Glasovalna številka: PR131

Ajda Rojko

POPULARNA

OŠ Duplek

 

Na svetu je veliko misli, src in duš. Lahko se je izgubiti med vsemi sencami, ni pa lahko priplavati na površje in biti viden, ne da se utapljaš. Včasih se preveč pozornosti nameni tistim na vrhu, premalo pa tistim, ki so izgubljeni na dnu. Tisti na vrhu na nas prepričujejo,  da smo nekaj manj, da nismo vredni veliko. Premalokrat premislimo, kaj je v življenju res pomembno, in da se teh stvari z denarjem ne da kupiti. Na žalost velikokrat prepozno ugotovimo, da življenje ni večno in obžalujemo stvari, ki smo jih zamudili.

Na vrh se je poskušala, poleg drugih, prebiti tudi Ula. Vedno je dobila vse, kar je hotela. Njena starša nista bila bogata, odrekla sta se mnogim stvarem, da bi lahko izpolnila njene želje. Imela sta jo neizmerno rada. Oče je bil mizar. Delal je umetnine iz lesa. Ni imel izobrazbe, ampak se je vse naučil sam, pa tudi od svojega očeta, po katerem je lesarsko delavnico tudi podedoval. Od njegovih umetnin ni bilo veliko dobička, saj ljudje niso znali ceniti njegove umetnosti in domišljije. Le če se je kak umetnik z odprtimi mislimi znašel v vasi, kjer so živeli, je očetu pokupil vse kipce, saj so mu bile njegove ideje neizmerno všeč. Ulina mama je bila že od nekdaj gospodinja. Starši so ji že dolgo nazaj umrli zaradi bolezni. Nato se je preselila k teti na kmetijo in ko je na tržnici nekega dne prodajala sadje, je spoznala Ulinega očeta. Med njima je takoj preskočila iskrica. Torej, starši so Uli dajali vse, kar je bilo v njihovi moči, a jim je bila velikokrat premalo hvaležna. Misel, da je denar najpomembnejši na svetu, in prevelika želja po popularnosti sta ji predolgo zatiskali oči pred resnico.

»Mama!« se je zaslišal jezen, a obenem malo zaskrbljen glas is sobe. Mamo je klic predramil iz zasanjanega opazovanja prelepe okolice, kjer so listi, vsak za odtenek drugačne barve kot drug, plesali v  blagem jesenskem vetru. »Ja?« je še vedno odsotno vprašala mama. »Pridi sem, rabim te!« je nestrpno vzkliknila Ula. Mama se je počasi, še vedno malo zamišljena odpravila do sobe. »Katero obleko naj nosim danes?« je vprašala Ula, stoječ pred mamo z dvema prelepima oblekama v rokah. Prva je bila smaragdno zelena, z modrimi rožami na predelu okoli vratu, druga pa rožnata z belim pasom. »V obeh boš izgledala čudovito,« je odgovorila mama, čeprav je po tihem upala na tisto smaragdno. »Mama! Ne morem se odločiti, zato sem te pa vprašala za mnenje.«

»Če vprašaš mene, bi si raje oblekla kaj debelejšega, zunaj piha veter,« reče mama z rahlim nasmeškom na obrazu, ker ve, da bo Ulo malo razjezila.

»Phh,« prhne Ula med tekom do vhodnih vrat. V pižami stopi ven. Malo jo je zmrazilo, ampak tega ni hotela priznati. »Veš kaj, sem vedela da boš spet rekla kaj takega.« Obe se sta se nasmejali. Ula se je odločila za smaragdno obleko, a je po želji mame nosila še ruto in jopo, ki ju je takoj po prihodu na parkirišče zmečkala in potisnila v torbo. Bil je prvi šolski dan, zato se je Ula  odpravila od doma prej kot ponavadi. Pred šolskim vhodom je stalo veliko učencev, vsaka skupina v svojem krogu. Tako so se družili šolski razbijači, popularne punce in njihovi fantje, tako imenovani piflarji, znanstveniki, čudaki, tisti, ki niso pripadali nikamor, pa so stali vsak zase. Ula je obiskovala deveti razred osnovne šole. Všeč ji je bil Rok, pripadnik 'piflarjev'. Pred tem, da bi mu to povedala, jo je zadrževala le misel, da če bi hodila z njim, nikoli več ne bi mogla biti del priljubljenih. Ula je imela v šoli samo eno pravo prijateljico, Sašo. Popularni so bili z njo le takrat, ko je dobila nov telefon, najnovejše obleke in podobno. Le takrat se jim je lahko približala. S Sašo pa sta se poznali že od malih nog. Kar naprej sta tičali skupaj, si pomagali in se nasmejali šalam, ki sta jih lahko razumeli le onidve. Saša je menila, da Uli popularnost vedno znova in znova zmeša glavo. Vedno, ko je dobila kaj novega in so se popularni družili z njo, se je počutila tako zelo pomembno, na Sašo je pa kar pozabila. Popularna družba je slabo vplivala nanjo in ravno v teh trenutkih druženja z njimi je od staršev zahtevala največ. Ko je bil njen nov telefon iz mode in so jo popularni zavrgli, je bila Saša vedno tista, ki ji je pomagala in ji stala ob strani. Ula je vedno znova in znova obljubljala, da se to ne bo več zgodilo, a ko je bolečina po zavrnitvi ponehala in je dobila najnovejšo jakno iz jesenske kolekcije, je zopet postopala ob najbolj popularnih puncah na šoli. A Saša ni hotela obupati nad njo, preveč jo je imela rada. Mirila pa jo je tudi misel, da Uli na koncu ne bo preostalo nič drugega, kot da se vrne k njej po tolažbo.

»Zdravo frendica!« je bilo že iz daljave slišati prijeten glas Saše, ko se je Ula po poti, posuti z drobnimi kamenčki, bližala šolskem vhodu. Stekli sta si v objem. Dolgo sta se pogovarjali o počitnicah. Ravno ko je Ula izvedela, da ima Saša novo simpatijo in je hotela izvedeti kaj več, je zazvonil zvonec in prekinil njuno debatiranje. Ko sta se po pouku vračali domov, se je hitro lahko opazila Ulina želja po popularnosti, ko so mimo njiju bahavo, z nihanjem bokov, odhajale popularne punce. Saši je bilo jasno, da to leto, kljub Ulinim obljubam, ne bo nič drugače.

 Po enem mesecu pouka je bila nekega ponedeljka na šolskem avtobusu prava zmeda. Šofer je zamudil 15 minut. Vsi so vedeli, da bodo zamudili prvo uro. Tisti, ki jim je bilo dejansko mar, so že ob prihodu na avtobus kričali in se pritoževali nad voznikom, tisti, ki jim je bila zamuda všeč, pa so ga hvalili in ga nagovarjali k počasnejši vožnji. Špela in Ula sta bili na strani tistih, ki so bili zamude veseli, saj je bila prvo uro ravno matematika in najstrožja profesorica na šoli je spraševala, onidve pa se nista učili.

»Zakaj zamujate!?!« se je že ob dotiku kljuke slišal zastrašujoč glas iz učilnice. »Šofer je kriv, na njega se derite,« se je zaslišal zdolgočasen glas Petra, za katerega se je vsem zdelo, da hodi v šolo samo zaradi športne. Ostale ure je šprical ali pa med njimi spal. »A šofer? Tisti Vili? Že od nekdaj mi ni všeč,« je bolj sama sebi kot zamudnikom rekla profesorica Špik. »Kaj pa vas moti na njem, meni je prav všeč,« je hihitaje pripomnila Jana. Ko pa je zagledala jezni pogled Špikove, je takoj obžalovala svoje besede. Zaprla je usta in si jih prekrila z rokami. »V klop!« se je še bolj razdražena kot prej zadrla profesorica Špik. No, nadaljevanje ure ni bilo prav nič zabavno. Špikova je iz maščevanja vprašala do konca ure še štiri učence, jim vsem po vrsti v redovalnico zapisala cveke in se po uri v trenutku zakadila v ravnateljevo pisarno. Nihče ni prav vedel, zakaj je še vedno zaposlena na šoli, saj je bila za vse učence prava nočna mora.

Po prihodu domov je Ula takoj zavila v sobo, naredila je selfie in ga takoj objavila na socialnih omrežjih, zraven pa napisala: »Kako vam je všeč moj današnji videz?« Že po eni uri je imela na tisti sliki petdeset všečkov in pet komentarjev, ki so bili mešani. Trije so njen videz pohvalili, dva sta rekla, da je obupen. Ula se najprej z negativnimi komentarji ni ubadala, ko pa je začela podrobneje razmišljati, se ji je v glavi porodilo ogromno vprašanj: »Kaj če me zato popularni nočejo sprejeti medse? Kaj če mi mama laže, ko mi govori,da sem lepa? Kaj če imajo hejterji prav? Mi je sploh všeč, kakšna sem? Kaj naj naredim, da bom vsem všeč? Kaj če nosim premalo make-upa?«

V tem trenutku ji je zazvonil telefon. Dobila je sporočilo nekega fanta, ki ga ni poznala. Ime mu je bilo Uroš in napisal ji je: »Hej, gledam tvoje slike. Lepe so.«

Uli je pozornost ugajala in takoj mu je odpisala: » Hvala .«

» Mi pošlješ kakšno več?«

»Prosim?!?«

»Daj no. Kaj pa če se  jutri nekje dobiva?«

»Kaj je narobe s tabo, saj te sploh ne poznam!«

»A da ne? Pa me želiš?«

»Ne!«

»Kaj pa lahko naredim, da bi me ? Pošlji mi kakšne slike… Kakšne z morja, v kopalkah.«

»Z morja? Hočeš da grem po mamo in ji vse pokažem?«

»Ne, ne punči, vse bo v redu, pošlji mi slike, pa bo vse O.K«

Ula je začela jokati. Bila je neizmerno prestrašena.

»Kaj hočeš od mene!?! Zakaj ravno jaz!?«

Na misel so ji prišli vsi najhujš dogodki, ki se lahko zgodijo.

Fant je odgovoril: »Pridi k meni domov. SAMA! Še tam bova naredila nekaj slik in to je to.«

Ula je uporabnika takoj blokirala. Bila je zelo prestrašena. Tako močno je jokala, da ji je črna sled maskare prekrivala vsa lica. Bila je zaskrbljena, a preveč jo je bilo sram, da bi svojo pretresljivo izkušnjo komu zaupala.

Naslednji dan je že na avtobusu Saša opazila na Uli nekaj drugačnega. Obuto je imela vsako nogavico drugačne barve, ni bila barvno usklajena kot prejšnje dni in njena frizura je bila neurejena. Bilo ji je vseeno za vse. Ni se zmenila za posmehljive poglede in šušljanje za njenim hrbtom.

»Kaj je narobe, Ula? Ti nikoli ne pozabiš na barvne kombinacije! Vem, da te nekaj mori, ker te poznam in ti nisi takšna.«

»Sram me je Saša. Obljubiš,da ne boš nikomur povedala?«

»Obljubim! Za to pa sem tvoja najboljša prijateljica.«

Ula ni več vzdržala. Saši je zaupala vso zgodbo od začetka do konca. Pripovedovala je tako doživeto, da je dogodek podoživljala. Med pripovedovanjem je tudi jokala in v nekem trenutku je bila tako prestrašena, da je postala bleda. Saša jo je tesno objela in tudi njej so se zarosile oči. »Kako je lahko?« je Uli zašepetala na uho.

Tudi doma je Ula povedala vse. Mama in oče sta bila šokirana, a sta Uli izkazala sočutje in ji pri pri premagovanju misli na ta dogodek pomagala.

Ulino življenje naslednje mesece ni potekalo tako, kot do tedaj. Spremenilo se je nekaj pomembnih stvari. Najprej je sprejela odločitev, da ji ni več mar za popularnost. Tokrat zares! Manj je bila v virtualnem svetu in več v realnem. Družila se je z ljudmi, ki jim je bilo dejansko mar zanjo. Zdelo se je, da je njeno življenje boljše, kot je bilo prej, vse do dneva, ko se je zgodila najhujša možna stvar. Hujša, kot si jo je lahko zamislila v najbolj grozljivih sanjah. Hujša kot vse hude stvari, ki so se ji zgodile do tedaj.

Nekega dne se je Ula vesela vrnila iz šole. Ko je stopila v kuhinjo, sta oče in mama vsa objokana sedela za mizo. Ula je pogledala v tla. Zarosile so se ji oči, čeprav še ni vedela za novico. Pogledala je proti stropu, kot da bi hotela, da ji solze stečejo nazaj v oči.

»Ula, nekaj pomembnega ti morava povedati,« je rekla vse bolj objokana mama.

»Veš, da te imava najraje na svetu in da, karkoli se zgodi, bom vedno tu, pa čeprav le z mislimi,« reče oče, ki se na vse pretege trudi, da se ne bi zlomil.

Ula  samo pokima in zdi se ji, da ve, kam ta pogovor vodi.

»Prejšnji teden sem med oblikovanjem kipa začutil strašno bolečino v srcu. Najprej sem mislil, da je samo kratka bolečina, nato pa me je še drugič tako zelo zabolelo, da sem stekel k tvoji mami. Rekla je, naj greva raje k zdravniku in jaz sem se strinjal. Tam so me poslali na  slikanje. Danes sem dobil izvide. Že ko sva vstopila, sem po pogledu zdravnikov začutil, da nekaj ni v redu. Zdravnik je globoko vdihnil in mi začel mi pripovedovati o bolezni, ki jo imam. Skoraj vse sem preslišal, saj nisem mogel verjeti. V glavi mi je zadonelo, ko mi je povedal, da je bolezen smrtno nevarna in da le srečneži preživijo. Takoj sem planil v jok. Razmišljal sem o vama. Kaj bo, če umrem? Zdravnika sem takoj povprašal, kaj naj naredim, on pa mi je odgovoril, da lahko po operaciji le čakamo. Operacija je v sredo.« Ula je bila tako šokirana, da je za trenutek pozabila na žalost, na sočutje, ki bi ga morala pokazati očetu. Pozabila je na vse. Čez nekaj trenutkov se ji je zazdelo, da je konec sveta. Po prvi solzi se je utrnila še druga, nato pa je začela histerično jokati. Solze si je brisala v pulover, ki je bil kmalu ves premočen. Sočutno je objela očeta in kasneje še mamo, nato pa je stekla v sobo in poskušala zaspati.

»Khm!« je zakašljala Saša naslednji dan na poti v šolo, ko je poskusila pritegniti Ulino pozornost. Ula ni niti trznila. Bila je zagledana v cesto. Skozi okno avtobusa je opazovala sive, žalostne prizore in ob vsaki kaplji dežja, ki je padla na tla, se ji je zdelo, da se je njena žalost še povečala. Kdaj pa kdaj je celo mežiknila z očmi in vzdihnila. Včasih je celo na to pozabila. Predstavljala si je najhujše možne razplete očetove bolezni. Saša še ni vedela, zakaj je Ula tako zelo žalostna, a je vedela, da bo prišel čas, ko ji bo Ula sama povedala in da ni smiselno drezati vanjo. In tako se je tudi zgodilo. Po pouku, sredi kosila,  je iz Ule naenkrat planila vsa zgodba. Sašo je stisnilo v prsih, ko se je postavila v Ulino kožo.

Naslednji dnevi so potekali žalostno in v upanju, da bo operacija uspela. Mama je Uli dovolila, da gre z njima v bolnico. Ko so očeta pripravljali na operacijo, se je vidno tresel. Ula mu je pred odhodom v operacijsko sobo povedala: »Oče, bil si najboljši oče od začetka mojega življenja do zdaj. Vedno si mi pomagal, me spravljal v smeh in bil si tu za mene. Premalokrat sem ti povedala, da te imama rada in premalokrat sem ti bila hvaležna za vse, kar si mi dal in naredil zame. Imaš ogromno srce. Hočem, da veš, da bova z mamo tu do konca in verjamem, da boš po operaciji prišel nazaj in me objel. Rada te imam!« Mama je dodala še nekaj besed in oče se je zahvalil: »Hvala vama! Ula, po operaciji dobiš največji in najdaljši objem na svetu.« Skupaj so še nekaj časa jokali, nato so ga zdravniki odpeljali v operacijsko sobo.

Operirali so ga tri ure. Z mamo sta bili ves čas z mislimi pri njem. Ko je prišel do njiju zdravnik, je Ula zaprla oči in sklenila roke. Po licu ji je spolzela še zadnja solza. Zdravnik je povedal: »Na začetku smo naredili napačen rez. Mislili smo, da je konec in že skoraj obupali, ko smo se spomnili vaju. Sploh tebe, deklica. Zadali smo si, da bomo naredili vse, kar je v naši moči, da tvoj oče preživi in tudi smo. Vse je v redu! Preživel je! Trenutno je še v narkozi, ampak ko se zbudi, mu lahko stečeš v objem.« Uli se je po obrazu razlezel ogromen nasmešek. Ni se mogla zadržati. Objela je zdravnika in nato še mamo. Očeta je hotela takoj videti. Zdravnik ju je popeljal v sobo za intenzivno nego. Ula je nežno naslonila glavo na očetovo njegovo ramo, legla k njemu in zaspala. Ko se je zbudila, sta jo oče in mama opazovala. Oče jo je objel, kot je obljubil. Dolgo časa so se pogovarjali, nato sta z mamo odšli domov. Oče je moral ostati v bolnišnici še nekaj dni. Takoj ko je prispela domov, je poklicala Sašo in ji povedala, da je vse v redu.

Po očetovem okrevanju se je Ulino življenje končno obrnilo na bolje. Naučila se je, da življenju dajejo smisel osebe, ki jih imaš rad, in spomini, ki si jih ustvariš z njimi. Začela je ceniti vsako malenkost, bila je veliko bolj vesela in hvaležna. Zakaj bi zapravljali čas za ljudi, ki jim ni mar za nas? Bodimo hvaležni za ljudi, ki so nam dani v življenju. Ula je bila vidna za ljudi, ki jim je bilo mar. In to je bilo vse, kar ji je bilo pomembno.