Glasovalna številka: PR125

Rebeka Slak

NAJSTNIŠKA NESRAMNOST

OŠ Stopiče

 

»Izvoli,« je rekel in mi v roko potisnil papirček. Bil je fant, srečala sva se malo pred začetkom tekmovanja. No, pravzaprav sem ga gledala že cel dan. Danes je namreč atletsko tekmovanje in učenci različnih šol se med seboj pomerimo v različnih disciplinah. Moram priznati, da je to za nas punce pravi raj, saj je tukaj vedno ogromno luštnih fantov, ki pridejo razkazovati svoje velike mišice. No, ampak on je prav poseben, je namreč najlepši izmed vseh tukaj, no, ne samo tukaj, najlepši na celem svetu. Že cel dan se spogledujeva in se drug drugemu smejiva. Moram reči, da se je zaradi vse te ljubezni zgodilo nekaj groznega, osramotila sem se pred celim svetom - tekla sem v napačno smer, ampak pustimo zdaj to. Odvila sem papirček in na njem je pisal njegov facebook profil. Na žalost je moral oditi, ampak te ljubezenske zgodbe zagotovo še ni konec, seveda se bova še pogovarjala … Tudi jaz sem pograbila svojo torbo in se odpravila domov, živim namreč ne daleč stran od stadiona.

Ko sem vstopila v stanovanje, me je seveda prva napadla mami, želela je izvedeti čisto vse, kako mi je šlo in podobno. Nekaj sem ji zamrmrala v odgovor in se zaprla v svojo sobo. Malo se mi je zdelo čudno, da je že doma, ker je bila po navadi tak čas še v službi, a sem na to kar pozabila. V roke sem hitro vzela računalnik in v iskalnik na facebooku vtipkala njegovo ime. Začela sem najin pogovor. Pogovarjala sva se o vseh  mogočih stvareh, o šoli, o prostem času in še milijon drugih stvari … Kaj kmalu mi je začel pisati, da sem zelo lepa in tako sva si začela pošiljati srčke. Ta pogovor bi se lahko nadaljeval v nedogled, če ne bi v mojo sobo vdrla mami. »Večerja je na mizi,« je veselo skorajda zapela. Najprej sem se začela dreti nanjo, češ da je to moja soba in naj začne trkati, ko kaj želi od mene. To je sicer malo povesilo njen nasmešek, a ni hotela nič reči in je le odšla. Bila sem jezna nanjo zaradi vsega skupaj, ker me sploh ni spoštovala. Nikoli ni pomislila, da tudi jaz potrebujem malo zasebnosti in poleg vsega tega mi ni hotela kupiti novega telefona. Zato sem jo zadnje čase ves čas grdo gledala. V šoli sem imela včasih najboljše ocene, zdaj pa ne preveč dobre, ampak saj ocene niso pomembne in med sošolkami sem slovela kot zelo popularna, kar mi je bilo seveda zelo všeč. Za nič na svetu ne bi zamenjala svojega življenja, edino kar mi ni bilo všeč, je, da mi mami ni hotela kupiti novega telefona, bila sem res noro jezna nanjo.


Odšla sem k mizi, nekajkrat sem zavila z očmi, ker je bila tam mami. Bila sem res jezna nanjo. »Spet te palačinke,« sem rekla in se namrdnila, a mami ni rekla ničesar. Bila sem zelo razvajeno dekle, bila sem edinka in moja mami je bila samohranilka, ker mi je oči umrl, ko sem jih imela deset. Spomnim se ga, in to še kako dobro, bil je najboljši človek na svetu. Že ob misli nanj dobim solzne oči, pravzaprav se še zdaj po štirih letih nisem pobrala, njegova smrt me je globoko prizadela. Kadar mi mami česa ne pusti, ji pravim, da bi bilo boljše, če bi bil še oči tukaj. Bila sem tako žalostna, da pol leta nisem odšla v šolo, zato sem morala razred ponoviti, a se je mami odločila, da bi bilo bolje, če se preseliva in tam nadaljujem šolanje. Tudi mami je smrt očeta zela prizadela, samo jaz tega nisem nikoli opazila. Vsaka cesta, vsako drevo, vsak semafor v prejšnjem mestu naju je začel spominjati na očija, zato bi bilo za naju z mamo preveč mučno živeti tam. Mami je izgubila ljubezen svojega življenja, jaz pa najboljšega očija na svetu. Zaradi vse te bolečine v srcu je mami rekla, da moram začeti hoditi k psihiatru, pravzaprav sem tudi zaradi tega tako jezna nanjo. Tisti psihiater me nenehno sprašuje, zakaj sem tako žalostna in ali me je smrt očija prizadela in še ogromno drugih stvari. In potem še malo razlaga bla, bla … Pravzaprav ga sploh ne poslušam. Zmeraj slišim, kako mami govori, da sem tiha in nič ne odgovorim. Zame ima v svoji pisarni pravzaprav velik predal, saj pravi, da sem zelo težek primer.

Tako sem pojedla palačinke in se spet odpravila v svojo sobo. Z mami se sploh ne pogovarjava veliko. Všeč mi je, da imam tako dobre prijatelje in da sem tako priljubljena. Malo sem si še dopisovala z tistim fantom in nato odšla spat.

Naslednje jutro sem se zbudila v sončnem jutru, čeprav tega nisem opazila, ker se mi je vse, odkar je umrl oči, zdelo sivo. Odšla sem v šolo med ljudi, med katerimi sem se počutila najbolje, zmeraj sem o vsem odločala jaz. To se mi je zdelo super, saj so me vsi zmeraj hvalili, tako da je šola zame vedno minila prehitro. Sicer smo večkrat špricali pouk, če pa smo bili pri pouku, smo navadno počeli kaj smešnega in se zabavali, skratka nikoli nismo poslušali, to so namreč počeli le piflarji, ki so sedeli v prvih vrstah. Vedno so za nas reševali nalogo, saj smo jim rekli, da morajo. Lahko bi rekli, da sem bila zelo samovšečna in tudi nesramna. Tako je šola hitro minila in odšla sem peš domov. Razmišljala sem o očiju, pravzaprav veliko časa razmišljam o njem. Nisem želela kazati svojih čustev drugim, zato sem se zelo spremenila.

Kar naenkrat sem se znašla pred vrati stanovanja. Ko sem vstopila, je mami spet veselo poplesavala po kuhinji in kuhala kosilo. Malo se mi je zdelo čudno, saj je navadno domov prihajala šele v poznih večernih urah. Zato sem se odločila, da jo navsezadnje le vprašam, kaj je narobe. Prosila me je, da se usedem za mizo in jo poslušam. Začela je govoriti. »Veš…. v sredo me je moj šef ... poklical k sebi … in … noo … mi dal ... odpoved …, preselili se bova,« je komaj zjecljala  in planila v jok. Oči si je pokrila z rokami, videti je bilo, kot da ji je zelo žal, a jaz tega takrat nisem videla. Začela sem vpiti na njo: »Kako, kakšna odpoved, se ti sploh zavedaš, kaj se je zgodilo, kar preselili se bova?! Res ne moram verjeti, kakšna grozna mami si!« Jezno sem zdirjala v svojo sobo in za sabo zaloputnila vrata, da se je celo stanovanje zatreslo.

Pograbila sem nahrbtnik in vanj stlačila le najnujnejše. Odprla sem okno in splezala po lestvi navzdol. Nekaj časa sem tekla na vso moč, bila sem jezna na mami, bila sem žalostna, ker zdaj tukaj ni očija, bila sem jezna, ker se bova preselili. Ko sem se nenadoma ustavila, vsega je bilo preveč, nisem imela nobene osebe, s katero bi lahko delila moje misli, niti najboljši prijatelji v šoli mi niso znali prisluhniti, mami je uteho iskala pri psihiatru, ki sem ga sovražila in očija, s katerim bi se lahko vedno pogovorila, ni bilo več! Jokala sem. Nikoli nisem jokala, niti ko  je umrl oči se nisem jokala, niti na njegovem pogrebu, niti ko sem nekoč padla in zbila zob, pa je zelo bolelo. Ne, niti takrat nisem jokala. Pravzaprav sem čutila olajšanje, čeprav sem vedela, da se stvari niso popolnoma nič spremenila. Svoje probleme in skrbi, ki so me že leta morili in mi trgali srce, sem končno vrgla iz sebe. Začela sem kričati in zraven sem jokala na vso moč. Bil je grozen občutek, a hkrati odličen, saj se mi je zdelo, da se je kamen, ki je bil toliko časa pritrjen na mojem srcu, nekako odtrgal in začel izginjati. Nisem se zmenila za ljudi, ki so se sprehajali mimo in me čudno gledali, nisem se zmenila za avte, ki so se peljali mimo in mi trobili, nisem se zmenila za ljudi, ki so stali okrog mene in se spraševali, ali naj pokličejo policijo. Nenadoma pa sem začutila toplino, bil je objem. Obrisala sem si solzne oči. Zagledala sem mami, prvič po očijevi smrti sem je bila vesela, prvič nisem bila jezna nanjo. Močno sem jo objela nazaj, prvič sem začutila varnost v njenem objemu, prvič sem začutila, da bo vse v redu v njenem objemu. Bilo je enostavno neprecenljivo. Moje solze so lile po njenem toplem volnenem plašču in njene po moji bundi. Obe sva jokali, a hkrati sva bili tako veseli, da sva končno v objemu druga druge. Takrat mi je bilo vseeno za prihodnost. Pozabila sem na to, da mi ni hotela kupiti novega telefona. Začutila sem njeno žalost, začutila sem, da ji je za vse žal. Prvič v življenju sem bila tako jezna sama nase, kaj vse sem ji rekla, kaj vse sem ji naredila, kako grdo sem se obnašala do nje, ko me je tako zelo potrebovala. Prvič v življenju mi je bilo vseeno za popularnost, vseeno mi je bilo za tistega luštnega fanta, s katerim sva se tako zelo ujela, v katerega sem se noro zaljubila. Bilo mi je tako grozno, tako mi je bilo žal za vse, kar sem ji storila. Najraje bi kar zbežala, tako me je bilo sram. Ko sem končno prišla do besed, sem rekla le: »Oprosti.« Nič drugega nisem mogla dati od sebe, ampak to opravičilo je prihajalo nekje iz globin mojega srca. Ampak mami, ne, ona ni rekla ničesar, le še bolj močno me je objela. Nato je le spregovorila: »Jaz sem ti že zdavnaj oprostila,« pogledala me je globoko v oči in me še enkrat objela. »Pridi, pojdiva domov,« je rekla, me prijela za roko in me odpeljala domov.

Ko sva prišli domov, sva se usedli na sedežno in odšla je skuhat čaj. Ko ga je skuhala, mi ga je prinesla in obe sva popili požirek. Začeli sva se pogovarjati o vsem mogočem. O tem, kako mi gre v šoli, kako mi gre na treningih atletike, kakšni so moji prijatelji. Tudi ona je povedala ogromno stvari o svoji mladosti. Veliko sva se nasmejali. In zazdelo se je, kot da sem jo šele sedaj zares spoznala. Prišli sva tudi do teme očijeve smrti in tudi ona je povedala, da ji je še sedaj grozno govoriti o tem. Tudi kakšno solzico sva potočili ob tem. Ugotovila sem, kako jo imam rada. Vsaj neštetokrat sem se ji opravičila za svoje besede. A ona mi je pravila le, da to zdaj ni pomembno. To je bil zame res nov začetek. Začeli sva novo, drugo in boljše življenje. Res je bil danes nov dan. Kot bi začela vse od začetka. Obe sva bili veseli, da sva končno imeli pogovor, pri katerem se je obema odvalil težek, dolgoletni kamen od srca. V kupu solz sva vseeno našli veselje. Na koncu sem jo vprašala, če se bova res preselili. Odgovorila je, da se bova po vsej verjetnosti morali. Bila sem malo razočarana zato, ker ne bom več videla svojih prijateljev, čeprav nikoli niso hoteli dati roke v ogenj zame. Nikoli niso bili pravi prijatelji, ko sem potrebovala pomoč. Imeli so me radi le zato, ker sem na sebi vedno nosila le najnovejše obleke. In vedno sem imela najnovejše telefone in to vse po mamini zaslugi. Nikoli me niso pogledali v srce, ampak so me že od prvega den sodili po zunanjosti. Po drugi strani pa sem se veselila, da se bova preselili, saj bi to res pomenilo nov začetek. Bomo že videli, kaj nam bo prinesla prihodnost, jutri je namreč nov dan!

Naslednji dan me je mami že zgodaj zjutraj zbudila in me močno objela. Bila sem je veliko bolj vesela, kot bi bila tistega novega telefona. Začeli sva pakirati kovčke, saj je mami že našla novo stanovanje. Bilo mi je vseeno za popularnost, bilo mi je pomembno le to, da sva z mami skupaj. Ko sva kovčke spakirali in zložili v avto, sva se še poslovili od stanovanja, sosedov in prijateljev. In tako sva odšli, sledila je dolga vožnja z avtomobilom.

Mami je na avtocesti tako želela prehiteti tovornjak, ko sva nenadoma pred seboj zagledali avtomobil, ki je peljal v napačno smer. Zakričala sem, vedela sem, da je konec. Mami je poskušala zavirati, a avto je s polno hitrostjo drvel proti nama. Objela sem mami, saj sem vedela, da je zadnjič. Zaslišal  se je močen tresk, steklo se je razbilo na tisoče majhnih koščkov. Najin avto je občutno zletel nazaj. Bilo me je strah kot še nikoli, a hkrati sem bila v maminem objemu in počutila sem se nekako varno. Nenadoma me je nekaj zelo zabolelo in takrat sem zaslišala le še sireno rešilca nekje v daljavi. Ozrla sem se še zadnjič in okoli mene in mami je bilo polno krvi .... Takrat pa so se moje oči počasi zaprle in sledila je le še tema.

Tako sem počasi odprla oči, pred mano je stala neka gospa, nisem je poznala, a najprej sem pomislila, da sem umrla, nato pa sem se zavedla, da sem v bolnišnici. Medicinska sestra me je prijela za glavo, spomnila sem se in hitro vprašala: »Kaj je z mami?« Spreletela me je misel, da je umrla, pa ravno zdaj ko nama je šlo vse tako dobro, pa ravno zdaj ko sem jo objela. Pomislila sem na neznane ljudi, ki me bodo posvojili, ali pa sirotišnice, v katerih bom živela, ker ne bom imela družine. Začela sem jokati, bila sem tako žalostna. Sestra me je le žalostno pogledala. Vedela sem, umrla je, sem si sama pri sebi v mislih govorila. Odtrgala sem iz sebe vse cevi, ki so mi jih zapičili v žilo in stekla ven na hodnik. Jokala sem, nisem imela več volje do življenja. Nenadoma pa je do mene pritekla sestra: »Ni umrla, le v komi je,« je rekla in me objela. Peljala me je do nje, še vedno so solze oblivale moj obraz. Ko sem jo zagledala, sem prvič v življenju pomislila, kako zelo jo potrebujem, kako zelo jo imam rada! Usedla sem se zraven njene postelje. Do mene je prišla zdravnica: »Jutri je nov dan!« je rekla in mi vlila upanje, da se bo mami zbudila iz kome. Nič nisem rekla, sedela sem tam ure in ure in ji govorila, kako jo imam rada. Poljubljala sem jo na čelo in si želela, da bi se zbudila. A se ni ne naslednji dan, ne dan za tem, ne dan za njim, jaz pa sem sedela ob njej, jo držala za roko in jo poljubljala. Jokala sem in jokala. Zdravniki so me prepričevali, da naj grem domov in si odpočijem, pa nisem želela. Hotela sem biti ob njej, hotela sem, da ve, da jo imam najraje na svetu. Nisem se hotela ločiti od nje. Ker se v enem mesecu in pol ni prebudila iz kome, so zdravniki pravili, da jo bodo odklopili od naprav in bo tako umrla. Dali so mi v podpis te papirje, ker mami ni imela nikogar drugega razen mene. Rekli so, da naj podpišem in tako sem.

Prišli so v sobo in počakali le, da se poslovim od nje. Še zadnjič sem jo poljubila na čelo, jo objela in ji povedala, da jo imam rada. Počasi sem vstala iz stola in stopila korak naprej, ko nenadoma zaslišim : »Tudi jaz te imam neznansko rada,« bil je njen glas, mamin glas. Obrnila sem se in stekla do nje. Jokala sem, ampak od sreče. Bila sem najsrečnejša oseba na svetu. Objela sem jo tako zelo močno, da sem ji dala vedeti, da je nikoli več ne bom izpustila. Še zdravniki so jokali od sreče, češ da česa takega v življenju še niso videli.

Res je, danes je nov dan, čeprav je bilo včeraj še tako črno, je danes zagotovo najsrečnejši dan na svetu. Res za vsakim dežjem posije sonce, no, vsaj za mojim je! Mislim pa, da upanje res umre zadnje, kajti nikoli nisem nehala upati, da se bo mami zbudila iz kome in na koncu se je. Zato bo od zdaj naprej moje glavno vodilo skozi življenje: »Jutri je nov dan!«