Glasovalna številka: PR139

Sara Pišek

V TEMNI SENCI

OŠ Kidričevo

 

Bila je tema in smrtna tišina. Nikjer  ni bilo nikogar. Kmalu sem zagledala nekaj meglenega. Okoli mene so stali ljudje v belih haljah. Vid se mi je vračal in kmalu sem spet videla. Okoli mene so stali zdravniki, vsi obupani. V desnem kotu poleg moje postelje je na stolu sedela gospa in jokala. Zraven nje je sedel gospod, ki je obupano gledal vame. Nisem vedela, kaj se dogaja, in kar naenkrat je spet bila tema.

Bil je lep miren večer. Takrat sem še bila normalna najstnica. Ura je  odbila dvajset in začela sem gledati  mojo najljubšo nadaljevanko. Naenkrat je zazvonil zvonec na vratih. Odprla sem vrata, a zunaj ni bilo nikogar. Tedaj je nenadoma nekdo, ne, bila je nekakšna senca, ki se je končala pri ovinku za hišo … Zanimalo me je, kaj ali kdo je to bil. Zunaj je bilo mrzlo, zato sem zaprla vrata in se odšla h kaminu malo pogret. Usedla sem se na kavč in gledala nadaljevanko do konca. Spet je zazvonil zvonec. Potihoma sem odšla k vratom in pogledala skozi luknjico v vratih. Pred vrati je stal fant, recimo, da mojih let. Odprla sem in kar naenkrat sem začutila v trebuhu grozne bolečine. Fant me je pogledal in odhitel za hišo. Videla se je še samo njegova senca. Prijela sem se za trebuh in nekaj mi je steklo po roki. Vse je bilo rdeče in kapljalo je na tla. Nisem vedela, od kod se je vzela kri, a bolečine v trebuhu so bile neznosne. Postalo mi je slabo in počutila sem se, kot da je moje telo pretežko, da bi še stala. Naenkrat sem se zgrudila na tla. Vse  sem videla megleno in naenkrat je nastala tema.

 Nadaljevanje že poznate. Zbudila sem se v bolnišnici med zdravniki. Hotela sem vstati s postelje, a nisem mogla. Nekaj me je zadrževalo. Okoli pasu sem bila  zavita z belo ruto. Od takrat naprej sem si cel čas vbijala v glavo, da bom raziskala, kdo mi je to storil. Končno je minil teden in sem lahko odšla domov. Po mene se je  avtom pripeljala mama. Vstopila sem v avto in jo pogledala. Oči je imela solzne. Nekaj kapljic ji je zdrselo po licu. Nasmejala sem se ji in jo objela. Tako je že bilo boljše. Obrisala si je solze in vključila avtomobil. Odpeljali sva se domov. Ko sva prispeli, ni bilo nikjer nikogar. Odšla sem do hiše in odprla vrata. Nenadoma so izza vrat  skočili sorodniki in moje prijateljice ter zaklicali: »Presenečenje!« Bila sem presenečena. Nasmejala sem se ter stekla k prijateljicam in jih objela. V očeh so se mi začele nabirati solze. Odšli smo v kuhinjo, kjer smo skupaj večerjali. Proti koncu je sledila sladica. Bila je zelo  okusna. Bile so majhne tortice s čokoladnim  prelivom. Ura je odbila devetnajst. Bilo je že pozno, zato so prijateljice odšle domov, oče pa je moral iti službo. Ker je bilo mami dolgčas, se je odločila, da bo odšla po nakupih. Nisem hotela iti zraven, saj sem hotela biti spet sama doma, da bi videla, ali bo tisti fant spet prišel. Ulegla sem se na posteljo. Slišala sem, kako je mama vključila avtomobil in se odpeljala. Bilo mi je dolgčas, zato sem vzela nekakšno staro knjigo in jo začela brati. Ura je odbila pol osem. Zazvonil je zvonec. Tokrat sem bila pripravljena nanj. Pogledala sem skozi luknjo v vratih, a pred njimi ni bilo fanta, videla se je samo senca, ki je naenkrat izginila. Odprla sem vrata. Na pragu je bil šopek krvavo rdečih vrtnic. Okoli šopka je bil privezan listek. Na njem je pisalo:

Moja draga Tjaša!

Ja, prav imaš! Ne poznaš me. Sem vedno zraven tebe, kot senca, ki je vedno za tabo. Pazi, stori samo en napačen korak,  pa bo po tebi!

 

Nisem mogla verjeti, kaj je pisalo. Napisano je bilo z rdečo barvo. Stekla sem nazaj v hišo, zaloputnila vrata, jih zaklenila, zaprla vsa okna in zaklenila vsa vrata. Odhitela sem v svojo sobo in se zaklenila. Sedela sem na postelji in gledala v vrata, če bi jih kdo poskušal odpreti. Zaslišala sem avto. Kamen se mi je odvalil od srca. »Končno je mama doma!« sem se veselila. Odklenila sem vrata in stekla na hodnik. Odprla sem vhodna vrata in čakala, kdaj bo prikorakala mama. Izza ovinka hiše je prišla in komaj vlekla vrečke za seboj. »Tokrat je malo pretiravala,« sem si mislila. Vzela sem nekaj vrečk in ji jih pomagala odnesti v hišo. Tukaj je odložila stvari ob kaminu. Odšla je v kuhinjo in nama skuhala čaj. Prinesla nama ga je v dnevno sobo. Sedli sva na kavč in vklopili televizijo. Gledali sva nadaljevanko, zraven pa pili čaj. Ko je bilo konec, sem odšla v sobo.

 Spet sem vzela tisto staro knjigo in jo začela brati. Prebrala sem nekaj strani, potem pa me je nekaj presenetilo. Na str. 19 je bil prilepljen listek iz časopisa. Na njem je bil napisan opis umora neke punce. Punca na sliki mi je bila znana. Bila je podobna meni in moji mami. Umoril jo je moški, ki jo je ob dvajsetih  pred vhodnimi vrati njene hiše zabodel z nožem. To me je pretreslo, bilo je povsem isto kot pri meni. Nož, moški, vrata, hiša, senca … razen nekaj me je zmotilo. Njo so umorili medtem, ko so mene poskušali. Zdaj sem se že tresla od strahu. V trebuhu so se pojavile bolečine. Bila sem vsa potna in prestrašena. Vzela sem knjigo in stekla v dnevno sobo k mami. Pokazala sem ji punco na sliki. Ko jo je mama zagledala, so se ji v očeh začele nabirati solze. Povedala mi je,da je to bila njena mlajša sestra, ki so jo ubili. »Nisem vedela,da si imela sestro,« sem ji odgovorila. Potolažila sem mamo in nato je odšla v sobo počivat. Ura je odbila dvajset. Nekdo je potrkal na vrata. Nisem vedela, kaj naj storim. Ura je bila dvajset, ko so takrat ubili mamino sestro. Odšla sem do vrat. V roki sem držala ponev za samoobrambo. Pogledala sem skozi luknjo v vratih. Pred njimi ni bilo nikogar, videla se je samo senca, ki je takoj izginila. Stekla sem v mamino sobo, kjer je počivala. Povedala sem ji, da je nekdo potrkal na vrata, a pred njimi ni bilo nikogar. Kmalu je zazvonil zvonec. Z mamo sva odšli tiho proti vratom. Mama jih je odprla. Pred vrati je stal oče. Oddahnili sva si. Oče je stopil   v hišo. Slekel si je jakno in sezul čevlje. Vsi skupaj smo odšli v dnevno sobo. Z mamo sva očetu povedali, kaj se je zgodilo. Oče je poklical v službo, da bo nekaj dni vzel dopust, saj ga je skrbelo, da se nama z mamo ne bi kaj zgodilo. Bilo je že pozno zvečer, zato smo se odpravili spat. No, nisem mogla zaspati. Gledala sem v strop. Nič se ni dogajalo, postalo mi je dolgčas. Nenadoma sem zunaj zaslišala ropot. Počasi sem se splazila s postelje in počasi pogledala skozi okno. Videla sem senco. Postajalo me je strah. Nenadoma je mimo okna nekaj steklo. A na srečo je bil samo sosedov pes. Oddahnila sem si in odšla nazaj proti postelji. Nastala je trda tema. Pogledala sem proti oknu in bilo je, kakor da luna več ne sije. Odšla sem k oknu. Skozi njega me je gledal moški in v roki je imel nož … in spet sem bila v postelji. Bila sem vsa zadihana in prepotena, a sem si oddahnila, saj so bile samo sanje. Spet sem ležala in ležala ter samo ležala. A kmalu me je premagal spanec.

Naslednji dan mi ni bilo treba iti v šolo. Bila sem srečna kot še nikoli. Mama je odšla v službo, z očetom pa sva ostala sama doma. Ker je bilo očetu dolgčas, je predlagal, da bi odšla v kino. Ker je bilo tudi meni dolgčas, sem se strinjala. Pregledala sem spored kina, saj nisva vedela, kaj bova gledala. Odločila sva se, da bova odšla gledat grozljivko. Ura je odbila trinajst in sva se odpravila od doma. Sedla sva v avto in se odpeljala  v kino. Parkirala sva v tretjem nadstropju. Odšla sva kupit vstopnici. Ko sva ju dobila, sva odšla v dvorano 4. Grozljivka se je kmalu začela. V dvorani sva bila sama, kar se mi je zdelo zelo čudno. Obrnila sem se nazaj in v drugi vrsti za nama je sedel moški. Zdel se mi je zelo znan, kot da sem ga nekje že videla. Nato se mi je v glavi zavrtel posnetek moškega pred mojim oknom v sobi. Takrat  sem se vsega spomnila. Bil je tisti grozljivi moški iz mojih sanj. Očetu sem rekla, da morava oditi. Takoj! A oče tega ni hotel, saj se je grozljivka komaj začela. Ni vedel,da je za nama sedel moški iz mojih sanj. Očeta sem prijela za roko in ga odvlekla ven iz dvorane. A še vedno ni dojel, kaj se dogaja. Kmalu sva prišla na parkirišče. Nikjer ni bilo nikogar, razen avtomobilov. Nenadoma se je zaslišalo, da nekdo nekje hodi. Izza  avtomobila je prišel moški, tisti tip iz mojih sanj. Iz žepa jakne je povlekel nož. Oče je začel vpiti: »Teci, Tjaša, hitro pobegni, jaz ga bom zamotil!« A jaz nisem hotela pustiti očeta samega, saj sem vedla, da je ta moški sposoben marsičesa. Oče me  je z roko potisnil vstran. Moški je začel teči proti nama. Začela sem vpiti: »Na pomoč, prosim, pomagajte nama!« A nikjer ni bilo nikogar. Stekla sem za avtomobil, a ko sem se ozrla nazaj, za mano ni bilo očeta. Pogledala sem izza  avtomobila. Oče in ta moški sta se tepla. Nenadoma je začela teči kri. Nož je bil v očetovem trebuhu. Začela sem  kričati in jokati. Moški me je zagledal in začel teči proti meni.  Obrnila sem se in tekla, tekla, kolikor hitro sem lahko. A moški se mi je začel približevati. Stekla sem  proti dvigalu. Dvigalo je pripeljalo … Pritiskala sem na tipke, a se ni hotelo zapreti. Moški je že bil v dvigalu zraven mene. Tekala sva po dvigalu v krogih. Nato je vrgel proti meni nož. Spet sem imela bolečine v trebuhu. Pogledala sem dol. V trebuhu sem imela zapičen nož. Vse sem videla samo še megleno, in spet je bila tema.