Glasovalna številka: PR136

Živa Gabrovec

KAJETAN

OŠ Kidričevo

 

   Vse se začne z dečkom Kajetanom, ki je star okrog deset let. Živel je v revnejši družini od drugih sošolcev. Imel je pa le eno veliko željo.

   Želel je hoditi v glasbeno šolo. Doma pa nikoli niso imeli dovolj denarja  za vpis in potem še ostalo …  Kajetanova mama je vedno želela, da bi mu uresničila sanje, a tega ni mogla. Očeta niso imeli. V družini so bili štirje člani: mati, Kajetan in dve sestri. Zadnje čase je Kajetan močno razmišljal o glasbi. Ko je hodil domov iz šole, je prepeval. Usedel se ja na klop. Mimo je prišel gospod, ravnatelj glasbene šole.

 »Kako lepo poješ! Moral bi se vpisati v glasbeno šolo,« je rekel.

 »Če bi imel dovolj denarja, bi bila to moja glavna misel.«

 »Dam ti nasvet. Tukaj pol ure prepevaj vsak dan in nastavi klobuk. Za začetek dobiš deset evrov od mene.«

Odkimal je in rekel: »Hvala!«

In res. Vsak dan po pouku je sedel tam in pel. Skoraj vsakdo, ki je šel mimo, mu je v klobuk dal kovanec ali dva. Prvi dan je zaslužil petnajst evrov. Ni še bilo dovolj, o tem se je pozanimal v šoli. V naslednjih treh dneh je zaslužil trideset evrov, vsak dan po deset. Zdaj je imel dovolj denarja za vpis in prvo položnico. Zdelo se mu je, da ima zdaj tako veliko denarja, da lahko kupi cel svet.

Tistega dne pred vpisom pa je razmišljal: »Res želim to? To so moje sanje, a boljše bi se počutil, če bi denar dal deklici. Dal ji bom pet evrov.«

Deklici , ki je pela, je dal pet evrov v klobuk. Še vedno je imel dovolj denarja za vpis. Zatem seje vpisal. V tajništvu so ga vprašali, kaj bi rad igral. Njegov  odgovor jih je šokiral. Igrati je hotel na harfo. A nič niso mogli storiti zoper njegovo odločitev, zato so mu povedali, da se bo učil pri učiteljici za kitaro. Zdelo se mu je v redu. Na učne ure je hodil dobrih devet let. Medtem je tudi hodil na tekmovanja, kjer je dosegal visoke rezultate. Kmalu je na državnem tekmovanju dosegel prvo mesto, na svetovnem pa drugo. Pri okrog dvajsetih letih je imel svoj prvi nastop, svoj prvi samostojni nastop. Mama je bila nanj zelo ponosna. Za dosežene nagrade in polno zasedene koncerte so dobili veliko denarja. Imel je veliko denarja in poznali so ga že skoraj vsi.

 Zaradi preveč denarja pa je mamo malo zaneslo s prave poti. Začela je bolj popivati in skoraj noben večer ni bila doma. Našla si je fanta, ki ga Kajetan ni maral. Z njim je hodila na počitnice v daljne kraje, Kajetan pa je doma služil denar. Ko sta prišla domov s Havajev, jima je Kajetan moral povedati svoje mnenje. »Mama, rad bi, da me malo poslušaš. Zakaj te ni več toliko časa doma? Zakaj se ne obnašaš kot včasih? Vem, da sta zaljubljena, ampak ves denar porabita za neka potovanja, jaz pa se trudim in igram na nastopih. Rad bi revnim dal nekaj denarja, ampak mi vidva to preprečujeta, in tega nočem. Odločil sem se, da grem na pot in nobenega denarja vama več ne bom dal, če bosta z njim hodila na draga potovanja.« »Ja, kaj pa ti je?! Misliš, da si zdaj nekaj posebnega? Če je tako, pa midva greva, adijo!« je rekla mama in mu pred nosom zaloputnila vrata.  Kajetan  tega ni hotel.

Zdaj je ostal sam doma s sestrama. Ampak življenje je šlo naprej in sprijazniti se je moral s tem. Še pet let je tako slovel po svetu. Našel si je dekle,  s katerim se je poročil in imel dva otroka.

 »Dragi, se spomniš, ko si mi govoril o tisti glasbeni šoli? Zakaj je ne dokončaš  in slediš svojim sanjam še naprej?« ga vpraša. Kajetan ji odgovori, da ima prav in da bo dal sezidati veliko stavbo. In res je to storil. Zgradil  je glasbeno šol za otroke iz revnih družin. V svojem življenju je veliko denarja podaril raznim otrokom.

 Pri štiridesetih letih mu je umrla mama. Šel je na pogreb in tam srečal sestri, ki ju že dolgo ni videl. Na harfo je zaigral mamino najljubšo pesem. Žaloval je še nekaj časa. Ko si je dodobra opomogel, se je vrnil k svojim sanjam.

   In tako je nadaljeval  z delom. Po svetu so še dolgo po smrti govorili o njegovi prijaznosti in o odličnem igranju harfe. V zgodovino pa se je tudi zapisal s svojo glasbeno šolo.