Glasovalna številka: PR130

Mia Miholič

POMEN ŽIVLJENJA

OŠ Duplek

 

Prvo poglavje: DOLGOČASEN VSAKDAN

Dan se je začel kot vsak poprej, zjutraj sem se zbudila, kot vedno le pol ure pred začetkom pouka. Na hitro sem si umila zobe, oblekla najbolj dolgočasne modre kavbojke v moji rumeni omari in jih kombinirala s športno jopico. Počesala sem si lase, iz njih pa naredila visok čop ter si ga spela s temno lasnico.

»Te danes peljem v šolo ljubica?« zaslišim očeta, medtem ko tečem po stopnicah. Vsak dan me vpraša isto in jaz mu nikoli ne odgovorim. Vedno grem v šolo s kolesom, saj me je sram našega avtomobila. Je okrogle oblike in majhen, vanj se komaj stlačijo štiri osebe. Na umazano zeleni površini so nalepke nogometašev, saj je oče obseden z njimi. Mama mu ga je kupila za lanski rojstni dan. Ko pritečem do predzadnje stopnice, se odrinem in skočim, a ne pristanem tako, kot sem si želela. Spotaknem se čez Nikovo nogavico. Vedno izgublja stvari in nikoli ni organiziran. Star je 18 let in misli, da lahko počne, kar hoče. Ima me za majhno deklico, pa sem samo pet let mlajša od njega. Ima temno rjave razmršene lase, čez katere si običajno povezne kapo s slikami rock bandov. Njegova soba je nasproti moje. Včasih težko zaspim, saj zvečer igra na električno kitaro in ni ravno dober. Vsakič, ko kaj hoče, se začne prilizovati mami. Ker je mamin najljubši, mu vedno popusti. Drugače pa je dober brat, vedno mi pomaga pri nalogi in velikokrat me pohvali.

»Našla sem tvojo nogavico!« mu zakričim v zgornje nadstropje, seveda to povem tako, kot da se mi bodo vsak trenutek ulile solze. Mama že prihiti k meni.

»Si dobro, si se poškodovala?« me zasuje z vprašanji.

»Auu!« zajavkam. Dobro vem, da mi mama vedno, ko me kaj boli, speče nekaj sladkega.

»Ko prideš iz šole, te bodo doma čakale jagodne tortice,« me tolaži. Vstanem s tal ter odšepam do hladilnika. Iz njega na hitro vzamem jogurt, vanj zapičim slamico, pograbim torbo ter odhitim do kolesa. Predem zaprem vrata, še opazim, kako Nik nejevoljno pobira svojo nogavico. Pomaham mami, oče pa se iz zgornjega nadstropja poslovi. Zaprem vrata in se nasmejim v kamero nad njimi. Imamo jo, odkar so nam pred tremi leti vlomili. Na srečo imamo denar skrit v posebnem predalu, ki ga zakrivajo knjige. Vseeno so odnesli kar nekaj slik ter pohištva, a le v spodnjem nadstropju. Skočim na kolo in še vedno srkam jogurt. Začnem goniti pedala. Zapeljem se mimo smetnjaka pred hišo ter vanj odvržem prazen lonček. Enkrat obkrožim sosednjo hišo, ki je obdana z bršljanom. Ne vem niti, če kdo živi v njej. Vedno ko jo zagledam, me spreleti srh. Peljem se mimo sinjemodrega morja. Mirno valovi in se svetlika v soju sonca. Šele pri veliki stanovanjski hiši se zavem, da se vozim po napačni poti. Pogledam na telefon, imam še sedem minut. Zavijem in se v paniki odpeljem proti šoli. Medtem ko si izmišljujem dober razlog za zamudo, se skoraj zaletim v pešca, oblečenega v črn pulover. V ušesih ima slušalke. Jezno si jih izvleče iz ušes in začne kričati name.

»Prekleta mladina! Vas starši sploh vzgajajo?!« Njegove žalitve me sploh ne ganejo. Mirno odkolesarim naprej. Ko končno prispem, postavim kolo v kot ter ga s ključavnico zavežem ob drevo. S torbo na ramenih odhitim v šolo. Stečem do moje premajhne, rumene omarice.

»Pozabila sem ključe!« polglasno kriknem. Čevlje z nogo porinem pod omarice, bundo pa si stlačim v torbo in odhitim v učilnico.

»Oprostite za zamudo. S kolesom sem se skoraj zaletela,« začnem jecljati, ko stopim v razred. Sem povprečna učenka, dobra športnica, a na smrt me je strah javnega nastopanja. Ne maram, da me ljudje gledajo, sram me je. Ni mi jasno, zakaj vedno tako strmijo vame, pričakujejo, da bom najboljša. Učitelj me strogo pogleda. Že od petega razreda mi gre na živce. Pri njem do konca leta napolnimo najmanj pet zvezkov.

»Če še kdaj zamudiš, te bom osebno poslal k ravnatelju,« me nejevoljno pogleda. Da bi prebila led rečem:

»Lahko računam na vas?«

Začne se nosljajoče smejati, kot to zna le on, saj je obseden z matematičnimi šalami.

»Hah, nhaha!« se smeji kar nekaj časa, nato pa resno doda: »Zdaj pa sedi, Nina.«

Medtem ko razlaga nekaj o geometriji, gledam skozi okno. Vidim ptice, ki letijo tako brezskrbno. V tem trenutku se zavem, kako majhen je svet. Potem pa se vrnem v realnost. Ne vem, kakšna oseba je dala zgraditi šolo ob morju, grozno je gledati, kako ljudje uživajo v vodi, mi pa moramo tukaj poslušati dolgočasne debate, ki jih v življenju nikoli ne bomo potrebovali. Zazrem se v uro, še 6 ur in petnajst minut moram trpeti, preden bom lahko končno odšla domov. Naslednja ura je kemija, moj najljubši predmet. Zabavno je mešati tekočine in tvegati, da ne raznese šole. Končno, zvonec, matematike je konec. Učiteljica za kemijo nas že čaka pred vrati naravoslovne učilnice, v njej so nagačene živali, polžje hišice ter živalsko okostje. V učilnici je tudi akvarij s tremi zlatimi ribicami. Učenci iz devetega razreda so jih poimenovali Lučka, Blue in Em. Ko vstopim v razred, opazim da Lučke ni v akvariju. Ko se ura začne, nam učiteljica pove:

»Lučka je odplavala na lepše.«

Vedno si izmišljuje stavke, ki jih nihče ne razume. Nato nam razloži:

»Poginila je.«

Vsi utihnemo. Dobra stran naravoslovne učilnice je bila, da si lahko gledal ribe, medtem ko si se dolgočasil. Zdaj pa sta samo še dve. Spet se spomnim, kako majhni smo. Svet okoli nas umira, mi pa ne moremo storiti nič. Tako šibki smo. Uram sploh ne morem slediti, cel čas me preganjajo grozljive blodnje. Kako dolgo bo svet sploh še obstajal? Kaj se bo zgodilo, ko ga bo konec? Zvonec je naznanil konec pouka. Pojedla sem rogljiček, ki mi ga je spekla mama. Sedla sem na kolo ter se odpeljala proti domu. Ko sem se peljala mimo hiše porasle z bršljanom, me ni zmrazilo, saj se nisem obremenjevala s tem. Razmišljala sem, ali je svet kot ga poznamo resničen, ali je le iluzija. Naslonila sem se na zvonec ter pogledala v kamero. Začela sem razmišljati o prihodnosti. Kaj bo stalo na tem mestu čez tisoč let? Bomo čez toliko časa sploh še obstajali? Bomo še podobni ljudem, ali se bomo popolnoma spremenili? Oče mi odpre vrata. Nič ne reče, kar stoji tam in me gleda. Tudi jaz se ne odzovem nanj.

Potem mi je povedal stavek, ki mi je za vedno spremenil življenje.

 

Drugo poglavje: KAKO NAPREJ

»Veš…« začne tiho govoriti oče.

»Ja?«

»Veš, tvoj, tvoj brat ni dobro.« Zazrem se mu globoko v oči. Ne vem, kaj naj rečem. Spreleti me srh, otrpnem.

»Se spomniš, ko se je prejšnji mesec z avtobusom pripeljal domov…« Ustnice se mu zatresejo, ko mi to govori.

»Takrat so ga začele boleti noge. Že prej je tarnal, da ga bolijo roke, a smo mislili, da ni nič resnega.« Obema se v kotičkih oči nabirajo solze.

»Kaj, kaj je narobe z njim?« kriknem, ne zavedam se, da jočem, opotekam se in skoraj omedlim. Oče me prime pod roko ter mi pomaga vstopiti skozi vrata. V dnevni sobi opazim mamo, kako sedi na stolu, joka. Nosi sončna očala, de se ji solze ne bi videle, ne deluje. Z rokami si zakriva obraz, oblečena je v temna oblačila. Z očetom prisedeva.

»Ne skrbi, Nina, vse bo v redu,« mi zašepeta mama. Oče jo prekine

»Morava ji povedati resnico!«

»Kakšno resnico, kaj mi prikrivata?!«

Mama me poboža po glavi in mi nežno prigovarja: »Vse bo v redu, nič ne skrbi.«

»Prišli so izvidi, danes sva govorila z zdravniki. Tvojemu bratu počasi odmirajo mišice,« mi pove oče. Mama ga dregne, saj opazi moj strah. Zazrem se jima globoko v oči

»Kaj to pomeni?!«

»No, začele so mu odpovedovati mišice,« me, tokrat žalostno, ogovori oče.

»Ali bo…?«

»Zdravniki so rekli, da bolezen hitro napreduje, tako da ne upajo na več kot le nekaj mesecev...« Mama, oče in jaz, vsi jokamo. Objemamo se in tarnamo.

»Nina, Niku še nisva povedala, prosim, ne povej mu. Naj uživa še preostanek življenja, ki ga ima pred sabo.«

Po glavi mi šviga nešteto vprašanj. Brez besed se odpravim proti vratom. Poberem torbo, ki mi je očitno padla z ramen, ko mi je oče povedal za Nika in odidem proti svoj sobi.

Na vratih opazim napis, ki sem ga prilepila, ko sem bila stara sedem let. Nikoli se nisem spraševala, zakaj ga imam še vedno na vratih, danes pa je drugače. S solzami v očeh ga strgam z vrat, zmečkam in vržem na svetlo rjava tla. Odrinem vrata ter brcnem torbo v kot. Uležem se na posteljo, poslikano z motivi ptic. Gledam v strop in pri tem zaspim. Je to pomen mojega življenja? Ali ima moje življenje sploh smisel?

Predrami me oglašanje moje skobčevke Neli. Ima rdeče-belo perje in zna govoriti. Vedno se je rada pogovarjala z mano, danes pa je tiho. Kot da bi čutila, kako se v tem trenutku počutim. Odprem kletko in Neli zajadra po sobi. Nasujem ji nove brikete in nalijem svežo vodo. Usede se na omaro točno pred sliko mene in Nika. Zmrazi me je. Pobožam jo po perju in jo nesem nazaj v kletko.

Spomnim se naloge za glasbo. Napisati moramo melodijo za klavir. Ker ga imam v svoji sobi in ga tudi igram, to ne bo problem. Pri matematiki moramo rešiti dane enačbe. Najprej se lotim matematike. Odprem svoj, s srčki in zvezdicami popisan, zvezek in v levo roko, saj sem levičarka, porinem svoj najljubši zeleni svinčnik in začnem. Ne morem se zbrati, cel čas razmišljam o Niku. Odgrnem zavese in gledam skozi okno. Vidim ljudi, ki pešačijo gor in dol po ulici, da bi prišli do plaže. Velikokrat sem opazila, da turisti s prstom kažejo na našo hišo, saj smo bili skoraj edini v mestu, ki nismo živeli v bloku. Naša hiša je zelo velika in prostorna. Streha je skoraj ravna, saj pozimi ne zapade nič snega. Živimo tik ob morju, tako da lahko vsako jutro vidim valove, ki tolčejo ob skale. Obala je lepo urejena, na rumenem pesku je veliko ležalnikov in senčnikov. Pogled na morje me umirja.

»Nina, večerja!« mi zakliče mama. Odložim svinčnik in se poženem do stopnic. Spet skočim, a tokrat ne pristanem na nosu. Za večerjo je mama spekla palačinke, speče jih le ob posebnih priložnostih. Vsi so že za mizo. Nik se smehlja, mi pa smo na robu tega, da se nam iz oči ne ulijejo solze. Vzamem palačinko in nanjo namažem za centimeter arašidovega masla, na katerega nadrobim koščke čokolade. Ker so palačinke še tople, se čokolada stopi. Zavijem jo v obliko tulca in zagrizem vanjo. Mama ni palačink spekla že celo večnost. Uživam v palačinki, a dobro vem, da mi bo Nik pojedel vse druge, če ne bom pohitela. Mama in oče strmita v krožnik in naju niti ne pogledata.

»Nehajta strmeti v krožnike in jejta!« se s polnimi usti pošali Nik, kot bi bral moje misli.

»Kako se vama zdijo?« s prisiljenim nasmehom vpraša mama.

»Dobre so,« se ji nasmehne Nik. Ko na krožniku zmanjka palačink, odnesem krožnik in odhitim v svojo sobo. Preoblečem se v najljubšo pižamo s samorogi. V kopalnici si najprej pod tekočo vodo sperem usta, nato pa si jih zloščim z zobno ščetko. V moji sobi me Neli pozdravi: »Zdraaavo, zdravoo!«

Stopim bližje h kletki ter skozi rešetke pomolim prst. Po navadi se z njeno majhno rdečkasto glavico dotakne mojega prsta, zdaj pa me ugrizne. Še nikoli prej ni naredila tega. Sploh nisem imela pojma, da lahko to tako boli. Hitro odmaknem prst. Z mize vzamem debelo knjigo s tankimi platnicami, dala mi jo je mama in mi naročila, naj jo preberem. Porinem si jo čisto pred nos. Preberem dve poglavji, nato pa zaspim.

 

Tretje poglavje: V ŠOLI

Zbudim se in pogledam na uro. Tokrat sem še bolj pozna kot po navadi. Nimam si časa umiti zob in izbirati oblek. Iz svoje rumene omare potegnem prve hlače v predalu. Zgrabim še svetlo zeleno kratko majico in si jo potegnem čez glavo. Na hitro si počešem lase ter si nanje poveznem kapo. V torbo si dam zvezke in mavrično peresnico, ki sem jo dobila za božič od starih staršev. Ustnice si našminkam s svetlo roza barvo in si napudram lica. Ko se pogledam v ogledalo, opazim, da nosim raztrgane hlače. Hitro se preoblečem v temno modre kavbojke in stečem iz sobe. Seveda takoj pritečem nazaj, saj sem pozabila torbo. Odprem vrata in pomislim, ali sem kaj zgrešila. Seveda! Odhitim do Neline kletke ter ji nasujem hrano in zamenjam vodo. S treskom zaprem vrata in skočim proti stopnicam. Iz hladilnika pograbim banano, jo olupim in s polnimi usti stečem proti dnevni sobi. Na kavču sedita mama in oče. Pogovarjata se o Niku, saj se mrščita in v očeh se jima nabirajo solze.

»Dobro jutro!« zakličem. Sploh me ne opazita, gledata nek dokumentarec in se pogovarjata, kot da sem nevidna.

»Halo, tu sem!«

»O, zdravo Nina, kako si spala?« me vpraša mama, ne da bi premaknila pogled s televizije. »Zlomila sem si nogo,« se nalašč zlažem, da vidim če me poslušata.

»Odlično,« me po rami potreplja oče. Ker me očitno ignorirata, se obrnem in nadaljujem s tekom proti vratom. Ozrem se nazaj, da preverim, če sta spoznala mojo prevaro. Ne. Očitno jima je vseeno zame. Spet se počutim tako majhno in nemočno. Zamislim se in spomnim na Nika. Mislim, da mu moram povedati za to, sicer bo toliko hujše. Primem za pozlačeno kljuko in jo potisnem proti tlom. Vrata se odprejo. Skočim na svoje svetlo zeleno kolo z rdečimi pikami, ter se odpeljem naravnost proti šoli. Danes uberem pravo pot in se ne zaletim v nikogar. Ko se pripeljem do šolskega parkirišča, opazim Ano. Bila je moja najljubša prijateljica do šestega razreda. Takrat je začela dobivati vedno slabše ocene, začela je kaditi, oporekati staršem in hoditi na zabave. Take je nisem več prepoznala, zato sva se odtujili. Zdaj je najboljša prijateljica z Matejo. Vedno mi je šla na živce, Mateja, ne Ana. Vsakič, ko ima oblečena nova oblačila, se začne postavljati pred fanti in zamahovati z lasmi. To je blazno neumno. Mislim, da nihče noče za prijateljico nekoga, ki vrta po nosu, izda vse tvoje najgloblje skrivnosti, se dela norca iz tebe ter je obupen športnik. Še žoge ni ujela v svojem življenju. Ima slabe ocene, pri učiteljih pa je priljubljena. Ob koncu leta jim vedno nosi darilne vrečke in rože. Ana se nikoli ni hotela družiti z njo, v zadnjih dveh letih pa je postala kot ona. Danes je Ana oblečena v rdeč pulover, ki ga nosi skoraj vsak dan in v svetlo sive športne hlače z belim napisom. Lase ima povezane v francosko kito. Opazim, da si je pobarvala konice las svetlo rdeče. Nosi rdečkasta sončna očala z biseri in uhane v obliki zvezde. Iz avta se steguje roka in ji maha v slovo, verjetno je njena mama. Nikoli je ne pripelje oče, ker dela v tujini. Ana ji pomaha nazaj in začne hoditi proti glavnemu vhodu. V šoli sem kar priljubljena, sploh med fanti. Ne kot zapeljivka, ampak kot prijateljica. Velikokrat jim pomagam z nalogo. Večkrat gremo po pouku skupaj domov. Z nekaterimi puncami iz razreda se sploh ne moreš pogovarjati, saj cel čas klobasajo o fantih, oblekah in na splošno o nezanimivih stvareh. Že kot otrok sem rada igrala nogomet. Zdaj sicer treniram odbojko, ki mi je pisana na kožo. Pri športni vzgoji smo dekleta in fantje ločeni. Ne moremo igrati ekipnih športov, saj večina punc v razredu ne zna ujeti žoge in je podati. Zdaj imam drugo prijateljico. Ime ji je Teja. Zelo sva si podobni, obe ne marava Mateje, sva povprečni učenki in zelo dobri športnici. Še nikoli me ni izdala in to je zelo pomembno. Radi se pogovarjava, a je velikokrat bolna, saj je zelo slabokrvna. No, v glavnem, zelo dobro se razumeva. Ko je Ana pred minuto šla mimo mene, se je delala, kot da me ne vidi. To je še ena stvar, ki mi gre pri njej na živce, ignorira me. Ko pride do vrat, se ustavi, popravi svoj pulover in nadaljuje pot. Vrata odrine kot največja svetovna zvezda. Za trenutek se ustavim, globoko vdihnem svež morski zrak, ki malce zaudarja po izpušnih plinih in s kolesom nadaljujem proti šoli. Kolo samo postavim v kot, saj sem pozabila ključavnico. Odkorakam proti vratom, skozi njih se vidijo šolske omarice, saj so prozorna. Vrata nimajo kljuke, le porinem jih naprej in vstopim. Moja omarica je zelene barve, raje bi imela rdečo. Pri njej že čaka Teja. Nosi dolge, črne, raztrgane kavbojke in prevelik pulover svetlo roza barve. Vedno sledi modi in tudi meni včasih kaj predlaga. Danes me gleda tako brezbarvno. Strmi v tla in si popravlja pramen las, ki ji visi čez oči.

»Nekaj ti moram povedati!« mi zašepeta.

»Je kaj narobe?«

»Ne, nič ni, samo …«

»Samo kaj?« sem že neučakana.

»Nina, preselili se bomo. Mama je dobila novo službo, ki je skoraj pet ur vožnje od tu.« V očeh se ji nabirajo solze, ne ve, kaj naj še reče.

»Si jezna? Oprosti.« Objamem jo.

»Ne skrbi, v redu je. To je velika priložnost za tvojo mamo, ne sme je zamuditi,« rečem, a vem, da se mi bo zlomilo srce, ker odhaja. Odhaja daleč proč od mene in nikoli več je ne bom videla.

Takrat pa se mi nasmehne sreča:

»Starša sta rekla, da bomo lahko vsak mesec prihajali sem,« mi s sicer grenkim nasmehom odvrne. Zdaj se počitim bolje, vem, da ne odhaja za zmeraj.

»Med poletnimi počitnicami pa bomo ves čas tu!« krikne, tokrat z veseljem. Še enkrat se objameva.

»Kdaj greš?« jo vprašam.

»Naslednji teden.«

»Zakaj pa te včeraj ni bilo?«

»Zlomila sem si roko,« reče in pokaže na mavec. Prej tega sploh nisem opazila. Na njem so podpisi njenih staršev, rožice in srčki.

»Kako?« vprašam, ne da bi pogledala stran od njene roke.

»Eeem, ahm…« začne jecljati, vem, da nekaj ni v redu.

»Padla sem po stopnicah.«

»Pa saj sploh nimate stopnic.« Vem, da laže, saj začne tleskati s prsti, to počne vedno, ko mi nekaj prikriva.

»Lahko mi poveš,« ji prigovarjam.

»Dobro, a obljubiti mi moraš, da ne boš povedala nikomur.«

»Obljubim.«

»No, včeraj, ko sem se vračala domov s kitare, so me obkolili neki najstniki. Videlo se jim je, da so pijani. Vzeli so mi kitaro in me z njo udarili po roki. Padla sem. Doma sem očetu in mami rekla, da sem se spotaknila in da mi je kitara ob tem padla iz rok. Verjela sta mi.«

»Pa saj to je grozno! Zakaj jima nisi povedala resnice?«

»Bala sem se, ni bilo časa,« začne pojasnjevati.

»Ne skrbi, to je pri meni na varnem,« se ji nasmehnem.

»Hvala, Nina! Hvala, ker lahko računam nate.« V omarico porinem čevlje in usnjeno jakno. Preobujem se v copate in skupaj s Tanjo stečem po stopnicah v učilnico. Prva ura je glasba. A kot kaže, učitelja ne bo na uro. Vsi smo že v razredu, učitelja pa od nikoder. S Tanjo se začneva pogovarjati. Razložim ji, kaj se je zgodilo včeraj. »Joj, to je grozno! Oprosti. Res mi je žal. Pomembno je, da z njim uživaš še te zadnje mesece,« me potolaži in po rami potreplja Teja.

Za sekundo pozabim na Nika in vprašam: »Jutri pišemo angleščino, ne?« »Ne, danes jo pišemo.« Pozabila sem se učiti. Kaj bom zdaj? V copatih se zadrsam proti fantom. Med njimi poiščem Alexa. Je odličnjak, pa še dober športnik. Oblečene ima temne hlače in široko majico. Ima svetle lase, ki mu zakrivajo modre oči. Rad pomaga in je zelo privlačen na pogled. Ko ga ogovorim, se mi zatrese ustnica in ne vem, kaj bi rekla.

»Alex, mi pomagaš pri angleščini? Pozabila sem, da jo pišemo danes,« se mi zapleta jezik. Ko sem v njegovi družbi, sem nekako negotova.

»Seveda, zakaj pa ne,« mi hitro odgovori Alex in se mi ljubko nasmeji. Popravi si koder in si iz torbe vzame angleški zvezek. Razloži mi vso snov in jaz se mu zahvalim. K meni pristopita Tanja in Gal. Lep parček sta že iz petega razreda. Gala poznam že od vrtca, je moj najboljši prijatelj. Nepremično strmita vame, nato pa mi Gal posmehljivo reče:

»Ti je všeč? Videl sem, kako se gledata.« Zasmejita se.

»Ne, ni mi všeč.«

»Ne zgleda tako,« mi v en glas odvrneta.

»Nehajta!« jima zabrusim. Nekaj časa se še muzata, potem pa obmolkneta, saj vidita, da mislim resno.

Naslednja ura je angleščina. Učiteljica nas razsede po celi učilnici. Najprej nam razloži navodila, nato pa nam naroči, naj začnemo. Poglobim se v test, a se ne morem zbrati. V teh dveh dneh se je zgodilo zelo veliko in spomnim se vseh vprašanj, ki sem si jih zastavila. Potem pa se zresnim, če bom pisala negativno, ne bom več smela igrati odbojke. In v soboto je za nas pomembna tekma. Osredotočim se na test in ga rešim, seveda se zavedam da ni brez napak, a upam, da mi bo učiteljica prizanesla.

Za malico so kosmiči. To pomeni, da jih bom morala spet jesti brez mleka, saj ga ne maram. Kosmiči mi hrustajo med zobmi, tako suhi so. Zadnji dve uri imamo na urniku kemijo, tako da se šolski dan lepo konča. Poslovim se od Tanje in Gala ter že krenem s kolesom na pot. Danes smo končali prej, tako da sem se odločila še malo voziti po mestu. Najprej zapeljem k šoli, kjer dela moja mama. Uči fiziko, tako da mi velikokrat pomaga pri matematičnih nalogah. Nato peljem skozi pinijev drevored, ki raste tik ob plaži. Ker me noge že bolijo, se počasi odpravim proti naši hiši. Staršev in Nika še ni doma. Kolo porinem v garažo in v torbi poiščem ključ. Zelo nenavadno je, da kadar nekaj iščeš, vedno najdeš nekaj drugega in ne tistega, kar hočeš. Danes sem na primer našla mojo davno izgubljeno roza gumico, liziko in kolesarsko dovoljenje, ki so nam ga dali v petem razredu. Vsi smo ga opravili, tudi če smo padli. Ključa pa ne najdem. Na srečo imamo pri vratih tipkovnico, v katero moramo vpisati kodo. Vtipkam 1522, to kodo si je izmislila mama. Ker je črka N, kot Nina in Nik, petnajsta po abecedi, je na začetku 15. Ko pomislim nanj, se mi ustnica zatrese. Hitro se vrnem v realnost. Ker je mami ime Barb, očetu pa Ben in je črka B druga po abecedi, sta tretja in četrta cifra dvojki. Mama je zelo dobra pri izmišljevanju kod. V bistvu je dobra v vsem, česar se loti. Lani na primer mi je spletla šal. Uspel ji je popolno. Zna tudi zelo dobro kuhati in je dobra športnica. Včasih si želim, da bi bila kot ona.

 

Četrto poglavje: PREVEČ SLADKARIJ IN MASTNO KOSILO

Vrata se odprejo, a ne sama od sebe. Pred vrati me pričaka Anja, vsak četrtek pride k nam, pomije tla, očisti okna in nam skuha kosilo. V rokah ima naš zeleni sesalec. Lase ima postrižene na kratko. Zelo je prijazna. Zdaj končuje maturo in začasno dela pri nas.

»Oprosti, ker ti nisem prej odprla, nisem slišala zvonca,« se začne opravičevati.

»Nič ni, nisem zvonila. Pozabila sem, da je četrtek.«

»Kako je bilo v šoli?«

»Dobro, pisali smo angleščino, upam, da ne bom dobila negativne.«

»Ne skrbi, zagotovo si pisala dobro,« mi reče in me stisne k sebi.

»Vem, da ni vljudno, da te to sprašujem, ampak bo Nik res…?«

»Ja,« ji komaj slišno odvrnem. Opazi, da me zmrazi, zato zamenja temo.

»Oprosti, res mi je žal. Kje boš letos praznovala svoj rojstni dan? Imaš ga že v soboto.«

»Ne vem, če ga bom letos sploh praznovala.« Zakaj bi ga? Če bi ga, bi tako ali tako povabila samo Tanjo in Gala. Mogoče pa bom šla z njima v kino. Ne vem še.

»Kaj bo za kosilo?« vprašam.

»Tvoji najljubši puranji medaljoni s sezamom. Skuhala sem še riž in krompir,« me takoj malce razvedri.

»Hvala. Najboljša si!« ji priliznjeno odgovorim. Stečem po stopnicah do moje sobe in se zvalim na posteljo. Iz torbe potegnem likovni zvezek. Za nalogo moramo narisati svoj portret. Ker nimam nič drugega za početi, si iz peresnice vzamem obrabljen, zelen svinčnik in ga pridržim pred zvezkom. Pogledam se v stensko ogledalo in začnem. Najprej narišem svoj ovalen obraz in dolg vrat. Na sredini naredim majhen nos, nad njim pa narišem temne oči. Najprej desno, nato pa še levo in ker si nista podobni, iz peresnice pograbim radirko in ju zradiram. Še enkrat se potrudim in naredim dokaj simetrične oči. Nato dodam še svoje kodraste, razmršene lase, oblikovane v dva čopka, obrvi in trepalnice. Na koncu pa svojo sliko izpopolnim še s srčastimi ustnicami. Slike se mi ne da barvati, zato ostane siva. Stlačim jo v mapo. Kje je Neli? Ni je v kletki. Opazim, da so vratca odprta. Oddahnem si, ko jo zagledam pri notah za klavir. Ko Neli postavim na klavir in ga prižgem, začne skakati po tipkah. Preskakuje po dve in izumi skoraj pravo melodijo. V želodcu mi začne kruliti, zato se počasi odplazim po stopnicah v kuhinjo. V njej imamo vlečni predal, v katerem so piškoti in bomboni. Ko Anja ne gleda skočim proti pultu in se skrijem zanj. Odprem predal, a v njem so samo posode.

»Pa sem te!« mi za hrbtom zakliče Anja. »Navodilo tvoje mame.«

»Zakaj?«

»Misli, da s tvojim bratom pojeta preveč sladkarij, zato mi je naročila, da jih prestavim,« se nasmehne.

»To sploh ni smešno,« se pritožim.

»Dobro, mogoče ti lahko prinesem en piškot, nič več. Počakaj tu!« Strogo me pogleda, jaz pa pokimam. Seveda je ne upoštevam. Počasi jo zasledujem, a le tako dolgo, da ugotovim kje je skrivališče. Hitro stečem nazaj do pulta. Ko pride nazaj, mi da čokoladen piškot. Na srečo ničesar ni posumila.

»Zdaj grem pobrisat prah v dnevni sobi,« mi reče. Takoj, ko me ne vidi več, grem do omare, v kateri so sladkarije in se nabašem z njimi do sitega. Kasneje ugotovim, da to ni bila dobra ideja. Začne me boleti trebuh in posledično tudi glava. Najprej pomislim, da je to zato, ker nisem pila veliko vode. Potem pa ugotovim, da je zaradi sladkarij. Pojedla sem jih zelo veliko. Eno tablico čokolade, nekaj bombonov, nisem jih imela časa šteti, ter okoli štiri velike piškote. Ko pomislim nanje, mi postane slabo. Poskušam odmisliti piškote in razmišljati o matematičnih enačbah. Ampak mi ne gre. Vedno slabše se počutim. Imam občutek, da moram nekaj pojesti ali vsaj spiti malo vode, a ne morem. Mislim, da bom bruhala. Za vsak primer odhitim na stranišče. Potem pa se iz mene izlije cel današnji jedilnik. Bruham predvsem vodo in sladkarije, saj drugega skoraj nisem jedla. Potegnem vodo in vse v vrtincu izgine v odtok. Počutim se prazno, kot da ni v meni ničesar. Zdaj lahko končno spijem malo vode. Okus vsega, kar spijem, je nagnusen. Občutek imam, kot da pijem to, kar je šlo prej iz mene. Zvalim se na posteljo in si začnem dopisovati z Ley. Ona je moja sestrična po mamini strani. Včasih se mi zdi, da je edina oseba, ki me razume. Napišem ji »hej«. Takoj mi odgovori. »Hoj, kako si Nina? Pokliči me!« Podrsam po ekranu in iščem tipko kliči. Ley me prehiti.

»Hej, kako si? Izgleda, kot da ti je slabo.«

»Saj sem dobro, malo preveč sem pojedla,« se pritožim in nalašč izklopim video kamero. Nočem, da me vidi s podočnjaki in z delčki malice na majici.

»In kaj delaš?« je radovedna.

»Oh, nič takega. Danes smo pisali angleščino.«

»Mi tudi, kakšno naključje! Moram iti, čez pet minut imam naslednje predavanje.«

»Kako dolgočasno, adijo,« se poslovim.

»Pozdravi teto Barb.« Odložim. Ley hodi v tretji letnik. Sicer je starejša od mene, a se dobro razumeva. Zaslišim zvonec. To je mama. Ne sme me videti takšne! Kričala bi name in na Anjo, ker mi je dala piškot. Stečem na stranišče in si umijem obraz. Hitro si slečem majico in oblečem drugo. Sedem za pisalno mizo in se delam, da pišem nalogo za angleščino. Ravno pravi čas. Mama vstopi v mojo sobo.

»Zdravo, kako si?«

»Dobro, zdaj delam nalogo za angleščino.«

»Ali niste danes pisali angleščine? Kako ste lahko dobili nalogo?« me začne zasliševati. Res nisem dobro premislila. Začnem se izgovarjati

»Ja, in kar dobro mi je šlo. Delam nalogo od včeraj.«

»Aaa,« reče mama, a vidim, da mi ne verjame.

»Anja je skuhala puranje medaljone.«

»Mi je že povedala,« ji odvrnem.

»Jutri moj razred piše test, tako da ga moram še malo dodelati.«

»Dobro,« se ji nasmehnem. Ko zapre vrata, si oddahnem in končno zadiham. Približno ob šestih zvečer prideta domov še oče in Nik. Mama nam je že pripravila mizo. Pokliče nas: »Kosilo, pridite!« Komaj čakam. Na slab dan vsaj nekaj dobrega.

»Danes sem pripravila še mini tortice za Nino, ker jih včeraj nisem uspela,« me prijazno pogleda.

»Hvala.« Med kosilom je Nik zelo tiho. Bolj kot po navadi. Kaj, če je izvedel?

»Ahmmh…« začne.

»Danes smo izvedeli ocene matematike…«

»In, koliko si pisal?« je neučakan oče.

»No, ne najbolje. Učiteljica mi je rekla, da bom po vsej verjetnosti ponavljal letnik.«

»Kaj?« se razburi mama, nato pa se spomni, da je Nik z njo le še nekaj mesecev in reče: »V redu je, ljubček.« Nik se začudi. Če bi bilo kot običajno, bi se mama že drla na njega in mu prepovedala televizijo.

»Je res v redu?« jeclja.

Kosilo mi ne diši. Še vedno mi je slabo od sladkarij,  pa še zelo mastno je. V lica zardim in oplazi me čuden občutek, a le za trenutek. Pojem le za žlico rumeno zlatega krompirja in dva piščančja medaljona s sezamom. Potem me zvije. Odhitim na stranišče in spet izbruham notranjost želodca. Starša hitro pritečeta k meni. Spravita me v posteljo in mi naročita, naj zaspim. Res poskušam, a ne morem. Vsakič, ko zaprem oči, se spomnim na Nika in planem v jok. Seveda so vrata zaprta in me starša ne slišita. To traja kar nekaj časa. Slednjič se mi le posreči zaspati.

 

Peto poglavje: SAMA

Naslednji dan se prebudim v deževno jutro. Budilka mi ni zvonila. Pogledam na uro. Je že deset! Zamudila sem v šolo.

»Mami, hitro! Pripravi se, zamudili smo!« Nobenega odziva. Ali tako trdno spi, ali… V šolo so odšli brez mene, ker sem včeraj bruhala. Kako zahrbtno. A vseeno je zabavnejše biti doma, kot pa v šoli. Preoblečem se in oddirjam po stopnicah. Zvalim se v naš udoben črn fotelj in prižgem televizijo. Brskam po programih, a nikjer ni nič zanimivega. Nič ni za početi. Lačna sem. To je prva resna misel, ki sem se je spomnila. Vem, kje mama hrani pokovko. Hitro jo vržem v našo zarjavelo mikrovalovno. Medtem ko se pokovka peče, si na krožnik narežem banano in nanj s pomočjo žlice naložim še čokoladni namaz, ki ga je včeraj kupil oče. Mikrovalovna zapiska z ušesa parajočim zvokom. Ko jo odprem, iz nje zadiši svež vonj maslene pokovke. Nasujem si jo v oranžno skledo z nazobčanim robom. V eni roki nesem krožnik, v drugi pa skledo s pokovko. Na srečo mi nič ne pade na tla. Vse odložim na majhno mizico pred televizijo. Tokrat se usedem na rdeč kavč. Bolj udoben je. Šele zdaj se spomnim, da je na kanalu 44 danes premierni film. Hitro preklopim program s črnim daljincem in začnem gledati. Ko je filma že skoraj konec, me na hišni telefon pokliče mama.

»Kako si ljubica?« je prva stvar, ki mi jo reče. Kako je vedela, da sem se že zbudila, kako je vedela, da se bom oglasila jaz? Lahko bi me kdo ukradel. Šele zdaj se zavem, da je to v našem malem mestecu nemogoče.

»Dobro. Zakaj ste me pustili doma, lahko bi šla v šolo!« se malce razburim, da bi mislila, da imam rada šolo in se počutim slabo, ker se ne morem učiti.

»Oprosti, včeraj si bila res bolna. Zato, sva se s tvojim očetom odločila, da danes ostaneš doma.« To ni res. Vedno, ko je treba sprejeti kakšno odločitev, jo izbere mama. Na primer, ko sta se starša odločala, če bosta Niku povedala za njegovo bolezen, je zagotovo govorila samo mama. Na splošno veliko govori. Včasih ostali sploh ne pridemo do besede.

»Je že v redu. Kdaj pa pridete domov?« vprašam. Želim si, da čim prej. Ko sem bila še majhna, so se drugi otroci moje starosti bali duhov in srhljivih pravljičnih bitij, mene pa je bilo strah resničnosti, da me bodo ločili od staršev, ugrabili ali celo kaj hujšega. Velikokrat sem na internetu prebrala o zlorabah in krajah otrok, tako da si nisem upala sama ostati doma. Sicer me je strah vedno manj, a še vedno mi je neprijetno v popolnoma prazni hiši.

»Danes pridem bolj pozno, v šoli imamo popravne izpite. Mislim, da Nik danes dela referat pri sošolcu, Ben pa ima sestanek, tako da ju ne bo vsaj do petih.« Do petih? Kaj naj počnem toliko časa? Kaj, če kdo pozvoni?

»Super, se vidiva, ko prideš,« se prisiljeno nasmehnem.

»Lepo se imej, adijo,« ji še uspe povedati, preden prekinem. Telefon odložim na mizo in stečem do spodnjih vrat. Zaklenem jih. Poskušam si dopovedati, da me ne bo nihče ukradel, a je zelo težko. Odprem vrata na hodniku, od tam vodijo stopnice do kleti. V njej so namreč še ena vrata. Preskakujem po dve stopnici in se trdno držim ograje. Pred mano se pojavijo ogromna črna vrata. Ker nimajo ključavnice, ob njih porinem majhno omaro in na kljuko prislonim stol. Šele zdaj se počutim popolnoma varno. Uležem se na kavč, primem daljinec in prestavim na program številka 67. To oddajo mi je predlagala Teja. Banane sem pojedla že prej, tako da se zdaj lotim pokovke. V desno roko si jih nabašem celo pest. Hrustajo mi med zobmi. Vsakič, ko jih pojem, si jih želim še. In kmalu je posoda prazna. Še dve uri. Spomnim se, da v ponedeljek pišemo test iz matematike. Pa saj je vseeno. Tako ali tako bom pisala največ dve. Preostanek popoldneva sem prespala, kar na kavču. Ko se končno zbudim, zaslišim zvonec. Spreleti me srh.

»Kdo je?« vprašam. Pogledam skozi kamero. Uh, samo mama je. Odprem ji.

»Zdravo, kako je bilo Nina?«

»V redu,« neslišno pripomnim.

»Nik je rekel, da bo prespal pri sošolcu. Šele jutri pride.«

»Super, celo hišo bom imela zase,« se zasmejem, a mama vidi, da nekaj ni v redu.

»Kaj je, zakaj si slabe volje?« Takrat mi zmanjka moči, čustva kar letijo iz mene.

»Nik je z nami le še nekaj mesecev, jaz pa se ta teden skoraj nisem pogovarjala z njim! Kaj bo, ko ga za zmeraj izgubim?! Ne morem brez njega!« na glas hlipam in zapiram oči, da mama ne bi videla mojih solz.

 »Nina, skupaj bomo šli skozi težke čase, imamo drug drugega. Zdaj pa poskusi uživati vsak trenutek s svojim bratom.« Objamem jo tako močno, da postane v obraz rahlo rdeča. Tudi ona joče.

»Mislim, da sva danes dovolj pretrpeli. Če želiš, lahko gledava TV.«

»Če že vztrajaš…« jo s solznimi očmi, a nasmejano pogledam. Vrne mi nasmeh. Ta nasmeh mi je dal upanje, da moje trpljenje ne bo večno, a ne za dolgo. Takrat se zavem, da mojega trpljenja ne bo nikoli konec. Ko že misliš, da je vse popolno, ti lahko še tako majhne stvari to preprečijo. Vsak človek na zemlji trpi in od njega je odvisno, kakšne bodo njegove muke. Včasih si želim, da bi bila kdo drug. Zakaj? Vsi trpijo, a nekateri tega ne pokažejo. Zazrem se v tla. Vedno sem se bala umreti. Zdaj se tega ne bojim več in šele zdaj razumem, zakaj nekateri naredijo samomor. Majhne nepomembne laži, problemi, težave te žrejo in ko jih je enkrat preveč, ali pa naletiš na eno ogromno, se zlomiš. Začneš se zavedati, kako nepomembno je tvoje življenje. Kaj vse ti narediš za druge, pa ti nihče nikoli ne vrne usluge. Začne se ti dozdevati, da nisi dovolj dober da bi živel. Misliš, da je življenje pomembnejše od tebe. Zato ga končaš. Zdaj razumem.

 

Šesto poglavje: SRHLJIV ZAČETEK

Ko se naslednji dan zbudim, skozi okno vidim le črne oblake. Zanima me , kaj se dogaja, zato odprem okno. Zrak je zelo mrzel, takšen kot pozimi, čeprav smo sredi junija. Opazim, da se tudi drugi ljudje stegujejo skozi okna blokov. Očitno tudi njim ni nič jasno. Ne da se mi preobleči, saj je sobota. V moji rdeči pižami odprem vrata in odkorakam do kuhinje. Starša in Nik že sedijo za mizo. Zamišljeni so, tako kot jaz. V bistvu me je strah. Ne vem, kaj se dogaja, niti kaj bo to vremensko presenečenje pomenilo zame. Mama in oče strmita v svoje krožnike in se pretvarjata, da me ne vidita.

»Zdravo!« jima skoraj pomaham pred očmi.

»Dobro jutro, Nina,« me pozdravi mama in se končno prebudi iz transa.

Dregne še očeta in ta reče: »Kako si spala?«

»Dobro,« mu odvrnem. V kuhinji pri omarah imamo veliko stekleno steno, tako da lahko vidimo naravnost na morje.

»Danes je zelo čudno vreme, kaj to pomeni?« vprašam starša in poskusim ostati umirjena.

»Oh, to vreme. Mislim, da bo danes malce deževalo,« me mirno pogleda mama, a vidim, da jo navdaja strah. Nato pogledam skozi okno. Morje je razburkano. Valovi divje butajo ob obalo.

Takrat udari iz mene: »Mami, smo tu sploh varni?« Mama mi ne odgovori. Šele takrat se začnem zavedati, kako resno je to. Zaprepadeno gledam, kako nad morjem švigajo strele. Mama mi v roke poda rogljiček in rekče: »Si lačna?« Vem, da me želi pomiriti, a jaz hočem vedeti resnico.

»Kaj se dogaja?« jih resno pogledam. Ker mi ne odgovorijo, se zazrem skozi okno. Vidim, kako ljudje brezglavo tečejo po ozkih ulicah. Vidim, kako mame objemajo svoje otroke in jokajo. Zmrazi me. Zakaj se je vse obrnilo proti meni? Nik umira, moja najljubša prijateljica se seli in pred mojimi očmi se vrti konec sveta. Zakaj? Nikoli si nisem mislila, da bo moje življenje tako grozno. Zdaj vem, zakaj je ljudem vseeno za svoje življenje. Zdaj vem, zakaj toliko ljudi ne joče na pogrebu. Ti ljudje vedo, da bodo tudi oni enkrat umrli in tega ne morejo spremeniti. Ti ljudje se začnejo zavedati, da nič ni večno. Nihče ne more spremeniti tega. To je naravni proces. Ljudje se rodimo, nato trpimo in na koncu umremo. Moje življenje je zdaj v drugi fazi. Nehote začnem razmišljati o mojem koncu. Kaj se mi bo zgodilo?

Moje misli mi prežene mamino brezsmiselno tarnanje: »Oooh, zunaj je tako oblačno, da ne bom mogla k frizerju.« To je reče le zato, da bi pregnala naš strah. Ne deluje. Na oknu se pojavijo prve dežne kaplje. A niso običajne oblike, so zelo velike in ne zdrsijo po oknu navzdol. Kot da bi se prilepile nanj. Zanima me, če so res drugačne, zato se izmuznem po stopnicah do spodnjih vrat. Odprem jih. Skoznje pomolim roko in upam, da mi kaplje ne razžrejo kože. Ko se prvi vodeni mehurčki dotaknejo moje kože, izginejo. Kot da bi pod višjo temperaturo izhlapeli. Na otip so podobni želeju in smrdijo po zažganem. Nekaj je drugače. Kaj se dogaja? Ne morem se umiriti, razmišljam, ali bo to moj konec. Najbolj pa se bojim za svojo družino. Ko nas enkrat ne bo več… Nikoli več jih ne bom videla. Ponovno me zmrazi. Vsi ljudje, ki so živeli pred nami, so živeli v miru in srečno. Preživeli so ledeno dobo, nas pa bo ustavila podnebna sprememba. To je prenaporno zame, skotalim se na kavč in prižgem TV.

 

Sedmo poglavje: GROZLJIVA NAPOVED

Preklopim na poročila.

»Naša reprezentanca je osvojila drugo mesto na evropskem prvenstvu…« Napačen program. Ta bo pravi, program 111. Moški na ekranu, star približno petdeset let, se zazre v list papirja, ki ga ima pred sabo. Verjetno so v njem pomembni podatki in informacije. Nosi bež majico z napisom Team, obute pa ima črne adidaske. List s tresočimi rokami vzame z mize in začne:

»Kot verjetno že veste,« globoko vdihne, »je vreme te dni zelo muhasto… Vremenoslovci se trudijo razvozlati to uganko narave, pa jim nikakor ne uspeva. Ameriška ekipa VPVS - varstvo podnebnih in vesoljskih sprememb - je v ozračje poslala sonar, ki upajo, da bo ugotovil vzroke teh pripetljajev. Ekipe znanstvenikov po vsem svetu že preučujejo prst, podnebje in predvsem aktivnost vulkanov, saj menijo, da bi tako zmešnjavo lahko povzročil le vulkan na afriških tleh. Na našo srečo je vulkan že dolgo neaktiven. Zdaj pa nazaj k tebi Mel.«

Ustavim program. Malo si oddahnem, a moj strah spet prevzame nadzor. Pritisnem drugo tipko od zgoraj navzdol in oddaja se nadaljuje:

»Pozdravljen, Tino. Zdaj sem v Afriki pred vulkanom Teide, ki naj bi povzročil te podnebne spremembe. Ko smo s snemalno ekipo prispeli, nam je bilo rečeno, da bomo najprej lahko videli notranjost vulkana. Kmalu pa so nam vodiči razložili, da ni več odprt za javnost, saj ni popolnoma umirjen. Tako da lahko izbruhne vsak trenutek.«

»Torej je mogoče, da na spremembe ozračja vpliva ta vulkan?«

»Tudi jaz težko verjamem temu, Tino, a verjetno je tako. Kot lahko vidite, vulkan ni umirjen in zelo nevarno se je nahajati v njegovi bližini, tako da bodo verjetno evakuirali območje, oddaljeno 190 kilometrov od vulkana. Seveda pa ni nihče varen, če bi vulkan izbruhnil, saj bi se v ozračje dvignilo zelo veliko prahu, kar bi ogrozilo življenje. Upamo na najboljše.«

Glas ženske na ekranu se zatrese. Oči se ji zarosijo. Snemalec ugasne kamero. Prav dobro ve, da se nam bliža konec.

Mama opazi, da se tresem in nepremično strmim v ekran. Najprej mi z oči odmakne koder mojih las, nato pa me sočutno potreplja po rami.

»To so laži, ne skrbi to je le… Ahmmhm…« se ji zatika, saj ne ve, kaj reči.

»Majhna nevihta, kot bi mignil, je bo konec,« me miri. Jezno zagrabi daljinca in ugasne televizijo. Na hitro odide v kuhinjo in začne kramljati z očkom.

Slišim le del pogovora.

»Ben, kakšne laži dandanes stresajo v poročila!« Vidim, kako jo objame in pogleda v tla. »Pa saj ne misliš…«

»Saj vem, to je nemogoče, a…« Zazre se ji globoko v oči. Pogleda je po sobi, če z Nikom poslušava. Na srečo me ne vidi.

»Vem, Barb, tudi jaz sem sprva mislil, da ni, potem pa…«

»Potem pa kaj?«

»Bral se časopis, tam piše, da je čisto mogoče, da bo vulkan v Afriki izbruhnil. Mogoče.«

»To ni mogoče, kaj to pomeni?« ga mama obupano sprašuje. Vidi se ji je, da je na koncu z živci.

»Kaj pa Nik in Nina, kako naj jima poveva? Zakaj se to dogaja ravno nam?« S solzami v očeh se sesede na stol in glavo zarije med roke. Solze ji kapljajo po stegnih. Zdaj se tudi jaz začnem spraševati, kako dolgo bom sploh še imela to možnost, da se družim z družino, da se družim s prijatelji in z vsemi, ki… Ki jih kmalu ne bo več. Me bo bolelo? Bom kaj čutila? Obstaja življenje po smrti? Vedela sem, da bom odgovore na ta vprašanja kmalu izvedela. »Mama, je to res, se bo to res zgodilo?« sem se neopazno splazila za njiju.

»Kaj, seveda, da ne, ljubica. Tvoj, tvoj oče se je zmotil,« ga jezno pogleda in ga dregne v ramo.

»Seveda ne, nič ne skrbi,« tiho pripomni.

»Torej je res!?« krikne Nik. Sploh nisem opazila, da je prišel. Njegov pogled je odločen in resen.

»Kaj sploh še skrivate pred mano!?« še doda, kot bi vedel za našo skrivnost.

»Vem, da mi vidva velikokrat prikrivata preklete stvari, ampak Nina… Skrivate še kaj drugega?«

»No…« je začne mama. Ne ve, kaj naj reče. Mislim, da se je takrat začela zavedati, da je nekaj tako velikega skrivala pred njim.

»Nik, veš da te imamo vsi radi. Nismo ti želeli lagati, ampak… Mislili smo da bo to najboljše za vse,« ga oče potreplja po rami.

Nik se otrese njegovega prijema in vpraša: »Najboljše za vse, ali samo za vas! Torej, kaj skrivate?!«

»Oprosti,« pripomnim in ga žalostno pogledam.

»Nik, umiri se, to lahko še vse poslabša.«

»Poslabša kaj?!« Nastopi tišina. Starša začneta jokati. Mene je sram. Kako mu bomo povedali? Kako bo reagiral?

»Nik pomiri se, drugače…«

»Drugače kaj?!«

»Drugače…« se mami zatresejo ustnice.

Oče se končno opogumi, ga objame in ga z očmi polnih solz vpraša: »Nik, še veš kako so te bolele roke?«

»Ja, in?«

»No, z mamo sva bila pri zdravniku. Povedali so nama, da ti odpovedujejo mišice.« Oče joče, ko to govori.

»Kaj to pomeni?« V njegovem stavku začutim strah. Tudi mene bi bilo, če bi mi povedali, da umiram.

»Nik, umiraš.«

»Kako dolgo bom še…?« Nik mirno vpraša.

»Največ eno leto,« ga z rdečimi očmi od solz pogleda mama. Kot da ne bi vedel za svojo smrt, se Nik mirno usede na stol. Zdi se kot da ga to, da bo umrl, sploh ni pretreslo. Mama strto pogleda na uro.

»Ben! Tvoj sestanek se začne čez deset minut!« Danes ima oče razgovor za službo. Imel jih je že veliko, a pri nobenem ni bil uspešen. Starša se kot majhna podivjana otroka zapodita proti vratom in sedeta v naš grozen avto. Zaprepadeno gledam za njima. Zakaj oče sploh želi imeti službo prav zdaj? Saj bo tako ali tako kmalu vsega konec. Ali pač? Očitno je, da se ne moreta soočiti z nastalo situacijo.

»Si v redu?« sem vprašala Nika, saj sploh ni reagiral na to, kar je malo prej izvedel.

»Ja, dobro sem. Nina, ne bodi žalostna,« me  potolaži, saj je vidi, da se tresem.

»Vsak enkrat premine. Ne glej na to, kot na strašne bolečine in ločitev od najbližjih. Ne skrbi, nekateri pravijo, da se po smrti še enkrat rodiš.«

»Vem, ampak to ni res. Kaj bom brez tebe?« Oči se mi rosijo, roke se mi tresejo.

»Ne bo tako hudo, vsaj še nekaj mesecev bom z vami in med tem se bova zabavala.«

»Nik, jaz nočem da greš. Nočem te izgubiti.«

»Ne skrbi, vedno bom s tabo.« Objame me in me zavrti v krogu.

»Ampak ne boste me zlahka pozabili,« se zasmeji in me še močneje stisne. Za dve glavi je večji od mene, zato ga ne morem pogledati v oči.

»Počakaj tukaj.« se zasmeji in izgine za vogalom. Ko se vrne, se mu na ustih izriše nasmešek. »Klical sem mamo. Vprašal sem jo, če lahko greva danes v kino. Rekla je ne. Potem pa sem jo vprašal, če lahko naročiva pico. Rekla je, da lahko.« Na njegovem ovalnem obrazu se izriše velik nasmeh. Tudi Nik se očitno ne zaveda, da smo sredi katastrofe in on umira. To je zelo nenavadno, po drugi strani pa smiselno. Pomembno je uživati zadnje dneve življenja, saj spremeniti ne moremo nič.

Ne vem, ali bi se smejala ali pa jokala. Strah me je, strah me je smrti. Mislila sem, da se tega ne bojim več, a zdaj je vse drugače. Ali zunaj le pustoši nevihta, ali pa… Ali pa se res bliža naš konec.

 

Osmo poglavje: MIGRENA

Hotela sem v svojo sobo. Nisem mogla več gledati Nika. Vsakič, ko sem ga ošvrknila s pogledom, pomislila nanj ali samo poskusila razmišljati o čem drugem, me je v želodcu zabolelo. Počutila sem se tako majhno, počutila sem se, kot da bi bila stisnjena v kot, tako… Tako nemočno. Nisem vedela, kaj naj. Pogledala sem v tla in dobesedno pobegnila v svojo sobo. Nisem se upala soočiti s svojim strahom, bala sem se ga. Moje življenje je bilo naenkrat brez smisla.

Jezno s pestjo udarim v steno. Zaboli me je, a je duševna bolečina hujša. Glavo zakopljem v blazine in hlipam. Neli, kot da bi vedela, da trpim, žalostno drgne kljun ob rob kletke. Do tega trenutka nisem vedela, kako se počuti Neli in na splošno živali v kletkah. Zdaj čutim ravno to. Počutim se zaprto, onemoglo in ujeto. Ujeto v svojem nesmiselnem življenju…

Dvignem pogled. Vidim, kako Neli poskuša odpreti vratca kletke. Želi si svobode, želi si biti kot druge ptice. Hočem jo že izpustiti skozi okno, na srečo se v pravem trenutku ustavim. Neli ne more preživeti v divjini. V bistvu so ji, ko so jo zaprli v kletko in prodali kot domačega ljubljenčka, onemogočili svobodo. Nikoli ni imela plenilcev, nikoli si ni znala sam poiskati hrane. No, mogoče je vse to res znala, a so ji vse to preprečili. Kletko postavim na mizo, zaprem okno in ji nalijem svežo vodo. Na kletki je majhna loputa. Potegnem jo navzgor in odprem vratca. Neli mi priskaklja na roko in od tam odleti na posteljo. Z njenim, kot oglje črnim kljunom, kljuva v odejo in razposajeno skaklja v krogu. Na vrata potrka Nik.

»Lahko vstopim?« Delam se, kot da ga ne slišim. Še enkrat potrka, tokrat močneje.

Ker ne neha, rečem: »Dobro, lahko prideš.«

»Super,« reče mirno in pritisne na kljuko. Vrata se s škripajočim zvokom odprejo.

»Torej? Pohiti, pica se bo ohladila.«

»Ne vem, ne počutim se dobro.« To ni laž, saj se res počutim, kot da bi imela v grlu velik cmok. Mišice me bolijo od joka, moje oči pa so krvavo rdeče. To je bila neke vrste bela laž, to pomeni, da sem povedala resnico, a ne popolnoma cele.

»Pridi no. Naročil sem pico z gobicami in rukolo, tako kot ti je všeč.« Ne morem, da se ne bi ob tem vsaj malo nasmehnila. Kaj vse bi naredil zame, da bi se bolje počutila.

»Ok,« mu na koncu le popustim, saj mi ne bi nikoli nehal težiti.

»Pohiti!« Obrne se in steče skozi vrata.

Slišim, kako si, medtem ko skače po stopnicah, prepeva: »Pica, pica, pica, picaaaa!« Vem, da je včasih čuden, a globoko v sebi ga imam rada. Spet se spozabim in začnem razmišljati o njegovem koncu. O našem koncu. V glavi se mi vrti na milijone vprašanj. Kako dolgo bo trajalo? Me bo bolelo? Upam, da ne. V mojo sobo zopet vdre Nik. Pred obraz mi porine svež kos pice. Sir se cedi z nje. Okrogle, sivo rjave gobice na vrhu pice dišijo po domu. Občutim olajšanje. Ta pica me spomni na staro življenje. Zakaj se moje življenje spreminja? Prej je bilo popolno, zdaj pa… Sline se mi cedijo, a ne popustim. Oči se mi zaiskrijo, sladke vonjave me vabijo. Nik mi poda pico.

»Na, privošči si jo.« Hitro mi jo spusti v roke.

»Očitno ti ni do pogovora,« malce nejevoljno pogleda v tla in s treskom zaloputne vrata. Odgriznem velik kos. Sir se mi topi v ustih. Bom še kdaj lahko jedla pico, ali ne bo več tistega naslednjič? Zbašem si jo v usta in počasi spolzim ob steni na tla. Moje roke so mastne. Prvič ta teden so moje misli drugje. Razmišljam o Alexu. Kaj me tako privlači na njem? Njegov negotov nasmeh? Njegove velike temno modre oči? Ali so to njegovi svetli prameni las, ki mu padajo čez oči? Ne vem. Vse na njem je tako… On je tako popoln. Dober športnik in odličnjak. Je sploh lahko še boljši? Zazeham. Že kakšno uro sedim tu in razmišljam. Potrebujem odmor od te katastrofe, od Nika, od mojega življenja. Vse je tako čudno. V glavi se mi začne vrteti. Očitno imam spet migreno. Vstanem in iz spodnjega predala pograbim tablete. So belo-modre barve in zelo ogabne. Odprem usta in jih na hitro pogoltnem. Poplaknem jih z mlačno vodo. Uležem se na posteljo… Očitno sem zaspala, saj je zunaj že temno, ko se zbudim. Pogled na morje je grozljiv. Uničevalno veliki valovi trkajo ob skale. Nebo je sivo. Oblaki so se nekako razkadili, a tisti, ki so še nad mano, se svetlikajo v črni barvi. Kaj se dogaja? Še huje je kot zjutraj. Na nočni omarici imam telefon. Pograbim ga in vtipkam kodo. Na imeniku poiščem Ley. V paniki pritisnem tipko kliči.

»Daj, javi se že!«

Telefon zvoni v prazno. Edina oseba na svetu, ki bi me zdaj lahko pomirila, se ne javi. Svet se mi podira, pa me nihče ne podpre. Imam občutek, kot da sem na tleh. Roko molim v zrak. Pred mano stojijo vsi, ki jih poznam. Počutim se zanemarjeno, nihče me ne želi pobrati, me objeti ali vsaj potolažiti. Imam občutek, da sem nula, ničvredna ničla. Slabič. Te besede mi odmevajo v glavi. Kaj sem naredila, da me to preganja? Zdaj si želim samo občutka miru. Želim si, da bi živela na drugem koncu sveta, z drugačno preteklostjo in predvsem z drugačno prihodnostjo.

 

Deveto poglavje: KRI

Zastrmela sem se v porcelanasto vazo na omari. Šele zdaj opazim, da ima pri vrhu vzorce večnosti – narobe obrnjene osmice. Večnost. Dolga, temna beseda. Je sploh resnična? Nič ni večno. Ne morem je več gledati. Odprem okno, primem vazo in jo zabrišem skozenj. Debele, sive, sluzaste kaplje padajo na mojo kožo. Dež od včeraj še ni ponehal. Spet se zamislim. Kaj to pomeni? Kaj sploh je ta dež? V šoli smo se učili, da je v zelo onesnaženih mestih pogost kisel dež. To so strupene kaplje, napolnjene s kemikalijami. Dvomim, da je to to. Kaplje se dobesedno primejo mojih rok in kot žele spolzijo proti tlom. Imajo nekakšno obliko. Vse bolj me skrbi. Roko hitro premaknem nazaj noter in tesno zaprem okno. Ne vem, kaj naj naredim. Ali sploh lahko naredimo še kaj? Je naša usoda že zapečatena? Kot na kaseti se mi ta vprašanja ponavljajo v glavi. Tla se zatresejo. Od šoka sploh ne reagiram. Le stojim tam in gledam v tla. Kaj se je ravnokar zgodilo? Je to začetek konca? Pred izbruhi vulkanov so pogosti potresi, to vem iz petega razreda. Torej se začenja. Zdaj gre na življenje ali smrt.

»Nik, si v redu?« zakličem skozi vrata. Ker ne dobim odgovora, panično stečem proti kuhinji. Kolena se mi tresejo, noge pa se mi zapletajo. Od straha in nervoze sploh ne morem misliti.

»Nik?« Še vedno nič. Za pultom ni nikogar. Vsaj tako se zdi na prvi pogled.

»Nik, si tam?!« V glavi se mi zavrti. Nik nepremično leži na kuhinjskih tleh. Del njegovega lasišča je čisto krvav. Tudi na sivih ploščicah se lesketa živo rdeča kri. Očitno je padel ob potresu. Padem na kolena. Nato zberem moči, se poberem in hitro stečem do hišnega telefona ter vtipkam mamino številko.

»Mami, tu je bil… Potres. Tla so se zatresla in potem… Nik ni v redu.« Jočem, drhtim in brišem Nikovo glavo.

»Kaj, kaj se je zgodilo?!« zahlipa mama.

»Ne vem. Bila se zgoraj… Potem pa… Nik se je udaril v glavo!«

»Pokliči rešilca, Ben!« zaslišim mamin glas preden odloži. V bistvu ne vem, kaj se je sploh zgodilo. Bo to vplivalo na njegovo bolezen? Zaslišim zvok rešilcev. Upam, da niso prepozni. Stečem do vrat in jih odprem na stežaj. Dva v belo-rumena kombinezona oblečena moška prihitita v hišo. S seboj imata škatlo z velikim rdečim križcem in nosila.

»Tam,« jokaje pokažem za pult. Moška Nika naložita na ležalnik in mu obvežeta glavo. Naložita ga na nosila in hitro odneseta v rešilni avto. Tam ga priklopijo na vse mogoče cevke. Ravnokar so mi pred mojimi očmi odpeljali brata. Ne morem se premikati, tam stojim kot vkopana. Kmalu za tem se ob hiši ustavita tudi mama in oče. Mama vsa razmazana od ličil odhiti proti meni in me objame.

»Kje je Nik?«

Brez besed jo gledam, nato pa končno rečem: »Odpeljali so ga.«

»Pridi,« me mama povleče za roko proti avtu, »gremo v bolnico.«

Hitro skočim v naš čudaški avto in se oprimem vrat. Oče v paniki požene avto. Ne vem, kako dolgo smo se peljali. Nisem razmišljala o tem. Sedela sem pri miru in upala, da bom še lahko kdaj videla mojega brata – živega. Na parkirišču pred bolnico je veliko avtomobilov. Ali vsi ti ljudje trpijo kot jaz? Upam, da ne. Starša se poženeta iz avta in stečeta proti vhodu. Odpnem se in tudi jaz s solzami v očeh odskačem do vrat. Ko se jim približam, se odprejo. Za snežno belim pultom stojijo štirje v bele halje oblečeni delavci in staršema nekaj razlagajo. Oče me pokliče in skupaj odhitimo do sobe številka 56. Pogled nanjo me straši. Kaj je za temi vrati? Mi bo žal, ko bom vstopila? Mama pritisne na pozlačeno kljuko. Na postelji leži Nik. Oddahnem si. Živ je. Njegov pogled je utrujen, a vseeno poln upanja. Celo glavo ima oblepljeno z belimi povoji. Po eni cevki, ki visi iz njega, se pretaka kri. Pogled nanjo me straši. Desno od postelje je neke vrste računalnik, ki prikazuje njegov srčni utrip. Spomnim se, da se v vseh filmih v bolnici tam prikaže ravna črta, ki prikazuje smrt. Vrata zaškripajo in skoznje stopi zdravnik. Oblečen je v belo haljo z majhnim žepom pri prsih. Na rokah ima gumijaste rokavice.

»Kaj bo z njim?« vpraša mama.

»No…«

»Kaj!?«

»No, vaš sin ima bolezen, pri kateri mu odmirajo mišice…«

»Ja, to že vemo!«

»Ko je padel, si je poškodoval glavo. Ima tudi rahel pretres možganov. Izvedli smo krvni test, ki nam je na žalost pokazal, da je slabokrven.«

»In, kaj potem?«

»Ne sme izgubiti veliko krvi. Zato lahko le upamo, da se bo rana čim prej zacelila,« še doda in odide skozi zadnja vrata.

»Čakajte!« ga ustavi oče.

»Kaj to pomeni zanj, bo to vplivalo na njegovo bolezen?«

»Na žalost ja. Zaradi stresa so se mišice še bolj oslabile.« Zdravnik se napoti proti vratom, mi pa obkolimo Nikovo posteljo.

»Nik, si v redu?« ga primem za roko.

»Ja, ne skrbi, samo glava me malo boli.«

»Konec obiskov, počivati mora,« nas do vrat porine zdravnik.

»Adijo,« se nam še uspe posloviti, preden se vrata tesno zapro. Ženska v modrem kostimu nas vodi do vhodnih vrat.

»Mami, bo Nik dobro?« Mama mi ne odgovori, samo prikima in se mi prisiljeno nasmehne. V tišini sedemo v avto in se odpeljemo proti domu.

Ko smo že čisto pri hiši, vprašam: »Kaj pa potres, sta ga tudi vidva čutila?«

»Ja,« mi žalostno odvrne oče.

»Torej se začenja.«

»Ja, miška, začenja se. A ne bo nam hudega.« Oče parkira tik ob ograji. Tiho odprem vrata na avtomobilu in odhitim k vhodu. To je začetek. Začetek našega konca.

 

Deseto poglavje: TIŠINA

Oče s svojim rjastim ključem odklene vrata. Sezujem si čevlje in slečem plašč. Ne vem, kaj si mislita starša. Že žalujeta za svojim sinom? Počasi se sprehodim do kuhinje. Z žalostnimi očmi gledam pult. Spomnim se rešilcev. Začne me boleti glava. Na tleh je še vedno Nikova kri. Mama hitro pograbi krpo in jo spere s tal. Počutim se, kot da bi sprala del Nika. Sesedem se na stol in molčim. Kmalu se mi pridružita še starša. Nepremično sedimo za mizo in gledamo v porcelanaste krožnike. Strmim v kuhinjsko okno. Vsak trenutek se lahko zemlja spet zatrese. Za vsak primer se še močneje oprimem ročajev stola. Zunaj divja temna nevihta. Oblaki se spuščajo vedno bližje tlom. Danes naj bi bila polna luna. Ne vidi se je, tudi zvezd se ne vidi. Le svetloba uličnih svetilk se svetlika v temi. Morja se ne da ločiti od neba. Morje me je vedno pomirjalo, zdaj je ta luč v meni ugasnila. Ničesar več se ne da spremeniti. Zdaj lahko le upamo na čudež.

Ne morem več sedeti tu. Odrinem se od mize in stol zaškripa. Z dolgimi koraki zbežim v svojo sobo. Bežim pred resnico. Bojim se je. Brcnem v vrata in jih jezno odprem. Želim se pomiriti, pa ne gre. Ne razumem, ne želim razumeti. Vse se tako hitro vrti okoli mene. Ne morem več slediti ritmu. Ali Nik misli name? Jaz ne morem misliti nanj. Ne smem. Oči me zapečejo in začnem jokati. Slane solze mi kapljajo pa bradi na majico. Z mize vzamem že uporabljen robček in glasno pihnem vanj. Glavo zarijem med roke in tiho hlipam. Nočem, da me starša slišita. Zleknem se na posteljo in jočem v blazino. Branje me velikokrat pomiri, tako da si v roke potisnem staro revijo in začnem brati nek intervju. Za nekaj trenutkov pozabim na skrbi, a vsak trenutek je minljiv.

»Nina, pojdi v posteljo, jutri gremo že zgodaj v bolnico.« To je rekla tiho, komaj slišno. Mogoče je imela prav, že dva dni nisem skoraj nič spala. Na hitro se preoblečem v svetlo modro pižamo in skočim v posteljo. Z odejo se pokrijem čez glavo in zaprem oči. Srčni utrip in dihanje se umirita. Končno utonem v spanec… Nad mano je velika skala, če popusti le ena vrv... Nočna mora me prebudi. Bila je natančen opis tega, kako se počutim. Ne morem zaspati. Vstanem in se naslonim na okensko polico. Odgrnem zavese. Vse do zdaj me je pogled na zvezde pomiril. Zdaj jih sploh ne vidim. Temni oblaki so le kakšnih sto metrov oddaljeni od rodovitnih morskih tal. Pesek se ne blešči v soju lune. Vse je tako pusto. Obala je prazna. Črni valovi butajo v z rastlinjem porasle skale. Kot da bi gledala smrti v oči. Po telesu me zmrazi. Je na zemlji še kdo, ki v tem trenutku razmišlja isto kot jaz? Svet je tako majhen, a kmalu… Kmalu ga ne bo več. Vedno sem mislila, da je za uspeh potrebna sreča in znanje. To ni res, če ti tega ni namenjeno narediti, lahko samo še upaš. In upanje je tisto, kar človeštvo zdaj potrebuje, kar jaz potrebujem. Mislim, da bi se zdaj vsi počutili mnogo bolje, če bi jim nekdo vlil upanje, upanje, da bomo preživeli.

Glavo naslonim na razprto dlan in molčim. Kar nekaj časa strmim v prazno morje. Jutri bom spet lahko videla Nika. Upam, da me bo vesel. Bo sploh v redu? Strah me je, da bo senzor njegovega srčnega utripa ugasnil. Želja, da ga spet vidim, mi daje upanje, da ni vse izgubljeno. Spet me prevzame občutek nemoči. Lahko bi mu pomagala, ko je padel, lahko bi bila tam. Pa nisem. Kujala sem se v sobi. Vse bi naredil zame, jaz pa mu nisem priskočila na pomoč, ko me je najbolj potreboval. Slaba sestra sem. Kako je sploh padel? Potres ni bil močan. Kaj če ni padel po nesreči, kaj če je želel pasti? Vprašanja se mi vrtijo v glavi. Misel na Nika pa me še bolj straši. Ali si je hotel končati življenje? Mu je vseeno za nas, zame? Ne vem, ali sploh hočem vedeti odgovore. Počutim se izčrpano in nebogljeno. Vem, da se moram spočiti. Zagrnem svetlo rdeče zavese in še zadnjič pogledam v temno nebo. Neslišno se usedem na posteljo in čakam. Še sama ne vem na kaj. Nad mojo posteljo je ura z rimskimi števili. Zastrmim se v urni kazalec. Premika se zelo počasi, a vendar je minljiv. Sekundni pa vsakič, ko se premakne, sekundo odšteje od mojega življenja. Bo moje življenje kratko kot en sam trenutek ali dolgo pa vendar minljivo? Uležem se in glavo zarijem globoko pod odejo. Vse to je preveč zame. Budilko nastavim na šest zjutraj. Nekaj časa gledam Nelino kletko, nato pa utonem v spanec.

 

Enajsto poglavje: DNEVNIK

Naslednje jutro me prebudi grmenje. Sonca se ne vidi izza oblakov. Temne bleščeče se strele švigajo po nebu. Drevesa na sosednjem hribu izsušeno nihajo v smeri vetra. Peščena tla so polna ovenelih listov. Pogled je zastrašujoč. Ura je šest.

»Nina pohiti!« me malce preglasno iz kuhinje nagovori mama. Njen glas odmeva med stenami.

»Pozni bomo!« Očitno si res želita obiskati Nika. Jaz tega ne vem več. Je res padel po nesreči ali… Mi je lagal, ko je rekel, da ga ni strah smrti? Kaj, če si želi umreti še prej?

»Jaz ne grem!« zakričim skozi vrata.

»Si prepričana?« me vpraša mama. Nisem, a vse skupaj moram premisliti. Potrebujem čas, da si zbistrim glavo. Vse se tako hitro vrti. Te dni, se mi zdi, da v sebi nimam niti trohice upanja, želje.

»Ja!« zavpijem.

»Dobro, prideva čez dobro uro,« ji še uspe povedati, preden z očetom zaloputne vhodna vrata. Pogledam skozi okno. Naš od blata umazan zelen avto se odpelje z dvorišča. Ne vem zakaj, a navdaja me občutek, da Nik nekaj skriva. Obujem si roza copate in podrsam do njegove sobe. Pogledam na rdeča vrata. Pravokotna slika naju z Nikom je zalepljena nad kljuko. Takrat sva bila srečna, vsi smo bili. Roko položim na kljuko in odrinem vrata. Na njegovi razmetani postelji ležijo umazane nogavice in hlače. Na mlečno beli omari stojijo knjige o bendih in enciklopedije. Soba smrdi po gnili pici. Ko odgrnem odejo, ugotovim zakaj. Pod njo je razpadajoča sirova pica z gobicami. Vem da je v tej sobi nekaj, kar mi bo pomagalo ugotoviti, kaj se dogaja z Nikom. Na pisalni mizi je odložen svetlo moder zvezek in dolg svinčnik. Stopim bliže in se poglobim vanj. Primem rob desne strani in zvezek dvignem v zrak. Obrnem stran. V zvezku so napisani datumi. Je to mogoče, je to njegov dnevnik? Je hotel, da ga najdem? Odprem začetno stran. 10. 10. 2016. To je predolgo nazaj. V zvezku poiščem datum 12. 6. 2017, to je začetek prejšnjega tedna. Dolgo brskam, saj ima zelo grozen rokopis. Najdem ga na 133. strani. Pa poglejmo. Zastrmim se vanj in začnem brati.   

Ponedeljek, 12. 6. 2017

Dragi dnevnik. Vse je po starem, če ne še huje. Lea me je zavrnila, v šoli mi ne gre, doma pa je beda. Moje življenje nima smisla. Nič nima pomena. Kaj sploh je pomen življenja?

Torek, 13. 6. 2017

Ne vem, kaj naj. Vedno huje je. Nikoli si nisem mislil, da bom to rekel, oziroma napisal ampak… Začel sem razmišljati o samomoru. Nisem še prepričan. Nočem prizadeti staršev, še posebej pa ne Nine.

Sreda, 14. 6. 2017

Starša se me izogibata. Nekaj mi prikrivata. Jutri pišemo kemijo, brez veze. Koga briga. Moje življenje je nesmiselno. Zdaj sem prepričan.

Četrtek, 15. 6. 2017

Tudi Nina se me je začela izogibati. Danes se mi je nasmehnila sreča, mama je spekla palačinke. Me je hotela potolažiti? Zakaj?

Petek, 16. 6. 2017

Odgovorov še vedno nisem našel. Danes sem v šoli sedem ur. Popoldan sem zmenjen z Dezzom za zgodovinski referat. Dolgočasno. Spet se me loteva občutek, da nisem vreden življenja. Hitro si ga želim končati ...

Sobota, 17. 6. 2017

Ne vem, kaj se dogaja. Po televiziji so napovedali konec sveta. Saj je vseeno, tako ali tako bom moje življenje jutri končal. Pa še to, danes mi je družina povedala, da umiram. Zakaj so to skrivali pred mano? Za njiju lahko verjamem, ampak Nina. Kako so mogli? Še en razlog več, da naredim konec. Jutri…

Zmrazi me. Cel čas je vedel, da nekaj skrivamo. Cel čas mu je življenje zabadalo nože v hrbet, pa mu nismo pomagali. Kako nismo opazili? Ne mara me več. Misli, da smo ga izdali, da sem ga jaz izdala. Zdaj mi postane žal, da ga nisem šla obiskat. Če je njegovo življenje res tako grozno, bo zagotovo še enkrat poizkusil s samomorom. Moram ga ustaviti. Te zadnje mesece, tedne ali dneve, koliko nam jih je sploh še ostalo, želim preživeti z njim. Tako ali tako bo vulkan kmalu izbruhnil, življenja na Zemlji bo kmalu konec.

Zaprem zvezek in skozi vrata pobegnem nazaj v svojo sobo. Neli nasujem kosmiče in se uležem na posteljo. Po licih mi polzijo solze. Sem jaz kriva, da se je Nik poškodoval, da hoče narediti samomor? Stenska ura odšteva sekunde mojega življenja. Si tudi jaz želim narediti konec? Vse je tako megleno. Ne vem, kaj hočem, kaj moram in česa ne smem. Zdaj razumem Nika. Počutim se kot on. Nama pač ni namenjeno živeti. Ali pač? Kakšen je pomen življenja, če življenje nima smisla? Kakšen je smisel življenja, če življenje nima pomena? Ti vprašanji sem si zastavljala v glavi kar nekaj časa. V ušesih mi je brnela tišina. Slišalo se je le bevskanje psov in kapljanje želatinastih dežnih kapelj. Moje trpljenje bo večno. Ne, nič ni večno. Trpljenje bo trajalo tako dolgo kot naše življenje. Vedno bom trpela. Zame bo torej trpljenje večno. Komaj čakam, da bo konec. Če se konča življenje, se konča tudi trpljenje.

Ne vem natanko, kdaj sta prišla starša. Cel čas sem sedela na postelji in gledala od plesni umazan strop. Skozi okno se mi zdita nekam potrta. Mama nemo gleda v tla, oče pa jo treplja po rami. Počasi stopata proti vratom. Ker je okno dobesedno namazano s sluzjo dežnih kapelj, ne vidim dobro, a zdi se, da jočeta. Kaj je šlo spet narobe? Trpljenje je večno. Vedno bo. Vsaj zame. Mama iz usnjene torbice vzame ključe in odklene vrata. Glasno zaškripajo. Naslonim se na vrata in spolzim na tla. Tiho hlipam. Prislonim uho na vrata. Starša se prepirata.

»Ti si kriv! Če ne bi bilo tvojih neumnih sestankov, bi mu lahko preprečila padec, lahko bi živel še nekaj mesecev! Zdaj ima samo še nekaj dni.«

»Jaz?! Ti mu nisi hotela niti povedati za njegovo bolezen!«

Torej se je Niku uresničila želja, kmalu bo zanj vsega konec. Ne bo več trpel. Uspelo mu je, svoje življenje si je uspešno končal. Ne vem, ali naj jočem ali se jezim sama nase. Zakaj se starša sploh prepirata, glavni krivec za njegovo smrt sem jaz. Zaupal mi je, jaz sem ga izdala. Lahko bi bila ob njem. Lahko bi preprečila njegov padec. Zakaj nisem prej prebrala njegovega dnevnika? Vse bi bilo drugače. Če bo umrl Nik… Potem bom tudi jaz. On bi dal življenje zame. Kaj pa jaz? Zdaj se mu bom oddolžila. Na stežaj odprem vrata in odločno odkorakam po stopnicah.

»Jutri grem k Niku,« resno pogledam mamo. Ko me zagleda prebledi.

»Ljubica… Kako dolgo že stojiš tam? Si kaj slišala?« me s strahom pogleda.

»Kaj naj bi slišala!?«

»Oh nič, samo…«

Nehajta se izgovarjat! Vse sem slišala. Nik umira!«

»Nisva želela, da izveš tako…«

»A res? Kdaj sta mi mislila povedati? Ko bo že mrtev!? Jutri ga gremo spet obiskat!«

»Samo še nekaj…«

»Kaj, kaj spet skrivata?!«

»Niku še nisva povedala, tako da…«

»Pričakujeta, da bom tiho?«

»Prosim, za Nika.«

»Za Nika? Kaj nista zanj storila že dovolj?! Nista videla, da noče več živeti?! Življenje se mu je obračalo na glavo, vidva pa seveda nista opazila.«

»Nisva… Nisva imela časa. Nisva se posvetila najinemu otroku, Ben!«

»Žal mi je, Nina, nisva vedela. To bova popravila.«

»Kako? Zdaj je že prepozno. Zdaj je vsega konec.«

Vem, da ne bi smela tega reči. Nista onadva kriva. Jezno odvihram nazaj v sobo. Pogled se mi megli, noge se mi tresejo. Komaj odprem vrata. Sesedem se na tla in si z rokami pokrijem obraz. Grenke solze mi polzijo po s pudrom namazanih ličnicah. Oči me pečejo. Ne zavedam se, koliko mi je življenje dalo, temveč kaj vse mi je vzelo. Oči se mi počasi zapirajo. Tonem v spanec.

 

Dvanajsto poglavje: ŠE JE MOŽNOST

»Nina, pohiti!« zaslišim mamin glas. Očitno sem zaspala kar na tleh. Skozi okno ne morem videti ničesar več. Dežne kaplje so ga dobesedno namastile. Ne vem ali naj se srečanja z bratom veselim ali ne. Vem le to, da me je strah. Preoblečem se v rdeč pulover in predolge, črne hlače. V majhen nahrbtnik dam telefon. Odprem vrata in stečem v Nikovo sobo. Vse je natanko tako kot včeraj. V sobi smrdi po gnilem, na tleh so umazana oblačila, na omarah se nabira prah. Na stolu visi modra kapa. Porisana je s podpisi skupin. To je Nikova najljubša kapa. Hitro jo pograbim in porinem v nahrbtnik. Zaprem vrata in stečem po stopnicah. Mama me v temno modri obleki čaka pred kuhinjo.

»Oče ne gre z nama?«

»Ne,« odkima in mi poda jakno.

»Izvoli, zunaj je mrzlo.«

Brez besed si ga nadenem. Mama prime za kljuko in odpre vhodna vrata. Počasi se sprehodim do avtomobila. Za centim eter velike dežne kaplje mi počasi polzijo po roki. Odprem sprednja vrata avtomobila in se usedem na črn stol. Mama prisede in se mi rahlo nasmehne. Prižge avto in ta spelje.

Zazrem se skozi okno. V razburkano morje pada na milijone kapljic. Vse je tako pusto. Slike mi bežijo pred očmi. Je preživel noč? Ima sploh še kakšno možnost? Sence so me včasih strašile, zdaj jih ni več. Ni sonca, zakrivajo ga temni oblaki. Na srečo je bolnišnica blizu in z mamo zelo hitro prispeva. Na parkirišču je parkiranih veliko avtomobilov. Vsak je po svoje poseben, vsak je običajen. Enako je pri ljudeh. Lahko si še tako lep in pameten, vseeno si človek kot vsi drugi.

Z mamo izstopiva iz avta in stečeva do vhoda. Ko se približava vratom, se ta odpro. Za pultom sta tokrat moški in ženska, oblečena v blede halje in svetlo modre, široke hlače. V sosednji čakalnici sedi otrok brez las. Oče ga treplja po rami. Brala sem, da lahko izgubiš lase, če imaš raka. Neka starejša gospa, verjetno babica, hodi v krogih in si briše solze. Vrata nasproti nje se odprejo. V čakalnico stopi zdravnik v beli halji. Z mapo v roki se približa mladi ženski in ji pokaže list papirja. Ženska ob tem plane v jok. Ravno ko v prostor stopi še ena družinica, me mama povleče za rokav.

»Pridi.« Skupaj se sprehodiva do dvigala.

Mama si tiho ponavlja: »Drugo nadstropje, soba 56. Drugo nadstropje, soba…«

Pritisnem gumb s številko 2. Dvigalo je zelo počasno. Vsak trenutek se mi še bolj vleče, vendar vsak mine. Ko se dvigalo končno ustavi, z mamo pohitiva do sobe številka 56. V njo ravno takrat vstopi zdravnik. Mama pohiti do njega. Zdravnik se obrne in jo vprašujoče pogleda. Na obrazu ima veliko gub. Nosi črna očala in mlečno obarvana oblačila.

»Je v tej sobi Nik Rioon?«

»Ja,« pokima in si popravi rokav plašča. Na stežaj odpre vrata. Malo se obotavljam, potem pa vstopim. Na postelji leži Nik. Na obrazu ima široke podočnjake.

»Pustil vas bom same,« nama pokima in izgine za vrati.

»Kako si, ljubček?« ga takoj z vprašanji zasuje mama.

»Dobro, bi mi lahko prinesla kozarec vode? Na hodniku je avtomat.«

»Seveda,« ga ljubeče pogleda mama in odide iz sobe. To je moj trenutek. Zdaj ga lahko povprašam po dejanjih, ki jih je želel narediti. Bom dobila odgovore? Oziroma, bom dobila odgovore, ki jih želim slišati?

»Zakaj si to naredil?«

»Naredil kaj?«

»Zakaj želiš… Saj veš…?«

»Ne vem, o čem govoriš.«

»Namenoma si padel, ne?«

»Ja.«

»Zakaj?«

»Si prebrala moj dnevnik?«

»Ja.«

»Potem veš zakaj. Dnevnik sem ti nastavil, želel sem, da ga prebereš.«

»Zakaj si to želiš? Jaz te potrebujem, vsi te. Saj bo tako ali tako kmalu vsega konec, a zadnje dni si želim preživeti s tabo.«

»Veš, moje življenje ni tako popolno kot tvoje.«

»Sploh nimaš pojma. Nik… Ko ti trpiš, jaz trpim. S tabo sem v tem. Če misliš svoje življenje končati, ga bom tudi jaz.«

»Si nora! Tega ne smeš!«

»Zakaj ne? Ti lahko?«

»Nina, to je drugače. Jaz dejansko trpim. Ti ne smeš umreti.«

Nik obmolkne, ni pričakoval, da bom to rekla. Oči se mu zarosijo. Počasi dvigne roko in mi skuštra lase. To je dokaz, da je vse res minljivo, še tako lepi trenutki. V tistem minljivem trenutku vstopi mama. V rokah drži kozarec, do vrha napolnjen z vodo. Videti je malce izmučena. Globoko diha in skuša zajeti sapo. Nik spusti roko in jo hvaležno pogleda. Mama mu poda vodo. Roka se ji trese, oko ji trza.

»Kaj je rekel zdravnik?« vpraša Nik.

»Zdravnik, amahhhmm… Kako si vedel, da sem govorila z njim?«

»Ugibal sem. No, kaj je rekel?«

»Nič. Nič. Zakaj?«  

»Ne vem, kar tako.«

Dolgo sedimo v tišini, ne vemo, kaj bi rekli, saj so naši občutki premočni.

»Nik, morali bova iti. Obiskov je konec,« čez nekaj časa reče mama in se obrne proti vratom.  »Čakaj! Še to imam zate…« ga pogledam in iz nahrbtnika privlečem kapo. Pomolim mu jo pred nos in spustim. Hvaležno me pogleda.

»Adijo,« se v en glas posloviva z mamo. Pritisnem na kljuko in snežno bela vrata se s škripanjem odprejo. Slika Nika mi izgine izpred oči.

»Si res govorila z zdravnikom?«

»Ja, rekel je, da je Nika mogoče za nekaj časa rešiti, vendar je za to potrebna operacija. Na žalost je to zelo tvegan poseg. Sedaj ne vem, kaj naj.«

»Ta operacija bi mu dala edino možnost za življenje, ti pa še razmišljaš?! Vse moramo narediti, da ga rešimo, izgubiti nimamo kaj! Prosim, mami! Nik si to zasluži.«

»Kdaj si postala tako pametna?« se zasmeji mama in me močno objame. »Prav imaš, sploh ne bomo več razmišljali, Nik si zasluži še eno možnost.«

»Hvala,« poskočim. Oddahnem si. Nik bo mogoče živel. Odpraviva se nazaj do zdravnika, mama po poti govori z očetom, ki njeno odločitev podpre. Z zdravnikom se dogovorita za operacijo. Le na pol poslušam, v glavi se mi podi nešteto misli.

Kmalu potem, ko se z mamo pripeljeva domov, dež poneha. Kot čudež se tudi valovi na morju umirijo. Pesek na plaži se spet rumeno svetlika v soju sonca. Rastlinam začnejo ponovno rasti listi. Mavrični cvetovi na rožah se odpirajo. Ljudje začudeno hodijo po ulicah in gledajo v nebo. Morje se modro lesketa. Okolje se končno zdi času primerno. Lahek topli vetrič mrši moje lase, sonce mi greje prste. Je zdaj spet vse po starem? Ima moje življenje še kaj upanja? Sem končno našla smisel življenja?

Oče nama, še preden pozvoniva, na stežaj odpre vrata.

Njegove svetle, suhe ustnice se mu razširijo v nasmeh: »Danes je čudovit dan! Ne bosta verjeli! Preklicali so alarm za vulkan. Za vsak slučaj bodo le zavarovali območje petdesetih kilometrov. Pridita, pokazal vama bom,« naju prime za roko in odvleče do dnevne sobe. Z levo roko, umazano od piškotov, prime daljinec in prižge televizijo.

»Tu, poglejta!« pokaže na ekran. Na suhi izsušeni zemlji stoji ženska. Zdi se mi znana. Seveda, to je Mel, gospa, ki napovedala konec. Lepi spomini. Tokrat je oblečena v dolgo črno obleko, na roki pa ima sivo modre zapestnice.

»Poslušajta!« se spet oglasi oče. Sedemo na kavč. Ženska spregovori.

»Pozdravljeni, kot že veste, so se zadnje dneve na Zemlji dogajale čudne stvari. Verjetno ste zaznali strašno neurje in želatinasti dež. To je redek pojav, ki nastane zaradi onesnaženega okolja in podnebnih sprememb. Na srečo se je dež že umiril, tudi nevihta bo kmalu ponehala. Kot kažejo informacije, vulkan ni bil nevarnost. V njem se je le tako močno segrela lava, da se je vulkan tresel. To je povzročalo potrese na zemlji. Edina posledica te nenavadne vremenske zmešnjave bo na skrajnem jugu našega planeta. Zaradi želatinastega dežja se je namreč led obarval svetlo rdeče. Ta barva za ljudi ni strupena, raziskave so pokazale, da nanjo niso odporne živali. Tako da bo organizacija za zaščito živali poskrbela, da bodo vse varno premeščene na sever. To pomeni, da si lahko oddahnemo. Te spremembe so bile le začasne in upamo, da se nikoli več ne ponovijo. Seveda pa je vulkan Teide zdaj odprt za javnost. Res se vam ga splača obiskati, saj je zanimiva tudi okolica. Pa lep dan.«

Kamera ugasne in vsi si oddahnemo. Torej je nevarnost mimo. Kaj pa Nik? Kaj, če ne preživi operacije? Kaj, če se kaj zalomi?

»Prideta? Preden sva šli, sem pripravila zajtrk,« naju mama povabi k mizi.

»Bi kaj prigriznili?« Sede na stol in nama z roko pomaha. Počasi se približava in zdrsiva na rdeče obarvana starinska stola. Ponudi nama majhno košarico s kruhom, klobase, marelično marmelado in kosmiče. Veselo se lotim kosmičev.

»Kdaj bo imel Nik operacijo?« iznenada vprašam, saj sem prej preslišala.

 »Jutri,« s cmokom v grlu tiho reče mama.

Koža se mi naježi. Tako kmalu? Jutri? Vse, kar lahko zdaj naredim, je, da čakam. In prav to čakanje je najtežji del tega. Naslednjih nekaj minut nepremično sedimo na stolih. Tiho, molče vstanem s stola in odkorakam po stopnicah. Jutri je ponedeljek. Šola. V njej nas učijo stvari, ki jih v življenju nikoli ne bomo potrebovali. Učitelji od nas pričakujejo nedosegljivo. So imeli oni same odlične ocene? Dvomim. Pravijo, da v šoli spoznaš prave prijatelje. To ni res. Prijatelji se ti v šoli posmehujejo in te ignorirajo. Ponižujejo te, dokler nisi na dnu. Tvoj strah jim daje moč in še več zagona. V vsakem razredu je skupinica opravljivk in popularnih. Če v njihovi družbi spregovoriš le eno napačno besedo, te izločijo iz družbe. Zanje je šola le izgovor, da te lahko mučijo. Jaz ta občutek zelo dobro poznam. Te dni se vse tako hitro vrti, da sem  pozabila na svoj rojstni dan. Imela sem ga v soboto. Včeraj. Nihče se ni spomnil nanj. Niti starša. Tako ali tako se ga nikoli posebej ne veselim. Vsakič, ko ga praznujem, se spomnim ljudi, ki nimajo denarja, da bi ga proslavljali. Spomnim se ljudi, ki so posvojeni, ne vedo kako ali kdaj naj bi ga sploh imeli. Moj rojstni dan je obletnica rojstva, na ta dan ima zagotovo veliko ljudi obletnico smrti. Na ta dan lahko na tisoče ljudi za vedno zapre oči. Tega si ne morem niti predstavljati. Nikoli me ni bilo strah lastne smrti, bala sem se smrti bližnjih, mame, očeta in Nika. Se tudi oni soočajo s tem? Ali sploh še kdo razmišlja podobno kot jaz? Je komu sploh mar za druge? Glede na onesnaževanje našega edinega planeta, dvomim. Nihče se ne zavzema za ostale, vsi mislijo le nase. Skrbi jih, kako so videti in kaj bodo rekli. Nikogar ne briga za dejanja, ki jih je ali bo naredil narobe. Vsi živijo iz dveh razlogov, zaradi denarja ali bogastva, ki ga imajo ter položaja, v katerem se nahajajo. Nikogar ne briga za ljudi, ki so zaprti v celicah, ljudi, ki jim primanjkuje pitne vode in hrane, ljudi, ki morajo služiti drugim. Življenje zanje ni pošteno. A ti ljudje imajo pomembnejše življenjske vrednote, kot so prijatelji, družina in ljubezen. Spoštujejo se med sabo. Te redke, a življenja vredne prebivalce sveta bi morali občudovati, spoštovati in se zgledovati po njih. Na splošno pa smo si ljudje zelo podobni. Vsi se bojimo bolečine. Vse je strah smrti, čeprav tega ne priznamo.

 

Dvanajsto poglavje: IZVIDI

Naslednje jutro se zbudim ob pol šestih. V torbo si dam še zadnje malenkosti in pospravim posteljo. Iz omare pograbim črno trenirko in rdeč pulover s kapuco. Na noge si zvlečem nogavice in odhitim v kopalnico. Počešem si lase in jih spnem v trdno kito. Na hitro si umijem še obraz in zobe. Napudram si lica, da skrijem podočnjake. Zadnje dni namreč nisem skoraj nič spala. Odhitim po stopnicah s torbo na ramenih. Iz hladilnika na hitro pograbim banano in si jo stlačim v usta. Tiho odprem vrata, a me oče opazi.

»Te peljem v šolo?«

»Ne,« na kratko odvrnem in stečem na svež zrak. Poženem se proti kolesu. Mama ravno obrača avtomobil.

»Pridi,« mi pomigne. Odvrnem pogled in jo ignoriram. Avto se odpelje. Skočim na kolo in roke položim na krmilo. Na ulici se sprehajajo ljudje. Vsak je drugačen. Nekateri imajo temno, drugi svetlo polt. Ustavim se ob rjavolasem dečku, oblečenem v dolgo raztrgano majico in prašne hlače. Igra na doma izdelano kitaro. Ob njegovi nogi stoji rdeč, okrušen lonček. V njem je kvečjemu nekaj centov. Ljudje hitijo mimo njega in ga prezirajo. Nobeden se ne ustavi ob njem. Deček žalostno gleda predse in brenka na tanke strune. Njegova glasba mi doni v ušesih. Čeprav je kitara majhna in so strune le tri, ima pesem, ki jo igra, melodijo. Zakaj na Zemlji obstajajo tako revni ljudje? Ves denar za preživetje mora zaslužiti na ulici. Njegovo življenje je odvisno od velikodušnosti drugih, a takih je na svetu zelo malo. Vsakič, ko opazim koga v takih razmerah, me zapeče vest. Če bi mu namenila le nasmešek, bi polepšala njegov dan. Namesto tega odkolesarim mimo njega. Nočem si vzbujati upanja, da bo Nik v redu. Vem, da je to absurdno, saj je moj brat, a če se nad nečim ne navdušiš preveč, potem tudi razočaran ne moreš biti. Nejevoljno odkolesarim dalje. Poletni veter mi mrši lase. Pesek se spet svetlika v soju sonca. Končno je vse spet popolno, skoraj vse… Spet se spomnim na Nika. Ga zdaj že operirajo?

Peljem se mimo starega, razpadajočega bloka. Pred njim je otroško igrišče. Otroci se veselo lovijo, objemajo in igrajo v peskovniku. Zavidam jim njihovo brezskrbnost. Za nič jim ni treba skrbeti. Imajo lepo, popolno družina. Moja mogoče ne bo več popolna. Zdaj lahko le upam, da temu ne bo tako. Kmalu prispem do šole. Vse je tako čudno. Vrata so zaklenjena, na parkirišču ni parkiranih avtomobilov. Stopim s kolesa in pospešim korak do glavnega vhoda. Na zeleno obarvanih vratih je nalepljen velik bel plakat. Ob straneh je že uničen in raztrgan. Na njem je z velikimi tiskanimi črkami napisano: DANES POUK ODPADE ZARADI IZLETA UČITELJEV, na koncu je z rdečim flomastrom narisan še smeško z velikimi očmi in širokim nasmehom. Skoraj se že obrnem, ko na dnu opazim še en napis: TI PODATKI SO BILI NA NAŠI SPLETNI STRANI (htp.ošcroos.com) OBJAVLJENI ŽE V PETEK. Torej sem se zaman vozila v šolo. Obrnem se in s kolesom prevozim stopnice. Tokrat se ne oziram na naravo, želim si samo čim prej priti domov. V očeh se mi nabirajo solze. Slike morja mi hitro švigajo pred očmi, spomnijo me na čas, ki sem ga preživela z Nikom. Zdelo se mi je, da je del mojega vsakdana in bo vedno z mano, sedaj pa se zavedam, da je vse minljivo, tudi jaz.

Zelo hitro pridem do naše hiše. Pozvonim, medtem pa kolo pospravim nazaj v garažo. Oče mi z bledim nasmeškom odpre. Začudeno me pogleda.

»Zakaj pa si doma? Ne bi morala biti še v šoli?«

»Pouk nam je odpadel, ti bi moral to vedeti!«

»Oprosti, ta vikend je bilo vse tako… Tako napeto.«

»Vem,« mu zašepetam in ga močno objamem. Povabi me noter. Nisem pretirano lačna, zato odhitim v svojo sobo. Ko vstopim, začne Neli glasno kričati in se prestopati v kletki. Mirno stopim do nje in ji nasujem kosmiče. Hvaležno me pogleda in se nagne k skodelici. S kljunom si kosmiče meče v zrak in jih nato ujame. Vedno me razveseli. Tudi njeno življenje je tako… Tako popolno. Ves dan je, pije spi in se igra. Nima ne skrbi, ne strahu. Znanstveniki pravijo, da so živali manj razvite od nas. Mislijo, da živali nimajo čustev. To je problem, vsi mislijo, nihče ne ve točno. Ali smo res najbolj inteligentna bitja na planetu? Lahko smo le iluzija. Vse je lahko le privid. Vsi mi mogoče sploh ne obstajamo. Lahko, da se nič od tega ni zgodilo, lahko, da so to le sanje. Nič ni zagotovo, vse je le predvidevanje.

Vprašanja mi ne dajo miru. Bom sploh še videla Nika? Ga bom videla živega? Ne morem se skoncentrirati. Skušam strmeti v sekundni kazalec, a se premika prehitro, kot moje življenje. V resnici sploh ne hiti, jaz ga ne morem dohajati. Spomnim se dečka z ulice. Še vedno sloni ob steni stare vile? So ga ljudje nagradili z nasmeškom, s kovanci? Spet ves dan preživim v sobi sama s sabo in s svojimi mislimi. Zvečeri se.

Čez z zavesami zastrtim oknom opazim naš avto. Mama se je očitno vrnila. Stečem do vrat svoje sobe in jih odprem, nato počasi odkorakam do vhodnih vrat. Mama že pozvoni.

»Grem jaz!« glasno zavreščim in ji odprem. V desni roki ima nakupovalno vrečko, napolnjeno do vrha. Nestrpno jo povabim naprej.

 »Kje si bila tako dolgo? Ali že veš kaj o Niku?!«

Za mano se prikaže oče, tudi on nestrpno gleda mamo.

Mami nasmeh zasije na obrazu: »Na poti nazaj sem se ustavila v bolnici. Nik je poseg uspešno prestal, vendar še ne smemo do njega, saj še okreva po operaciji…«

Mama in oče se objameta, jaz poskočim. Nik bo okreval. Nik bo še nekaj časa v redu. Zdaj je samo še vprašanje časa, kdaj bo prišel domov. To je najlepše darila za rojstni dan, čeprav z dvodnevno zamudo.

 

Trinajsto poglavje: ZA VEDNO

Sredino jutro. Mama mi je opravičila šolo. Vse, da bom lahko pozdravila Nika. Že navsezgodaj oddirjam po stopnicah in prebudim starša. Po nekaj tednih končno čutim srečo, čutim veselje do življenja.

Mama počasi odpira oči in se mršči. Oče si na nos že natika očala. Razposajeno skačem po postelji.

»Nina, ura je šele…« zaspano pogleda na uro, »pet! Zakaj naju budiš?«

»Danes gremo k Niku, a ne?« nezaupljivo nagnem glavo.

»Ja…«

»Torej gremo! Hitro, popoldan je še večja gužva!«

Starša počasi sedeta in si na noge natakneta copate. Oče odhiti v kuhinjo in pripravi kavo. Z mamo se usedeva za mizo in se nekaj časa pogovarjava. Že dolgo je nisem videla tako nasmejane. Že dolgo se nisva niti pogovarjali. Vedno je med nas prišlo nekaj slabega. A zdaj smo v redu Nik bo živel, neurje se je umirilo, le… Le moja najboljša prijateljica se seli. Ne more biti vse popolno, a že s tem sem zadovoljna.

Oče v pižami na mizo prinese tri kozarce. Vanje počasi nalije kavo in kakav zame. Roka se mu zatrese in malo kave si polije po roki. Glasno zavrešči od bolečine in steče nazaj v kuhinjo. Ko se počasi privleče nazaj, ima na roki obkladek iz papirnatih brisač. Nesreča nikoli ne počiva. Ta misel me spomni na Nika. Bo res v redu, ali se bodo stvari zapletle?

»Gremo,« mama odločno vstane in si popravi lase.

»Zdaj takoj?«

»Ja, pohiti Ben. Čez dvajset minut krenemo.«

Hitro stečem po stopnicah in oblečem moja najbolj elegantna oblačila, torej črne kavbojke in belo bluzo. Lase si pustim spuščene. Ustnice si namažem s svetlo roza šminko in poudarim trepalnice. Napudram si lica. Neli nasujem hrane ter vodo. Odprem vrata in stopim proti stopnicam. Starša že čakata pred vrati. Mama s kazalcem tolče po zapestni uri in neučakano gleda predse. Veselo prihitim do njiju in ju porinem skozi vrata.

»Pohitita, zamudili bomo.«

»Samo še tebe smo čakali. Tako ali tako pa nimamo roka.«

»Vem. Samo čim prej si ga želim videti. Vidva ne?«

»Seveda se ga veseliva!«

»Dobro, potem pa gremo. S tem pogovorom smo izgubili natančno…« pogledam na telefon, »dve minuti. Pohitimo!«

»Si nastavila štoparico?« me oče očitajoče pogleda.

»Brez vprašanj. Gremo!« ju priganjam. Končno se spravita v naš grd avto. Še enkrat na hitro pogledam okoli sebe, vse je tako popolno. Nebo je brez oblakov, zrak je svež in topel. Spravim se v avto in za seboj zaloputnem vrata. Oče pohodi plin. Zdaj prihaja trenutek, ki bo za vedno zaznamoval moje življenje, ali bo to lep ali grozen spomin, pa bo odločil Nik. Bo preživel?

Pogled skozi okno je pomirjajoč. Ptice svobodno prhutajo s krili po zraku. Nimajo skrbi. Ob tem se spomnim na Neli. Ona ni svobodna, kdo ve, če sploh uživa pri meni. Lahko, da je jezna, potrta ali osamljena. Jaz tega nikoli ne bom vedela. Moj pogled spet ošine ptice. Pod njimi so njihove blede sence. Sence so del vsakega. Brez svetlobe ne morejo obstajati, če pa jih le-ta preveč obsveti, izginejo. So kot ljudje, ko si nekaj zaželimo, je, kot da to nujno potrebujemo. Ko pa imamo te stvari v izobilju, nam postanejo odveč. Na splošno je vse podobno ljudem. Vse. Ljudje smo podobni listom, vsi se držijo drevesa, pa vselej odpadejo. Veliko nas je, a nobeden ni večen. Podobni smo rožam, ki cvetijo. Vsi imajo talente, ki izstopajo, a na splošno smo enaki. Podobni smo živalim v kletkah. Majhne skrbi se zapirajo v nas, ko jih je preveč, nas začnejo stiskati, takrat se počutimo ujete.

Avto se začne ustavljati. Prispeli smo. Starša globoko vdihneta. Očitno se tudi onadva bojita. Vsi se bojimo neznanega.

Oče prvi stopi iz avta. Z mamo se mu takoj pridruživa. Skupaj odhitimo do vhoda. Vrata se, ko se jim približamo, na stežaj odprejo. Danes je v bolnišnici veliko več gneče. Ker že natančno vemo, kje je Nik, takoj odhitimo do dvigala. Pritisnemo tipko 2. Počasi se dvignemo do drugega nadstropja. Mirno odkorakamo do sobe 56. Mama počasi odpre vrata. Na postelji leži Nik. Videti je, da še spi. Kot v počasnem posnetku stopimo do njega. Oče mu previdno razmrši lase in ga poljubi na čelo. Mama mu tesno stisne roko, jaz pa le gledam. Njegove temno modre oči so tesno zaprte. Nepremično leži na snežno beli postelji. Zagledam se v njegove rjave lase, potem pa… Naprava ob postelji začne glasno piskati. Iz sosednje sobe prihitita dva zdravnika. Panično se prijemata za glavo in stiskata gumbe na računalniku. Naprava, ki je prej glasno piskala, utihne. Na sosednjem zaslonu se prikaže dolga rdeča ravna črta. Eden od zdravnikov iz predala izvleče dve sivi, kot telefon veliki, okrogli napravici in ju podrgne skupaj. Drugi na Nika priklaplja cevke. Sivi napravici položi na Nikov prsni koš. Dih mi zastane. Mojega brata dobesedno vrže v zrak. Zdravnika odkimavata in poskusita še enkrat. Na zaslonu še vedno stoji rdeča črta. Na televiziji sem jo že velikokrat videla. Pomeni, da je pacient mrtev. Zdravnika se žalostno obrneta k nam in počasi odkimata z glavama. Planem v jok. Je to to, je Nik zdaj mrtev? Kaj je šlo narobe? Zakaj se to dogaja ravno meni? Mama me močno objame. Oče steče do Nika in solze kapljajo nanj. V prostor stopi medicinska sestra in nas pospremi v čakalnico. Srce se mi trga. Moj brat je pred mojimi očmi odšel za vedno. Brat, ki mi je dajal najpametnejše nasvete, brat, ki mi je pomagal, ko sem ga potrebovala, brat, ki ga nikoli ne bom pozabila, je umrl.

Čez nekaj dni nas je v nabiralniku čakalo pismo:

»Draga mama, oče in Nina… Če to berete, potem sem mrtev. Ne da se mi več boriti… V življenju sem naredil ogromno napak, a vi ste mi vedno stali ob strani. Žal mi je za vse. Mama, oče, mogoče tega še ne vesta, a želel sem umreti. Življenje mi pač ni ponujalo veliko. Prosim, ne bodite jezni. Mami, vedno si me podpirala. Brez tebe bi me verjetno izgubili še prej. Oče, naučil se mi vsega, kar sem znal. Res te imam rad. In Nina, vesel sem, da si bila moja sestra. Boljše si ne bi mogel želeti. Lagala si, ko je bilo to potrebno in mi povedala resnico, ko sem jo hotel. Zapomnite si, vedno bom z vami, ne glede na to, kje boste. Z ljubeznijo, Nik.«