Glasovalna številka: PR127

Nastja Podgoršek Ferčec

NA VRH STOPNIC

OŠ Vransko-Tabor

 

»Na drugi strani je svoboda,« je zamrmrala sama pri sebi in se spustila navzdol po peklensko vročih strešnih opekah. Nebo se je lesketalo v prekrasni indigo barvi in hotela ga je prebarvati po svojem okusu. Hotela si ga je prisvojiti v prekrasni svilnati preobleki. Barvina pa je vendarle ostala.

Vedela je, da jo v domu najbrž že iščejo, vendar ji ni bilo mar. Spustila se je do roba strehe, pogledala navzdol in pri oknu zagledala svojega sostanovalca. Slonel je pri oknu in strmel v nebo, v košček neba, ki ga je še lahko videl, ne da bi mu ga zakrivala streha. Ni se stegoval na vso moč, da bi videl več, preprosto se je prepustil in užival v tem, v čemer je lahko. Na usta si je nadel »obližarski« nasmeh, nasmeh, ki daje enak občutek kot takrat, ko si opraskaš koleno; obliž navzven prekrije bolečino, vendar še vedno boli. Prišel je pred približno mesecem dni in sploh še nista imela priložnosti govoriti. Kljub temu da je bil videti očitno bolj tihe sorte, se ji je zdelo to še vedno kanček čudno. Pa kdo bi mu le lahko zameril? Saj se še komaj navaja na ta majhen zapor, ki mu pravijo sirotišnica.

Mogoče je preprosta punca najstniških let. Mogoče malo drugačna. 

Ima temne do ramen dolge lase in precej čudno postavo. Ima čuden nos, čudne oči, čudne ustnice, čuden trebuh, čudne noge, čudne roke ... in očitne težave s samopodobo. Katera najstniška punca pa jih nima?

Njen precej klavrn karakter nič kaj ne pripomore k celotnemu paketu. Vsakemu si lahko všeč zaradi videza, ampak zaradi osebnosti se človek vate celo zaljubi. Njeno ravnotežje je prav sramotno, saj se lahko spotakne še ob samo sebe. Ime ji je Elisa in domuje blizu dežele Domišljije, blizu Stotih dolin pogub, mimo katerih pride le malokdo. Mnogo ljudi je še ne pozna in precej rano v otroštvu je sklenila pakt, da bo to spremenila.

Tako se je zavihtela skozi okno in pristala na svoji postelji. Naslonila se je na slabo prešit vzglavnik in zavzdihnila. Včasih se je vprašala, zakaj se sploh trudi. Včasih tudi, ali se sploh trudi. Tu je že kar precej časa – od malih nog. Ležati v postelji, v kateri res ne želiš biti, vsako noč, postaja kar velika težava. Brezno, zelo globoka jama z zelo strmimi stenami, se ji je začelo čedalje bolj poglabljati. Včasih pride do trenutka, ko ji ni več pomembno, če je na koncu predora luč ali ne. Samo sita je že tega predora in najrajši bi ga prebrodila, kakor hitro bi mogla.

Počasi je zlezla s postelje, se spogledala s sostanovalcem in se sklonila bližje. V uho mu je šepnila, naj se pripravi, in nato ugasnila luč. Nato je zlezla nazaj pod odejo. Po pregledovanju sob se je tiho preoblekla in izpod postelje privlekla star nahrbtnik. Vrgla si ga je na ramena.

»Daj, pridi,« je nejevoljno rekla sostanovalcu in mu namenila grd pogled, ki pa tako ali tako ni prišel do njega. Hitro je vstal, zasanjano zamrmral in le z malo njene pomoči je bil nared. Tiho je odprla škripajoče se okno in pregledala prostost. Nato se je povlekla na streho, se obrnila in pomagala še njemu. Odplazila sta se do sredine strehe, do roba, in počasi splezala na trdna tla. Pogledala ga je in se mu nasmehnila, ker ji je sledil. Samo odprla sta si vrata in že sta stala na pločniku. Počakala sta, da je avto odpeljal mimo, in stekla na drugo stran ceste. Namignila mu je, naj ji vendar sledi, in to je tudi storil, le da je potreboval presenetljivo veliko časa. Prijela je njegovo roko in ga počasi vodila naprej po ulici. Mimo ogromnih svetlobnih znakov in križišč – do čisto drugega konca mesta. Morala sta biti zelo previdna, da ju ne bi po naključju odkrili. Skrila sta se za ogromnim smetnjakom na ulici in v miru pojedla sendviče, ki jih je imela shranjene v nahrbtniku. Ko sta tako mlaskala vsak svoje užitke, je v mislih načrtovala natančen in dovršen pobeg.

»Nama je res uspelo?« jo je končno ogovoril sostanovalec. Pokimala je še s polnimi usti. Širok nasmeh na njegovem obrazu je razločno povedal, da je storila prav, da ga je vzela s sabo. O tem je prej globoko premlevala sama pri sebi, pa je vendarle storila pravo stvar.

»Kaj bova pa zdaj?«

»Vsak zase bi morala iti. Prvič, manj možnosti, da naju bi našli, in drugič, imava različne cilje, načrte in podvige.«

Pogled mu je obstal na odvrženi žvečilki na tleh. Jasno je nakazal, da nima ciljev, načrtov ali podvigov. Žalostno. Prav žalostno. Sama je načrtovala vsako malenkost in v žepu je vedno nosila po več asov skupaj. Ni ji preostalo drugega, kot da ga vzame s sabo. Zavila je z očmi. Tako sta se postavila pred pustolovščino, zjutraj sta morala opraviti le še en postanek in lahko se je prav pričelo.

Ponoči presenetljivo ni bilo mrzlo. Zjutraj sta se zbudila na trdih klopcah mestnega parka in se pretegnila kar na potkah. Ljudje, opazovalci, so ju gledali kot opice v kletkah. Dogovorila sta se za popoln načrt o pobegu za vedno iz patetičnega mesta, napolnjenega z nerealističnimi ljudmi. Po pločniku pa sta odkorakala naprej po ulici in desno in levo in spet desno. Prispela sta do kratkega postanka, ki ji je bil zelo pomemben. Prosila ga je, naj počaka pred vrati, in odšla na – pokopališče. Nekaj časa jo je začudeno opazoval, nato pa je le razumel in se usedel na bližnjo klop, da bi počakal. Odkorakala je po peščeni poti naravnost do svetlo sivega groba. Opazovala je grobove in vsi so se zdeli enaki, ko pa je prispela do groba svojih staršev, so se ji kolena zatresla. Na obrazu ji je obstal začaran izraz. Dolgo že ni prišla in to je bil eden najbolj tehtnih razlogov, zakaj je hotela oditi in uiti iz rok skrbnikov. Nekaj časa je pred grobom stala, nato pa začutila, kako sta se ji nogi začeli posedati, in naslonila se je na steno drugega groba za sabo. Ni ji bilo mar, da je vendarle tudi tisto bil grob in da je bilo njeno dejanje prav nesramno. Bolečina v prsih je postala ostrejša, ostrina ob kotičkih oči ni hotela pojenjati in iz njih se je skoraj ulil slap. Ustnice so se ji tresle in strmela je v slabo vgravirane črke, ki so pisale imena njenih staršev. Dotaknila se je kamnite plošče in začutila še večjo bolečino. Pljuča so delovala zmrznjena. Vsak izdih in vdih je bolel bolj in ko je tako sedela, ni postajalo nič boljše. Pogoltnila je slino in se namrščila. Na hitro je posmrkala in naslonila glavo na grob za seboj. »Ah,« je zastokala. Roke so se ji tresle in bile so mrzle kot led. Mogoče, samo mogoče, bi bil led v njenih rokah toplejši in se ji v njih celo ne bi topil.

»Pravijo, da razlog in čas pozdravita vse. Ampak ne čas in ne razlog ne bosta spremenila mojega počutja. Ker nihče ne razume glavobola za mojih nasmehom. In nihče ne razume, kolikokrat sem se strla in zjokala do trenutka, ko preprosto ni več šlo. Do trenutka, ko sem kot kup nesreče ždela na postelji in le strmela v steno z bolečim pritiskom v prsih. Rada bi si prerezala pljuča, da bi iz njih stekla vsaka kapljica grenkobe. Niti analgetik ne pomaga in moram vama povedati, da vaju zelo, zelo pogrešam. Naredila bi vse, da bi vaju lahko vsaj še enkrat objela. Da bi se lahko vsaj spodobno poslovila. Vsaj enkrat. Vesta … Takšni občutki pridejo v valovih in velikokrat se utapljam …« Zahlipala je in objela svoja kolena.

Za sabo je zaslišala šumenje peska, vendar ni imela energije, da bi se obrnila. Zaslišala je nežen šepet skrbnika sirotišnice in sostanovalca. Najbrž je vedela, da jo bodo našli tu – ali ni hotela verjeti ali pa je nekako upala, da bodo videli, da tudi njej ni vseeno in je vendarle človek s čustvi, pravzaprav vreča, polna čustev. Začela se je še bolj tresti, vendar se iz njenih oči ni izlila niti ena solza. Mnogo ljudi jo je videlo kot nesočutno, kot nekoga, ki ne čuti. Pa je vendarle čutila. Čutila vsako čustvo globlje kot marsikdo drug. Čutila je veselje kot najlepši sončni žarek na zimski dan in žalost kot najgrenkejši izraz človeka.

Čez nekaj trenutkov pa je brez besed obrnila svojo še komaj dihajočo postavo in odkorakala stran. Naravnost proti glavnim vratom pokopališča in naprej do skrbnikovega avta. Zvlekla se je na zadnji levi sedež in povzročila velik tresk, ko je zaloputnila vrata. Otožno se je naslonila na vrata avta in zavzdihnila. Oči so se ji zaprle in misli so ji švigale sem ter tja. Nihče ni vedel, da to ne pomeni konca, vsaj ne za njo. Nihče ni vedel, da je to le zadnje slovo od njenih staršev, ki so sedaj živeli le še v njenem spominu. V spominu, ki se ga je trudila zbrisati z vso silo, pa mu ni bilo lahko oporekati. Že sta v avto prisedla skrbnik in sostanovalec in odpeljali so se brez besed.

Ko sta kasneje isti dan s sostanovalcem sedela vsak na svoji postelji, se je ta žalostno nagibal k steni in živčno tresel nogo ob staro žimnico. Opravičila se mu je, vendar jo je ignoriral. Nekaj časa je še vztrajala, potem pa ji je prekipelo: »Veš kaj? Zdaj pa dovolj!«

Ker jo je še kar ignoriral, je vstala in odprla okno.

»Hočeš oditi?« Pogledal jo je in se namrdnil. Sama je pogledala v tla in lahko slišala, kako se mu je izvil globok hrepeneč vzdih.

»Zaradi mene se lahko smiliš samemu sebi, vendar s tem ne boš prišel ali v najinem primeru odšel nikamor.«

Posmehljivo se je vrgel hrbtno na posteljo. Obrnil se je proti steni in si čez glavo potisnil vzglavnik. Brez pomisleka je Elisa padla na tla, kot da bi ji jih nekdo spodnesel pod nogami. Naredil je eno od redkih stvari, ki jih nikakor ni prenesla – obupal je nad njo. Tako kot vsi ostali, je tudi on obupal nad njo. Vedno je veljala za nekoga, ki mu je vseeno, čeprav ji nikoli ni bilo. Naenkrat se je z vzglavnikom vred prevrnil na drugo stran.

»Moram stran od tu,« je zašepetala in še naprej pustila svoje oči strmeti v tla. Resnično je potrebovala oddih. Od česa vendarle? Mogoče oddih od same sebe?

»Moram stran od tod!« je ponovila. »Moram stran od tod?«

»Moram stran od sebe!« je skoraj zarenčala.

Vstala je, pograbila nahrbtnik in ga zalučala na drugo stran sobe.

»Ja! Prav imaš!« Začudeno jo je pogledal in raje ostal tiho. Vsakič, ko se je razburila, je bila kot lev, proti katerem ni bilo moči. Okno je potisnila tako močno, da je trepnilo po zidu in še nekajkrat skočila. Hitro je ugasnila luč in se splazila pod odejo. Škripajoča vrata so se počasi odprla in skozi njih je vstopil skrbnik. Razgledal se je okoli in zapustil sobo. Kot bi mignil, je Elisi ena noga že visela skozi okno.

»Greš?« Imela je namen oditi tudi brez njega, če bi bilo to potrebno.

Skomignil je z rameni in se grenko nasmehnil. Že je ves prestrašen stal za njo, kot v vrsti za cepljenje. Povzpela se je na vrh in stekla do sredine strehe. Vsak njen korak je globoko donel. Nič več ni pazila na tišino, nič več ni stopicljala kot miška gor in dol po prašnati podlagi. Usedla se je na čisto konico in počakala, da je privlekel svojo počasno rit navzgor po opekah. Res ni bil nič kaj spreten. Potem sta se z vsemi dvajsetimi kremplji spustila do tal. Stekla je do ograje in spet čakala sostanovalca. Splazila sta se čez ograjo in se oba usedla kar na kamnit pločnik pred vrati sirotišnice. Zadihana sta se spogledala in si segla v roke.

»Lepo te je spoznati, jaz sem Elisa.«

»Jaz sem Liam.«

 Rekla sta kar sočasno. Počasi je vstala in zakrožila z glavo.

»Nekaj morava narediti pred odhodom.«

»To sem že slišal, raje ostanem kar tu!« se je razjezil in silovito namrščil obraz.

Prijela ga je za roko in ga povlekla na noge. Potem ga je zvlekla do najbližje trgovine. Obraz mu je švignil z jeznega na začudenega in namrščenost je začuda izginila. Vstopila sta skozi električna vrata in se napotila na kozmetični oddelek.

»Kako vama lahko pomagam?« se je oglasil glas stare prodajalke, ki je zlagala nekakšne robčke na četrto polico v izložbi.

Elisa je prijela škatlico barve za lase in mu jo prislonila h glavi. Nekaj je zamomljala in enako naredila z drugim odtenkom.

»Kaj si rekla, dragica?« se je ponovno oglasila trgovka z starim nežnim glasom, ki se je nekoliko tresel.

Škatlico mu je potisnila v roke in nadaljevala z iskanjem zase. Čez nekaj trenutkov je našla tudi svojo barvo in mu šepnila v uho, naj si škatlico nekam zatlači, saj jo morata ukrasti. Njegov odziv je bil buren: »Kaj?!!«

»Poslušaj, nimava denarja in to resnično potrebujeva. Ne bodi taka pridna punčka in pridi. Spusti se malo s povodca.«

Nasmehnil se ji je in že stal za njo s škatlico pod jakno. Smuknila sta iz trgovine in tekla do naslednje ulice. Elisa je za trenutek lahko ugledala starkin prestrašeni obraz, ko se je vklopil alarm. Iz rok je spustila še tistih par robčkov, ki jih je držala v rokah, in usta so se ji na široko odprla. Ven pa ni spravila niti glaska. Počasi sta se morala oba zadihana ustaviti in vdihniti nekaj »zelo čistega« mestnega zraka. Naslednjih nekaj ulic sta pešačila in prišla do hotela. Vstopila sta v avlo in si obrisala čevlje v preprogo. Obstala sta odprtih ust, podobno kot starka v trgovini. Pri recepciji sta si pri precej mladi ženski naročila sobo. Videti je bila preveč mlada za svoje delo, ker pa nista imela namena niti plačati, ju to ni motilo.

»Po stopnicah navzgor, levo,« je dahnila in napihnila balonček s svojim žvečilnim gumijem, ki ga je prav nadležno žvečila.

Stekla sta po stopnicah navzgor in levo in prispela v sobo 9. Brez oklevanja je Liama posadila na stol in ga zavrtela na kolescih. Odprla je prvo škatlico in že zlila barvo v skodelico. S čopičem, ki ga je sunila v trgovini, mu je natančno prekrila vsak las in nato še sebi naredila povsem enako. Po približno dvajsetih minutah sta si barvo sprala z las in si jih posušila.

»Elisa!!!« se je zaslišal vzklik iz kopalnice.

Začudena je vzkliknila v odgovor in sledil je najbolj razdražen gremlinski zvok vseh časov.

»Veš, kakšno barvo si kupila?«

»Mislim, upam, vem.«

»Elisa!« se je ton še poslabšal.

Vstopila je v kopalnico in se brez zadrževanja začela smejati. Lase je imel namreč v barvi Huba buba lizike in bil je naravnost histeričen. Jezno jo je pogledal in se namrdnil z vso silo: »Ubil te bom!«

»Saj … saj … saj ni tako hudo!«

»Ah!«

Po tistem si je glavo umil kakšnih desetkrat, vendar se barva ni sprala. Sama je postala blondinka in bila je, lahko bi rekla, zadovoljna z barvo. Brez česanja je bila seveda kot bled kup slame, vendar je to ni pretirano motilo.

Noč sta preživela v hotelu. Sama ni zdržala prav dolgo, zato je še pred četrto zjutraj vse pospravila in se pripravila na filmski odhod. Preverila je učinkovitost poti in ker je bila pot precej strma, bosta morala švigniti skozi avlo – popolnoma neopažena. Tako je vstala, si obrisala zaspančke iz kotičkov oči in si nataknila bulerje. Na rame si je vrgla črno jeans jakno z našitki in odprla okno svoje začasne sobe. Še zadnjič se je ozrla po sobi in preverila, če ima vse potrebno – ni potrebovala veliko. Vsekakor pa je v torbo potisnila par hotelskih šamponov in ostalih nastavljenih drobnarij, kot se spodobi. Zbudila je Liama in skupaj sta skoraj neopažena odkorakala iz hotela. Odhitela sta v garažo in zagledala star črn Suzuki motor. Peljala sta ga še malo naprej, da ne bi kogarkoli zbudila. Na koncu mosta si je Elisa nataknila čelado in eno podala Liamu. Motor je vžgala kar na žice – njeno uporniško življenje pa le ni bilo kar tako od muh. Motor je rahlo zahrumel in počasi sta se lahko odpeljala.

Po nekaj urah vožnje se jima je kot zanalašč izpraznil tank in ker nista imela nič denarja, sta preprosto butnila motor ob cesto in nadaljevala pot peš. Če nekaj ni tvoje, s tem ni treba ravnati lepo, kajne? Na eni od bencinskih črpalk je stal izletniški avtobus in brez mu ali bu sta se pridružila posadki, ne da bi ta karkoli posumila. No ja … recimo. Tako je bilo: Zagledala sta avtobus in si zamislila, da bi tudi onadva, namesto da hodita, raje sedela na avtobusu, kamorkoli že pelje. Sama v mislih nista imela posebnega cilja, zato ju ni niti malo motilo, da ne poznata cilja avtobusa. Brez pomisleka sta se torej pridružila koloni, ki je korakala na avtobus. Nista pričakovala, da bo voznik natančno preveril vsako osebo, in ko sta stala na avtobusu, je bila priložnost za odhod zamujena.

»Kdo sta pa vidva?« ju je ustavil voznik. Nervozno sta se mu nasmehnila in zamrmrala, ko ju je ustavila punca njunih let.

»Z mano sta.«

Voznik je nekaj zagodel in ju spustil na avtobus. Z Liamom sta se zrinila na konec avtobusa in se hvaležno zahvalila tujki, ki ju je rešila nepopisnih tegob, če ju bi dobili. Pogledala ju je postrani in se nasmehnila skozi vsa ličila.

»Lahko izvem, kaj načrtujeta? In pa, če sem lahko zraven? Ni se vendar pametno klatiti po tujem avtobusu.«

»Aha. Pa poglejmo: Ušla sva iz sirotišnice, si pobarvala lase z barvama, ki sva ju ukradla v bližnji trgovini, prespala sva v hotelu, ki ga nisva plačala, in se z motorjem, ki sva ga ponovno ukradla, pripeljala skoraj do sem, in ker je ta žalostno preminil in nimava za gorivo, sva bila obsojena na hojo. Sedaj pa sva spoznala tebe,« se je Elisa nasmehnila, medtem ko jo je neznanka gledala z očmi, velikimi kot golf žogice. Obe sta ostali tiho za nekaj trenutkov, medtem ko se je Liam prisiljeno smejal za Elisinim hrbtom.

 »To je Liam in jaz sem Elisa. Lepo je, da sva te spoznala.«

»To je n-noro!« se je navdušila, ne da bi pokazala pretirano veselo razpoloženje. »Meni je ime Exene in hočem zraven. Brez vprašanja.«

»Če ti ta stari pustijo, lahko brez zadržkov nadaljuješ pot ob naju, vendar nočeva zariniti še v večje težave, kajne Elisa?« Ker je bila tiho, je ponovil njeno ime s kanček ostrejšim tonom in na kratko je pokimala.

Exene je nerodno pogledala v tla in na drugo stran avtobusa in spet v tla. »Morata mi pomagati pobegniti. Tega ne zdržim več. Vseeno mi je za vse, samo pomagajta mi. Naredila bom prav vse v zahvalo.«

Liam in Elisa sta se spogledala in ob ideji se jima je na obrazu pojavil nasmeh.  

»V koliko večje težave pa še lahko zabredeva?«

Exene se je nasmejala z močjo vseh svojih mišic na obrazu in ju objela. V trenutku si lahko videl, kako si je Elisa pihala lase z obraza, in Liama, kako je začudeno obnemel in zardel.

»Kam pa sploh gremo?« je Elisa precej prepozno vprašala, saj so odhajali na letališče.

»Nimava letalskih kart …« je trenutek zatem tiho zašepetala Liamu v uho. Skomignil je z rameni, se nagnil nazaj in pogled usmeril v napol odprt nahrbtnik. Kot nalašč sta iz njega molili dve letalski karti. Lastnik tega nahrbtnika je moral biti prav zares malomaren, vendar to ni bil več njun problem. Tiho je segel z roko nazaj in ju skušal ukrasti. Tip se je obrnil zaradi hrupa in zasačil Liama. Ta pa se je naredil neumnega: »Gospod, nahrbtnik imate odprt. Hotel sem vam ga zapreti, veste, dandanes ni priporočljivo hoditi naokrog z napol odprtim nahrbtnikom.« Namrdnil se je in se nastavil, da bi mu Liam zaprl nahrbtnik. Ta mu je res zaprl nahrbtnik, vendar lastnik ni pričakoval še majhnega presenečenja. Medtem ko je Liam zapiral nahrbtnik, je seveda zvito smuknil še letalski karti. Obraz se mu je kar zasvetil, ko je ponosno pogledal punci in izpod rokava privlekel pravcati zaklad.

»Poglej si ti to moč mojih sposobnosti spreminjanja ljudi. Super si.«

Minuta tu, minuta tam in že so prispeli na letališče. Usedli so se na puste klopce in v tišini čakali. Elisa je strmela v kazalec na uri, ki se je zelo počasi premikal. Lahko si opazil gručo ljudi. Vsak od njih je imel v sebi polno strasti, nekateri žalost, nekateri neverjetno veselje ob snidenju, ampak vsi so bili polni občutkov. Na drugem koncu letališča je zagledala plavolasko. Prijetno se ji je nasmehnila in ji pomahala, kar je Elisi dobro delo, saj na letališčih ponavadi nihče ne kaže toplih občutkov do neznancev. Plavolaski je pomahala  nazaj in ugotovila, da sta se ves čas, ko se je ukvarjala s plavolasko, Exene in Liam vneto pogovarjala in si pripovedovala neverjetne zgodbe in občutke. To jo je iskreno precej razžalostilo. Nadela si je poker obraz in pogled spet usmerila na drugo stran letališča, vendar plavolaske ni bilo več tam. Vstala se je in odkorakala v bližnjo trafiko ter si kupila paketke bombonov. Z njimi je odšla nazaj na klopco, kjer se je nadaljevalo vneto pogovarjanje. Čez čas so se v ravni vrsti skobacali na letalo. Tik pred vkrcanjem je Liam Elisi iz rok strgal letalsko karto in jo predal Exene, Elisi pa je dal njeno karto. Pomislila je, da želi sedeti z njo, saj se poznata dlje kot onadva.

Elisa se je zdela živčna. Že zaradi nervozne narave se ji je srečanje s plešastim pregledovalcem letalskih kart zdelo prav mučno. Stala je za petimi ali šestimi ljudmi in prav nikogar ni bilo tako hudo strah kot njo. Kri v žilah ji je ledenela in ponovno vrela kakšnih pet do deset minut, seveda pa v tistem trenutku ni imela razčiščenega dogovora s časom. Do srečanja s pregledovalcem si je že napol pojedla vse nohte na rokah in te so se ji precej tresle, ko mu je pod nos pomolila letalsko karto. Ta jo je čudno pogledal in se ji celo nasmehnil. Elisa pa je le globoko vzdihovala in če je ne bi ta gologlavec brž spustil naprej, bi vse grehe priznala, pa če jih je zagrešila ali ne. Po spoznanju, da se ni zgodilo prav nič hudega, se ji je kamen odvalil od srca. Široko se je nasmehnila.

Ugotovitev, da sta se Exene in Liam seveda usedla skupaj, medtem ko je Elisa na čisto drugem koncu letala sedela s poraščenim moškim s prekomerno telesno težo in z neprijetnim zadahom, ni bila prijetna. Ni mogla zanikati, da je bila na Exene kanček jezna, še bolj pa na Liama. Kako je lahko to storil, ko pa sta sama bila boljša prijatelja, kot sta bila onadva. Prav želela si je, da ju Exene ne bi nikoli spoznala. Elisa si je nadela slušalke in ugasnila hrup sveta. Oči so se ji avtomatsko zaprle in sama se je prepustila toku.

Po nekaj urah so prispeli v Veliko Britanijo in se odpeljali v center Londona. Odpeljali so se do hotela Strand Palace, tam razpakirali in že so odšli na ogled prve znamenitosti. Elisa je Exene ves dan postrani pogledovala, Exene pa je to tudi opazila. Seveda ni imela poguma, da bi ji kaj rekla, vendar ji je pogled tudi vrnila. Ogledali so si Buckinghamsko palačo in kasneje odšli še do Big Bena. Elisa ni bila zelo navdušena nad izletom, saj sta Liam in Exene kar naprej šmirala po svoje. V trebuhu je čutila metuljčke. Pa ne takšne, ko se zaljubiš, ali celo, ko si ljubosumen. Metuljčke, ki bi jih sklatil z vej dreves in se zapodil za njimi po hribu navzdol, da bi jih le videl nemočne ležati na tleh. Majhne metuljčke jeze in obžalovanja. Po izletu so odšli na prigrizek in v hotel, kjer se stanje ni izboljšalo. Rezervirani so imeli dve sobi in seveda je moral Liam »stanovati« pri Exene. Eliso je ob novici kar streslo. V risanki se bi ji iz ušes pokadilo ogromno dima in po možnosti bi ji eksplodirala glava. Tako pa je nemočno kot metuljček stala pred Liamom, ki je bil čisto preveč navdušen nad Exene. Še ko sta bila z Liamom sama, je bila Exene njegova glavna tematika In tedaj je imela Elisa dovolj.

Zadelo jo je. Ni mu mar. Nikoli mu ni bilo. K njej je prišel le, ko mu je bilo dolgčas. Vedno je bila druga možnost. In zelo boli dejstvo, da ni pomembno, koliko časa bosta preživela skupaj, vedno bo njegova druga možnost. Ni noben rezervni načrt, kaj šele druga možnost. Nikoli ni bila in nikoli ne bo. Je borka za svoje odločitve v svoji glavi. V očeh si ji lahko videl trenutek, ko se je odločila, da temu ne bo pustila proste poti.

Ko so vsi odšli spat v svoje sobe, si je spakirala stvari in se napotila do recepcije, kjer jo je oblil znoj. Pogledala je proti stopnišču bele barve in upala, da se bo na vrhu vseeno znašel Liam, ki jo bo ustavil kot v filmski sceni. Vendar se ni. Kako bi se vendar lahko, saj ni vedel. Stresla se je in prosila receptorko, naj je nikomur sploh ne omenja, kot da je ni bilo, in že je njena noga prestopila izhod. Nekaj časa je še dvomila o svoji odločitvi. Zapustila je vendar svojega prijatelja. Po drugi strani pa, saj mu je bila Exene pomembnejša.

London je ponoči pravzaprav prekrasen. Vse luči in svetleči napisi vseh barv in oblik. Tako se je Elisa v športnem nedrčku, motoristični jakni in pajkicah odpravila naprej sama. Ni imela pojma, kam gre, kaj šele, kaj bo počela, vendar je preprosto šla. Mogoče bo odšla nazaj v hotel, mogoče ne. V ušesa si je nabijala glasbo z visoko glasnostjo in se tresoče pomikala naprej po osvetljenem pločniku. Oblivali so jo valovi dvoma in strahu in adrenalin je prekašal vse druge hormone v njeni krvi.

Kot da bi jo Bog opozoril, da dela morebitno napako, je začelo deževati. Vsa jeza se je kopičila v njej in samo čakala je, da izbruhne. Prehodila je že kakšna dva kilometra in pol in otežen zrak v njenih pljučih se je začel še bolj sesedati. Bila je že na sredini Londonskega mostu in naenkrat ji je spodrsnilo. S konkretnimi gibi je skoraj naredila salto naprej in nazaj in pristala na tleh. Zaklela je. Zaklela je, in to ne kar tako. Izpovedala je vse možne kletvice, ki jih je pomnila. Pa ne od samega spodrsljaja, od vsega, kar se ji je kdaj koli zgodilo. Izbruhnilo je kot lava v vulkanu. Ni imela moči, da bi se pobrala – le čepela je tam, sredi mostu, in se začela smiliti sama sebi. Mulasto se je namrdnila, iz oči so ji začele liti solze in v prsih jo je začelo ščemeti. Obrisala si je smrkelj pod nosom in naslonila brado na obe koleni. Čez nekaj časa je zraven sebe začutila bližino drugega človeka in kot običajno je pomislila na Liama. Ni mogla pogledati navzgor in je le bolščala v od dežja premočena tla. Ker pojava brez besed ni hotela oditi, je zavila z očmi in pogledala navzgor. Ni videla prav veliko, razločila pa je, da tisto pač ni bil Liam.

Človek je brez besed pokleknil zraven nje in se po kakšnih desetih sekundah usedel. Odložil je dežnik, ki ga je držal v desni roki. Z obema rokama ji je obrisal solze z oči in kljub temu da je bil že čisto premočen, ni dvignil dežnika nad svojo postavo. Potem se je zrinil čisto poleg nje in si objel koleni. Popolnoma brez besed. Oblečen je bil v raztrgano belo majico, ki je mokra postala delno prosojna, na nogah pa je imel nataknjene kavbojke, razrezane preko kolen. Presenetljivo je bil bos, sredi Londona je bil bos! Tega ne vidiš vsakdan. Poleg tega je moral imeti zlato srce.

»Si lačna?« je rekel s precej hripavim glasom.

Elisa je zakašljala in pokimala, nakar jo je prijel za roko in jo odvlekel naprej po ulici. Prišla sta do stare utice, iz katere je neverjetno dobro dišalo. Kar sam ji je naročil pizzo in kokakolo in ji kasneje oboje tudi prinesel. V tisto pizzo se je tako zagrebla, kot da ni še nikoli nič jedla, in ne da bi jo skrbelo, kaj si misli tisti tujec, si jo je stlačila v usta, kolikor je šlo, in glasno zacmokala. Postalo ji je nerodno, pogledala ga je izpod čela in lica so ji pordečila. Iz las ji je še vedno curljala voda in najbrž je smrdela kot polulan cucek. Nasmehnil se ji je in brez besed strmel vanjo, medtem ko je Elisa imela obilno pojedino na tuj račun. S polnimi usti se mu je zahvalila, v odgovor pa ji je le pokimal. Ko je končala s svojim polnočnim prigrizkom, se je uprla na mizo in z veselim tonom dejala: »Torej?«

»Hah, torej?« je začudeno pogledal.

»Ah,« pogledala je v tla in si popravila vezalko. »Jaz sem Elisa,« poravnala se je in naredila napol bočni gib, stegnila je roko čez mizo in se nasmehnila, da so ji iz ust pogledali vsi zobje.

»Jaz sem Jax,« je z rahlim nasmeškom povedal nazaj.

Zastrmela se je v rdeč stol na drugi strani ute in iz sebe ni stisnila niti piska. Jax ji je pomahal in jo s tem vrnil v realni svet. »Ja.«

»Imaš prenočišče za nocoj?«

»Da. Seveda. Ja. Absolutno. Itak.« Po premoru je dodala z nižjim tonom: »V bistvu, nekako,  ne …«

Nasmehnil se je in pokimal, »Torej spiš pri naju.«

Naju? Najbrž ima punco ali celo ženo. Tako prijazen moški ima 200-odstotno partnerko.

Pokimala je in spet pogled usmerila v rdeči stol, ki pa je deloval nekako temneje kot prej.

»Se veliko smejiš?« je vprašal in si popravil pramene z obraza.

»Bolje je biti tisti, ki se je nasmehnil, kot tisti, ki se ni nasmehnil nazaj.«

»Hm …«

Brezvezne pogovore sta nadaljevala še pozno v jutro in okoli devetih zjutraj se je končno malo bolj iskreno nasmehnil. Imel je najbolj prisrčen nasmeh, kar jih je kdaj videla. Takšnega skrivljenega, ne popolnega.

»Si kdaj začutil bolečino jutra, ki prihaja? Pa se ji nisi mogel izogniti, ker ni mogoče ustaviti časa? Ampak si se jo vseeno odločil ignorirati, dokler ni postala že tako neznosna, da je sama zahtevala, da si jo opazil?«

»Ojoj! Naspati se moraš,« je odgovoril z živčnim tonom, vstal in Elisi čez rame ogrnil svojo črno jakno, ne da bi videl, da ima svojo na naslonjalu stola, in jo potisnil proti vratom. Komaj je uspela potegniti svojo jakno s sedeža in že sta bila zunaj. Odpravila sta se naravnost po ulici in nato zavila levo in še enkrat levo. Prispela sta do hiše popolnoma črne barve (vključno s fasado, streho, z vhodom in ostalimi dodatki). Iz žepa je potegnil šop ključev in zaklel, ker ni v trenutku našel pravega. Vrata so se po nekaj minutah iskanja pravega ključa končno odprla.

»Dame imajo prednost,« Elisa je pokimala in vstopila.

Pod v leseni barvi se je svetlikal v popolnosti in stene so bile blede rjave barve s kančkom rumene. Osupla Elisa je ob pogledu na stopnišče, ki se je vilo v naslednje nadstropje, le zazijala.

»Moje stanovanje je številka 9. Samo naravnost po stopnišču in na levi strani boš videla ogromno številko 9. Ne moreš zgrešiti.« S prstom je pokazal po stopnišču navzgor, medtem ko se je preobuval. Stekla je po stopnicah in začela upočasnjevati, da ne bi zgrešila prave sobe. Opazila je, da tokrat ni rekel »najino«, kar jo je, iskreno, precej razveselilo, čeprav jo je bilo strah, da jo bo za vrati čakala zelo lepa, a sitna manekenka, ki jo bo pretepla, ker se je pogovarjala z njenim možem ali fantom. Potem pa jo bo zatlačila v smetnjak in nanj napisala letak, da jo je mož ali fant varal z njo, čeprav tega ni storil.

»2, 4, 6, 8, 9, 10 …« na glas si je brala številke, da res ne bi zgrešila pravega stanovanja. Obrnila se je in stopila korak nazaj. »9!«

Odprla je slabo popravljena vrata, ki so zelo zaškripala. Prva stvar, ki jo je opazila, so bile stene, polne risb. Risba na risbi. Na nekaterih so bile podobe ljudi, na drugih podobe živali in mest, pa tudi predmetov in ogromno drugih čudes, ki niso bila podobna ničemur. Ob vseh prizorih so ji usta ostala kar odprta. Počakala je, če jo bo pričakala kakšna gospodinja, in stopila par korakov naprej. Upala si ni niti prav dihati od strahu. Zavrtela se je in opazila, da je še strop pobarvan v najrazličnejših odtenkih in poln prizorov. Spotaknila se je na svojih nogah in pristala na tleh, kjer je prizore lahko videla še lepše.

»Vau,« je dahnila.

Potem se je sprehodila po popackanih tleh do prve sobe in v njej zagledala še več umetnin in celo kipcev. Oči so se ji zasvetile in hitro je stopila naprej po hodniku. V naslednji sobi sta stali ogromna postelja in nočna omarica. Omar ni bilo. Na nočni omarici je videla svinčnik in list papirja. Brez zadrževanja se je usedla na posteljo in v roke vzela pripomočka. V prsih jo je nekaj tiščalo in roka s svinčnikom je kar sama od sebe začela drseti po podlagi. Sledila je občutkom in ni se ustavila, dokler se ji ni zazdelo, da bi lahko bilo dovolj.

»Tok tok,« se je zaslišal zvok trkanja po vratih. Od presenečenja se je stresla in tako list kot svinčnik sta ji padla na tla.

»Kaj pa počneš?«

Skomignila je z rameni, pobrala svinčnik in papir in ju nervozno postavila na nočno omarico. Zravnala se je in se živčno nasmehnila. Obraz se ji je namrščil, ko ji je pogled spet švignil proti nočni omarici.

»Pokaži,« se je v pričakovanju približal.

Odmaknila je svinčnik in z omarice vzela list. Roki sta se ji tresli kot buldožer na misiji. Nekaj časa ga je še podržala v rokah in mu ga končno nervozno izročila. Ugotovila je, da vendarle ima nekaj po svoji materi, ki jo je tako močno hotela pozabiti. Mama je znala prekrasno risati in pisati. Njene umetnine so bile razstavljene na svetovni ravni in bila je res velika umetniška duša. Elisa ni hotela biti kot ona, ker jo je to preveč spominjalo nanjo in spomin je postajal grenka bolečina, ki se vsake toliko časa vrne. Vrača se in vrača. Znova in znova. Le grenka agonija, ki je nikoli ne zapusti. Čeprav se sliši nesramno in grozno, bi jo najrajši pozabila. Njen prekrasen nasmeh, ki je skozi leta čedalje bolj grenil. Dokler ni potonil v reki blizu dežele sanj. Res je bila umetnica. Umetnica, njeno celo življenje, vse do konca.

»Pa … Pa saj to sem jaz.«

Nekaj časa je nerodno stal v tišini, nato pa je nadaljeval: »Zelo dobro rišeš ...«

»Hah,« se je končno opogumila in spregovorila, čeprav je ostalo le pri vzdihu. Jax je hitro stopil do ogledala, se pobližje pogledal in se dotaknil svojega lica. Nato je s hitrimi gibi primerjal Elisino risbo in sebe. Kar skočil je do postelje in se usedel zraven nje. Risbo je postavil zraven svojega obraza in se občudoval: »Vau!«

Elisi je pogled padel na črno packo na preprogi in ni imela moči, da bi ga vrnila nazaj. Počasi je vstala in čeprav je vedela, da ji nekaj govori, ga ni čisto nič razumela. Pomaknila se je do ogledala in stopila preko nekakšnih kablov in potem odšla naprej po hodniku. Zaslišala je ropot ključev in odpiranje vrat. Žena! Punca! Karkoli! Pogled je usmerjala levo in desno, naravnost in spet v vse smeri. Prišla je do nekakšnega kota in previdno pogledala čez rob stene. Pred vrati je na njeno začudenje stal fant njenih let, svetlo rjavih las, blede, a čiste kože. Slekel si je črno motoristično jakno in se sezuval. Počasi je odvezal prvo in nato še drugo vezalko na starih zbledelih allstarkah. Poravnal se je in pogled mu je obtičal na Elisi. Nekaj časa je brez besed strmel vanjo, potem pa je počasi nadaljeval s svojim udomačevanjem. Popolnoma brez besed. Nato se je spet dvignil in se ji sladko nasmehnil ter brez besed odšel mimo nje po hodniku naprej. Obstala je, se s hrbtom pritisnila ob steno, noge pa so ji spolzele naprej in pristala je na zadnjici. Srce ji je hitro ropotalo in komaj se je malo umirila. Glavo je pritisnila ob zid in izdihnila zrak, ki se ji je nabral v pljučih. Objel jo je občutek groze – gotovo je bila videti kot kakšen mrož, ki kuka izza skale. Prišel je nazaj in ji v roke stisnil kozarec, poln vode. Ni se predstavil, ko se je usedel poleg nje in jo gledal. Srknila je požirek vode in ga pogledala nazaj. Vanjo je strmel, kot da bi bila Marsovec, in pogleda ni umaknil niti takrat, ko je opazila njegovo strmenje. Nekaj drugačnega je bilo na njem. Občutek je imela, kot da ga pozna že celo življenje.

»Zanimiva si,« je naenkrat spregovoril.

Pogled je spustila na tla, v njegove nogavice črne barve. Ironično je odgovorila: »Ja, hvala, ne …« Zanimiva je namreč pomenilo grozna, čudna, nenavadna. Predvsem čudna. Najbrž jo je kot marsikdo drug videl kot velikega duševnega bolnika. Velikega duševnega bolnika, ki mu ni pomoči.

»Ampak … v dobrem smislu.« Popravil si je šop las in se nerodno nasmehnil. Pokimala je in po njegovem najbrž še kar delovala užaljeno.

»Nisem hotel biti neprijazen,« je nadaljeval. Deloval je precej ljubko. Občutki ob njem so Elisi švigali sem ter tja, a kljub vsemu je morala pozabiti, kaj je občutila. Imel je namreč prisrčen obraz, ki je kar kričal, da ji bo zlomil srce. Mogoče ne danes ali jutri, vendar je to definitivno sporočal. Kljub temu se je prepustila. Kako butasto od nje. Človek bi rekel, da bi lahko že vedela; da bi se lahko že naučila. Pa se očitno ni, kljub vsemu se ni.

Sklonila se je bližje in njuna obraza sta bila narazen samo približno pet centimetrov. Popravila mu je lase za uho in se nasmehnila: »V redu je.«

V trenutku je zardel in sunkoma vstal. »Moram na WC.« Pokimala je in stopil je do naslednjih vrat, kjer je bila toaleta. Tako je počakala, da je opravil svoje, in sproti razmišljala o mnogih stvareh. O prav vsem. Ko je prišel nazaj, sta se pogovarjala, kako bi oba rada odšla stran. Pogovarjala sta se o glasbi in risanju, pa o motorjih in svetu dandanes. Na koncu sta bila že kot dve babici na kavici sredi nedeljskega popoldneva. Postajala sta čedalje bolj zaspana in lahko je bilo videti, kako so jima oči počasi lezle skupaj. Elisa je predlagala, da bi odšla spat, in naenkrat ugotovila, da je naredila napako. Situacija namreč ni bila najlepša. Imela je možnost spati na tleh ali pa z njim v njegovi postelji. Odločila se je seveda za posteljo in ker je bil tak kavalir, se je ponudil spati na tleh, da bi imela več prostora na postelji in bi se lahko naspala. Kot uvidevna punca je to odklonila in odstopil ji je delček devetdesetcentimetrske postelje. Končala sta skoraj eden na drugem. Oba sta smrčala in Elisa je bila v tem pogledu še hujša kot on. Vsake toliko časa se je prebudila in ga brcnila, da se je utišal. Po nekaj urah sta se zbudila bolj kot ne naspana. Ker je bila Elisa prej pokonci, je odkorakala proti kuhinji, kjer je ugotovila, da v hladilniku ni ogromne zaloge. Omarice so bile prav tako prazne. Niti ene posode nista imela. Tako je sedela na kuhinjskem stolu s krulečim trebuhom in strmela v belo steno. Pridružil se ji je Jax in razložil, da je spoznala njegovega brata, ki pa naj ne bi bil dobra družba. Po njeni presoji se je zdel precej dobra. Ampak kdo je, da bi lahko ocenjevala ljudi, ki jih skorajda ni poznala. Jax je imel razmršene lase in nekaj mu jih je štrlelo čez oči. Prav tako je imel lica obarvana v rožnatem odtenku in bil je pretežno zelo vesele volje. Omenil je, da njegov bratec menja punce hitreje kot svoje spodnjice in nekaj o bolečini in grenkobi, ki jo pusti za sabo. Čez nekaj minut je Jax odšel na neznano delo in spet je ostala sama. Stisnila je noge k sebi, se popraskala po glavi in zavzdihnila. Pojma ni imela, kje je, kaj počne in kam bo nadaljevala svojo pot. S hitrim gibom se je odrinila od stola in pristala na tresočih se nogah. Skozi vhodna vrata je zadonel zvok petk in prestrašila se je. Srce ji je skočilo v zadnji žep na hlačah. Pogledala je levo in desno, da bi se prepričala, da ni nikogar, in že odhitela skozi vhodna vrata. Kaj je razmišljala? Verjetno čisto nič. V njeni glavi je rjovel cel orkan. Ni hotela biti krivec in preprosto jo je popihala. Počasi je zaprla vrata, da ne bi zaloputnila. Obrnila se je in odhitela po lesenem stopnišču navzdol in še skozi ena vrata naravnost v kaos. Ulica je bila polna ljudi, ki jih še nikoli ni videla. Pogledala je na desno in se napotila na levo. Počutila se je, kot da bi pred čim bežala in najbrž tudi je, pa o tem ni bila prepričana. Mogoče celo sama pred seboj. Postal ji je precej všeč in jo je prestrašilo dejstvo, da bi se lahko nanj navezala ali pa še kaj hujšega. Če odide zdaj, ne bo pretirano oškodovana, on pa prav tako ne. Tako kot je rekel Jax … Prinaša solze. On lomi srca …

Švignila je čez prehod za pešce in se ustavila v trafiki, kjer je ugotovila, da nima denarja. Poiskati si je morala prevoz, saj ni hotela tam ostati niti minute več. Noge in roke so se ji začele tresti in oblil jo je znoj. Ta ji je začel močiti majico in čelo, kapljico za kapljico. Trafikanta je vprašala za kakšen zastonj prevoz in odkorakala stran brez nasmeška na obrazu. Bil je zelo slabe in nesramne volje, mimogrede. Obupana je hodila naprej po ulici, nakar je nekdo potrobil čisto za njenim hrbtom. Srce ji je spet skočilo v hlače, vendar je zvok ignorirala. Trobljenju je sledilo še žvižganje. Obrnila se je in z začudenim pogledom zagledala fanta iz stanovanja, tistega, ki se je preobuval in z njo imel dihjemajoče pogovore. Obstala je ob pogledu na najbolj nor motor, kar jih je kdaj koli videla, in kako noro dober je bil on na njem. Umaknila je pogled in se obrnila za 180 stopinj. Brez prevelikega obžalovanja je začela hoditi naprej. Slišala je ugašanje motorja in kar naenkrat jo je spodneslo. Ko se je končno zavedla, kaj se dogaja, je bilo že prepozno. Posadil jo je na motor in se usedel pred njo, vžgal motor in se obrnil nazaj. Zavzdihnil je in ji prijel roke ter jih dal na svoje boke. Nekaj je zamrmral in prižgal motor črne barve. Ta je močno zahrumel. Speljal je in prijela se ga je zelo močno. Zaslišala je njegov smeh in kako je še bolj pritisnil na plin, namesto da bi na zavoro. Motor je zahrumel še glasneje in skoraj sta se že peljala po zadnjem kolesu. Malo naprej od betonske džungle se je tu in tam prikazal kakšen košček trave in čez čas je bilo te celo več kot betona. Kdo bi si mislil, da ni vsa Britanija umetna in narejena iz cementa in opek. Peljala sta se namreč nekam v onstran, par kilometrov iz Londona. Ustavil se je na eni od bencinskih črpalk in odšel v trgovino po dve energijski pijači in čokoladico. Sama je odšla do majhnega gozdička ob strani, kjer je stala miza z dvema klopema in se zleknila na mizo. Pogled je usmerila naravnost, navzgor proti nebu, in se nasmehnila. Adijo, Liam. Adijo, Exene. Adijo, Jax. Adijo, kdorkoli jo je že pripeljal sem. Ker Elisa gre sedaj stran od vsega in vseh. Ni odšla ravno nekam daleč. Ravno dovolj daleč, da je več kot polovica naštetih ljudi ne bo več našla, le nekdo. Nekoliko žal ji je bilo za Jaxa, saj ji vendar ni storil ničesar žalega. Mora priznati, da ga bo pogrešala. Brez dvoma.

Sama je bila zatopljena v svoje misli z vsemi svojimi možganskimi celicami, ko je vanjo naenkrat priletela čokoladica. Stresla se je od presenečenja in se usedla pokonci. Začel se ji je smejati v obraz in spil požirek energijske pijače. Z rokavom črne jakne si je obrisal ustnice, na mizo je postavil še drugo pločevinko in jo potisnil proti njej. Brez besed se je usedel zraven in srknil še en požirek. Zavzdihnil je in se nasmehnil ob pogledu na cesto pred njima.

»Naredi mi uslugo in mi reci, naj grem stran …« je zašepetal in jo pogledal.

Začudeno ga je pogledala in prasnila v smeh. Malo je manjkalo, preden bi se začela na polno smejati. V odgovor mu je samo pokimala in se mu kanček nasmehnila. Ker pa je kljub svoji zelo resni prošnji ostal resen, jo je zaskrbelo. »Zakaj?«

Nasmehnil se je in iz svojega prednjega žepa vzel škatlico cigaret. Začel je odkimavati in si počasi odprl škatlico. Iz nje je potegnil eno cigareto ovalne oblike in si jo z vžigalnikom ob vpihavanju prižgal. Globoko je vzdihnil in jo pogledal. »Na koncu se nočem plaziti za tabo. Nočem se plaziti za nikomer. Sploh se nočem plaziti.«

Kljub temu da stavka ni natančno razumela, je globoko pogoltnila slino in pogled usmerila v roke med svojimi nogami. Prisedel je bližje k njej in ji s svojo roko poravnal glavo. Oči je imel usmerjene natančno v njene in nekaj časa je samo strmel vanjo, kot bi bila edina stvar na tem svetu. Za trenutek se je ustavil čas. Za trenutek so avtomobili prenehali s trobljenjem, ljudje so utihnili in ves svet je obstal. Misli so ji švigale: »Ali me bo poljubil?« Čeprav do tega ni prišlo, se je svet skoraj ustavil, pa četudi le za hip. Nato je hitro pogledal stran, kar je uničilo trenutek. Začudeno ga je pogledala in ker njena glava ni bila zmožna stati pokonci, jo je naslonila na njegovo ramo. Začutila je, kako mu je poskočilo srce. Z levo roko jo je objel okoli ramen in jo stisnil k sebi.

Ni vedela, zakaj jo je vzel s sabo, kamorkoli je že šel. Sama se je obnašala grozno, ker je odšla. Niti besedice ni komentiral o njenem odhodu, kaj šele o ženski s petkami. Bilo ji je v veselje, da je to storil, saj se o tem res ni imela namena pogovarjati. Prav tako pa je bila bistra odločitev, da jo je vzel s sabo. S tem ji je naredil ogromno uslugo, saj tega najbrž ne bi mogla narediti sama. Najverjetneje bi pristala v groznem položaju, pri dveh ljubčkih, in samo misel na to jo je zgrozila. Odločila se je sama kreirati svojo prihodnost in ni je imela namena prepustiti v roke drugih, četudi so ali bi morebiti lahko bili blizu nje. Mogoče pa je vedel, da nima iti nikamor drugam. Mogoče …

Odšla je na bencinsko toaleto. Korak za korakom, s svojo značilno hojo. Prišla je do bledih zelenih vrat in jih odrinila s poti. Zavila je desno in se obrnila proti ogledalu. »Phhh!« Pogledala se je v oči in si spustila čop. Narastek je imela že zelo viden in ker je bila njena naravna barva rjava, je bilo videti že precej čudno. Z desnico se je pobožala po desnem licu in po levem ji je spolzela solza. Ni imela konkretnega razloga za jok, pa se ji je navzlic temu po vlakcu na licu spustila množica solz. Naenkrat je po radiu zaslišala pesem Song 2 skupine Blur in vesela je vzkliknila: »Vu hu!« Zavrtelo se ji je pred očmi in morala se je prijeti pulta, na katerem so bili pritrjeni umivalniki. Sklonila se je naprej in naredila enega najgrših obrazov stoletja. Na usta se ji je priplazil nasmeh. Poravnala se je in skozi ista vrata kot prej odšla v bližnjo trgovino, kjer se je na smrt sprla s trgovko in le malo je manjkalo, da bi ji kar sama odtrgala lažne trepalnice z oči. K sreči je prišel njen ljubljeni rešitelj in brez besed plačal za barvo. Nejevoljen jo je pogledal ob odhodu iz trgovine in pljunil žvečilno tja nekam v travo.

»Moraš vedno povzročati toliko težav?« se je namrščil in napihnil balonček z drugim žvečilnim, ki si ga je malo prej dal v usta.

Glavo je naslonila nazaj in porinila roke v žepe. »Hm!« Z roko se je obrisala okoli nosu in ga pogledala izpod čela. Poželjiv nasmeh mu je v odgovor prijetno obvisel na njenih ustnicah. Popolnoma vseeno ji je bilo.

Sonce je začelo zahajati in začelo se je temniti. Kljub temu da je bil videti, kot da bi ga zjutraj pojedla pošast in ga kasneje izbruhala, je hotel ostati buden celo noč. Sama si je imela čas pobarvati lase in se še malo urediti. To je storila kar na bencinski toaleti. Ko je tako stala pred ogledalom s sveže pobarvanimi blond lasmi, ji je poskočilo srce. Bila je čista kopija svoje matere. Stresla se je in iz žepa potegnila škarje. Z rahlo jezo je odrezala prvi pramen. Nato še drugi, tretji in nadaljevala, dokler ni bila zadovoljna z izidom. Kanček obžalovanja se ji je začel pretakati po krvi, po žilah modre barve. »Pff …«  Okoli dveh zjutraj sta se dobila na parkirišču pri motorju. Bila je nervozna, saj ni vedela, kakšna bo njegova reakcija. Mu bo všeč? Mu ne bo?

»Takšna si, kot da si ugriznila strelo in te je ta usekala nazaj z milijoni vatov,« se je pošalil. Nato pa ji je s prsti prevetril lase in si ob tem grizel spodnjo ustnico. Obrnil se je stran in se nasmehnil. »Ah, pridi.« S prstom je namignil, naj se usede zadaj, in to je tudi storila. Kljub temu da ga še sploh ni dobro poznala – sploh ni vedela njegovega imena – mu je zaupala, in to precej. To dejstvo jo je iz dneva v dan bolj strašilo.

Peljala sta se naprej in zavila na avtocesto. Peljala sta se mimo nekakšne nesreče. Precej ironično, da te zbije reševalno vozilo, kajne? Elisa je opazovala panične ljudi, ki so v stiski hiteli na pomoč oškodovanemu. Nekateri v joku, drugi v jezi, tretji v histeriji … Naslonila se mu je na hrbet in opazovala drvenje črt na sredini ceste. Popolnoma ji je bilo vseeno, še vedno. In verjetno ji je bilo prvič v življenju popolnoma vseeno, ker je bila natanko tam, kjer je hotela biti in s komer je hotela biti. Prelivali so se ji občutki veselja in olajšanja, a stiskanje pri srcu ji ni bilo v pomoč. Za trenutek je zaprla oči in pred njo se je ustvaril črn zid, ki se je začel potapljati, in prej ko slej je zaspala.

Noč kar ni in ni minila. Prevozila sta celo noč in polovico novega dne. Brez tehtnega razloga sta se ustavila na še eni bencinski črpalki. Počasi je stopil z motorja in parkrat poskočil, da je sprostil noge. Stresel se je. Lasje so mu štrleli prav na vse strani.

»Poslušaj. Bi šla z mano na koncert? Potreboval sem nekoga, da bi šel z mano. Bi …?«

Niti ni omenil, kdo igra, in že je bila za. Morda je samo želela preživeti še več zanimivega časa z njim ali pa je tega prekašal kak drug razlog, s katerim ni bila seznanjena. Tako sta natočila poln tank in se odpeljala naprej brez kakšnih drugih motenj. Po kakšnem kilometru se je iz prednjega dela motorja začelo zelo čudno kaditi. »Tresk!« in že sta zopet zavijala s ceste in nadaljevala pot peš.

»Srce me boli, ko te tako gledam. Tako nemočnega. Brez vsakršne iskre veselja,« so mu iz ust letele medene besede.

»Žal se najina pot tu konča. Pogrešal te bom neizmerno.«

»Ah, daj, pridi!« se je Elisa namrdnila, saj je sama že naredila dosti korakov pred njim in on še kar ni krenil. Ni ji bilo jasno, kako lahko nekdo govori z motorjem lepše kot s kakšnim dekletom oziroma osebo na splošno. In takšna oseba lomi srca? Se ji je kar zdelo, ja.

»Že grem!«

Prisopihal je do Elise in skupaj sta nadaljevala pot. Sopihajoče jo je komaj dohajal. Sama je delala dolge in hitre korake, ki jim je bilo težko slediti. Roke je imel ob sebi in za trenutek sta se dotaknila. Srce ji je poskočilo in umaknila je roko. Na koncu sta prispela na nekakšno parkirišče. »Kateri ti je všeč?« je po celi večnosti spregovoril. S prstom je pokazala na nekakšen poltovornjak rjavkaste barve. Nekako ji je padel v oči. »Dober okus imaš, moram priznati.« Pokimala je in se končno nasmehnila.

»Znaš prižgati avto na kable?« Ker je po vprašanju ostal le začudeno tiho, je nadaljevala: »Pstt!« Odkorakala je do avta in se prepričala, da ni nikogar, ki bi jo lahko videl. Potem je nežno poskusila odpreti vrata in ta so bila odklenjena. Kako priročno. Splezala je na sprednji sedež in počasi spravila avto v pogon. Pridružil se ji je med ploskanjem. Čutila je lahko, kako so ji pordečila lica in koža se ji je kar naježila. Spustila je ročno in pritisnila na plin.

»Ha ha, poglej to,« se je začel smejati, ko je iz predalčka vlekel vse vrste stvari. Med drugim je našel na pol pojedene Oreo kekse, neuporabljene kondome, različne vrste osebnih dokumentov, prazno denarnico in sliko morebitnega lastnika. Slika je bila naravnost moreča.

Kmalu je ura odbila sedem in odpraviti sta se morala na obljubljeni koncert. Prispela sta v napol napolnjeno dvorano, kjer sta zaznala ogromno dobre energije. Stal je zraven Elise in se ljubko smehljal. V očeh si mu lahko videl, kako srečen je. Tako – prav srečen. Srce je Elisi spet poskočilo, ko so se na odru prikazali člani njene takrat najljubše glasbene rock skupine. Toliko časa, kot se je drla njihove pesmi s strehe sirotišnice, je moralo nekaj pomeniti. Zakričala je, ga pogledala in spet zakričala na polna pljuča. Od veselja ga je objela in parkrat poskočila. Začudeno jo je gledal in lahko je videla, kako se mu je na spačenem obrazu naredil še širši nasmeh. Ljudje okoli nje so jo gledali in jo z očmi zabadali po vsem telesu, a ji je bilo vseeno. Stegnila je roke močno v zrak in poslušala kako Slash zažiga na kitari. Že po njihovi peti pesmi je bila že čisto izmučena od skakanja, kričanja in mahanja z rokami. Če bi jo lahko oželi, bi iz nje pritekel čisti adrenalin. Ker so jo zelo, zelo bolele noge, jo je posadil na štuporamo že ob prvem jamranju. Ljudje okoli njiju so grdo gledali. Najbrž so bili ljubosumni. Kričali so in se metali drug po drugem, znoj je kar plaval po zraku. Morala pa je priznati, da se ni še nikoli tako zelo zabavala. Okoli polnoči se je koncert končal. Zapodila sta se iz dvorane, vendar jo je namesto proti izhodu vodil v drugo stran. Posumila je, da gre na stranišče, ker pa jima ni nihče sledil, ji je postala situacija zelo čudna. Ker mu je zaupala, se ni precej sekirala, bilo pa ji je kanček tesno pri srcu.

Obnemela je, si pomela oči in totalno zmrznila. Dojela je namreč, da sta v zaodrju. In pred njo je stala legendarna skupina, ki jo posluša že od malega. Njen motorist je podal roko glavnemu pevcu Axlu in ga objel. Pogled ji je švigal med obema in srce se ji je s polno močjo odbijalo od reber. Nekaj sta se začela pogovarjati, sama pa je samo stala tam, kot kip, narejen iz mavca. Začutila je tuj objem in ta je čez čas popustil. Pred njo se je pojavila temna pojava s še temnejšim klobukom.

»Am …« je zaslišala glas glavnega kitarista prekrasne rock skupine Guns N' Roses.

O, sveta mati božja, pomagaj mi, o, ljubi bog prekrasni, o krščen Matiček, so se ji podile misli od enega kotička možganov v drugega. Čeljust ji je skoraj padla na tla in slika pred očmi se ji je izostrila. Debelo je pogledala pred sebe in se stresla. Motorist ji je z roko zaprl usta in jo stresel še močneje, kot se je že sama. Večkrat je odkimala. Srce je imela zopet v hlačah in tresla se je kot miška na vodi brez rešilnega jopiča.

»Dan …« je nerodno pozdravila s tihim glasom.

Kitarist se je široko nasmehnil in odzdravil.

Ko je končno prišla k sebi, so bili ostali že v zanimivi debati. Še enkrat si je pomela oči in se glasno nasmejala. Vsi so jo pogledali ob njenem prebujenju in se ji nasmehnili. Stopila je bližje in objela vsakega člana posebej. Kasneje jih je še prosila za avtograme in skupne fotografije. Čeprav ni imela nikogar, pred katerim bi se lahko važila s tem. Ni mogla verjeti, da je vse videla v živo. Parkrat se je uščipnila, da je preverila, če res ne sanja.

Vse se enkrat zaključi in tudi ta legendarna noč se je. Ni še bilo popolnoma konec, vendar to snidenje se je zagotovo končalo. Srce se ji je paralo ob misli na to. Najrajši bi kar z njimi odšla naprej, pa tega seveda ni mogla narediti.

»Aaaa!« je zakričala, ko sta hodila po potki do avtomobila. »O, moj bog!«

V odgovor se je Elisi samo smejal in se naenkrat ustavil. Kot da bi ga nekdo prijel za noge je obstal pri miru sredi pločnika. V glavo mu je svetila cestna svetilka in bila je prepričana, da je ni mogel dobro videti. Brez razmišljanja je s hitrimi koraki stopila k njemu, se postavila na prste na nogah in ga poljubila. Ustnice je imel suhe kot brusni papir in imel je rahel zadah po žvečilnih gumijih. Roke mu je ovila okoli obraza in svoje je ovil okoli njenega pasu. Poljube je vračal s še večjo strastjo. Počutila se je, kot da lebdi. Srce ji je ropotalo kot ropotuljice, ki jih podaš malčku, in lahko je slišala, kako se ji pretaka kri po žilah, lahko je slišala premikanje tektonskih plošč, lahko je slišala grmenje na drugi strani našega planeta. Vse je bilo popolno. Vsaj tisti trenutek. Malce se je sklonil in postavil roko za njeni koleni. S sunkom jo je dvignil in odnesel proti avtu. Levo roko je imela ovito okoli njegovega vratu in glavo naslonjeno na njegova prsa. Srce mu je ropotalo še huje kot njej. Tak tak tak tak. Prihitela sta do avtomobila in posadil jo je na prvi sedež. Sam je sedel za volan in jo pogledal z nekakšnim sijajem v očeh, ki ga prej ni bilo videti. Z nekakšnim zadovoljstvom. Nagnil se je naprej, jo pobožal po licu in poljubil na čelo. Ustnice je imel tople, ko so se dotaknile njenega čela. Počasi je zasukal ključ v avtomobilu in odpeljala sta se. Vseeno ji je bilo, kam gresta, samo, da sta skupaj. Samo to ji je bilo pomembno.

Prispela sta v bližino nekakšne reke ali potoka. Elisa je lahko slišala pretakanje vode in iskreno jo je to precej umirilo. Bilo je temno, a se ni imela namena precej posvečati okolici. Zadnji del poltovornjaka je naložil z ogromno blazinami in kovtri. Sploh ni vedela, kje jih je dobil, nekako so se znašli na zadnjih sedežih in samo prestaviti jih je moral na zadnji del avta. Potem jo je odnesel s prednjega sedeža in jo skorajda vrgel na oblazinjeni zadnji del. Zviška je ujel njen pogled in se vrgel zraven nje. Obrnila se je proti njemu in on se je obrnil proti njej. Luna mu je prekrasno osvetljevala oči, barve najlepšega, najčistejšega, najnežnejšega oceana, kar ga svet premore. Nasmehnil se je in ob kotičkih oči in ust so se mu naredile očarljive gubice. Luna mu je obsevala polovico obraza, ravno dovolj, da ga je lahko videla.

Včasih moraš pozabiti, kaj čutiš, se je zamislila, nakar je misel kar zbledela ko sta se njuni ustnici spet dotaknili. Ponovno in ponovno. Ozračje se je hitro segrelo in postajalo jo je strah, kaj se bo zgodilo naprej. Naenkrat pa se je odmaknil in se zazrl onstran. Postavila se je v sedeči položaj in ga pogledala z ogromnim vprašanjem nad glavo.

»Naredi mi uslugo in mi reci, da naj grem stran,« je ponovil, kot je rekel že enkrat prej. Elisa je odkimala in zamrmrala.

Spet se je obrnil k njej in jo pogledal naravnost v oči. »Potrebujem te,« je tiho rekla.

Sladko se je nasmehnil, a nasmeh je hitro izginil. »Potrebuješ nekoga ali potrebuješ mene?« je odvrnil z zelo resnim tonom. V odgovor se je nagnila naprej in ga zopet poljubila. »Boš moja samo sedaj ali boš moja tudi jutri?« je nadaljeval. Pogoltnila je slino in se nasmehnila, saj so ga oblivali isti strahovi kot njo, vsaj tako je mislila. Objela ga je in skupaj sta se skotalila nazaj. Na obrazu je imel zamišljen izraz, kot da sprejema zelo pomembno odločitev. Takšno, ki lahko spremeni vse. Elisa se je ulegla ob njegov bok in se nanj naslonila. Čeprav nič ne traja za vedno, je ta trenutek občutila kot večnost. Slišala je lahko, kako je vdihoval in izdihoval isti zrak kot ona, ob spremljavi potoka ali reke. Stisnil jo je še bližje in preplavil jo je neverjeten občutek, ki ga še nikoli ni doživela. Popravila si je rokave in zarila obraz v njegovo majico. Globoko je vdihnila težek zrak, ki je rezal globoko skozi njena pljuča, in se nasmehnila. Njegov vonj jo je razveselil, da se je nasmehnila z vsemi mišicami na obrazu. Dolgo časa je čakala na nekoga, ki bi ji vlival isti občutek, kot takrat, ko pride na oder tvoj najljubši zvezdnik.

»Jaz sem Elisa,« je izdavila čez nekaj trenutkov nerodne tišine.

»Oli,« je odgovoril.

Obrnila se je na trebuh in ga pogledala v njegove oceanske oči. »In ves ta čas sem te v moji glavi klicala motorist, tisti tip ali pa kaj takšnega!« Nasmehnil se je in jo stisnil k sebi.

»Poleg tebe sem tako neobvladljiv,« se je še enkrat nasmehnil in še bolj iskreno. »Nikoli se nisem ukvarjal z drogami, ker ne maram občutka, da se ne morem obvladati. Ti pa mi, že odkar sem te spoznal, mešaš glavo.« Sploh se ni zmenila za to, da je popolnoma ignoriral njeno trditev. Bil ji je všeč, definitivno.

»Verjamem, da imaš v očeh ujet ocean,« je preklopila temo. »Veš, kaj obožujem na tebi?«

»Kaj?«

»Lahko razberem, da si srečen,« je dahnila. Kot takrat na koncertu – čista sreča. V to je bila popolnoma prepričana.

»Hah, kako?« se je začudeno približal njenemu obrazu.

»Tvoje oči. Smejiš se s svojimi očmi.«

Videla je, da je ni ravno razumel, vendar je doumel bistvo, jo stisnil k sebi in jo celo poljubil na čelo. Kako resnično.

»Kako si sploh prišla v London, ti, Evropejka?« Oboževala je njegovo čelo, ko je bil radoveden, zaskrbljen ali prestrašen. Nagubalo se je in bilo videti tako neizpodbitno očarljivo. Ob pogledu na njegov obraz se je počutila kot v periferiji svoje zdrave pameti. Daleč daleč stran od centra. V očeh si ji lahko videl ogromno rdeče srce, ki je vse bolj bilo le zanj.

»Dolga zgodba, pravzaprav.«

»Imam čas.«

Pomislila je, kaj se bi lahko zgodilo, če bi zanj odprla svoje srce. A za pravo odločitev je bilo prepozno, saj, kot pravijo, ne moreš izbirati, v koga se zaljubiš. Zaljubljenost, ko čustvo prevladuje nad razumom. Oh, ja.

Tako mu je povedala vse. Od sirotišnice, Liama, do njegovega brata Jaxa, do Exene in o tem, koliko stvari je hotela velikokrat povedati, pa je vedela, da bi s tem razžalostila veliko ljudi. Zato jih je zadržala zase, jih pokopala v svoje misli in lahko le čakala, kako so jo počasi začele delati žalostno. Končno je imela občutek, da jo nekdo razume. Čeprav je bil občutek po vsej verjetnosti lažen, ji je bil všeč. In čeprav bo najbrž odšel kaj kmalu, ji je bilo prav v tistem trenutku vseeno – spet. Zaprla je usta in mu spregovorila v stotih molčečih načinih. Upala je, da vse tisto o njem ne drži. Ali pa vsaj ne v njenem primeru. Upala je na filmsko sceno ali prizor v knjigi, ki si ga v mislih predvajaš še mesec po prebrani knjigi ali filmu, ki si ga gledal.

Ker se mu ni dalo iti po pijačo v trgovino, se je za to misijo javila Elisa. Trgovina je bila le nekaj ovinkov stran. Sprehodila se je po vročem asfaltu. Pograbila je nekaj piva v zelenih steklenicah in ga odnesla do blagajne. Trgovka jo je sumničavo pogledala in jo preverila od nog do glave.

»To boš pila?« jo je začudeno vprašala. Elisa je nekako skomignila in nejevoljno žvečila žvečilni gumi. »Oprosti, ampak ne zgledaš mi dovolj stara,« je nadaljevala.

»Bi morala piti pri določeni starosti?« se je Elisa naredila neumno. »Ker mi tega nihče ni niti omenil.« Spet je skomignila, napihnila balonček in s steklenicami odšla iz trgovine. »Hej!« se je zaslišal glas za njo, vendar se ni ponovil. Brez oziranja nazaj je nadaljevala pot. V desni roki se ji je sprožil sredinski prst. Počasi je prispela nazaj do avtomobila, kjer je našla Olija že spečega. Steklenice je postavila v avtomobil in eno od njih skoraj razbila. Ko je počilo, se je zelo ustrašila. Potem se je vrgla na postlan zadnji del avtomobila. Prevrnila se je in se naslonila na Olija. Navdušila se je nad občutkom, ki ga je dobila. Nekakšno žgečkanje v trebuhu, metuljčki, kot pravijo. Popolni trenutek se je nadaljeval, dokler ni začel smrčati. Smrčanje je pokvarilo vzdušje.

Zbudila se je ob zvoku ptičkov in šumenju vetra med drevesnimi vejami. Prav tako je bilo slišati šumenje potoka ali reke v bližini. Sanjsko, kajne? V vratu jo je zagrabil krč in parkrat je morala zaokrožiti z glavo. Ob njej, presenetljivo, ni bilo nikogar. Skobacala se je z blazin in nekajkrat poskočila po travi za avtomobilom.  Kot nekakšen Ladon (100 glavi zmaj v grški mitologiji) je zazehala na vsa usta in z rokami zakrilila po zraku. Začutila je rahlo bolečino v trebuhu in pogledala navzdol. Zagledala je dvojico rok, ki so se ji ovile okoli trebuha. Sledil je hihitajoč smeh in roke so še bolj stisnile. Še preden se je sploh lahko prepričala, kdo stoji za njo, so ji noge že bingljale nad zemljo.

»Daj me dol!« je začela godrnjati še in brcati sem ter tja po vlažnem zraku.

»Hahaha, tudi prav.«

Obrnila se je in skočila Oliju v objem. Roke je ovila okoli njegovega vratu in se iskreno nasmehnila. Nasmeh vendar ne pomeni nič, če ni iskren, nekaterim ljudem bi bilo pametno to tetovirati na čelo. Ko smo že pri tatujih – rokavi so se mu zavihali navzgor in na njegovi koži so se prikazali tatuji, ki jih prej ni opazila. Pogladil jo je po laseh in se približal njenim ustnicam. Preden pa sta se lahko njuni ustnici spojili v eno, je odmaknil obraz in odkorakal v kabino avtomobila. Sledila mu je na temen avtomobilski sedež. Pogleda za spremembo ni uprla vanj, ta se je ustavil na nalepki, ki je napol visela z vetrobranskega stekla.

Zagnal je motor in ta je močno zaropotal. Stopil je na plin in hitro sta se odpeljala naravnost po ne ravno najbolje prevozni poti. Srce ji je močno ropotalo in skoraj skočilo iz svojega mesta v telesu. Naenkrat se je upočasnil in ustavil. Stopil je iz avtomobila in močno zaloputnil z vrati. Slišala je preklinjanje. Za njim je izstopila tudi Elisa in se ukleščila okrog njega.

»Ljubim te,« je naivno dahnila. Ni mislila, da bo to kdaj rekla. Ob izgovorjenem jo je preplavila neznosna bolečina in nasmehnila se je. Nasmehnila se je, kljub bolečini. Izpulil se je iz njenega prijema. Pogledal jo je in se nasmehnil. Prav nikoli se ni še tako sladko smejal. Nekaj časa je še bil tiho in globoko je pogoltnil slino.

»Kako lepo. Veš, zaradi neznanega razloga rad lomim srca deklet.« Njegov glas ji je donel v ušesih kot najljubša pesem in besedilo jo je lomilo. Obstal je. Tišina mu je preplavila polobli možganov in že je nadaljeval: »Tisti dober občutek. Ko pustim, da se dekle zaljubi vame. Oči, ki se svetijo v mesečini ob pogledu name. In ustnice, ki od sreče kipijo, da bi lahko po njih tresoče tekel med. Čakajoče na poljub. In tresk v zenici oči, ko jim povem, da jih zapuščam, kljub kul obljubam. Tisti …« Pokašljal je, pogledal Eliso in v očeh našel pogled, ki ga je pričakoval. »Ta občutek.« Glas se mu je lomil in ob govorjenju mu je šlo kanček na jok. Lahko je videla, kako so se mu solzile oči in kako ga je glas vsake toliko časa pustil na cedilu.

Pokimala je. Iz sebe ni stisnila niti črke in zavzdihnila je. Sapica, ki je pihnila iz njenih ust, je zaplesala po zraku. Srce se ji je lomilo na milijone koščkov. Tako kot mnogokrat ga je spet zlomila sila drugega človeškega bitja. Vesela je bila, da si je vzel čas, da ga je sprva sploh zacelil. Toda sedaj to ni pomenilo čisto nič. Vsak pogled, vsaka beseda ali dejanje – to ni pomenilo nič. Sedaj je čisto sesuta stala pred njim s tresočimi koleni. Ni mogla verjeti, da sedaj stoji pred njo in ji pravi, da je bila vse ena velika šala. Da je bila ona ena velika šala. Najbrž bi to morala že pričakovati, toda bil je oseba, ki ji je vlila upanje. Vendar to je pričakovala in ignorirala. In po vsej verjetnosti je bilo kaj drugega od nje preveč pričakovati. Bil je oseba, ki si je zaslužila celotno vesolje, in ona je bila samo zvezda. Pa vendarle je mislila, da mu pomeni več; da mu pomeni vse. Vseeno je upala na filmsko sceno in prizor iz knjige, ki se ti po mislih podi še dolgo.

Počasi je obrnila nogi in poravnala pogled naravnost. Iz oči so se ji po licih ulile solze, naravnost dol do brade. Kapljale so še nižje, na oblačila in na tla. V prsih jo je močno ščemelo in tiščalo. Najrajši bi vse skupaj pozabila in se še v istem trenutku zakopala na licu mesta. Žal ni imela te možnosti. Sprijazniti se je morala z vsem, kar se je zgodilo – pa če je hotela ali pa ne. 

»Ne joči. Prosim, ne joči. Ne prenesem, če jočeš. Prosim, prenehaj.« Roke je položil na njena lica in ji sproti brisal solze. »Pri tebi mi to ni bilo tako lahko, da boš vedela. V mojih pljučih so pognale rože ob sami misli nate. In čeprav so bile lepe, nisem mogel dihati.« 

Pogled je usmerila naravnost in naredila par korakov naprej. Slišala je lahko, kako še nekaj govori za njenim hrbtom, a se ni ozirala. Bolelo jo je. Tako pri srcu kot v pljučih in po celem telesu. Korak za korakom je stopala naprej z vedno večjo bolečino. Pred sabo ni videla niti pet metrov, zaradi slapa solz, ki ji je lil po obrazu. Hodila je hitreje in hitreje. 

»Tečem?« si je zašepetala sama pri sebi. Obnemela je. 

»Zakaj tečem?« je ponovila in zaustavila tempo. 

Prijela se je za prsni koš in počasi izdihnila utesnjeni zrak. Škripajoč zvok se je razširil po planjavi. Mogoče pa tako mora biti. Mogoče mi je usojeno ostati sama za veke vekov. »Mogoče ...« so ji švigale misli, »mogoče.«

Nekaj časa je še postopala sem ter tja, potem pa je zavila v bližnjo ulico z motelom. Čim se je popolnoma umirila, si je najela sobo in se tudi tisti trenutek zaklenila vanjo. Noč je nadaljevala v hotelski sobi z natanko isto številko, kot je bila tista, ki je visela na vratih prejšnjih hotelskih vrat, v katerih je stanovala nazadnje. Okna so se rosila ob dežju, ki je lil z neba, in po strehi se je širil zvok padanja dežnih kapljic ob strešnike. Zvenelo je romantično, pa ni bilo niti kapljice romantike v njeni fantaziji »veselja«, ki jo je preživela tisto noč. Ni vedela, ali bi se rajši vrgla s stolpnice ali pa pregriznila samega krokodila. Jeza se ji je nabrala okrog ušes ob sami misli na vse skupaj. Kasneje pa jo je prelila žalost. Izpraznila je mini bar, ampak nobena količina alkohola ga ne bo privedla nazaj do nje, to je vedela. Razen če se ji zmeša in ga vidi v prividih. Tudi to se lahko zgodi, vendar ni ravno nekaj, kar si želi.

Petinštiridesetletnik v modrih hlačah in beli majici je Elisi v sobo prinesel povabilo. Potrkal je na vrata in se predstavil takoj, ko jih je odprla. Najbrž ga je pred njo veliko ljudi že hladno- krvno odslovilo. Trebuh mu je globoko segal pod pas hlač in po vsej verjetnosti se sploh ni zavedal, da bi bilo pametno obleči večje. Brezvoljno ji je predstavil dogodek, ki se bo dogajal nekaj dni kasneje. Deloval je vzvišeno in poln samega sebe, kljub temu da ni bilo na tem svetu nikogar, ki bi bil rad v njegovi koži – sploh pa ne v njegovih hlačah. Prsi je imel večje od Elisinih in če bi bilo primerno, bi moral nositi nedrček. Tako pa je bilo to za moškega srednjih let nesprejemljivo. Iz brade mu je molila kopica kocin, podobnih tistim na prašičih, in nos mu je molil visoko v zrak. Arkade je imel močno poudarjene, prav tako nosni greben. Rjavkaste oči za očali so mu molile iz jamic, kjer bi morale biti. Nasmehnila se mu je in sprejela povabilo, le zaradi vljudnosti. V roke ji je potisnil letak in nadaljeval svojo pot brez besed. 

Noči še kar ni in ni bilo konec. Vlekla se je še počasneje kot polž na dirki avtomobilov. 

Napočilo je jutro, kajpada, in sicer po zelo dolgem času. Odvlekla se je do najbližje trgovine in si s preostankom denarja kupila zajtrk. Ta je bil sestavljen iz večinoma že pripravljenih izdelkov in mleka. Zajtrk si je privoščila kar na klopci pred trgovino. Bila je kot lutka v izložbi zaradi vseh pogledov, ki so strmeli vanjo. Morala je priznati, da ni bilo najbolj prijetno. 

Lase je imela razmršene na vse strani in njen zadah bi lahko zavohal par kilometrov daleč. Na svoji desni je lahko videla nabit koš za smeti. Kljub temu da je bil že poln, so ljudje vanj še in še tiščali nove in nove smeti. Najbrž je to bolje, kot da bi jih vrgli naravnost na tla. Po drugi strani pa so zaradi prenapolnjenosti vseeno padle in niso s svojim početjem naredili nič dobrega. Kot ljudje. Če se v razmerju ne trudiš in takoj obupaš, razpade. Če se v razmerju trudiš, vseeno razpade – čez čas. Brez smisla. Če ne prej, razpade, ko nekdo umre. In druga oseba je žalostna in prizadeta. Pri smeteh pa seveda ne pride do prizadetosti in žalosti. Razen mogoče pri kakšnem norcu, ki se ukvarja s smetmi in jim nameni čisto preveč časa. Kot njene misli takrat, s katerimi se je čisto preveč ukvarjala.

Tako je Elisa obsedela, preden je ugotovila, da ob njej ni nikogar več. Nihče ni strmel vanjo, nihče ni vedel, ali še sploh obstaja. Strmela je predse in brez kakršnih koli gibov negibno poslušala zvoke okolice. Čeprav je mislila, da se je v tistem trenutku njeno življenje zaključilo, se je to vendarle nadaljevalo. Prsni koš se ji je venomer dvigoval in spuščal; nosnice so se ji kljub vsemu širile in ožile. Iz minute v uro, čas je še vedno tekel. Nič se ni spremenilo – razen njene volje. Vse je ostalo enako – razen nje. Odločila se je, da nekaj takšnega ne bo zaznamovalo njenega življenja. Vsekakor je bila živa. V tistem trenutku, kasneje in potem. 

 

***

Sprehajala se je po parku in poslušala petje ptic. Vse je zvenelo tako harmonično, tako lepo. Ljudje bi nas grdo gledali, če bi se postavili na sredino ceste in kričali. Pri pticah pa je to sprejemljivo. Usmerila se je proti hotelu. Ob poti si lahko videl cveteti vse vrste rož in grmičevja. Krasili so jih raznobarvni kamenčki in pesek. Kislo se je nasmehnila, saj ji to ni bilo ravno všeč. Seveda so cvetovi lepi, vendar hitro umrejo, ovenijo, in to ni ravno najlepše sporočilo, sploh ne za mladino.  

Že je bila pred hotelom. Stala je pred ogromnimi visokimi vrati in se spraševala, če bi sploh vstopila. Z nogo je udarila ob tla in šla noter. Ni je ravno mikalo, da bi se smejala vsemu živemu, kar je prilezlo mimo. Presenetilo jo je kot strela z jasnega. Tisti letak izpred nekaj dni, to je danes. Zardela je ob misli, kakšna bo videti na takšni svečani zadevi. »Eh.«

Ozrla se je okoli sebe in skomignila z rameni. Vseeno ji je bilo, kakšna je, in prav nikomur se ni nasmehnila. Pomaknila se je k mizi s prigrizki. Manjkalo ji ni prav nič. Kljub temu da je bila sama, ni bila osamljena. Prav srečna.

 

Pred njo se je pojavila temna postava. Dvignila je pogled in se nasmehnila: »L-Liam?« 

»Neverjetna si.« 

Hitro je pregledala levo in desno stran, če bi kje zagledala Exene. Presenetilo jo je. Bila je na zadnjem mestu, kjer bi pričakovala, da jo najde nekdo, ki je bil z njenega stališča že pozabljen.

»Hej, sploh ne bom spraševal, kaj se je zgodilo, vendar mi obljubi, da mi boš nekoč povedala.« Ni bil najbolj umirjen, kje pa. Prav tako ni bil žalosten, temveč vesel ob pogledu nanjo.

Elisa je pokimala in vstala. Brez zadrževanja mu je planila v objem. V trenutku je dobila solzne oči, čisto rdeče. Čutila je njegovo težko dihanje za svojim vratom. »Pogrešala s-sem te.« Pritrdil je enako in jo prijel za roko. Začel jo je vleči za sabo ven. 

»Poslušaj, Exe...«

Izpulila mu je roko iz prijema in jezna smuknila nazaj noter. Pa ne zaradi tega, ker je omenil začetek njenega imena. To je zdaj sploh ni več motilo, saj je vedela, da je ni zraven. Zagledala je namreč znan obraz, premočen od dežnih kapljic, kljub temu da ni deževalo. Tistega z morsko modrimi očmi. Oh. Zastal ji je dih, ko je opazila, da jo je tudi on zagledal. Ni hotela, da bi jo ogovoril, saj bi v tem primeru takoj skočila v njegov objem. Brez pomislekov. Pogrešala ga je, definitivno. Zelo, zelo ga je pogrešala. Kot nekakšen duh se je sprehajal po njenih mislih že od odhoda.

Liam je spet prišel za njo in spet začel. Z rokami si je pokrila ušesa in nadaljevala pot proti mizi s prigrizki. Ne, ne bo ga poslušala. Stopil je za njo in ji odtrgal roke z glave. 

»Poslušaj me!« se je razjezil. 

»Mhm,« je Elisa samo zamrmrala. Zavila je z očmi in do njiju je prisopihal mladenič njune starosti. Imel je svetlo oranžne pramene, ki so mu krasili bled, pegast pogled. Pozdravil je in se naslonil na Eliso, da bi prišel do sape. 

»Uf, huh, am, joj …«

Zmedeno sta ga pogledala in se oba prisrčno nasmehnila ob njegovem obrazu. 

»Hej.«

»Hej.«

Pogovor z neznancem se je nadaljeval še dolgo in jo je pomirjal. Nato pa ga je spet zagledala. Njega.

Pogledala ga je in se mu nasmehnila, saj je strmel direktno vanjo. Presenetilo jo je, saj sama strmenje prekine, če jo oseba pri tem zasači. Čeprav je imela pogled obrnjen v drugo smer, je lahko videla, da jo vseeno opazuje. Imel je tisti prekrasen, očarljiv obraz. Oči kot potopljene v ocean … Najraje bi ostala v njegovi bližini, kolikor dolgo bi lahko. A njun čas se je iztekel. 

 

***

 

Kljub temu da nista izmenjala niti besede, sta jo njegov obraz in njegovo ime v mislih preganjala še dolgo po njunem snidenju. Pekla jo je vest, saj ni imela dovolj poguma, da bi lahko začela pogovor. Po drugi strani pa bi ga lahko tudi on …

Minilo je že precej časa. Kakšen mesec ali dva, mogoče trije. Še vedno si je lahko predstavljala vse njegove poteze …

Lahko si je čisto realistično predstavljala njegove modre oči, ki so strmele vanjo tisti večer. Vsako malo podrobnost, ki na koncu še najbolj šteje. Še vedno se je zdelo kot včeraj. Občutek, ki ji je preplavil želodec in pljuča, vse gor do žrela in ličnic. Lahko ga je začutila le ob misli nanj. Mogoče bi se ta občutek spremenil, če bi imela ponovno priložnost snidenja. Kdo ve. Srečna je bila, da se je zgodilo. To jo je zamotilo in zavarovalo pred kruto realnostjo za kar nekaj časa in za to je bila hvaležna.

Ta trenutek bi rada zapravila s stiskanjem njunih prepotenih rok in ob gledanju zelo dolgočasnih filmov. In tega sicer ne bi počela z nikomer! Torej je poseben. Vendar je zanj najbrž le eno od mnogih deklet. Čisto nič drugačno. Čisto nič posebno. Kako znan in pogost občutek. To, da ji kdo obtiči v mislih, njemu pa ne pomeni niti kapljice. Prav žalostno, če veliko razmišljaš o tem.

Vendar se v njeni glavi pogosto dogajajo prave čarovnije. Predstavlja si, kako se s kom zopet snide in se pozdravi, ga objame ... Tudi sanje je ne pustijo na cedilu. Prav zares lepo.

Sedaj je vesela, sedaj je prav zares srečna. Zdaj nikogar ne potrebuje za svojo srečo. Srečo si ustvarja sama. Nikogar drugega ne more kriviti za svojo žalost. Sama se je v svoji glavi odločila biti srečna, srečna je postala in srečna je. To jo bo spremljalo za vedno. Misel, da njena sreča ne temelji in ne sme temeljiti na nikomer drugem kot na njej sami. Sama si izbira tako družbo, vse, kar počne in celo misli. Sama je srečna prav zase in za nikogar drugega. Nikomur drugemu v korist ali veselje. Zase. Ker ona šteje in je pomembna, ker si to zasluži.

 

***

»Elisa, pridi no.«

»Že grem!« se je zadrla v odgovor dvojici, ki jo je čakala pred vrati njihovega skupnega stanovanja.

»Saj veš, da ne smemo zamuditi že prvi dan službe. In še preobleči se moraš!«

Odločno se je napotila proti vrhu kamnitih stopnic, proti svoji prihodnosti.