Glasovalna številka: PR129

Lia Horvat Zupančič

MOJA ZGODBA

OŠ Duplek

 

Leto se je obrnilo in spet je prišla jesen. Ptice so se selile, drevesa pa so se obarvala v ognjene barve. Dnevi so bili krajši, noči pa daljše. Marsikdo je komaj čakal šolo. Tudi midve z mojo najboljšo prijateljico. Letos sva postali sedmi razred in to je pomenilo, da zamenjamo šolo. Tukaj je tako, da vsak učenec v sedmem  razredu nadaljuje šolanje na drugi šoli, kjer ostane  do devetega. Pa da začnem od začetka.

Pozdravljeni, sem Tara. Živim v kar velikem mestu. Naša hiša se nahaja v prav lepi soseski. V njej živim z mamo in očetom, sestra pa je že na faksu. Letos grem v sedmi razred, ampak mislim, da to že veste. Tam bom poznala samo svojo najboljšo prijateljico Majo, toda moja mami govori, da si bom našla veliko novih prijateljev že prvi dan. Da vam predstavim še svojo sestro Nives. Ko je hodila na to šolo, je bila zelo priljubljena. Bila je med navijačicami, imela pa je tudi najlepšega fanta na šoli. Nikoli ni imela na sebi trenirke, ampak se je vedno  oblačila moderno. Noben dan ni oblekla enakih oblačil. Mami je bila zaradi tega zelo vesela, popularnost pa to. Toda jaz ji nisem bila niti malo podobna. Bila sem v razredu za nadarjene in nisem želela imeti fanta v sedmem. Nisem si kupovala različnih oblačil za vsak dan. Biti navijačica niso bile nikoli moje sanje. Toda moja mami ni bila ravno navdušena nad tem, da nočem biti popularna. In tako se začne ta zgodba.

Dan pred prvim dnem šole je prišla na obisk Maja. Imela je narejen plakat oblek, ki bi jih lahko nosila. Prosila je za moje mnenje in jaz sem ji svetovala svetlo rožnato krilo, belo majico ter sandale. Nad izbiro je bila navdušena in takoj je odhitela domov. Takrat sem se tudi jaz spomnila, da ne vem, kaj bom imela oblečeno. To sem povedala mami in ona me je hotela odpeljati v veleblagovnico, kjer sta z Nives vedno kupovali njena oblačila. Meni se to ni zdela dobra ideja. Ulegla sem se na kavč, zato je mami napisala moji sestri, naj pride takoj domov, saj jaz nočem v veleblagovnico. Ni minilo pet minut, ko je že stopila v dnevno sobo i je začela postavljati vprašanja. Zakaj nočeš iti v veleblagovnico? Nočeš biti popularna?.... Ko je končala z vprašanji, mi je dala list. Bil je kupon za takose. In celo potekel je že. Nives ga je hitro obrnila na drugo stran, da sem zagledala štiri točke, ki jih moraš upoštevati, če hočeš biti priljubljen:

1#Vsak dan nosi nekaj drugega.

2#Postani navijačica.

3#Najdi svojega prvega fanta.

4#Druži se z navijačicami in popularnimi.

Če bi rekla ne ali omenila, da je seznam brezvezen, bi mami in sestra znoreli. Tako sem morala privoliti in malenkost kasneje smo že bile v veleblagovnici. Ogledale smo si vsak kotiček, a jaz sem kupila samo sivo majico. Čudež je bil, da sem sploh kaj kupila. Ko smo prišle domov, je sestra odšla nazaj na faks, jaz v svojo sobo iskati popolno obleko za prvi šolski dan, mami pa z očetom na sprehod. Če ste mislili, da sem kaj našla, ste se motili. Vse se mi je zdelo preobičajno, zato sem sestro preko sporočila prosila za pomoč. Rekla je, naj pogledam v njeno škatlo v omari na hodniku. Tam je bilo škatel na pretek.  Malo sem pobrskala in našla eno veliko z napisom Od Nives. V njej so bile različne majice z motivi različnih društev. Škatlo sem odnesla v svojo sobo in brez težav izbrala temno rdečo majico z logotipom nogometnega društva.

Naslednji dan se je začel pouk. Prvi dan na novi šoli je vedno velika dogodivščina. Spoznavaš nove sošolke ter sošolce, mogoče prijatelje,… Vpišeš se na izbirne predmete ter spoznaš vse učitelje. Z Majo sva zjutraj skupaj odšli na avtobus. Sedli sva zadaj in si naročili, da katera pride prej, čuva prost sedež za drugo. Avtobus nas je po desetminutni vožnji odložil pred šolo. Pozdravili sva se »po najino« ter se druga od druge poslovili. Še zdaj ne vem, kako mi je uspelo priti zadnjo minuto v razred, a prišla sem še pravočasno. Bila sta še dva prazna prostora,  odločila sem se za tistega v predzadnji vrsti. Usedla sem se med dve punci. Tista na levi se mi je zdela zelo prijetna, predstavila se je ter me vprašala, kako mi je ime. Desna soseda pa mi je postavljala veliko vprašanj, opisala mi je tudi celo šolo. V njenem imenu jo je predstavila Kaja, punca na levi. Kaja mi je povedala, da je Ana zelo zgovorna in da si želi postati popularna. Vstopila še ena punca. Ana je hitro vstala. Pomahala ji je in jo objela, ko je stopila do nje. Kaja mi je predstavila tudi njo. Njeno ime je bilo Valentina. Bila je Anina najboljša prijateljica. Tako sem dobila nove tri prijateljice. Po dveh urah, ko smo spoznali že kar nekaj učiteljev, je bila malica. Kaja se ni šalila, ko mi je dejala, da si Ana želi postati popularna. S sabo je imela načrt cele jedilnice ter dvorišča, kjer si lahko malical. Povedala je, da moramo sedeti pri okrogli mizi, toda ne tisti pri smeteh. Tako smo morale počakati nekaj minut, da je zazvonil zvonec in naš načrt, imenovan Priskrbi si okroglo mizo, ki ni pri košu, je že bil v teku. Hitro smo pograbile torbe ter vsakega, ki nam je stal poti, potisnile v steno. Čeprav sem začela teči zadnja, sem bila pri okrogli mizi  prva. Vse so me pohvalile, da zelo hitro tečem. Usedle smo se na klop in začele jesti. Vprašala sem jih, če se nam lahko pridruži Maja, moja najboljša prijateljica. Kaja je bila za, Ana ter Valentina pa ne. Toda nato je prišla na dvorišče punca, obkrožena z samimi starejšimi fanti, tudi Timom. Tim je bil za večino punc najlepši, toda zame ne. Ko sem jim povedala, da je to moja najboljša prijateljica, sta si Ana in Valentina takoj premislili ter spremenili odločen ne v ja. Tako smo se nato ves čas pogovarjale,  od kod smo in kaj rade počnemo. Nastopila je tretja ura in vsaka je morala v svoj razred. Takrat sem zagledala punco, ki me je spominjala na prejšnjo sošolko Doro.   Pogledala sem na uro in ko sem se preobrnila nazaj, je ni bilo več. Odhitela sem v razred in si mislila, da sem pomešala dve osebi. Do konca pouka so bile še tri ure. Minile so zelo hitro. Ko sem prišla domov, je bila doma tudi Nives. Vprašala me je, kaj nosim na sebi in jaz sem ji odvrnila, da oblačila iz njene škatle. Nato mi je povedala, da so to očetove stare majice s tekem, s katerimi je brisala tla. V joku sem odhitela v svojo sobo, kjer sem se hitro preoblekla. Za mano je prišla tudi Nives, s škatlami, ki jih je imela takrat v mislih. Usedla se je na posteljo zraven mene in se mi opravičila. Rekla je, da bi morala biti bolj natančna pri opisu škatle. Tako sem bila spet brez oblačil za jutrišnji dan. Ko je sestra odšla, je v sobo stopila mami. Vprašala me je, če vem, kaj bom imela oblečeno in moj odgovor je bil ne. Takrat je izza hrbta potegnila krilo in prav lepo majico. Od veselja sem jo objela kakor močno sem lahko. Tako je minil moj prvi šolski dan na novi šoli.

Naslednji dan smo imeli predmete po urniku, po kosilu pa tudi izbirni predmet. Ko smo hodile po kosilu do učilnice, smo se pogovarjale o našem izbirnem predmetu. Vse razen mene so se vpisale h gospodinjstvu. To smo ugotovile, ko ni bilo več možnosti za zamenjavo. V tehniški učilnici je bila prosta le ena miza, kar me je razveselilo, ker si nisem želela partnerja.  Toda veselila sem se prehitro. Moj novi partner je zamudil, potem pa še malo hecal učitelja. Učitelj za tehniko se je rad šalil, toda bil je strog pri delu, predvsem zaradi možnih poškodb. Že takoj na začetku mi je dodelil vzdevek Hecka, saj je mislil, da ga hecam glede izpisa. Mojega partnerja, ki ni hotel imeti za partnerico punce, seveda tudi jaz njega ne, pa je začel klicati Frajerček, ker je zamudil in ker se je delal hecnega. Prva ura izbirnega predmeta, torej ta, je bila samo uvodna. S partnerjem se nisva predstavila drug drugemu s pravimi imeni, ampak s temi, ki nama jih je dodelil učitelj. Pogovarjali smo se o ocenjevanju, delu ter pravilih. Po koncu ure sem se odpravila proti avtobusu, ko sem se spomnila druge točke s sestrinega seznama . Postani navijačica. Zjutraj me je Kaja vprašala, če grem na avdicijo, a takrat se še nisem mogla odločiti. Pohitela sem proti telovadnici, kjer so že čakale vse, ki bi se rade pridružile skupini. Tudi Maja, ki mi je povedala, da na to šolo hodi tudi Dora. Ta je stala malo za njo in z veseljem sva se pozdravili. Maja se je začudila, da sem prišla na avdicijo, saj ve, da nisem navdušena športnica. Dora je nato vprašala, če se še spomniva, kako smo se učile kolesa in nam nikoli ni uspelo, zdaj pa že hočemo biti navijačice. Takrat sem se malo zamislila nad svojo sposobnostjo in se že odločila, da bom preizkus preskočila, ko je v telovadnico stopila trenerka. Videla je Majo in jo vprašala, če je ona Nivesina sestra. Maja ji je odvrnila, da ni ona, temveč jaz, ki se odpravljam. Trenerka me je ustavila in mi dala možnost, da sem na vrsti prva. Zavrnitve seveda ni sprejela in tako sem že vedela, da se bom osramotila pred vsemi. Odločila sem se izvesti kolo, saj so vsi govorili, da ni tako težko. In zgodilo se je, da mi je spodrsnilo in sem padla. Na tleh sem ležala dobrih deset minut, pa ne, ker bi me kaj bolelo, pač pa zaradi sramote. Maja in trenerka sta mi nato pomagali vstati in kakor hitro sem lahko, sem odšla iz telovadnice naravnost domov. Ko sem pozvonila, mi je odprla Nives in mi povedala, da ji je pisala trenerka. Naročila ji je, naj jutri med odmorom v času malice pridem v telovadnico. Mami in Nives sta mislili, da sem bila sigurno odlična, jaz pa sem vedela, da to ni razlog.

Celo noč sem sanjala, da moram med malico v telovadnici ponovno izvesti kolo, a nisem zadela. Trenerka me je namreč prosila, če bi hotela biti maskota športne ekipe - opica. Odkimala sem, toda ona je vztrajala. Rekla je, da bom tako del ekipe in da nihče ne bo vedel, da bi to jaz. Na koncu me je nekako uspela prepričati in že sem morala k pouku. Še isti dan sem imela prvi trening. Najprej sem naredila trideset sklec in trideset trebušnjakov, potem pa sem morala pomeriti kostum opice. Maskota se mi je zdela trapasta, čeprav sem v kostumu izgledala zelo dobro. Naslednji del treninga je bilo navijanje ter ples. Delala sem vse mogoče in nemogoče gibe, da sem trenerko spravila v smeh. Po koncu treninga me je pohvalila in me hkrati spomnila, da je prvi navijaški shod že čez dva dni. Odvrnila sem, da komaj čakam in res je bilo tako. Komaj sem čakala, da bo navijaškega shoda konec. To je tisto, ko navijačice navijajo, maskota pleše, gledalci pa presodijo, če bodo tudi oni z navijačicami navijali za  ekipo Opice. Seveda sem bila v svoji črnogledosti prepričana, da bo šlo vse po zlu.

Prišel je dan navijaškega  shoda. Vsa šola se je zbrala v telovadnici. Tribune so bile polne. Bila sem zelo živčna. Nihče me ni smel videti vstopiti v garderobo, pa tudi ne izven nje. Trenerka je poskrbela, da je bila garderoba prazna, ko sem se preoblačila Kaji, Ani, Valentini in Maji sem seveda rekla, da me ne bo, drugače bi kaj posumile. Izmuznila sem se iz garderobe in odkorakala v telovadnico. Vsi so ploskali in se smejali, še jaz nisem bila več živčna. Tako sem začela navijati in plesati. Vsa tribuna je na začetku kričala: "Gremo naši, hej, hej, hej, hej! Gremo naši, hej, hej, hej, hej!....." Potem pa so že navijali: "Opica! Opica! Opica!....." Vesela sem bila, da sem jih pripravila do navijanja. V telovadnico so prišle navijačice ter se postavile v obliko trikotnika. Začele so navijati. Takrat sem ugotovila, da me je to koreografijo naučila že Nives, ko sem bila majhna in tako sem kot opica začela plesti zraven. Vsi so bili navdušeni nad navijačicami, posebej pa nad mano. Navijačice so mi začele kazati, naj preneham, toda jaz jih nisem videla. Plesala sem še naprej, a naenkrat sem mi je zvrtelo. Padla sem na tla. Trenerka je stekla k meni in mi pomagala vstati, vsi drugi pa so mislili, da je to le del nastopa. Sledil je velik aplavz.

Po nastopu sem odšla v tehniško učilnico na tehniko. Prišla sem prva, nekaj minut kasneje so prišli tudi vsi ostali in ura se je začela. Začeli smo izdelovati poljubni predmet iz lesa. S Frajerčkom sva si izbrala hiško. Naredila sva samo ohišje, saj se je ura prehitro končala. Zmenila sva se, da jo bova pobarvala naslednjo uro. Tako je minil še en dan.

Nekaj tednov pozneje je bila tekma opic. Moja nalog je seveda bila, da se spet preoblečem v maskoto in navijam. Tokrat bom morala več navijanja prepustiti navijačicam, saj so bile zadnjič zelo jezne. In tako sem pred začetkom tekme prišla na igrišče ter začela plesati in navijati. Ko so nastopile navijačice, sem stopila na stran k trenerki, ona pa je rekla, naj grem navijati z njimi. Vedela sem, da se to ne bo dobro končalo. Stekla sem nazaj na igrišče in navijačice so me grdo pogledale. Tokrat sem samo skakala na mestu ter na vso moč navijala: "Gremo naši, hej, hej, hej, hej! Gremo naši, hej, hej, hej, hej!" Potem pa se je kar na enkrat v glavi maskote znašla čebela. Čebel sem se že od malih nog zelo bala, saj sem imela z njimi slabe izkušnje. Začela sem mahati z rokami in kričati čebela, ampak vsi so mislili, da še vedno navijam. Ker sem tekala po igrišču zaradi čebele, sem se na koncu zaletela v steber za luč in tako padla na tla. Navijačice so se zbrale okoli mene ter mi hotele odstraniti z glave maskoto, da bi videle, kdo je pod kostumom. Trenerka jim seveda tega ni dovolila, toda Maja mi je uspela povleči maskoto z glave. Ko je videla na tleh ležati mene, je postala še bolj jezna, kot je bila prej. Ni mogla verjeti, da sem ji to prikrivala, čeprav sem ji obljubila, da ji bom vedno vse povedla po resnici. V teh nekaj tednih sem se zbližala tudi s Kajo in postala je moja zelo dobra prijateljica. Tudi ona je bila zelo jezna, ko je to izvedela,  in ni hotela več govoriti z mano. To je bil najslabši dan do takrat. Z mano se ni hotel  nihče pogovarjati, pa še k šolski sestri sem morala iti na pregled. Naša ambulant je urejena in lepo opremljena. Tudi šolska sestra Marta je prijazna. Najprej mi je zmerila temperaturo, pregledala ušesa ter na buško položila veliko leda. Povedla mi je, da bo buška izginila že danes in da ni nič zlomljeno ali poškodovano. Dodala pa je tudi, da me je videla, kako sem tekla do mize za malico in me vprašala, če bi hotela hoditi k vajam za tek. Seveda me ni silila, samo predlagala mi je, da pridem naslednji dan na trening. Odločila sem se, da bom poskusila in če mi bo všeč, se bom tudi vpisala. Šolska sestra mi je nato dovolila iti na uro tehnike, kjer pa mi je Frajerček povedal, da je cel čas vedel, da sem maskota jaz. Zanimalo me je, kako, on pa je odvrnil, da o meni ve več, kot si mislim, pomagalo pa je tudi to, da sem vedno postala živčna, ko je govoril o njej. To uro sva se s Frajerčkom predstavila s pravimi imeni. Jaz sem mu povedala, da sem Tara, on pa meni, da je Jaka. Tako sem dobila tudi enega fanta za prijatelja, ki je bil ta čas edini na šoli,ki se je še pogovarjal z mano. Kmalu je bilo ure konec in ko smo vsi učenci stopili iz učilnic, smo na hodniku bili zagledali plakate za disko naslednjega dne. Čeprav je bila tisti čas glavna novica disko, si še vedno lahko slišal koga reči:" Bzzzzz, čebelica leti!"

 Ko se prišla do svoje omarice, sem zagledala Majo in ker sem vedela, da se me bo izogibala, sem stekla k njej ter se ji opravičila. Odvrnila mi je, da name ni jezna, temveč je zaradi mene prizadeta. Mislila je, da sva postali prijateljici in da si med sabo lahko zaupava. Tudi jaz sem to mislila, ampak mi trenerka ni dovolila, da komurkoli izdam, da sem to jaz. Ker sem vedela, da ni več možnosti, da bi stvari popravila, sem jo samo še vprašala, če gre na ples. Odgovorila je ne, saj bi bila tam osamljena, pa še takšnih stvari nima rada. Potem se je obrnila ter odšla proti razredu. Jaz pa sem se žalostna odpravila nazaj proti svoji omarici in nato domov. Doma se mamo prosila, če lahko greva v veleblagovnico po nove tekaške čevlje. Najprej se je začudila, nato pa je bila vesela, da hočem iti z njo v veleblagovnico. Kupili sva prav lep par črno-roza čevljev. Na poti domov me je odložila pri šoli, jaz pa sem odšla na šolsko tekaško progo. Tam so že bile štiri punce ter šolska sestra Marta. Bila je zelo vesela, ko me je videla. Predstavila me je ekipi, ekipo pa meni. Sestavljale so jo dvojčici Mia in Pia, ter Mojca in Anina. Vsem sem se nasmehnila, potem pa je Marta rekla, naj se pripravimo za prvi krog. Rekla je tri, štiri, zdaj in vseh pet nas je zdrvelo s starta. Na cilju sem bila prva in za nekaj sekund celo boljša od njihovega rekorda. Marta nas je vse pohvalila in naredile smo še nekaj krogov. Po koncu treninga sem se odpravila domov. Po večerji sem se spomnila na Kajo ter Majo in vedela sem, da sem prizadela dve osebi, ki sta moji prijateljici in da si tega ne bom mogla oprostiti. Lahko sem še samo upala, da bo jutri nov dan, nov dan za nove priložnosti.

In že je prišel dan diska. Meni se je zdelo, da poteka pouk še hitreje kot po navadi. Vsi so govorili o spremljevalcih, plesalcih ter oblekah. Jaz pa sem razmišljala samo o tem, kako se bo končala drama med mano in Kajo ter mano in Majo. Nihče se ni pogovarjal z mano. Takrat pa je prišel Frajerček oziroma Jaka in me vprašal, če grem na disko. Odvrnila sem mu, da samo za kratek čas, nato pa me je povabil na sladoled. Povabilo sem sprejela in tako sva odšla do najbližje slaščičarne. Ko sva pojedla, me je pospremil domov in upal, da se vidiva na disku. Takrat sem ugotovila, da Jaka sploh ni tako slab prijatelj. Poslovila sva se in jaz sem stopila v hišo, kjer sta že čakali mami in Nives. Obe sta gledali vame, kot da me prvič vidita in takoj sem vedela, da se bo nekaj zgodilo. Še čevljev si nisem sezula, ko sta me že začeli povpraševati o fantu, ki sta ga videli pred hišo. Večkrat sem jima povedala, da je samo prijatelj, ampak mi nista verjeli. Ne veste, kako sem bila vesela poštarja, ki je malo za tem pozvonil pri vratih. Odprl mu je očka in na hitro preletel, za koga in od koga je pošta. Ustavil se je pri kuverti za Nives, ki je bila poslana z njenega faksa. Nives ga je prepričevala, naj je ne odpre, on pa je ni poslušal, a ko je pismo prebral, se je prijel za glavo. Ugotovil je, da Nives že pol leta ne obiskuje faksa. Mami jo je vprašala, zakaj, ona pa je odvrnila, da zato, ker je študij težak. Priznala je, da ni dobra učenka in da faks ni zanjo. Starša sta ji nato rekla, naj dokonča to leto, potem se lahko prepiše. Nihče od njih pa ni videl mene. Mojega obraza, ki je bil v solzah. Mislila sem, da je Nives doma zaradi mene, da hoče končno nekaj časa preživeti s svojo mlajšo sestrico. Toda motila sem se. Užaljeno sem hotela oditi v sobo, toda Nives me je ustavila. Povedala mi je, da je bilo zelo fajn preživeti nekaj časa z mano ter da bi v vsakem primeru prišla domov pomagat. Nisem vedela, ali naj ji verjamem ali ne, vedela pa sem, da se disko začne čez uro in pol. Prosila sem jo za pomoč in ona mi je z veseljem  pomagala. Naredila mi je kodre na konicah las, me naličila ter mi dala na izbiro dve zelo lepi obleki. Izbrala sem obleko rjavordeče barve, ki je imela tudi nekaj čipkastih rožic. Vsa vesela sem se  pokazala mami in očku, ki sta bila nad mano navdušena. Tudi Nives je bila vesela, da mi je všeč nekaj, kar je naredila ona. Mami pa je imela samo eno pripombo. Lase sem si na poti v dnevno sobo spela v čop, kar ji ni bilo preveč všeč. Stopila je do mene ter mi razdrla čop, tako da sem še vedno imela kodre. Nato sem se od vseh poslovila in se odpravila v šolo, tokrat peš, da bi mi sprehod  zbistril misli. Po dobrih petnajstih minutah hoje sem prispela v šolo. Večina učencev je že bila tam. Nekaj trenutkov za mano sta prišli tudi Maja in Dora. Majo sem ustavila in čeprav je rekla, naj jo pustim na miru, sem jo še kar držala za roko ter ji povedala svoje:" Lahko končava s to dramo? Prosim te. Poznava se že od malih nog. Vedno sva vse počeli ter bili povsod skupaj, ampak vem, da to ne bo večno. Na primer, že zdaj sva se oddaljili in ne zdržim več, da sem skregana s tabo ali s komerkoli. Mi prosim oprostiš? Prosim??????" Maja je pokimala in me objela. Tudi ona je rekla, da ne bo vse tako, kot je bilo včasih in da upa, da bova še kljub temu prijateljici, pa čeprav ne najboljši. Bila sem zelo vesela, da ni več jezna name, samo Kaja mi je še morala oprostiti. Vedela sem, da bo to težje izpeljati, ker sem jo res prizadela. Na žalost je ni bilo na disku, tako da sem nekaj časa plesala sama, potem pa sem odšla v garderobo v telovadnici. Iz svoje športne omarice sem vzela tekaške čevlje in stekla na šolsko tekaško stezo. V obleki, ki sem jo imela za ples, sem naredila kar nekaj krogov, čez čas pa sem se utrudila in se za nekaj časa usedla na klop na začetku. Iznenada se je za mano pojavila Kaja. Rekla je, da ji je moj prijatelj s tehnike povedal, kje sem in da bi se mi rada opravičila, ker me ni poslušala in ker se prehitro razjezi. Na tak način je izgubila že kar nekaj prijateljic. Hitro sem ji oprostila ter se ji nato opravičila še jaz. Obljubila sem ji, da med nama ne bo več skrivnosti ter obljubo zapečatila z mezinčkom. Do naju je malo kasneje stopil tudi Jaka. Vprašala sem ga, zakaj mi sledi, on pa je odvrnil, da se je hotel prepričati, da je z mano vse v redu. Tudi on je prisedel ter me vprašal, kako je ime prijateljici na drugi strani klopce. Predstavila sem mu Kajo, njej pa Jako. Drug drugemu sta se nasmejala ter se pozdravila, Kaja ga je vprašala, kako to, da mu je ime Jaka, če je pri naravoslovju  rekel, da je Mihec. Odvrnil ji je, da je samo meni do zdaj povedal pravo ime, ampak naj to ostane skrivnost. Vsi trije smo se nasmejali. Iz torbe sem vzela stari kupon za takose, na katerega je Nives zapisala točke za priljubljenost in nad njeno ime napisala svojega. Vsako točko posebej sem še enkrat prebrala in jih sproti črtala s seznama. Spodaj, kjer je bilo še nekaj prostora, sem napisala nove tri točke:

1#Bodi to, kar si, ne spreminjaj se zaradi drugih.

2#Delaj, kar te veseli.

3#Sledi sanjam in srcu.

List sem nato zložila ter ga spravila nazaj v torbo. Jaka je predlagal, da gremo nazaj na disko, jaz in Kaja pa sva se odločili, da bova plesali kar zunaj. Plesali sva ter se smejali, pridružil se nama je tudi Jaka. Vsi trije smo se zabavali in ugotovili, da je lahko najboljši prijatelj tudi oseba, ki je prej sploh nismo poznali, pa tudi, da ni pomembno, ali je fant ali punca.

Tako je bilo moje zgodbe konec. Vesela sem, da se je vse to zgodilo, drugače ne bi počela tega, kar me veseli in ne bi imela dveh najboljših prijateljev na svetu.