Glasovalna številka: PR137

Nea Zajc

NIKOLI, NIHČE

OŠ Kidričevo

 

Si že  kdaj videl, spoznal osebo, ki nima napak? Ki se zlomi ob vsakem pogledu nepričakovane nezaželene osebe …? To smo mi …. Vsi …. eno človeštvo ….enakovredni … kot pravijo … A potem trčimo z realnostjo, ki je kar močna, a ne globlja od domišljije ….

Bil je 20. april, torkovo jutro. Budilka me je normalno zbudila kot vsakič. Ugasnila sem jo. Še zmeraj sem ležala v postelji, hladni veter je skozi odprtine v oknih pihal po sobi in me mrazil po telesu. Bila sem na telefonu, zelo zelo dolgo. Ja, v bistvu predolgo, sploh se nisem zavedela, koliko je ura. Odhitela sem po stopnicah in pred hišo zagledala avtomobil. Črna kolesa belega avtomobila so puščala sled po asfaltu. Pravzaprav je avto bil kot nov. Izstopil je fant, ne  vem, morda 14-letnik …? Saj je vseeno. Spraševal me je, kako se pride do šole in s čim in take podobne fore … Iznenada, kar tako, sem bleknila: »Ne vem, zakaj sprašuješ ravno mene?« Nato sem odšla nazaj v hišo. Skozi okno sem nepremično opazovala, kako se je avto odpeljal po zarošeni cesti.

 In zdaj? Ne bi mogel nastopiti nek občutek krivde? V bistvu ne, zgleda, da smo zadovoljni, da škodujemo drugim, s tem pa poslabšujemo sebe … Šla sem do avtobusne postaje, a avtobusa ni bilo … Začelo je deževati, odšla sem domov. Zaradi praznega telefona tudi klicati nisem mogla. Nisem šla v šolo. Ja, super! Kaj pa bom zdaj počela? Aja, že vem, doma bom počakala. V bistvu pa to ni pozitivna stvar - zaradi vsega učenja in novih snovi … Legla sem na posteljo in razmišljala, kaj bo? Kaj bo iz nas, vzornikom mlajšim učencem? Ali zasvojeni najstniki? Težko bo, ampak smo samo ljudje, vsak sam sebi kuje usodo. In zdaj … Zmanjkalo mi je potrpljenja … Večinoma so bila razmišljanja o takih stvareh, ki bi jih morali dati  iz sebe. Čez dobrih deset minut sem zaspala. Zbudila me je mama, ki je pravkar vsa premočena s kakšnimi devetimi vrečkami v rokah prišla domov. Povedala sem ji vso zgodbo. Rekla je, da bo v redu in da bo poklicala v šolo ter se zmenila. V naglici mi je podala vrečki. »Zate so,« je dejala s hripavim glasom. «Hvala,« je bila moja edina beseda. Odšla sem v sobo, kjer sem srečala Taro, sestro ki hodi v 6. razred. Jok, že druga slaba ocena. «Bodi tiho,« sem slišala iz njenih ust.« »Vedno ji bom pomagala,« sem si rekla nekoč, ker takrat ko sem imela enake probleme kot ona, za mano ni nihče stal. Toliko laži … Lahko bi bili rekorderji.

 Drugo jutro, drugi dan. Končno sem prišla na avtobus brez kakšnega zamujanja. Nekakšne afne … punce iz 9. b- razreda mislijo, kot da so nekaj drugega. Hodijo mimo nas in nas gledajo, kot da smo z lune … »Ampak drage pomembne gospe, nehajte, ker ni vredno, same sebe smešite s tem ogabnim zahrbtnim govorjenjem, smejanjem. Glej, če imaš problem, mi ga povej v obraz, ne vsem naokoli in pa: ne govori, če ne veš, ne poznaš.« To misel sem jim hotela že večkrat povedati,a nisem mogla, zato sem govorila naokoli, tako kot one … Ista situacija,v bistvu smo enaki, polni napak in potem smo tiho … Kot da plešemo v zgodbi, ampak plešemo sami.

Po pouku sem stekla na avtobus, na katerem je bila Zala. Čakala me je dve uri, zato jo imam najrajši. Ko sem hotela stopiti na prvo mokro, z roza in modrimi krpami pokrito stopnico avtobusa, mi je nekdo stisnil roko in me objel. Ko sem se končno lahko obrnila, sem videla, da je čudak iz 9. razreda. Ha ha ha ha.  Tako mu pravim. Je to tudi narobe? In ja, v bistvu nimam pojma, zakaj je bil ta objem. Doma sem razmišljala o tem … V kapljanju dežja, kot glasba …  Ne, to še zdaleč ni bila glasba. V redu bi bilo, če bi lahko za en dan zaprla oči ali pa tudi za mnogo več. Čez nekaj dni me je ta «čudak« Timi vprašal, v bistvu ne mene, ampak druge, ki so to podpirali, in informacije ter vprašanja prinašali do mene, če bi bila skupaj. Ne vem točno zakaj, ampak rekla sem ja, s tem pa ogrozila veliko stvari. Vsak dan sem hodila po istem hodniku z istimi ljudmi, a noben me ni vprašal: »Kako si?« NIKOLI, NIHČE. A sem jaz koga? SEM, ker nisem oni, čeprav bi morala biti nekaj, kar nisem … Da bi bila nesramna, a ne morem, ne  morem se pretvarjati. In vsak dan, ko se v šolo prikažeš s potvarjenim nasmehom, za katerim se skrivajo vprašanja in skrbi … Tako je in ni je osebe, ki bi se potrudila, ni prijateljstva, kot je bilo nekoč.

 Čez mesec dni sva s Timijem odšla v kino, ogledala sva si film. Rdeča stena v dvorani je bila kot plaz, ki te zasuje s strani in te ne izpusti. Bilo je konec, odšla sva v dežju avtu nasproti. Čez dva meseca se začne dogajati zgodba. Z Zalo sva se zelo sprli, vsega sem kriva jaz, vedno sem bila in vedno bom. «Ostala bom brez osebe, ki bi mi stala ob strani, ki bi jo skrbelo … To so v tem primeru laži, nepotrebne, neresnične stvari. Zala je na šoli zelo priljubljena, vsi so začeli govoriti besede, ki so prihajale iz njenih ust, vsepovsod. Timi se je obnašal, kot da me ne pozna. Dovolj imam vsega, vsega. Na svetu, na šoli so tudi ljudje, s katerimi se nihče ne druži … Nihče se  ne zanima zanje … Iz njih se norčujejo. Tudi jaz sem se, priznam, ampak nikoli prej se nisem, dokler se mi dnevi niso začeli ponavljati … Kot da je vsak dan enak, nič novega. Enake osebe, besede, žaljivke, vse mogoče, niti enega nasmeha več.

 Nekaj dni  sem zdržala, a potem … Stopila sem v svet, se soočila s težavami, povedala vsako stvar, ki je bila potrebna. Zala je samo stala. Preden sem lahko šla, me je objela in rekla: «Smotani smo,« in se zraven s  solznimi očmi nasmejala. In ko si mislimo, da nikoli ne bo več tako, kot je, se potem izkaže nasprotno.«

Moje življenje se ne more odvijati v težavah,« sem razmišljala in v roki držala test z negativno oceno, zraven pa poslušala veter. Ko bi le lahko odpihnil in izbrisal sledi, vse stvari, ki jih nočemo, ne moremo sprejeti, ker so drugačne. Čeprav bi to morali storiti mi. Če ne, pa se vsaj potruditi. Ja, govorim o  drugih osebah, ki so drugačne. V mojem primeru so slabe ocene, ampak ne moreš osebe s slabimi ocenami vključiti v slabo, odvečno osebo, ker se to lahko zgodi vsakomur: meni … tebi … in vsi smo enakovredni.

 Doma so pa bili še večji problemi. Mama je grozila, da bo vzela vse … telefon, računalnik, violino … Potem se tudi konča moje življenje … «Ne moremo  živeti brez določenih stvari, te so moje in ne vzemi jih,« so bile moje rotilne besede, potrte, čeprav v upanju, da bo uspelo. «Šola je na prvem mestu, na vse drugo pozabi«. Odšla sem v sobo. Ko sem stopala po stopnicah, sem imela občutek, da hodim, se trudim, a je bilo tako težko, tako daleč … Zakaj bi sploh nadaljevala, če ni smisla …? Legla sem na posteljo. Zaspala sem v upanju, da me nihče ne zbudi. Sanjala sem, da hodim po hribih, da skačem in skačem ter da se mi pod nogami postavljajo kupčki snega, a potem v hipu samo padem mimo tistega, na katerega bi morala stopiti. V sanjah je bilo kot v realnosti, pristala sem v bolnici, čeprav se sprva zaradi bolečin in glavobolov tega nisem zavedala.

Sorodniki in starši so bili ves čas zraven mene, a bila sem tako slabotna, da sem le tu pa tam kdaj odprla oči in na hitro pogledala, kaj se dogaja. Ker so bile veke očitno pretežke, sem jih zaprla. Sredi noči sem se zbudila, dobila sem štiri steklenice infuzije, kar mi je dalo energijo in ponovno pognalo kri po telesu. Hotela sem vstati in se sprehoditi, oditi. A nisem mogla zaradi infuzije, ki me je pikala v žilo. Najhujše  je bilo, da nisem vedela, kaj se pravzaprav dogaja, in to z lastnim telesom. Predala sem se in legla nazaj v posteljo. Veš, bilo je kot v tistih sanjah, ki se jih  hočeš znebiti, a iz njih enostavno ne moreš oditi, ker so lahko tudi resničnost.

 Zjutraj me je zbudila sestra, ki mi je prinesla novo dozo infuzije, ter mi rekla: »Zdravo, če boš karkoli potrebovala, me pokliči,« in šepetaje pokazala na črn gumb na polici. Ob devetih je bila vizita, doktor je končno prišel v mojo sobo in dejal: »Pozdravljena, tukaj si zaradi težav s srcem, imaš šum na srcu, ki ga bomo seveda ozdravili.«

No, dobro, zdaj vsaj vem, zakaj sem tukaj in da bom  še kar nekaj časa …

Vsak dan sem imela družbo, sorodnike in nič mi ni manjkalo, razen dom. Čez dva dni sem izvedela, da grem zjutraj domov. Bila sem bolj srečna kot kadarkoli, prisežem. Starša sta se odločila, da gremo v Italijo, da si oddahnemo od vsega doživetega.

 Tako smo tudi šli. Ko smo se peljali v avtu, sem razmišljala, kako se je to zgodilo. Mogoče zato, ker nisem včasih česa prav storila? Ali pa tudi ne, ker vsi delamo napake in  se iz njih učimo. To sem spoznala jaz, upam, boš spoznal tudi ti. In nihče nikoli ni bil perfektna osebnost, brez napak.