Glasovalna številka: PR133

Adriana Bračko

ČUDEŽNI DAN

OŠ Mladika Ptuj

 

Pripravljalo se je k večeru. Zunaj je pričelo snežiti in bilo je zelo mrzlo. Kaj hitro sem smuknila pod odejo in se zazibala v spanec z mislijo, da je jutri nov dan in vreme se bo po vsej verjetnosti izboljšalo.

 

Napočil je nov dan in zbudila sem se v čudežni deželi. Bila je zelo lepa, živih pisanih barv, v daljavi sem videla zelene ponije, vijolične metulje, rdeče veverice in še Sneguljčica je bila tam. Pristopila sem k njej in jo vprašala: »Veš mogoče, kje sem?«

Ona pa se mi je samo nasmehnila. Pokazala mi je, naj grem za njo in popeljala me je v pravljični gozd. Tam pa so se za drevesi skrivali škratje. Bili so razigrani, eden bolj od drugega. Povabili so me medse in z veseljem sem se poigrala z njimi. Takrat pa je mimo prijezdil princ na belem konju. Zraven je imel še enega velikega konja. Vprašal me je, če znam jahati in če so mi konji všeč. Odgovorila sem mu, da imam rada konje in da vsak nov dan čakam trenutke, ko bom lahko jahala konje.

 

Povzpela  sem se na konja in podala sva se po čudoviti barviti deželi. Vedela sem, da je pred mano čudovit dan in nikakor se nisem hotela zbuditi, saj mi je bilo tukaj lepo. Ko sva s princem jezdila, je konja nenadoma prestrašila glasna trobenta. Podala sta se v dir in nista več ubogala. Brezglavo sta tekala, jaz pa sem se samo močno držala in upala, da ne padem s konja. Po petih minutah nisem več zdržala in padla sem s konja.

»Joj, moja noga in roka,« sem zakričala.

»Princ, prosim, pomagaj mi,« sem jokala.

Vendar princ ni mogel obvladati svojega konja, saj je kot ponorel dirkal naprej.

Negibno sem ležala na tleh in čakala pomoč. Ob meni so se nenadoma pojavili škratje. Oskrbeli so mi roko in nogo in me pospremili v njihovo očarljivo hiško. Sneguljčica mi je skuhala kamilični čaj, jaz pa sem samo prosila za tableto, da me ne bi tako bolelo. Dejala mi je, da zelišča vse pozdravijo, kajti tablet pri njih ne poznajo. Spila sem kamilice, vendar ni bilo nič bolje, zvijala sem se od bolečin.

Sneguljčica je dejala: »Mogoče pa ti bo to pomagalo.«

Odprla je vhodna vrata in vstopil je princ.

Zelo sem se ga razveselila in ga vprašala, če je v redu. On pa mi je samo odvrnil, naj ne skrbim zanj, ampak morava prvo poskrbeti zame. Nato me je prijel okrog ramen in me poljubil. Vse bolečine so v hipu izginile. Ta princ je bil pravo zdravilo zame.

         

Ko je postajalo najbolj zanimivo v deželi sanj, se mi je na telefonu oglasila nesramna budilka. Sneguljčica in škratje so mi pomahali, princ pa mi je dal še en poljub slovo. Dejali so mi: »Jutri je nov dan, pridi še kaj na obisk.«

Nato sem se zbudila in najprej preverila, če je vse v redu z mojimi rokami in nogami. Nasmehnila sem se sama sebi in si dejala: »Pa še res, jutri je nov dan.«