Glasovalna številka: PR135

Katarina Vidovič

BREZ SLEDI

OŠ Kidričevo

 

  Končno, zazvonil je šolski zvonec. Vsi smo po napornem dnevu odšli domov. Spet je sledila pot domov, ki se je vlekla v neskončnost. Iz torbe sem vzela slušalke in »si predvajala« mojo najljubšo glasbo.

  Nenadoma sem bila sredi ceste, ko je ravno pridivjal avto. Obstala sem na mestu in se nisem mogla premakniti. Avto mi je bil vse bližje in bližje. Zaslepila me je močna svetloba, ki je prihajala iz avta. Potem nisem več vedela, kaj se je zgodilo, nisem vedela niti, kje sem. Zbudila sem se v bolnici in okrog mene je bilo veliko zdravnikov in medicinskih sester. Priklopljena sem bila na vse možne naprave. Bila sem na intenzivnem oddelku pod štiriindvajseturnim nadzorom. Svojih nog in rok nisem mogla premikati, saj jih nisem niti čutila. Nisem vedela, zakaj mi zdravniki niso odgovarjali na vprašanja in me vedno, ko sem spregovorila, pogledali tako, kot da me ne razumejo. Sčasoma sem ugotovila, da je nesreča name vplivala tako, da več ne morem oziroma ne znam govoriti.

Vsak dan sem gledala skozi okno in opazovala letala, kako so letela v zraku. Po enem mesecu drugačnega življenja se mi je vse obrnilo na glavo. Moje življenje je viselo na nitki. Le nekaj odstotkov možnosti je bilo, da preživim. Nobeno noč nisem niti zatisnila očesa, saj me je bilo strah, da bi za vedno zaspala in  se nikoli več zbudila. Bila sem v nezavesti. Občutek ni bil prijeten, saj nisem vedela, kdaj je dan, kdaj je noč, kaj se dogaja okrog mene in kako je z mano.

 Nekega dne je na obisk prišla moja družina. Hotela sem vse še enkrat objeti in jih vsaj še enkrat videti. Nisem jih videla, samo čutila sem jih, da so ob meni. V nekem trenutku pa me je prebudila svetloba, ki je prihajala skozi okno. Prebudila sem se. Spet sem lahko spremljala dogajanje okrog sebe. Moje stanje se je izboljševalo, vsaj zdelo se mi je tako. Nekaj je začelo piskati. Bile so naprave, ki so bile priključene name, zdravniki so pridivjali skozi vrata. Odpeljali so me v operacijsko sobo. Ne vem, kaj so počeli, saj sem se zbudila šele, ko sem bila spet v sobi. Popoldne me je prišla obiskat družina. Vsi so bili žalostnih obrazov. Nisem razumela, zakaj so žalostni, saj je z menoj bilo že vse v redu. Ampak bila sem prepričana, da mi nekaj prikrivajo.

Medtem ko sem bila v bolnišnici,  se nisem smela premikati. Šele čez nekaj časa sem lahko prvič stopila na noge. Ampak skoraj sem padla, ker nisem imela ravnotežja; počutila sem se kot majhen otrok, ki ne zna hoditi. Ker nisem mogla hoditi, so me na razne raziskave peljali z invalidskim vozičkom. Ni mi bilo prijetno, saj ko sem prihajala mimo, so vsi »metali poglede« vame.

Dnevno sem morala pojesti veliko zdravil. Hrana ni bila dobra in zelo sem pogrešala dom. Velikokrat sem slišala sirene rešilca, ko se je odpravil po nove bolnike. Vsakič sem se ustrašila, saj sem mislila, da spet piskajo naprave okrog mene. Vsak dan sem se dolgočasila in razmišljala o domu in družini.

Nekega dne je zdravnik prišel zelo resen. Povedal mi je, da nikoli več ne bom govorila niti hodila, saj mi bodo morali zaradi hudih posledic  nesreče odrezati obe nogi. Nisem se zavedela, kaj je to, ampak vedela sem, da sem sama kriva za to. Življenja brez govorjenja in svojih nog si nisem mogla predstavljati. Ne bom mogla več hoditi na sprehode s psom, skakati po travi …Govorila bom lahko le s kretnjami in z obrazno mimiko.

Ker sem bila kar nekaj časa odsotna v šoli, sem morala hoditi v bolnišnično šolo. Učila sem se enake stvari, kot bi se jih v normali šoli, le da tukaj nisem imela ocen. To je bila dobra plat tega, a imam raje ocene, kot da ne morem hoditi s svojimi nogami in niti govoriti.

 Šele sedaj sem se zavedela, da nikoli več  ne bo tako, kot je bilo.

No, ampak zgodil se je čudež! Ko je družina prišla na obisk, sem spregovorila, pravijo, da takšnega čudeža v bolnišnici še niso doživeli, saj so vsi izvidi kazali, da ne bom nikoli več govorila. Torej, znala sem govoriti! Bila sem tako vesela, da bi, če bi lahko, kar skakala od veselja. Še vedno sem lahko samo ležala in vedno sem upala, da bi kdo vstopil z dobrimi novicami. V sobi sem vsak dan bila osamljena in brez dela. Nisem imela prijateljev in nikogar, ki bi ga poznala.

 Začelo se je temniti, zato sem zaprla oči in se prepustila sanjam. Upala sem, da bodo lepše kot resničnost. Naslednji dan me je čakalo še veliko preiskav, zato sem bila malo zaskrbljena, ker nisem vedela, kaj pričakovati.

Nenadoma me je v glavi nekaj močno zabolelo. Hotela sem poklicati pomoč, a mi moj glas tega ni dopuščal. Močno sem se ustrašila in poskušala poklicati pomoč. Oči so se mi kar same zapirale, prepustila sem se sanjam. Lahko bi rekli, da sem bila povsem v drugem svetu. Pred očmi se mi je prikazala svetla luč. Videla sem neko senco v ozadju. Poklicala me je po imenu. Nisem vedela, od kod pozna moje ime. Senca mi je govorila čudne stvari in nisem jih razumela. Naenkrat je zaškripala kljuka. Vrata so se odprla, luči so utripale, glas se mi je vedno bolj približeval.

Nekaj je prekinilo moje sanje. Zbudila sem se. Pogledala sem proti vratom in zagledala enako senco kot v sanjah. Vabila me je k sebi. Vstala sem in se počasi odpravila proti vratom;  ne vem, kako mi je uspelo. Vrata so se za menoj zaprla in močno je zadonelo. Senca me je vodila iz bolnišnice neznano kam. Peljala me je v čudežni kraj, do zdaj ga še nikoli nisem videla. Ne spomnim se točno, kam sem šla, spomnim se le tega, da sem morala iti po stopnicah, ki so se dvigale visoko v nebo.

  Od tistega dneva dalje se nikoli več nisem vrnila nazaj. Bolečine od nesreče so kar čudežno izginile, ni jih bilo več. Od takrat dalje tudi nihče več ni vedel zame. Nihče ni vedel, kam sem odšla, kako, zakaj ali kdaj sem odšla. Tisti dan je bil tudi moj zadnji.