Glasovalna številka: PR128

Karolina Pernek

LINA

OŠ Duplek

 

Prvo poglavje: KDO SEM IN KAJ POČNEM?

Sem Lina. Stara sem 12 let in prihajam iz Maribora v Sloveniji. V prostem času rada plešem in igram flavto. Imam sestro Majo, ki je stara 10 let. Živiva skupaj z mamo in očetom.

S sestro se vsak dan odpraviva v šolo. Tam se imam večinoma lepo. Meni najmanj ljub predmet je angleščina, Maji pa so trenutno še všeč vsi predmeti. Po šoli se zmeraj odpraviva domov. Večkrat gremo s prijateljicami na sladoled, pozimi pa se družimo na snegu.  Zelo rada imam testenine, zato so na našem meniju večkrat na teden. Maja obožuje fižol, jaz pa ga ne maram. Ob popoldnevih se odpravim na trening plesa. Všeč mi je že od mojega petega leta. Tam imam veliko prijateljic: Lily, Saro, Polono in mnoge druge, seveda pa tudi nekaj sošolk. Plešemo različne plese, najbolj všeč mi je zapletena koreografija, ki se jo učimo čim več časa. Imamo krasno učiteljico. Vsi jo hvalijo. Uči nas že veliko let. Plešemo različne zvrsti in imamo veliko treningov, ampak na vsakem uživamo. Malo manj nam je všeč kondicijski trening. Še posebej zabavno je, ko nam Aleksandra, učiteljica plesa, pove kakšno šalo in potem se vse smejimo. Lily je vedno nasmejana in polna energije. Veseli jo vse, od plesa do nogometa. Edina stvar, ki je Lily res ne mara, pa je boksanje, karate in judo. Sara je mila in ne preveč igriva deklica, ampak je res prijazna. Polona je moja druga najboljša prijateljica. Všeč mi je posebej zato, ker ima svetle lase, pa ne samo to, zelo je dobra v šoli in vedno je pripravljena pomagati. Moja najboljša prijateljica pa je Lana. Zelo dobro se počutim v njeni družbi. Z njo se družim že od vrtca. Najbolj sva se smejali, ko sva morali v šolo prinesti svojo najljubšo plišasto igračko in je ona prinesla volka s čopkom. Zabavava se torej na vsakem koraku, ne glede na to, kje sva.

Ko vstopamo skozi vrata telovadnice, kjer imamo treninge, ne smemo biti glasne, saj moramo sicer dvajset minut krožiti po telovadnici, medtem ko se ostale že učijo plesne korake. Učiteljica nam je tistega dne povedala, na katero pesem bomo plesale na državnem tekmovanju. To je moja najljubša pesem, saj jo izvaja Nika Zorjan, moja najljubša pevka. Hitro smo se ogrele, saj smo bile že na trnih, kakšna bo nova koreografija. Aleksandra nam jo je pokazala. Začele smo vaditi. Aleksandra je pokazala prve tri korake. Vse smo jo gledale. Potem pa smo morale vse ponoviti. Ona pa je med tem štela: ˝En, dva, tri ,...ˇ Potem pa je pokazala še druge gibe, spet smo vse ob njenem štetju ponovile koreografijo.  Premikale smo se po telovadnici in plesale. Naučile smo se kar nekaj, želele smo še več, a nas je čas prehitel. Saj veste, dve uri hitro mineta. Odpravile smo se v oblačilnico. Še malo sem se lahko družila s svojimi prijateljicami, počakala sem še sestro in napotili sva se proti avtu, v katerem naju je že nestrpno čakala najina mama. Vse sva ji povedali. Vključile smo tudi radio, na katerem se je predvajala zelo dobra pesem. Pele smo si in se veselile. Lily mi je obljubila, da me bo poklicala, zato sem hitro poiskala telefon, ampak v moji torbi ga ni bilo. Takoj sem povedala mami in smo se ustavile na bencinski črpalki. Preiskale smo cel nahrbtnik, a ga ni bilo. Odpravile smo se proti plesnemu društvu. Iskale smo, a brez pomena. Telefona nismo našle. Mami mi je celo posodila telefon, da sem lahko poklicala Lily in svoje prijateljice. Nobena ga ni imela. Zelo sem bila razočarana in potrta. Mami pa še bolj, saj sem pred tremi dnevi dobila novega samsunga. Povedala sem seveda tudi očetu. On je bil šele jezen, postal je ves zaripel. Odšla sem v posteljo. Premetavala sem se in nisem mogla zaspati. Cel čas sem razmišljala o svojem telefonu.

 

Drugo poglavje: KAKO SE ZADEVA »POGREŠAN TELEFON« NADALJUJE               

Ko sem se zjutraj zbudila, sem se takoj spomnila na moj telefon, ki ga sem ga izgubila. Še enkrat sem preiskala sobo, a ga nisem našla. Oblekla sem se in pohitela v šolo, saj sem bila že pozna.

Želim pozabiti, da nimam telefona a mi to ne gre dobro od rok. Po pouku želim poklicati Lily, ampak nimam telefona. Želim igrati igrice, pa jih ne morem. Nič ne morem storiti.

Končno je prišel čas za plesne vaje. Tam mi je uspelo pozabiti na igre in druge zadeve, povezane s telefonom. Vadili smo koreografijo in se jo učili. Aleksandra je ves čas ponavljala: »Vaja dela mojstra,« me pa smo jo dopolnile: »Če mojster dela vajo!« S tem smo jo ujezile. Pogovarjala sem se s Sabino, ki ima zelo dober smisel za humor. Povedala sem ji, kakšen je moj telefon in jo vprašala, če ga je kje videla. Nasmehnila se mi je sreča, kajti rekla mi je, da ga je danes videla v roki Jane. Če še ne veste, je Jana sestrina najboljša prijateljica. Takoj vem, da je tudi moja sestra vpletena v moje izginotje telefona. Ko sem prevrtela film prejšnjega večer, sem ugotovila, da moja sestra Maja res ni hotela govoriti o telefonu, ko sta jo mami in oče zasliševala. Vendar slabih novic ni bilo konca. Ko sem se pogovarjala s Sabino, si je Lily zvila gleženj. To nas je vse zelo razžalostilo, saj je Lily najboljša plesalka v skupini. Lily sem tolažila dokler ni prišla njena mama, nato pa smo se skupaj odpeljale v bolnico na pregled.

Ko smo prispele do bolnišnice, se je že spuščal mrak. V čakalnici je bila gneča in medicinska sestra nam je pojasnila, da bomo morale čakati uro ali dve. Z Lily sva se spogledali in nisva mogli verjeti, kakšno smolo imamo. Čakale smo in čakale, zdravniki pa so klicali vse druge paciente, le Lily ne. Postale smo lačne. Ne boste verjeli, a tudi sedenje te naredi grozno lačnega. Stopile smo do avtomata s sendviči, rogljički in mnogimi drugimi stvarmi. Meni je takoj padel v oči rogljiček z mareličnim polnilom, enako si je zaželela tudi Lily. Kupile smo si tudi pijačo. Rogljiček je bil grozno dober. Kazalec na uri pa se ni premaknil niti za milimeter. Postalo nam je dolgčas. Lily mi je pokazala dobro igrico na telefonu. Povedala sem ji tudi, kdo ima verjetno moj telefon. Zelo se je začudila in rekla, da sestre ne kradejo. Jaz pa sem ji odgovorila, da je moja sestra malo drugačna kot ostale. Na zaslonu je pisalo, da so pred Lily samo še trije pacienti. Zelo smo bile vesele. Gledale in poslušale smo, kdaj jo bodo poklicali in kaj bodo potem rekli. Končno so jo poklicali. Zdravnik ji je potipal gleženj in si nekaj zapisoval v računalnik. Morale smo oditi še na slikanje. K sreči tam ni bilo dolge čakalne vrste. Počakale smo še pet minut in zdravnik nas je poklical. Lily je dobila mavec. Pozno zvečer me je domov pripeljala Lilyna mama. Z mojo mamo sta rekli še par besed, potem pa sva odšli v hišo. Mami sem povedala, kaj mi je rekla Sabina. Rekla mi je, da bova to razčistili jutri. Takoj sem se počutila bolje. Jutri bo nov dan.

 

Tretje poglavje: PRIPRAVE NA PLESNO TEKMOVANJE

Zjutraj me je prebudilo nežno in sladko sonce. Odhitela sem v šolo. Lily še ni bilo, zato sem se dolgočasila. Pouk se je končno zaključil in odšla sem domov, s sestro pa se skoraj ne pogovarjam. Ko sva prispeli domov, pa mi je mama povedala, da je že govorila z Majino prijateljico in njeno mamo. Telefon je res imela Jana in mi ga je vrnila. Bila sem presrečna.

Na treningu sem Aleksandri povedala, da z Lily ne bo hujšega, ko se je naenkrat pojavila Lily in dejala, da nas je prišla gledat, kako plešemo. Zaplesale smo. Med točko sem bila čisto sproščena. Aleksandra nas je obvestila, da bo danes izbrala, kdo bo šel na tekmovanje. Vse smo nestrpno čakale, katero ime bo povedala. Nisem bila med prvimi petimi. Rekla, je da bo povedala še zadnje ime. Mislila sem, da se mi bo nasmehnila sreča. Na klopi nas je sedelo samo še pet. Zadnje ime pa je bilo Daniela. Nisem bila izbrana. Zelo sem bila žalostna, ker bi mi to plesno tekmovanje res veliko pomenilo. Zvečer nisem morala zaspati. Zbujal me je močan veter, ki je bril okoli hiše.

Naslednji dan se je vlekel tako kot vsi. Popoldne sem spet morala na trening, čeprav mi prvič do tega res ni bilo. Ko sem se preoblačila, je prišla Aleksandra in mi povedala, da na tekmovanju potrebujejo tudi rezervo, če se kateri kaj zgodi. Vprašala me je, če bi bila to jaz. Brez premisleka sem ji odgovorila, da zagotovo.

Plesno tekmovanje se je bližalo in naredili smo tudi načrt, kaj bomo kateri dan počele. Bile smo navdušene in presrečne. Izbrale smo si lahko tudi oblačila, v katerih bomo nastopile. Aleksandra nam je predlagala bolj rumeno-vijolično barvo, a nam je izbiro vseeno prepustila. V trgovini si je vsaka najprej poiskala obleko, ki ji je bila najbolj všeč. Potem pa smo vse zložile na en kup in izbrale najlepšo. Malo smo se prepirale, a ni bilo večjega problema. Izločile smo obleke, ki nam sploh niso bile všeč. Odločiti smo se morale le še med tremi oblekami in ena izmed teh je bila tista, ki sem jo izbrala jaz. Odločale smo se in na koncu izbrale mojo obleko, ki je bila vijolična z bleščicami. Aleksandra nam je prepustila tudi izbor ličil in kako se bomo naličile. Poskusile smo z več variantami. Na koncu pa smo se odločile, da si bomo na veke namazale vijolično barvo, na njo pa posule bleščice. Ustnice pa si bomo namazale z vijolično barvo. Ko smo to povedale Aleksandri, ni mogla verjeti, da imamo pri takih letih že takšen okus za obleke in ličila, ki se ujemajo. Ura je bila že pozna, zato smo se poslovile.

Ko sem vse povedala mami, je bila navdušena.  Le še en dan nas je ločil do tega, da odpotujemo v Nemčijo. Zelo sem bila neučakana. Zbudila sem se vesela. Odhitela sem v šolo. V šoli sem vse pisala in poslušala, kaj so govorili učitelji. Bili so zelo presenečeni. Po šoli pa se nisem dala motiti in sem odhitela domov in si pripravila torbo za potovanje v Nemčijo. V torbo sem zložila vse potrebno in trikrat preverila, ali sem spakirala obleko in ličila.

 

Četrto poglavje: KONČNO ODPOTUJEMO

Končno je prišlo jutro. Doma sem vzela kovčke in se napotila k zajtrku. Poslovila sem se od očeta in z mamo odhitela k plesni šoli, saj smo se na tekmovanje odpeljali z avtobusom.

Na poti sva se zelo zabavali in si peli različne pesmi. Prispeli sva na cilj. Vse so že bile tam. Pozdravila sem jih in zložila iz avta kovčke. Odpravili smo se na tekmovanje. Na avtobusu je Aleksandra še enkrat preverila, če smo vse prišle. Sedela sem zraven Lily, ki je vseeno šla z nami, da bi nas bo gledala na tekmovanju. Na poti smo se naenkrat ustavili na odstavnem pasu. Vse smo pogledale skozi okno in ugotovile, da je z avtobusom nekaj narobe. Šofer je stopil iz avtobusa in poklical pomoč. Vse smo bile žalostne, kajti popoldne bi morale imeti vajo, ampak je, kot je kazalo, ne bomo imele. Bile smo žalostne in smo izstopile iz avtobusa. K sreči je bila čez sto metrov bencinska črpalka in postajališče. Z Aleksandro nismo odšle do postajališča, saj je rekla, da je preveč nevarno. Ostale smo v avtobusu. Jedle smo čips in se zabavale. Avtobusni šofer pa ni bil preveč vesel, kajti moral je ugotoviti, kaj je z avtobusom narobe. Čez približno eno uro je prišel nov avtobus. Preložili smo prtljago. Lahko smo se odpeljali proti Nemčiji, kjer je potekalo tekmovanje.

Čez nekaj časa smo prispele. Najprej smo odšle do recepcije, kjer smo dobile ključe od sobe. Morale smo oditi v peto nadstropje. Sobe so bile po dva. Z Lily sva že v začetku bili za to, da sva skupaj v sobi. Ostale so se tudi razporedile. Midve sva bili v sobi zraven Aleksandrine. Razpakirali sva prtljago in se navajali na bivanje v hotelski sobi. Stvari sva si zložili na police in ura je bila že toliko, da sva se morali obleči za vajo. Odšli sva na hodnik in tam počakali še druge. Skupaj smo se z dvigalom odpeljali v prvo nadstropje, kjer je bila telovadnica. Vadile smo koreografijo in Aleksandra nam je dala še par dobrih nasvetov. Vzele smo stvari in se napotile k našemu prvemu obroku v tem hotelu, na večerjo. Na začetku sploh nisem vedela, kaj naj si dam na krožnik, saj je bilo toliko dobrih stvari, da so se mi začele kar cediti sline. Izbrala sem si dunajski zrezek in krompir s posebno omako. Na mizo smo dobile še sladico. Bila je kremno rezino. Zelo sem se je razveselila, kajti to je moja najljubša jed. Na poti v sobe smo videle še plakat, na katerem je pisalo, da je danes zvečer disko. Odhitele smo po stopnicah v sobe, kajti imele smo samo še nekaj časa, da si izberemo lepo obleko. Na disku smo zelo uživale. Najprej smo plesale, potem pa so imeli še igre. Seveda smo se jih tudi udeležile. Ob polnoči nas je Aleksandra komaj prepričala, da gremo spat. Kajti čakala nas je pomembna tekma.

Zjutraj smo se zbudile in izvedele, da je Poloni slabo in ima vročino, tako da ne bo mogla nastopati na tekmovanju. Namesto nje bom nastopala jaz. Zajtrk je bil tudi zaradi tega še boljši kot večerja. Na meniju smo imele marmelado iz gozdnih sadežev in mlečni rogljiček. Kaj bi še lahko bilo boljšega. Imele smo še eno vajo. Jaz sem bila na sredini, tako kot je bila Polona, preden je zbolela. Zelo sem se potrudila.

 

5.poglavje: TEKMOVANJE SE ZAČENJA, HURA!

Že je bilo popoldne. Nastop se je bližal. Nismo se dale motiti. Po telefonu so mi domači zaželeli srečo. Oblekle smo se v svetlikajoče obleke in ena drugi namazale oči.  Meni se je tresla roka, kajti prvič bom tekmovala pred toliko ljudmi. Občutki so bili nepozabni.

Z Aleksandro smo odšle v dvorano na drugi strani ceste. Lahko smo odšle skozi stranska vrata. Videla sem zaodrje. Bilo je čisto drugače, kot sem si predstavljala. »Čez približno pol ure se bo začelo tekmovanje,« nam je prišla povedat organizatorka. Bile smo že čisto na trnih. Trenerka pa nam je še povedala, da smo na vrsti druge. Vprašale smo jo še, koliko ekip je prijavljenih. Odgovorila nam je, da deset.

Tekmovanje se je začelo. Napovedovalka je napovedala prvo točko in nato še drugo. Nekaj težav nam je povzročalo razumevanje, a se nismo dale motiti. Pripravile smo se na nastop. Prva točke niti nisem mogla gledati. Preveč sem bila živčna. Pomirile smo se in že se je začela glasba za naš začetek. Priplesale smo na oder in po nekaj gibih smo se sprostile. Nastop je tekel gladko, zmotile smo se le enkrat, ampak se niti ni videlo, kot nam je kasneje povedala Aleksandra. Uspel nam je celo najtežji korak, na kar sem bila najbolj ponosna.

Po nastopu smo odšle v dvorano gledat še druge nastopajoče. En plesni klub je imel podoben korak. Nismo bile jezne, ker smo vedele, da ne morejo posnemati. Ker smo sedele na balkonu, smo videle tudi žirijo, ki so jo sestavljali sami plesni mojstri. Po vseh nastopih smo morale spet v zaodrje, kajti sledila je razglasitev rezultatov. Zelo se je vleklo. Najprej so povedali, kako in na kakšen način so se odločali. Polovice nisem razumela. Potem so pa razglasili peto mesto in četrto in tretje in drugo mesto. In druge smo bile me. Aleksandra nas je prijela za roko in nas peljala na oder. Vsaka je dobila bronasto medaljo in pohvalo, na kateri je pisalo naše ime in priimek. Bila sem vesela in presrečna. Vse smo dobile pohvalo, tudi Lily.  Po končani prireditvi so v zaodrju pripravili tudi piškote in sok. Pozabavale smo se in potem odšle v hotel.

Poklicala sem mamo in očeta. Bila sta zelo vesela. Povedali so nam tudi, da lahko gremo danes v dvorano, ker je potekalo tekmovanje Miss smešnih frizur. Z Lily pa sva rekli, da ne greva, ker sva preveč utrujeni. Aleksandra se je strinjala. Z Lily sva najprej pospravili stvari v kovček in si iz obraza sprali ličila. Preden sva šli spat, so nama še rekli, da naslednji dan odidemo iz hotela že ob sedmih zjutraj. Prebudili so naju žarki sonca. Ura je bila komaj šest, a sva se morali obleči. Pohitele smo še na zajtrk in se odpravile domov.

Ni mi bilo žal, da sem se prijavila in da so me potem izbrali. Pred plesnim klubom so me že pričakali starši in sestra. Pokazala sem jim, kaj sem dobila in zabavali smo se še celo popoldne. Kljub začetnim zapletom se je vse dobro končalo. Za dežjem vedno posije sonce.