Glasovalna številka: PR138

Eva Žunkovič

USODNI DOTIK

OŠ Kidričevo

 

1. POGLAVJE

 

Zopet normalno šolsko jutro. Komaj sem se prisilila,  da ne zaspim nazaj v sen. Odšla sem k omari in si nadela uniformo. Hitro sem si umila obraz in zobe ter odhitela do svoje najboljše prijateljice Lise. Veselo sva se pozdravili ter se objeli. Ugotovila sem, da mi nekaj prikriva, saj sem jo poznala že od prvega šolskega leta. Končno je vsa navdušena spregovorila: »Moja starša sta rekla, da gremo naslednji vikend nakupovat in lahko s seboj vzamem eno prijateljico, zato sem se odločila zate, Rose.« Vsa navdušena sem se ji zahvalila, ko pa sem pogledala na uro, me je kar zmrazilo, saj naj bi se pouk začel čez tri minute. Poslovili sva se ter stekli vsaka na svoj konec. Ko sem prišla  v razred, sem vrgla torbo ob mizo in sedla. Ker je bila učiteljica že v razredu, s sošolci nisem imela časa za pogovor. Čeprav sem imela v šoli dobre ocene, nekaterih predmetov preprosto nisem marala, na primer angleščine in zgodovine. In ravno zdaj smo imeli na urniku najbolj nelogičen predmet - zgodovino. Vedela sem, da bo ta ura zopet zelo dolgočasna, zato sem se odločila, da bom poslušala samo z enim ušesom. No, zdaj imam ravno dovolj časa, da vam predstavim, v kakšnem svetu živim, in kako tukaj poteka življenje.

 No, pa začnimo. V našem svetu imamo tri rase. Moja najboljša prijateljica Lisa Dragomir je kraljeva članica magične starodavne rase Morojev.  Moroji ne nosijo črnih ogrinjal, se ne morejo spremeniti v netopirje, česen jih ne odganja in ne spijo v krstah. Dnevna svetloba jih moti, ampak jih ne ubije. Kot večina bitij s čekani pa se tudi Moroji hranijo s krvjo. Ker ne živijo večno, potrebujejo nas. Jaz sem Rose Hathaway in sem dampirka. Smo ščitniki, varuhi Morojev. Živimo zato, da varujemo Moroje. Živimo pod sloganom: Oni so prvi. Tretja skupina pa so hudobni vampirji - strigoji. So hudobni krvosesi, ki pridejo na plan ponoči, saj jih sončna svetloba ubija. Strigoji se ne rodijo, ampak nastanejo iz Morojev in dampirjev. Moroji lahko to storijo tako, da živemu bitju popijejo toliko krvi, da ga ubijejo. Dampirje pa lahko spremenijo samo strigoji; popijejo jim kri ter jih nahranijo s svojo krvjo. Strigoje se lahko ubije na tri načine. Odsekaš jim glavo, jih zakuriš  ali pa jim srce prebodeš s srebrnim količkom, ki je prepojen z morojsko magijo. Moroji se usposabljajo za štiri različne elemente: vodo, ogenj zemljo in zrak. Tudi oni se med seboj razlikujejo. Njihovo politično ureditev sestavlja dvanajst plemiških družin. Glavna je kraljica Tatjana, Lisa pa je nekje vmes.

Moje razmišljanje je sedaj prekinila učiteljica z vprašanjem: »Rose, bi nam mogoče znala povedati kaj o ameriški revoluciji?« Ker pa že pol ure nisem sodelovala pri pouku, na vprašanje nisem znala odgovoriti. Nič nisem rekla in se samo zazrla v tablo. Ker je učiteljica takoj ugotovila, za kaj gre, me je samo grdo pogledala in nadaljevala s poukom. Čez petnajst minut je končno zazvonil zvonec. Hitro sem pograbila torbo in odhitela proti jedilnici, saj je bi čas za malico. Zagledala sem Liso, ki se je ravnokar pogovarjala s svojim fantom Ethanom, s katerim se je družila samo zato, ker sva bili najbolj popularni punci na šoli. Hitro sem z mize vzela  rogljiček in odhitela do Lise. Zgledala je zelo razdraženo, zato sem hitro ugotovila,  da mora pohiteti k hraniteljem, kjer se bo nahranila s krvjo. Med potjo sva se pogovarjali. Povedala mi je, da so imeli prvo uro učenje magije. Zopet se je pritoževala, da je ona edina v razredu, ki se ni specializirala za noben element, kar pomeni, da lahko zaenkrat obvladuje vsak element, ampak v majhnih količinah. To se mi ni zdelo kaj preveč zaskrbljujoče, saj je bila Lisa posebna na vseh področjih;  je tudi zelo karizmatična oseba. Zelo dobra je v prisili - kar pomeni, da lahko s svojimi nadnaravnimi sposobnostmi ljudi prisili, da počnejo stvari, ki jih nočejo oziroma se jih ne zavedajo. Tudi drugi Moroji imajo to sposobnost, ampak njihova prisila ni tako močna. Čeprav je bila uporaba prisile prepovedana, jo je Lisa včasih skrivaj uporabila. Ko sva se takole pogovarjali, sva prispeli do prostora za hranjenje. Dodelili so ji hranitelja. To so bile osebe, po navadi navadni ljudje, ki so se odločili, da bodo svojo kri podarili Morojem. Lisa je stopila do hraniteljice in ji s svojimi velikimi podočniki zagrizla v njen vrat. Njen obraz je zopet postal zelo odsoten, saj se je ob pitju krvi v telesu hranitelja sproščal nekakšen hormon užitka. Lisa je končala s hranjenjem, si obrisala usta in se poslovila od hraniteljice. Vsaka se je odpravila nazaj  k svoji uri pouka. Tokrat je bil na urniku moj najljubši predmet, pri katerem smo se učili, kako bomo po končani šoli varovali Moroje in se ubranili strigojev. Bila sem v dobri formi, zato sem z lahkoto premagala in pretepla kakšnega nasprotnika iz svojega razreda. Ta ura in tudi naslednje so hitro minile. Po koncu pouka sva se z Liso zopet odpravili na zabavo. Sonce je začelo vzhajati, zato sva morali oditi v svoje sobe, saj je bila vampirska akademija Svetega Vladimirja naš dom, kjer smo živeli od konca do začetka šolanja. Včasih so nas obiskali starši.  Če smo hoteli, smo se lahko med počitnicami opravili domov. Jaz sem bila tukaj ves čas, saj je bila moja mama zelo dobra varuhinja, ki ni skrbela za družino, očeta pa nisem poznala. Ko sem legla v posteljo, je bilo sonce že na nebu.  Ker smo se dampirji prilagodili Morojem, ki jih je sonce moti, zato podnevi spimo in ponoči bedimo. Hitro sem utonila v globok spanec.

 

2. POGLAVJE

 

Dnevi so hitro minevali in hitro je prišel vikend, ki je prinesel težko pričakovani dan nakupovanja z Liso. Nakupovalni centri so delovali po človeškem urniku. Zato smo se v petek po končanem pouku jaz, Lisa, njen brat in starša odpravili v bližnje nakupovalno središče. Po približno štirih urah vožnje smo prispeli na cilj. Z Liso sva se hitro zapodili proti vhodu in se s  starši dogovorili, kdaj in kje se dobimo po treh urah nakupovanja. Vstopili sva prav v vsako trgovino in si kupili veliko oblačil. Večino oblek je kupila Lisa, saj je imela s sabo zelo veliko denarja. Zelo sva se zabavali in tri ure so hitro minile. Zbrali smo se tam, kjer smo se dogovorili in se odpeljali v bližnji lokal na večerjo. Kot običajno je Lisa jedla pico, jaz pa hamburger. Vse smo pojedli, sedli v avto in se odpeljali nazaj domov proti Montani. Med potjo smo se zabavali, se pogovarjali in peli. Moja in Lisina glasbena želja je bila najpopularnejša pesem Despacito.  Lisin brat Andre se je zopet pritoževal: »Joj, spet to, takšne glasbe ne moreš poslušati!« Hitro sta ga utišala mama in oče, ki sta v en glas rekla: »Andre! Vsak ima svoj okus!« Vse to sem preslišala in tako kot Lisa na ves glas pela. Nasproti nam je pripeljal avto. Njegovi žarometi so se preusmerili proti našemu avtu, nas zaslepili in voznik je speljal na napačen vozni pas. Naenkrat se je zaslišal močen trk. Ne spominjam se, kaj se je dogajalo, vem pa, da se je avto preobračal, name pa je usul plaz koščkov stekla, ki so se z neznansko bolečino zarezali v mojo kožo. Bolečine, ki sem jih doživljala, so bile nevzdržne, zato sem se odločila, da  počasi zaprem oči in se poslovim od svojega življenja na tem brezsrčnem svetu. Obdajati me je začela tema. Preplavil me je nekakšen val topline in užitka, v glavi me je nekaj zaskelelo, bolečina je izginjala. Toplina je izpuhtela, jaz pa sem izgubila zavest.

 

 

3. POGLAVJE

 

Ko sem odprla oči, sem se znašla v beli sobi, ki me je spominjala na nekakšen nebesni raj. Nisem bila popolnoma prepričana, kje sem, zato sem se uščipnila, da bi ugotovila, ali je vse to resnično ali ne. Čez nekaj trenutkov je v sobo vstopil nekdo v beli halji, zdravnik. Pristopil je do mene in mi povedal, kaj se je zgodilo: »Gospodična Rosemarie Hathaway, doživeli ste hudo prometno nesrečo, ki ste jo preživeli vi in gospodična Vasillisa Dragomir, vi brez hujših poškodb - kar je čudež, vaša prijateljica pa je v nezavesti in se bori za življenje. Če vas karkoli zanima ali potrebujete pomoč,  nas pokličite.« Po teh besedah se je obrnil in odšel, jaz pa sem brezčutno zrla v beli izd in premlevala o tem, kar se je ravnokar zgodilo. V glavi sem čutila nekakšno ščemenje, a se zanj nisem zmenila. Nikakor nisem mogla verjeti zdravnikovim besedam, ki so mi ves čas odmevale v glavi. Ne more biti mogoče, da bi Lisini starši in družina umrli …  Ne, to nikakor ni res. Ko sem počasi dojela, kaj se je zgodilo tistega večera po nakupovanju, mi je postalo jasno, da je Lisina družina odšla iz tega sveta. Nisem vedela, ali bo to smrt prebolela, vseeno pa sem se odločila, da bom Lisi pomagala, da ji bom do konca življenja stala ob strani. Medtem ko sem tako premišljevala o groznih trenutkih, sem počasi utonila v svet sanj. Mučila me nekakšna nočna mora o nesreči. Prva oseba v teh sanjah pa nisem bila jaz, ampak Lisa. To se mi je zdelo zelo nenavadno, zato sem po krajšem premisleku ugotovila, da sem nekako vstopila v prijateljičine sanje.

 

 

4. POGLAVJE

 

V sobo je stopil zdravnik. Povedal mi je, da se je Lisa zbudila iz nezavesti in jo lahko obiščem. Takoj sem vstala in stekla v sosednjo sobo. Zagledala sem prijateljičin obraz,  zakopan v vzglavnik. Glasno je hlipala, jaz pa sem stopila to nje in jo objela. Kar naenkrat sem se znašla v njenih mislih in videla samo sebe, kako jo objemam in začutila njeno neizmerno žalost. Rekla ji nisem nič, da se ne bi obremenjevala. Vseeno je nikakor  nisem mogla potolažiti. Ko sem zapuščala njeno sobo, sem bila zelo zaskrbljena, nikakor pa nisem pozabila, kako sem se znašla v njeni glavi. V naslednjih urah se je to zgodilo še dvakrat. Ves čas sem lahko zaznavala njena čustva.

V prihodnjih dneh sem ugotovila, da se znajdem v Lisini glavi takrat, ko je ta preživljala najmočnejša čustva. Vsak dan se je počutila bolje in skoraj sva že lahko odšli nazaj domov, ko se je zopet onesvestila. Takrat njenih čustev nisem zaznavala.

 

 

5. POGLAVJE

 

Po treh tednih sva končno odšli iz bolnišnice. Po naju so prišli varuhi iz akademije in naju odpeljali domov. Med vožnjo smo vsi molčali, zato je bilo zelo neprijetno. Ko smo končno prispeli do Akademije Svetega Vladimirja, so naju vsi začudeno opazovali, nekateri pa so prihiteli Lisi voščit sožalje, zato je kmalu začela jokati in stekla v svojo sobo.  Jaz sem šla za njo, da bi jo pomirila. Kmalu je zaspala. Tudi jaz nisem bila pripravljena na pogovore z vrstniki, zato sem se umaknila. Ko sem hodila na drugi del kampusa, sem spotoma slišala, da so določili dan pogreba Lisine družine.

Dnevi so hitro minevali in napočil je dan pogreba. Oblekla sem črno obleko in se odpravila do Lise. Zopet je bila zelo žalostna, saj sem to čutila po tisti vezi, ki naju je povezala po nesreči. Pogreb se je začel ob šesti uri. Zbralo se je veliko ljudi, saj so družino Dragomir vzljubili skoraj vsi. Ves čas sem jokala in komaj zdržala do konca. Z Liso sva odšli takoj, ko je bilo mogoče, saj ni hotela, da ji vsi voščijo sožalje. Rajši sva se zatekli v sobo in se komaj potolažili.

 

 

6. POGLAVJE

 

Kljub temu da se je v preteklem mesecu zgodil tragičen dogodek, je življenje teklo dalje in se vrnilo na stare tire. Najbolj pa me je mučila tista skrivnostna vez. Ker te skrivnosti nisem hotela skrivati pred Liso, sem ji jo zaupala. Sprehajali sva se okrog kampusa, ko sem se odločila, da spregovorim: »Lisa, emm … Nekaj pomembnega ti morem povedati.« Začudeno me je pogledala, jaz pa sem nadaljevala: »Ko sva doživeli nesrečo, sem skoraj umrla. Ko sem zapirala oči,  so me naenkrat preplavili toplina in čudovita čustva. Od takrat dalje sva nekako povezani in jaz lahko preko nenavadne vezi zaznavam tvoja čustva. Včasih me povleče v tvojo glavo in vidim to, kar vidiš ti.« Lisa je komaj dojela moje besede in mi odgovorila: »Verjamem ti, Rose, tudi jaz se počutim še bolj povezano s tabo, vendar ne zaznavam tvojih čustev. Nikakor pa ne razumem te vezi. Počakajva še nekaj dni, potem bova mogoče ugotovili kako in zakaj.« Obe sva se poglobili v razmišljanje in nadaljevali sprehod.

Naenkrat je proti nama priletela črna ptica – mislim, da je bila vrana in se tik pred pristankom zaletela v bližnje drevo in padla na tla, kjer je tudi obležala. Ker je imela Lisa zelo rada živali, je hitro odhitela do nje in ji hotela pomagati. Tudi jaz sem pohitela za njo. Videla sem, kako je jokala in s tresočo roko ptico gladila po perju. Po vezi sem začutila spet tisto toplino in lepa čustva tako kot med nesrečo. Ravno ko sem jo hotela potolažiti in ji reči, da sraki ni več pomoči, je ptica kar naenkrat zaprhutala s krili in odletela proč. Nobena od naju ni dojela, kaj se je pravkar zgodilo, samo spogledali sva se in utihnili. Naenkrat je do naju pristopila ena izmed učiteljic, gospa Krap, ki je bila kot po navadi zelo nenavadna. Govorilo se je, da bodo to učiteljico odpeljali na nekakšno zdravljenje. Seveda tem govoricam nisem verjela, vsaj  ne do naslednjega trenutka. Spregovorila je: »Lisa je enaka kot jaz, Rose, odpeljali jo bodo tako kot mene.« Prijateljica naju je samo začudeno opazovala, zato sem jo prosila, če me lahko počaka v sobi. Nič ni ugovarjala, samo odšla je. Po vezi sem čutila, da je razmišljala o dogodkih, ki so se pravkar zgodili. Učiteljica je nadaljevala: »Ti si Lisino edino upanje, odpeljati jo moraš od tu. Rose, zasenčena si, Lisa te je obudila od mrtvih, zato imata vez. Ona je uporabnica posebnega elementa. Jaz sem enaka, vsi govorijo, da se nisem specializirala za noben element, pa sem se. Za kateri element, boš ugotovila, ko bo čas, vse boš izvedela ti in tudi Lisa, ampak ko bo pravi trenutek. Najpomembnejše pa je, da prijateljico odpelješ iz te šole, skrijta se, drugače jo bodo odpeljali, tako kot bodo mene.« Zazdelo se mi je, da je začela uporabljati prisilo, tako močno, da se ji nisem mogla upreti. Govorila je dalje: »Pozabi na vse, kar sem ti rekla prej, spomnila se boš, ko bo čas, za zdaj pa si zapomni, da moraš Liso čim prej odpeljati od tod. Prosim, Rose, to moraš storiti.« Po teh besedah se je obrnila in odšla. Spomnim se, da mi je povedala nekaj o Lisi in najini vezi, ampak se tega nikakor nisem mogla spomniti. Kmalu mi je vse to ušlo iz spomina, vedela sem le, da moram prijateljico čim prej odpeljati iz šole. Odločila sem se, da bom to storila, saj sem vedela, da gospa Krap želi Lisi samo pomagati. Napotila sem se proti Lisini sobi in v mislih kovala načrt za pobeg. Hitro mi je odprla vrata in začeli sva pogovor o pobegu. Spregovorila sem: »Lisa, veš, ta šola mi gre že na živce, pa vse zanima, kaj se je zgodilo, ko sva doživeli nesrečo. Noo…  Kaj če bi pobegnili, sem že skovala načrt?«  Prijateljica mi je namenila presenečen pogled in spregovorila: » Tudi jaz sem premišljevala o tem, mislim, da bi prav rada odšla nekam, kjer bom imela mir. Prosim, predstavi mi načrt, pa ti kasneje povem, ali se strinjam ali ne. Ni mi preostalo drugega, kot da spregovorim: »Odločila sem, da odideva med vikendom,  na primer v soboto. Zunaj zidov akademije se bova morali ravnati po človeškem urniku. Tudi odšli bova,  ko bo sonce na nebu, saj je takrat na stranskem vhodu samo en varuh, ki ga boš ti premagala s prisilo. Ostali del načrta pa bova morali prilagoditi okoliščinam.« Pričakovala sem odgovor. Prijateljica je še malo premišljevala, nato pa mi povedala svoje mnenje: »Ta načrt ni najbolj dovršen, ampak ti zaupam, zato se lahko odpraviva že čez dva dni.« Tako sva načrt izpopolnili in se začeli pripravljati na odhod.

 

 

7. POGLAVJE

 

Dva dneva sta hitro minila. Po končanem pouku v petek sva se odpravil na zabavo, da bi se prej zdanilo. Enkrat za spremembo se nisva napili. Sonce je začelo vzhajati, ko smo končali z zabavo. Večina sošolcev se je odpravila v posteljo, midve z Liso pa sva vzeli kovčke in torbe, zaklenili sobe ter se odpravili proti izhodu. Tako kot sva načrtovali, je bil na stranskem izhodu samo en varuh. Preden naju je opazil, je prijateljica stopila do njega, se mu zrla v oči in ga obvladovala s prisilo. Rekla mu je: »Zdaj naju boš spustil skozi vrata, ko pa bova odšli, boš pozabil , da si naju danes sploh videl.« Samo ubogljivo ji je prikimal in nama odprl vrata, midve pa sva se hitro izmuznili ven. Bili sva na svežem zraku in previdno sva hodili do obzidja. Tam pa sva zagledali nekega varuha, ki nama je prekrižal načrte. Takoj ko naju je zagledal, je prihitel do naju in nama jasno in glasno povedal, da bi morali biti v sobi. Ni mi preostalo drugega, kot da se z njim spopadem. Bil je zelo močan in ne bi več dolgo zdržala, če Lisa ne bi začela uporabljati prisile. S skupnimi močmi sva ga premagali. Ukradla sem mu tudi količek in preplezali  sva obzidje. Podali sva se v širni svet, kjer je na naju prežalo veliko nevarnosti.

 

 

8. POGLAVJE

 

Dnevi so hitro minevali, midve pa sva se selili iz kraja v kraj. Končno sva se v kraju na obrobju Los Angelesa naselili za dlje časa. Začeli sva hoditi v šolo v bližnjem kraju in našli sva si dom. Na srečo z denarjem nisva imeli problemov, saj je imela Lisa v lasti vse družinsko imetje ali pa je koga obvladovala s prisilo. Ravnati sva se morali po človeškem urniku, kar nama je povzročalo največ preglavic, prav tako kot Lisino hranjenje - pitje krvi. Hraniteljev nisva našli, zato sem bila po navadi njena hraniteljica jaz. Počasi sem se začela navajati na vez in se učila, kako jo obvladovati. Naučila sem se tudi, kako se obraniti tega, da bi vstopila v Lisino glavo, saj tudi njej to ni bilo najbolj všeč, in kako vstopiti v njene misli, kadar to hočem jaz. Življenje zunaj šolskih prostorov je bilo nevarno, saj so na naju vsepovsod prežale nevarnosti, tudi strigoji. Imeli sva srečo, da na naju ni nihče napadel, ker ne vem, če bi se ga lahko ubranili. Sošolci so naju kar dobro sprejeli, ampak sva se jih zaradi najine nenavadnosti raje izogibali. Ves čas, ko sva bili izven akademije, me je zelo zanimalo, kaj se dogaja tam, zato mi je bilo nekoliko žal, da sva odšli. Ampak vedela, sem da sem to storila v dobro Lise.

 

9. POGLAVJE

 

Dnevi in meseci so hitro minevali in kmalu sva bili na begu že skoraj dve leti. Bila je noč in naenkrat so me začele mučiti grozne nočne more. Zopet sem videla avtomobilske luči in zaslišala močan trk avtomobilov. Kmalu sem ugotovila, da to niso moje sanje in se prebudila. Zaslišala sem Lisino pritajeno kričanje, zato sem stekla do njene postelje in jo prebudila. Ko sem jo uspela pomiriti, sva ugotovili, da že dolgo ni pila krvi. Nastavila sem ji svoj vrat, ona pa je vanj zasadila svoje ostre podočnike. V moje telo so se sprostili hormoni užitka in prav žalostna sem bila, ko je prijateljica končala s pitjem krvi. Dozdevati se mi je začelo, da postajam odvisna od pitja krvi. Izmučena sem vstala s postelje in stopila k oknu. Naenkrat pa sem zagledala neko črno postavo. Gledala je naravnost v najino sobo. Ugotovila sem, da ni strigoj, saj se iz teme niso svetlikale krvavo rdeče oči, kakršne imajo ti hudobni krvosesi. Kmalu sem prišla do spoznanja. »Varuhi so naju izsledili!« sem rekla Lisi. »Hitro morava pripraviti stvari in pobegniti. Zaradi pitja krvi sem izmučena, podpiraj in pomagaj mi tako, kot sva vadili.« Po vezi mi je sporočila pritrdilen odgovor. Čez deset minut sva bili pripravljeni. Ven sva se pretihotapili tako tiho, da naju ni nihče slišal. Za prvim vogalom sta naju že čakala dva varuha. Odločila sem se, da jima bom pripravila lepo dobrodošlico. Motor zraven mene sem aktivirala kar brez ključev, odprla tank za gorivo in prižgala bencin. Motor se je sam peljal nekaj metrov, nato pa se je prevrnil in tik pred varuhoma eksplodiral. Eksplozija je bila zelo močna, zato sta poletela v zrak ter nezavestna padla na tla. Z Liso sva hoteli oditi naprej, ko sta nama pot prekrižala še dva. Hitro sem zgrabila kos železa, ki je bil verjetno del motorja, ki je pred pol minute eksplodiral. Ker sem bila manjše postave, sem se lahko varuhu neopazno prikradla za hrbet in ga s kosom železa tako močno udarila po glavi, da se je nezavesten zgrudil na tla. Drugi je bil veliko spretnejši in pozornejši. Nikakor ga nisem mogla pretentati ali se mu prikrasti za hrbet. Začel se je hud boj. Če v rokah ne bi imela kosa železa in mi Lisa ne bi pomagala s prisilo, bi bila zagotovo jaz tista, ki bi nezavestna padla na tla. Ampak tokrat sva imeli srečo in vse je šlo po načrtih, no, skoraj vse. Ko sva s skupnimi močmi premagali varuha, sva hoteli vdreti v bližnji avto in se odpeljati. Naenkrat pa sva zagledali visoko črno postavo, ki je korakala proti nama. Takoj sem jo prepoznala. Bil je tisti moški, ki naju je prej opazoval skozi okno. Že sem se hotela zapoditi vanj, ko je naenkrat spregovoril z ruskim naglasom: »Sem Dimitrij Belikov in tukaj sem zato, da odpeljem Vasiliso Dragomir nazaj na Akademijo svetega Vladimirja.« Ker nisem mogla ostati tiho, sem mu odvrnila: »Če hočeš njo, moraš najprej priti mimo mene!« Po teh besedah sem zbrala vse preostale moči ter se zapodila proti njemu. Z železom sem hotela zamahniti po njem, on pa je moj udarec blokiral in me udaril tako močno, da sem poletela v zrak. Mislila sem, da bom vsak čas priletela na tla. To se ni zgodilo, saj me je varuh rešil grobega padca in me ujel. Tako sem se znašla v njegovem naročju. Beseda čudno ni bila prava, da bi opisala ta trenutek.

 

 

10. POGLAVJE

 

Vozili smo se proti Montani. Sedela sem na sprednjem sedežu zraven Dimitrija, Lisa pa je sedela zadaj v sredini med dvema varuhoma. Po vezi mi je sporočila, da ji je zadaj zelo neprijetno in dolgočasno ter da bi rada pobegnila. Ker varuhi niso bili kaj preveč prijazni in družabni, sem prijateljici pritrdilo samo prikimala in se ji nasmejala. Vedela sem, da se bomo vozili še vsaj tri ure, zato sem se odločila, da bom preizkusila, ali se varuhi znajo pogovarjati. Ravno ko sem hotela spregovoriti, si je Dimitrij z vratu odmaknil svoje skoraj do ramen dolge črne lase. Na njegovem vratu sem zagledala šest molnij - kar je pomenilo, da je ubil že šest strigojev, saj je molnija znak, tetovaža, ki ga dobiš, ko ubiješ hudobnega krvosesa. Tako se mi je ponudila tema, da spregovorim. »Vau, ubil si že šest strigojev!« sem rekla navdušujoče. Hitro me je pogledal, nato pa se zopet osredotočil na vožnjo. Odvrnil je: »Če boš v šoli zavzeto trenirala, boš zagotovo pokončala še več strigojev.«

 Ker mi je bilo dolgčas, sem nadaljevala s pogovorom. Kmalu sem ugotovila, da je Dimitrij zelo skrivnosten, zaščitniški in zelo zavzet za svoje delo. Čez približno dve uri smo prispeli do Akademije Svetega Vladimirja. Bil je glavni odmor in ko sva z Liso stopali proti ravnateljičini pisarni, so vsi gledali za nama in se tiho pogovarjali. Čez nekaj minut sva se z Liso znašli v ravnateljičini pisarni. Vedela sem, da  me bo zopet ozmerjala s prostaško, nevarno, divjo … Po dolgem mojem in Dimitrijevem prigovarjanju ter Lisini prisili je končno popustila in rekla, da lahko kljub vsem preteklim dogodkom ostanem na akademiji, ampak moram imeti dodatne ure pouka ter upoštevati prepoved zabav in drugih druženj. Dimitrij naju je izdal in povedal, da je ugotovil, da imava vez. Ravnateljica mu verjetno ni verjela, saj so se vezi po navadi pojavljale samo v knjigah. Na koncu mi je rekla, da bo moj mentor Dimitrij. Zaradi vsega, kar se je zgodilo, sem se po končanem sestanku, tako kot Lisa, napotila v svojo sobo, zaloputnila z vrati in se vrgla na posteljo.

 

 

11. POGLAVJE

 

Dnevi so hitro minevali, jaz pa sem vsak dan hodila na dodatne vaje k Dimitriju. Bil je dober mentor, nekateri so mu zaradi njegovih spretnosti in dobrega bojevanja nadeli vzdevek Bog. Naučil me je veliko, vsak dan pa sva se tudi veliko pogovarjala, zato sem se zaljubila vanj. Najpomembneje pa je bilo to, da sva z Liso končno izvedeli veliko podatkov o najini skrivnostni vezi, tudi to, ker sem se jaz zopet spomnila vsega, kar mi je povedala gospa Krap. Ugotovili sva, da imava vez, saj me je Lisa, ko smo imeli nesrečo, rešila smrti, in v sebi prebudila četrti morojski element magije - duha. Tudi Sveti Vladimir, zavetnik naše akademije, je bil povezan z uporabnikom duha. Rekli so mu, da je zasenčen, tako kot je meni rekla gospa Krap. Ugotovili sva, da lahko uporabniki duha uporabljajo vse morojske elemente: vodo, zrak in ogenj, zraven tega pa lahko tudi zdravijo, vidijo avre ljudi, jim vstopajo v sanje. Ker še nisva izvedeli vsega, sva se odločili, da bova podatke iskali še naprej. Jaz pa sem ugotovila, da ti lahko v vampirskem svetu samo eden usodni dotik življenje obrne na glavo in med osebami ustvari skrivnostno vez.