Glasovalna številka: PR132

Tonja Aleksandra Krašek

V NAŠIH GLAVAH

OŠ Duplek

 

Kaj se je zgodilo?! To so nas spraševali vsi – starši, policija, zdravniki ... Vsi so bili tiho, zato sem svojo plat zgodbe začela lepo od začetka.

Zbudila sem se in pri tem skoraj razbila telefon, ko mi budilka ni hotela utihniti, še vedno napol v spanju sem šla sem pod tuš, si umila in razčesala lase, umila zobe, nato sem porabila krajšo večnost v omari in pred ogledalom.

Saj vem, kaj boste rekli, najstniki smo veliko preveč obsedeni z videzom. A ni res. No, je, ampak videz vključuje veliko stvari, kot so: koliko fantov je vate, koliko deklet se hoče družiti s tabo, te imajo radi tudi starejši letniki, skratka, če vse lepo skupaj povežemo, je videz zelo pomemben za stopnjo priljubljenosti.

In spet, vsi odrasli ti bodo rekli, da tudi če nisi popularen, kaj zato ... A če se še tako pretvarjaš, da ti je vseeno, ti ni vseeno. Vsi si želijo priti v klapo popularnih in grem stavit, da je to veljalo za vsako odraslo osebo na tem planetu, pa naj rečejo, kar hočejo.

Torej, ko sem končno izbrala obleke, mi je do odhoda avtobusa manjkalo samo še 5 minut. Mami me je spodaj že klicala, da ne bom mogla pojesti zajtrka do konca, in spet smo tukaj. Po mnenju odraslih je zajtrk najpomembnejši obrok v dnevu, kar se mene tiče, pa je to le nabiranje dodatnih in nepotrebnih kalorij, tako da sem zajtrk kar preskočila z izgovorom, da nimam časa (kot vsako drugo jutro), šla na avtobus ter upala, da ne bom vprašana matematike. V šoli mi gre kar dobro, no večinoma so petke, a te pridejo pod pogojem, da se učim, za kar mi zadnje čase zmanjkuje časa. Ukvarjam se namreč z veliko bolj pomembnimi stvarmi, kot so druženje, poslušanje muzike in sanjarjenje, pogosto kar vse skupaj, no, pa se bo spet ponovila ista zgodba – šola je pomembna, z njo si krojiš življenje ... Pa saj vem, ampak kdaj mi bo v življenju treba vedeti, kaj je glivna celica ali pa kako delimo ulomek in še manj, kakšno glasbo so imeli Rimljani. Mislim, halo.

Ko sem prišla v šolo, sem si  takoj skočila v objem s svojimi prijateljicami (kar lahko traja kar nekaj časa, saj sem v bistvu zelo dobra prijateljica z vsemi – še zlasti s puncami iz popularne klape (jupiiiiii)).

Odprem omarico in ven pade en kup papirja. Samo smejati se začnem. Z Miho in Jonom smo že nekaj časa nazaj začeli zelo otročjo vojno s papirčki v omarici. Z Ano sva papirčke začeli tlačiti nazaj v njune omarice, a sva bili prepozni.  Sta že prišla, režali smo se, počakali sva, da sta se preobula, nato pa smo šli v učilnico. Aja, da si slučajno ne boste česa mislili –­ smo samo zelo dobri prijatelji. 

No, namesto da vam bi razlagala, kaj so nas učili čez dan, bom raje povedala še nekaj malega o sebi: torej, hodim v 7. razred, imam veliko prijateljic in zaenkrat sem s svojim mestom  popularnosti kar zadovoljna – mislim,  lahko bi bilo boljše, a o tem ne odločam samo jaz. No, če gledamo po puncah, sem tam okoli 6. mesta od 23 in z ostalimi petimi popularnimi puncami se odlično razumem, smo si v večini kot najboljše prijateljice, lansko leto smo sicer imele ogromno drame, sem tudi veliko jokala, ampak se je vse zgladilo in je že pozabljeno. No, moji zares najboljši prijateljici sta v paralelki in nista ravno iz klape popularnih, pa saj je vseeno, ju imajo praktično vsi radi, razumemo se super in vem, da jima veliko pomenim, kot onidve meni.

Hm, morda pa imajo starši malo vendarle prav?

Kar se tiče fantov, ti so pa v 7. razredu taki kot povsod drugje   imaš lepe, imaš zelo prijazne, potem imamo tu še otročje, zabavno otročje, nadležne, nesramne in še bi lahko naštevala. Vsi so neka mešanica,  tako kot punce, in nihče ni popoln.

Ah, pa še to: morda zaradi pubertete ali jaz ne vem točno, zakaj, ampak zadnje čase se zelo težko odločim za karkoli oziroma še sama ne vem točno, kaj si mislim –  ne vem točno, v koga sem, ne vem točno, kje se vidim čez 20 let, ne vem, kaj bi jedla za zajtrk, ne vem, ali bi povedala prijateljicam, kako zelo sem vesela, da jih imam, ne vem, ali bi imela fanta ali ga nočem – mislim, saj vem, to so majhne malenkosti, a ko se z njimi ubadaš vsak dan in se zvečer ne moreš odločiti, kaj bi jedel, kateri film bi gledal ... te to spravi ob pamet!

Kakorkoli, ure so minevale in končno je prišel zvok veselja – šolski zvonec, ki oznanja konec pouka. Šla sem v spodnje nadstropje, odprla omarico in nekaj je padlo ven – in ni bil papirček. Sklonila sem se, da bi pogledala, kaj je, a me je Jon prehitel. Vprašala sem ga, kaj je to, on pa mi je odgovoril, da naj kar sama ugotovim. Vzela sem mu stvar iz rok. Izgledala je kot zavojček v barvnem papirju – takoj sem vedela, za kaj gre  – v rokah sem držala petardo. Prišli so še ostali   Ana, Miha, Diana, Lucija, Lan, Teo in Ula, oziroma »popularni«. Kje ste to dobili, je bilo moje prvo vprašanje, pa so se samo smejali. Ni važno, jih imamo še več, jih bomo prižigali pri reki. Greš z nami, me je vprašala Ana. Ne vem, no, mislim, a niso nevarne? Sledil pa je Lanov odgovor, nič nam ne bo, ne bodi boječka, vsi gremo pa smo mislili, da bi hotela iti še ti?

Vem, da ne bi smela, ampak ... popularni so me vabili zraven, kdo bi temu lahko rekel ne, poleg tega pa  – šli so vsi in to so moji prijatelji, verjetno vedo, kaj delajo, pa saj jih poznam v večini že od vrtca.

In smo šli, prišli smo do reke, vsi so tekli pogledat, če je škatla še vedno tam, kjer jo je Lanov starejši brat pustil. No, vsi, razen Lucije, ki me je potegnila na stran. Ela, misliš, da je tole res pametno? Vesela sem bila, da je še nekdo v dvomih, in povedala sem ji po resnici, ker jim nisem nikoli lagala  in ker se je očitno tudi ona samo pretvarjala, da je navdušena nad idejo. Ne vem, Lucija, jaz tega raje ne bi delala. Pogledala sem proti ostalim, zanimalo me je, če je med njimi sploh kdo, ki si zares želi pokati petarde, in opazila Miho, ki se je držal bolj ob strani. Hotela sem ga vprašati, če bi mogoče hotel oditi nazaj k šoli z mano in Lucijo in mogoče bi se nam še kdo pridružil ... pa sem bila prepozna.

Diana je vrgla vžigalnik Teu, ki nas je vse poklical, naj pridemo gledat, ker bo prižgal prvo. Med tem ko sva z Lucijo hodili proti njim, so šle moje misli takole: kaj delaš, a se ti meša, zakaj se preprosto ne obrneš in greš stran, gotovo se ti bo kdo pridružil ... pa se nisem, ostala sem tam in čakala.

Teo je stal tam čisto tiho, nato pa vprašal: ˝Torej, kdo bi jo rad prvi prižgal?˝ Vsi smo molčali, dokler se ni oglasil Lan:˝Česa se bojiš, saj te ne bo ugriznila˝. Vzel je Teu petardo in vžigalnik iz rok, se sklonil, vsi smo se umaknili za pet korakov. Nekaj časa je čepel, v desni roki je imel vžigalnik, v levi petardo, očitno je razmišljal. Miha in Jon sta ga začela izzivati z boječko, jaz pa sem v tišini svojih misli razmišljala: bi mu morala reči, naj pusti vse skupaj in naj gremo vsi nazaj? Spet sem bila prepozna.

Lan ni hotel izpasti boječka, približal je vžigalnik ... in počilo je kot iz topa. Ko smo se zavedli, kaj se je zgodilo, je bilo  ...

Pogledala sem proti Lanu, upajoč, da se mi je samo zdelo, da je petarda ležala še v njegovi roki, ko je počilo, a upanje ni bilo pravo, vsi smo videli enako   petarda ga je ugriznila in bilo je konec. Valjal se je po tleh od bolečine, treh prstov na njegovi levici ni bilo več. Začeli smo kričati, v paniki smo stekli proti Lanu, udarili skupaj z glavami, a na srečo imamo Ulo, ki zna v takšnih situacijah glavo obdržati  na sebi. Nadrla nas je, naj utihnemo, se zresnimo in nekaj naredimo. In tako je Ula je poklicala rešilca, Jon pa svoje starše – njegov oče je policist. Miha je tekel do najbližje hiše po pomoč, ostali pa smo klečali zraven Lana, ga mirili, mu nekako poskušali pomagati, a nihče ni vedel, kaj naj pravzaprav stori.

In to je vsa zgodba. Tako smo pristali tukaj in tako se je Lan poškodoval. Policisti so zmajevali z glavami, starši so jezni in zaskrbljeni začeli s svojimi pridigami,  ampak mislim, da nihče od nas otrok ni zares poslušal, vsi smo bili veseli in žalostni hkrati. Lan je preživel, a vse življenje ga bodo na ta dogodek spominjali trije plastični prsti na koncu roke, nam pa bodo ostali ne ravno veseli spomini na naše nespametno početje.

In spet zavedanje, da imajo starši morda vendarle prav pogosteje, kot želim sama priznati.