menoj, kar mirno zagledal svinčnik. Pozabil sem, da sem pod posteljo in se v velikem loku stegnil proti nogam, pri tem pa sem z bokom in rebri le še bolj podrgnil po postelji. Ni se samo slišalo, tudi čutilo se je. Vendar sam zaradi strahu nisem čutil bolečine, tisto nad menoj pa je, začutilo je moj premik. »Kdo pa je tukaj? A se igramo skrivalnice?« se je zaslišal otroški glasek. Sem vedel, krinka je, zagotovo. Bitje se je nagnilo malenkost čez rob postelje, da sem lahko videl njegovo senco. Vame se je zazrl par velikih otroških oči. »AAAAA!« sem zakričal, ko se je pred menoj pojavil otročiček. Preden sem uvidel, da pred menoj ni morilsko bitje in uspel ukrotiti domišljijo, se je deček že odkotalil s postelje in me začel vleči iz mojega skrivališča. »Ne, prosim, ne jaz!« sem jokaje zacvilil. »Oprostite, sem vam kaj storil? Samo pomagati vam želim, ker ste se zagozdili. Tam spodaj je zagotovo prašno,« me je postrani pogledal in izpustil mojo potno dlan. Ko sem ugotovil, da mi deček ne želi nič žalega, sem se skobacal izpod postelje. Moja usta so, kot bi jih prilepil skupaj s sekundnim lepilom, ostala zaprta. »Kdo pa si ti?« me je vprašal. Brez odgovora sem se pognal k vratom. Slabo mi je bilo, moral sem do Bobija, moral sem ven. Potem sem se v nekoga zaletel in …

Počasi sem odpiral oči. Pred menoj je bilo vse megleno in sivo, kot bi imel čez oči mrežasto prevezo. Zaprl sem jih. »A je z njim vse v redu?« sem slišal neznane glasove, ki so prodirali v ušesa. Bolela me je glava. Še enkrat sem poskušal odpreti oči, nekajkrat sem zamežikal, le toliko, da sem videl obraze, ki so zaskrbljeno strmeli vame, a sem obupal in jih ponovno zaprl. Verjetno ležim v bolnišnici s hujšimi poškodbami, ki mi jih je prizadel nevaren morilec, ki je pred kratkim ušel iz zapora. Nad mano se sklanja kup zaskrbljenih medicinskih sester, ki preverjajo, ali sem še živ, in mi z lučko svetijo v oči. V ozadju so verjetno moji starši in Bobi, ki so ga policisti, ko so našli izgubljeno hišo, v kateri sem negibno ležal, odvezali in ga odpeljali s seboj, saj je zagotovo žalostno in proseče lajal ter cvilil. Kljub vsemu pa mi domišljija še vedno dobro dela, ko še nekajkrat odprem oči in vidim, da nad menoj ni medicinskih sester, da ni zaslepljujoče bele svetlobe bolnišnice in tudi ne slišim zaskrbljenega pogovora doktorja s starši, vidim pa nekaj popolnoma drugega. Nad menoj se sklanja nekaj otrok različnih starosti. Ko slika postane bolj ostra, vidim da je med njimi tu Ely. Oddahnem si, vsaj nekdo, ki ga poznam. V ozadju zaslišim lajež Bobija. Še enkrat si oddahnem, ni ga odpeljala policija. »Aleš!!!« zaslišim glasen glas. Verjetno sem prav čudno videti, ko tako gledam s široko odprtimi očmi in začudenim obrazom v neznance. »Kje sem?« končno izustim. »Si v naši hiši. Zakaj si pa brskal po naših oz. po mojih stvareh, veš kaj …,« se name začne dreti Ely, pa jo vmes nekdo ustavi. »Ely, stop,« zaslišim deški glas. »Kako pa se počutiš?« me vpraša. Vsi še vedno strmijo vame. Po trenutkih tišine le spregovorim: »Eeem, ja bolje, kot sem bil.« Ne vem, kaj naj še povem, zato raje ostanem tiho. Poberem se s tal in se usedem. Hudi bobnači v glavi že popuščajo. »Kaj si počel tukaj?« me ponovno nesramno vpraša Ely. »Tebe sem iskal,« ji skrušeno odgovorim. Pričakoval sem kar nekaj uuuu-jev in ooooo-jev in podobnih nesramnih žalitev, vendar se  ni zgodilo nič. Ely ostane tiho. Ponovno spregovori starejši fant, vendar ne tisti, ki je prej pomiril deklico. »Pridi, vstani, pojdimo dol.« Vsi se naenkrat poberemo s stal in po škripajočih stopnicah odidemo v spodnje nadstropje.

Usedemo se za mizo, vsak na svoj škripajoč stol. Vse skupaj nas je šest. Ely, jaz in še štirje meni neznani ljudje. »Jaz sem David,« spregovori po videzu najstarejši med vsemi, tisti, ki je predlagal, da odidemo dol. »Star sem 19 let,« nadaljuje, »in ….« Potem se ustavi in nekaj zašepeta Ely. Želim si reči, da ni lepo šepetati v družbi, a nimam toliko poguma. »Ne!« glasno reče Ely. »Kaj ne?« se oglasi mali deček, ki me je na smrt prestrašil, ko sem bil pod posteljo. »Nič ne,« mu nesramno odvrne Ely. »Kdo pa sploh ste vi?« Z brado naredim krog, tako da pokažem na vsakega, razen na deklico. »Ely je rekla, da živi sama.« Pa počasi le dojamem. Njeni prijatelji so. Joj, buča, si mislim, kako sem včasih lahko tako neumen. Kot da me ne bi nihče slišal, so vsi tiho. Nato se spet oglasi deček, ki me je prestrašil. »Sem Tian, star pa sem 7 let, to pa je Črt,« in z roko pokaže na dečka nasproti mene. Ponovno bi rekel, da ni lepo kazati na ljudi s prstom, pa me je zaradi prejšnje izjave preveč sram. »Znam sam povedati svoje ime,« Črt zabrusi Tianu. Nadaljuje s predstavljanjem: »Star sem 12 let,« in utihne. Na vrsti je še zadnji deček: »Jaz sem Endo, star sem 16 let in sem bil tisti, ki te je, preden si padel v nezavest, prestrašil.« Poznam ta glas, si mislim, ne vem kdaj, ampak enkrat danes sem ga slišal. Verjetno takrat, ko sem napol v nezavesti ležal na tleh. »Kdo pa si ti???« me cela druščina razen Ely vpraša na enkrat. »Emmm,« zamrznem kot kip. »Kaj ne veš, kako ti je ime?« me začudeno vpraša Tian. »Seveda ve, samo strahopeten je kot zajec,« mu nesramno odvrne Ely, prekriža roke na prsih in me pri tem strelja z očmi. Zardim kot paradižnik. »Aleš. Aleš sem. Star pa sem 12 let.« Sledi tišina, nato pa ploskanje. Ely, kdo pa drug. »Čestitke, pa si končno izustil,« zdolgočaseno odvrne. Ta pa je najbolj nemogoč primerek pubertete. »Nehaj že,« ji nazaj zabrusi eden od starejših fantov (ime sem že pozabil) in spet tišina. »Imam eno vprašanje,« pogumno spregovorim. »Kje so pa vaši starši oz. kje živite, ne zdite se mi vsi iz iste družine. Sam živim na Jermanovi ulici 1B.« Ponosen na svoj govor utihnem in se sam sebi nasmehnem. Tišina. Že spet. Dolga, prazna tišina. »No???« z zanimanjem vprašam, pa tudi zato, da bi se spomnili, če so po pomoti pozabili, da je bilo vprašanje namenjeno njim. Oglasi se najstarejši: »Aleš, moraš vedeti. Mi nimamo staršev, nimamo pravega doma, ničesar nimamo, imamo le drug drugega.« Začudeno gledam zdaj enega, zdaj drugega. »Kako pa potem živite, če….« »Begunci smo,« tiho spregovori Ely.

»Begunci ste?« sem še tišje ponovil, skoraj zašepetal, da bi se prepričal, če mislijo resno. »Ja, in kaj zdaj?« mi je nesramno, kot zna le ona, zabrusila Ely. Vsi so bili tiho. Nisem mogel pomagati svoji radovednosti. »Od kod ste pa ste prišli, zakaj….?« so vprašanja kar bruhnila iz mene, a me hitro prekine Ely. »A je sploh pomembno? Veš, Aleš, ne znaš si predstavljati našega življenja, nihče si ga ne zna,« reče deklica. Živčno se začnem presedati na stolu. Begunci so, kaj pa če bi bilo bolje, da grem, starše zagotovo skrbi, pa tudi tu nimam več kaj iskati. »Kaj, a te je že strah? Veš, upravičeno te je, še pet sekund boš živel, potem pa konec s tabo. Begunci smo. Ne razumeš, strah te mora biti.« Skoraj se že dere name, ko pa stavek dokonča, ji solza kapne na majico. Vstane in odide iz sobe. Tudi Tian vstane, se nekaj časa obotavlja, potem pa le pogumno steče za Ely.  »Nismo mi krivi, da smo tu. Vsak dan so nas na tisoče prepeljali na natrpanih vagonih, ladjah, avtobusih, kamor so želeli. Nihče nas ni vprašal, kaj bi mi radi, nihče nas ni poslušal, ko smo tarnali za hrano, nihče ni hotel poslušati naših zgodbo. Edino kar si lahko dobil, je bila brca, rana ali smrt. Bombe, zvok pištole, smrt, strah, …. je bilo tako vsakdanje, kot je tebi, da greš zjutraj med tednom v šolo. Nikogar ni zanimalo, koliko si star, ne kako ti je ime, vedeli so samo to, da si nekdo, neuporaben, tak kot smet, vedno jih je preveč, ne veš, kaj bi z njimi. Selili smo se iz države v državo. Kako se bomo brez denarja, doma, dokumentov znašli, to je bila čisto naša stvar. Nihče nas ni maral. Nihče nas ni želel sprejeti v svoj dom. Mnoge smo vprašali, vsi so nas zavrnili. Vsi ljudje smo isti. Če nam neka stvar, dejanje ne prinaša dobička, zakaj bi jo potem sploh naredili? Mnogi si verjetno mislijo: »Saj me niso prosili ne za dom, ne za hrano, ne za obleke, ni moja dolžnost, da jim to nudim.« Če bi pa jih vprašali, bi tako kot večina rekli NE. Umazani in številčni smo se valili po ulicah, jokali za bližnjimi. Vsak od nas ima toliko bolečih ran, da bi potreboval dneve, da bi jih lahko samo preštel, prebolel jih od nas verjetno nihče ne bo nikoli. Vsak od nas je pretočil že toliko solza, da bi se nam na licih lahko oblikovale struge. Bilo je strašno, na vsakem koraku si bil lahko ubit. Veseli smo lahko, da nas ni doletela enaka usoda kot naše starše in naše bližnje. Veseli smo, da smo tu, kjer smo. Vse skupaj nas je bilo 6 dobrih znancev, ki smo neke noči uspeli pobegniti iz rok vojakov. Nismo vedeli ne kam, ne kako, dokler nas ni doletela največja sreča in našli smo to osamljeno hišo. Mislili smo, da kdo notri prebiva, pa smo kmalu ugotovili, da je dom zapuščen in čaka na nas. »Tu vas je pet, kje je pa šesti?« prekinem njegov govor in pričakujem res napet odgovor. »Umrl je, vojaki so ga ustrelili, še preden smo pribežali sem. Srečni smo lahko, da smo ostali živi. Dolgo smo iskali mir, ki je kot drevo, ki dolgo raste, a naposled smo ga le našli. Kdor išče, ta tudi najde.« Z rdečimi očmi, polnimi solza se zazre vame, dolgo me gleda. »Bodi vesel, da nisi eden izmed nas. Enkrat begunec, za vedno begunec.« Utihne. Vsi gledamo v mizo. Potem se oglasi deček, star istih let kot sem sam: »Veš, ko se nam je to dogajalo, sem vedno mislil, da je svet krut, nepravičen, zloben. A zdaj, ko sem tu, vidim, da smo le ljudje taki. Nič nam ni zadosti, sanjamo o nebesih, a živimo, kot da smo večni. Pa smo še kako minljivi.«

Poslovim se in tudi oni se poslovijo od mene, vendar so moje misli drugačne, kakor so bile prej. V njih je neskončno spoštovanje bo teh otrok. Ko stopim iz hiše, mi v obraz butneta svetloba in svež zrak. Malo priprem oči, da se navadijo na to svetlobo in odidem po Bobija, ki že nestrpno maje z repkom. »Si me že kaj pogrešal!!!« se zaderem in mu stečem v objem. Kot bi tudi sam želel iti k meni in mi objem vrniti, mi navdušeno skoči na kolena in zalaja. Pogladim ga po glavici, se še enkrat ozrem nazaj, kjer na vratih stoji mala druščina otrok, nasmehnem se jim, vrnejo mi nasmeh. »Ajde, Bobi.« Povlečem ga, še enkrat rečem adijo in se odpravim, da bi odšel. »Moraš res že iti?« do mene prihiti Tian. »Zabavno se je bilo s teboj igrati skrivalnice,« mi pravi. Ko se spomnim svojega strahu, le namrščim ustnice. »Starši so že gotovo v skrbeh,« mu odvrnem, saj se zavem, da me zagotovo že nekaj časa ni. Ob besedi starši postane nekoliko negotov, ni več veselja na njegovem obrazu. Hitro zamenjam temo. »Bom še prišel,« rečem s kančkom upanja. »Boš res???« Brez prejetega odgovora steče nazaj v hišo in mi še enkrat na veliko pomaha. Zdaj pa res grem.

Ugotovil sem, da pot sploh ni tako dolga in zapleten, kot se mi je zdela prejšnje dni, poznam jo že kot lasten žep. V strahu je svet drugačen, ne gledaš več na lepoto, tudi pričakuješ je ne, vse, kar pričakuješ, je le kakšen grozljiv prizor. Še preden se približam hiši, že slišim panične glasove mame in očeta. »O, bog, le kaj bo sedaj,« si rečem v mislih in previdno stopim pred hišo. »Aleš!« mi v objem skoči mama. Od začudenj, da mi je rekla Aleš in ne Aleša, okamenim, pa celo objela me je, ne morem verjeti. »Kje si pa bil? Za božjo voljo, Aleš!« Ogleduje si me, kot da me ne pozna, in mi kuštra lase. »No, boš kaj rekel? Z očetom te že iščeva, skoraj sva že poklicala policijo, pa kaj ti je zadnje čase?« me že z malo več jeze vpraša. »Eeeem, jaz, eee …,« ponovno ne vem, kaj bi rekel. Mama zavzdihne in me spet objame. Kot lutka stojim na miru. Kako jima naj to povem. Bolje bo, da kar hitro izustim. Ne samo zame, bolje bo za otroke, morda jim najdemo družine. Že vdihnem zrak, odprem usta, da bi vse na dolgo pojasnil, pa jih ponovno zaprem. Preveč sem boječ. V tistem hipu do mene in mame zaskrbljeno prihiti oče. Ves zadihan me brez besed objame. »Pridi, se bomo pogovorili ob skodelici čaja,« reče mama in se v hipu oba odmakneta od mene, kot bi ugotovila, da imam kakšno kužno bolezen. Samo ne čaj! V mislih zavijem z očmi. Saj z čajem ni nič narobe, ampak ko ga piješ in se vmes pogovarjaš, ni in ni konca pogovora, postane prava muka..

Tiho odidemo v hišo, se usedemo vsak na svoj stol, niti eden ni tako škripajoč, kot so bili tisti v hiši, le mama odhiti v kuhinjo in nastavi kotliček. »Kateri čaj boš?« me naveličano vpraša. »Ne vem, vseeno mi je,« ji še bolj naveličano odgovorim. Sovražim te pogovore, na splošno sovražim pogovore. Včasih je bolje biti tiho, so pač taki dnevi, ko usta postanejo tako težka, da jih je skoraj nemogoče odpreti. Tak dan je danes. Čez nekaj minut ima vsak za mizo že svoj čaj in notri žličko medu. »Pa začnimo,« veselo reče mama, kot bi bila neka psihologinja ali vsaj svetovalna delavka. Tiho si ogledujem skodelico, kot da jo prvič vidim, starša pa vame strmita, kot da sem čudo tega sveta. »Moram kaj povedati,« si rečem in končno spregovorim: »Emm, na sprehodu sem bil, pa sem malo zašel.« Vem, da mi ne bosta nasedla, ne danes. »Samo na sprehodu si bil?« me posmehljivo in nesramno vpraša oče. »Aleš, preden znorim, bil si samo na sprehodu, cele tri ure si bil ti na sprehodu v kraju, ki ga sploh ne poznaš.« »Ja, ja, mislim ne, ja …,« raje utihnem. Želim si oditi, zato vstanem in se že namenim proti sobi, ko me nekaj pocuka za kapuco. Seveda ne bosta dovolila, da odidem brez pojasnila. Ob tresljaju iz jopice pade nekakšen kamenček, nikoli prej ga še nisem videl. Prav tako začudeno kot starša pogledam vanj. V obliki srčka, rdeče obarvan, na njem napisanih pa pet imen. Ni treba pojasnjevati od koga. Prva spregovori mama: »Kaj je to Aleš?« Pobere kamenček in si ga zavrti v rokah. Postaja me sram, samo naj ne misli, da mi je to dala kakšna izmed deklet, samo to ne, o bog. »Od kje ti to?« mi pomoli kamenček pod nos, kot da ga sam ne vidim. Nekaj časa sem tiho, potem pa naredim odločilen korak naprej, kar bo, pa bo. Če ne bi delali korakov naprej, bi stali samo na enem mestu in odkrili ne bi ničesar. Samega sebe bi se naveličali. Pomembno je delati korake, take ali drugačne. Povem jima vse do potankosti, popolnoma vse. Tiho sta. Poslušata me z odprtimi usti, kot da je vse to tako zanimivo. Govorim in kar govorim, ne zmanjka mi besed, prav čudno, začudim se sam nad seboj. Ko končno utihnem, se mi zdi, kot da mi cel svet ploska. Morda pa mi, kdo bi vedel, vem le, da se mi je iz srca odvalila velikanska skala.

Niti v sanjah ne bi sanjal o čem tako nenavadnem. V oddaljenem mirnem kraju Anglije, v mirni vasi srečaš deklico in ugotoviš, da ne živi s starši, temveč z ostalimi otroki, z ostalimi begunci. Ta tema me nikoli ni zanimala. Ko so poročali po televiziji in radiu samo o krizi in problemih, ki jih prinašajo migranti, nikoli nisem poslušal. Ta tema je bila zame nepomembna. Vendar če bi imel možnost, bi te tedne, mesece govorjenja in ponavljanj prevrtel nazaj, morda bi jih bolje razumel. Ne vem, od kod prihajajo. Nisem jih vprašal, oni pa so mi samo rekli: »Brez skrbi, od daleč smo.« S tem sem se zadovoljil. Kaj bo z njimi? Skrivnost je bila hitro odkrita. Izvedeli so starši, izvedela je policija, izvedelo je še kup drugih oseb. Vsi pa smo se združili v povezano skupino z jasnim ciljem pomagati tem ubogim otrokom, ki niso nikomur na svetu storili nič žalega, le njihova usoda se je kruto poigrala z njimi. Poskušamo jim najti družino, poskušamo jim najti dom, starše, ljubezen. Upam, da se jim nasmehne sreča. Zaslužijo si jo. Mladi so še in pravico imajo, da njihovi upi in sanje obrodijo sadove in da si njihov jutri nadene svetle barve. Tudi zase sem našel nekaj pozitivnega, morda bodo oni meni postali tisti pravi prijatelji. Vendar tudi Jana ne bom pozabil. Ni lepo pozabiti prijatelja, vsak človek nima sreče, da bi imel ob sebi osebe s takim nazivom. Prijateljstvo je za srečno in polno življenje zelo pomembno, čeprav se tega ne zavedamo. Težke preizkušnje pa so tiste, ki nas izoblikujejo, ki iz nas delajo zmagovalce, seveda pa je vse odvisno le od nas. Vsak padec lahko dojemamo kot poraz ali pa ga vzamemo za izkušnjo in se dvignemo še močnejši, na poti pa spoznavamo, kdo v resnici smo. Življenje je kot ogledalo, če se mu nasmehneš, ti nasmeh vrne.