Glasovalna številka: PR134

Oriana Bračko

NAROBE SVET

OŠ Mladika Ptuj

 

Tako kot vsako dekle, sem si tudi sama želela odpotovati nekam daleč, v svet, kjer smo lahko otroci sami svoji gospodarji. Zbrala sem pogum in odšla v svet čudovitih bitij in zabredla v težave. Pričakovala sem svet, kjer je vse lepo in prav, ampak včasih se stvari ne iztečejo po načrtih.

 

Ob samem prihodu sem srečala kraljico Arabelo. Pokazala mi je pot, saj se je zbala, da se bom izgubila. Zgodilo pa se je ravno to. Napačno sem razumela pot, zato sem se znašla v Prepovedanem gozdu. Tam sem srečala zlobnega čarodeja Salazarja, ki me je vzel za neke vrste ujetnico. Odpeljal me je v njegov dvorec, ki pa ni bil nič kaj prijeten na prvi pogled. Tam pa sem srečala princeso Mirando, hčerko kraljice Arabele. Z Mirando sva načrtovali, kako bi pobegnili, ato ni bilo tako preprosto. Bili sva kot v slabi grozljivki. Vsake toliko časa sta prišla v ječo en angel in en hudič. Oba sta nama ponujala, da nama izpolnita eno željo. Zaželela sem si telefon, saj sem predvidevala, da bom s telefonom poklicala pomoč. A hudiček se je samo smejal. Dobila sem telefon, a glej ga zlomka, na telefonu ni bilo signala. Neuporaben telefon sem jezno odvrgla v kot sobe. Miranda si je zaželela novih čevljev in jih tudi dobili. Ni mi bilo povsem jasno, kaj ji bodo čevlji.

Čez dva dni sva si spet lahko zaželeli eno željo. Zaželela sem si, da dobim kladivo, ker sem mislila, da lahko prebijem steno. Vem, da ne bi smela, a sem se tako razburila, ko sem videla da sem dobila v roko miniaturno kladivo. Moj načrt je propadel že drugič. Hudiček se je začel tako smejati, da ga je začelo zvijati od smeha. Z Mirando pa sva bili tako jezni, da sva se o tretji, najini zadnji želji posvetovali skupaj.

Prišel je tretji dan in zadnja želja. Vem, da se sliši smešno, ampak sem se kar veselila njunega obiska. Kmalu sta naju obiskala hudiček in angel.

»No, kakšna je vajina zadnja želja?« se je z iskricami v očeh zasmejal hudiček.

Nasmehnili sva se in se zarotniško pogledali.

 »Hočeva prožno steno,« sva dejali.

Angelček in hudiček sta se prestrašeno pogledala.

»Tega pa nisva pričakovala,« sta dejala.

Začeli sva se smejati in jima povedali, da nama bosta morala uresničiti željo. In res. Stena je postala prožna tako, da sva samo stopili skozi steno in že sva bili na poti v deželo imenovano Vilin.

 

Na žalost sva morali iti mimo gozda Pogube in na še večjo žalost sva srečali čarodeja, ki nama je prekrižal pot. Tako sva že drugič postali ujetnici. Naenkrat pa se pokažeta hudiček in angelček ter nama pomagata opravit s čarodejem.

Dejala sta: »Vem, da ne bi smela izdati skrivnosti, a premagali sta naju z željami. Zato si zaslužita varno pot domov.«

Angel in hudič sta čarodeja zaklenila v ječo in midve sva lahko prišli varno domov.

 

Jaz sem se poslovila od Mirande, saj sem že zelo pogrešala družino. Moja nova prijateljica Miranda pa je odšla v Vilino  k svoji mami.

 

Vem da ne bi smela, a včasih je lepo potovati kam drugam, četudi v sanjah.