Glasovalna številka: PR140

Nia Krajnc

POD KRINKO

OŠ Kidričevo

 

1. POGLAVJE

PRVO SREČANJE

Vedno sem razmišljala o svoji prihodnosti. Nikoli pa se nisem za to preveč zavzemala. Cilj, ki sem si ga zastavila, sem uresničila, zato je bilo potrebno v to vložiti veliko dela in truda. Med priljubljenimi cilji mi je bilo tudi potovanje, saj sem to zares imela rada. Dalo mi je neko vzpodbudo in zanimanje za svet okoli mene. Nikoli se nisem zavedala, da je Evropa med najlepšimi in najrazvitejšimi celinami. Tega nikakor nisem in nisem mogla dojeti, ko so mi to pripovedovali drugi. Dolgo sem si želela potovati v Ameriko. Uspelo mi je uresničiti moje želje. Že dolgo sem čakala na dan, ko bom odpotovala in raziskala nove kulture.

Vsa omotična sem še večer pred odhodom s polno paro pakirala potovalke, ki so bile črne barve z belimi pikicami, razporejenimi po njih. Ko sem vse spakirala, sem potovalke zaprla z veliko, svetlečo srebrno zadrgo. Na listek sem napisala ime, priimek in vse ostale podatke, ki so jih od mene zahtevali, da se moja prtljaga ne bi izgubila. Saj s tem že imam izkušnje in ni prijetno, ko čakaš ure in ure na svojo prtljago in potem se nič ne najde. Nekoč sem na potovanju bila brez prtljage tri dni, dokler je niso našli in mi jo poslali v hotel. Dolgo časa sem še stala in razmišljala, dokler ni moje razmišljanje prekinil telefonski klic. Klicala me je prababica in mi zaželela srečno potovanje. Po telefonu mi je še nakladala nekaj nepotrebnih stvari (bodi previdna, pazi nase, ne zaupaj neznancem, pokliči me, kako se imaš ...) – vsaj zame nepotrebnih, medtem ko pa sem jaz zrla skozi okno kot vkopana. Poslovila se je. S prijaznim glasom sem jo odslovila in se ji zahvalila. Pogleda nisem mogla odvrniti od okna. Videla sem avto in voznika, ki je parkiral pred mojim stanovanjem in ga opazoval. Moški je na prvi pogled bil majhen in šibak a, ko si ga bolje pogledal, so se mu na rokah videle mišice in žile. Bil je srednje postave, oblečen v temna oblačila s kapo na glavi, s katere je visela fluorescentna nitka. Srce mi je začelo divje razbijati. S svojim ledenim pogledom je pogledal proti oknu, s katerega sem ga opazovala. Ko sta se najina pogleda srečala, sem skočila za vogal in ugasnila luč. Zraven glasnega utripanja mojega srca sem slišala, kako je avto odpeljal. Odleglo mi je. Še vedno sem v strahu premišljevala, od kod ga poznam, in tako tudi zaspala. Ponoči ob dveh me prebudi budilka in hitro vstanem iz postelje. S težkimi koraki se sprehodim do kopalnice. Tam se okopam z vročo vodo in namažem. Namažem se z mastno kremo, ki ugaja moji koži, saj imam zelo občutljivo in suho. Ko si prekrijem mozolje, ki so prav zoprni, se odpravim v kuhinjo, kjer si privoščim zajtrk. Pojedla sem nekaj malega, saj zjutraj nimam apetita za kakšne večje obroke. Po pol ure sem pripravljena za odhod. Kovčke, no, potovalke nesem v spodnje nadstropje. Tam se obujem v udobne čevlje, ugasnem vse luči, iz elektrike izklopim vse naprave, vklopim alarm in zaklenem vrata. Zunaj v mrzlem vremenu s kovčki v rokah čakam na starša, ki me bosta pospremila vse do letališča. Ponoči v tej ulici ni veliko prometa. Cesto razsvetljujejo samo obcestne svetilke. Vlada popolna tišina. Od daleč sem zagledala luči avtomobila in bila sem povsem prepričana, da sta bila starša, vendar sem se motila. Mimo mene se je s počasno vožnjo peljal avtomobil, ki sem ga videla prejšnji večer na mojem dvorišču. V njem je sedel moški, oblečen v ista oblačila kot takrat, in je z velikimi in radovednimi očmi opazoval proti meni. Zdelo se mi je, kot, da se je to dogajalo v počasnem posnetku. Na srečo je takoj zatem pred mano zavil poznan avto, avto mojega očeta. Vstopila sem in pozdravila. Vožnja je bila dolga, zato sem zadremala. Zbudil me je radio, tik pred letališčem. Poslovili smo se. Kovčke sem naložila na voziček in jih peljala do terminala. Tam so jih stehtali in jih odpeljali na letalo. Z majhno torbico, ki je pa bila dovolj velika, da sem v njo spravila krtačo za lase, letalsko karto, slušalke, polnilec in seveda telefon, sem odšla na letalo. Pred vzletom so še nas pregledali, da ne bi imeli kakšnih ostrih predmetov, orožja in ostalih nevarnosti, ki jih na letu ne smeš imeti. Vzleteli smo z rahlo zamudo. Sedela sem zraven zaljubljenega para, ki sta bila po narodnosti Kitajca. Počutila sem se neprijetno, zdelo se mi je kot, da me nekdo opazuje. Ozrla sem se okrog in nikogar nisem videla, ki bi strmel vame. Obrnila sem se naprej, se pripela z varnostnim pasom ter prisluhnila stevardesi, ki je dajala napotke, kako ravnati v primeru nesreče.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

2. POGLAVJE

DOLGI LET

Pred menoj je bil dolg in naporen let. Kar nekaj časa sem potrebovala za udobno namestitev in lagodje. Po desetih minutah smo komaj vzleteli. Vzlet je bil lep in miren. Pritiska v ušesih nisem imela. Ko smo že nekaj časa jadrali nad oblaki, sem vstala in se pretegnila. Sprehodila sem se po letalu in sedla nazaj na svoje mesto. Leteli smo komaj eno uro in že so nam postregli s hrano in pijačo. Moram priznati, da me je že močno pestila lakota. Ko sem se do sitega najedla in napila, sem takoj zaspala. Spanec mi je zelo ugajal. Zbudila sem se v sončnem jutru. Naspana sem odprla veke in zazehala. V tistem hipu pa je mimo mene šel poznan moški. Razmislila sem, kje sva se že videla; ko sem se spomnila, me je po telesu zmrazilo. Bil je moški, ki si je zadnjič ogledoval moje stanovanje in … in … in …, ko se je peljal mimo mene v trdi temi. Komaj sem še prihajala do zraka. Začela sem dihati globoko in hitro. Soseda sta me vprašala, če kaj potrebujem, vendar sem zanikala. Počasi sem se umirjala in se sprostila. Nisem vedela, kaj si naj mislim o njem. Me zasleduje? Se po naključju srečujeva? Kakšno usodo imam? Mi želi kaj storiti?… Pri zadnji misli sem otrpnila. Soseda sta me ponovno vprašala, če potrebujem pomoč in povedala sem jima o vsem, kar se je zgodilo in vse, kar mi je ležalo na duši. Tudi sama sta bila presenečena in nista znala odgovoriti na moja vprašanja. Pomagala sta mi pri mojih težavah in me skrivala pred njim. Znova in znova smo se ozirali vanj in sledili njegovim gibom. Vsem je bil malce sumljiv. Po dolgi razpravi smo vsi utihnili in se poglobili v razmišljanje.

Minilo je že kar nekaj ur leta in pred nami sta bili še samo dve uri. Ta čas sem si krajšala s poslušanjem glasbe. Let se mi je že zelo vlekel. Minute so se odštevale v počasnem posnetku in zdelo se mi je, kot da sem vedno bližje neznani nevarnosti. Naenkrat pa sem zaslišala krik. Z vso radovednostjo sem se ozrla tja, kamor so gledali ostali potniki. Videla sem žensko, ki leži na tleh in prosi za usmiljenje pred udarcem. Pogledala sem nasilneža. Bil je on. On, ki mi sledi na vsakem koraku, on, ki se ga jaz tako zelo bojim, on … nasilnež. Sedla sem nazaj na stol in se močno stisnila na naslonjalo. Sedela sem vzravnano in gledala strumno naprej. Ko sem se zavedela dogajanja na letalu, sem se še enkrat ozrla nazaj. Ženska je že vstala in se rešila muk, medtem ko pa se je moški še vedno prosto sprehajal gor in dol med potniki in iskal drugo žrtev. Hodil je in hodil, dokler ni prišel do mene. Ustavil se je in me pogledal. Zvito se je zasmejal in me prijel pod roko. S prisilo sem vstala. Glas se mi je tresel, moje telo je komaj stalo. Naenkrat pa me je nekaj prijelo za dlani. Bila sta moja prijatelja. Povlekla sta me nazaj na sedež in me obvarovala. Moški se je razjezil in začel preklinjati. Vsi smo bili šibki in potrti. Prijel me je za lase, a jaz se nisem vdala. Udarila sem ga po nosu. Pogledala sem si roke in planila v jok. Nisem vedela, kako sem lahko storila kaj takega. Jaz, ki nikogar ne bi udarila – seveda, če ne bi bilo potrebno. Prijatelja sta me mirila in tolažila, da bo vse o.k.. Sicer pa sem se samo branila. Pogledala sem proti njemu in ga videla, kako me ostro gleda. Nič mi ni mogel storiti, bil je zvezan in pripet na stol.

Preostanek letenja je hitro minil. Počasi smo se začeli spuščati proti letališču. Ob pristanku smo pilotu zaploskali, pograbili svoje stvari in se hitro vsi pobrali iz letala. Prestrašeni še od minulih dogodkov, smo vsi zelo hiteli in se izogibali sumljivim osebam. Avtobus in taksi sta nas peljala do naših hotelov, kjer smo preživljali počitnice.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

3. POGLAVJE

NEPOPOLN HOTEL

Ob vstopu v hotel je kar zadišalo po novem in svežini. Sprehodila sem se do recepcije, ki je bila na drugi strani vhoda. Postregel me je neprijazni gospod srednjih let. Velike postave, jajčastega obraza in ošiljenega nosa. Gledal me je, kot da sem zakrivila največji umor v mestu. Hitro sem vzela ključ in odhitela v sobo. Razpakirala sem stvari in jih zložila v omaro. Ob tem sem seveda ugotovila, da sem s prtljago spet pretiravala.  S seboj sem vzela spet mnogo preveč oblačil in nepotrebnih stvari, ki bodo ostale nedotaknjene in neuporabljene. Kaj hočem, sem pač ženska. Odprla sem okno, da je v sobo prišel svež zrak iz newyorških ulic. Legla sem na posteljo in ob sebi zagledala škatlo - darilo. Z velikim zanimanjem sem ga odprla in zagledala pismo. Odprla sem ga. Na lepem papirju, svetlo-rjave barve in s pisanimi črkami je pisalo :

» Draga gostja!

Dolgo časa vas že čakamo tukaj, da vam predstavimo presenečenje. Načrte že kujemo od vaše rezervacije. Vaše podatke smo že preverili in menimo, da ste iz pravega testa za to 'nalogo'. V bistvu ni naloga, le grozilno pismo. Vsak dan boste prejeli pismo, kaj morate storiti, če ne … (več informacij jutri). Mesta ali države ne smete zapustiti,  v primeru zapustitve bo šlo vaše življenje po zlu. Uživajte v hotelski ponudbi in želimo vam brezskrbne počitnice.«

Telesa nisem mogla premakniti niti za milimeter. Oči sem imela izbuljene. Telo se je treslo. V glavi mi je igrala glasba, ki je prisotna v grozljivkah. Moje misli so izginile v ozadje.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

4. POGLAVJE

PRIPRAVLJENA NA DRUGO PISMO?

Zjutraj sem se vsa potna in prestrašena zbudila iz trdnega spanca. Še vedno sem se vsa tresla. Nisem vedela, kaj naj storim zdaj ali kaj sledi. Oblekla sem se in šla na zajtrk. Šla sem mimo neprijaznega receptorja, ki me je gledal z vsem zanimanjem. Ošinila sem ga s pogledom in mu obrnila hrbet. Na silo sem se zasmejala in se delala veselo. Bil je zares presenečen, to se mu je videlo na obrazu. Šel je v prostor, kjer ga ni nihče motil. Sledila sem mu. Prisluhnila sem njegovemu telefonskemu klicu. Pogovarjal se je zelo tiho, zbrano in oči so mu bežale okrog in okrog, da ga ne bi kdo videl. Očitno je bil nepozoren, glede na to, da sem ga videla in poslušala jaz. Pogovarjal se je o darilu v sobi številka 890. Ta soba je bila moja. Za moje pojme prekleta. Izvedela sem vse informacije in zbežala, preden me je zasačil. 

Zajtrk je bil okusen. Nervozo in strah sem želela pregnati s hrano, seveda sem pretiravala. Tako zelo sem se najedla, da sem se komaj premikala. Naredila sem si plan, kaj bom ta dan počela. V sobo sem odšla po nekaj stvari in vrata za menoj so se zaklenila. Okna so se zaprla in skozi majhno luknjico je pihal hladen in močan veter. Na mizi sem videla pismo. Nisem ga odprla. Raztrgala sem ga na tisoče majhnih koščkov in jih sežgala. Vrata sem zlomila in odprla okna. Skozi recepcijo sem šla nasmejana in pomežiknila receptorju. Poklicala sem taksi in si šla ogledat mesto.

Imela sem lastnega vodiča, ki me je vodil skozi mesto – to je bil telefon, ki mi je kasneje padel v kanal. Centralni park sem si ogledala s prijateljema iz letala. Bila sta prijazna Kitajca, ki sta me sredi New Yorka navduševala nad lepotami Kitajske. Bilo je res zanimivo, povezati različne svetove. Po dolgem, prijetnem, sproščujočem sprehodu smo se razšli vsak na svoj konec. Ko pa sem hodila po temačnih ulicah, me je nekdo zgrabil za roko. Bil je moški iz letala. Začel mi je groziti in se spravljati name. Nasmeh na obrazu se mi je izbrisal. Zavezal mi je roke in mi v usta potisnil vato. Odpeljal me je do hotela, kjer me je predal receptorju. Ta me je nevljudno pospremil do sobe in mi izročil pismo. Pred njim sem ga morala odpreti in prebrati. V pismu so me spet posvarili. Odšla sem v sobo in se zaklenila. Na TV- zaslonu se je pričela grozljivka. Kozarec, ki je stal ob oknu, se je razbil in me porezal. Skozi okno je priletel listič, na katerem je pisalo:

»UŽIVAJ«

Nisem vedela, komu sem kaj storila, da moram vse to trpeti in prenašati. Pa sem si želela zgolj počitnic v opevanem Ney Yorku. Zakaj prav jaz? Kaj bi morala storiti, da bi se tega rešila? V bistvu se po prespani noči tega nisem tako bala, a zdaj lahko moj strah upada, narasti več ne more, ker ga je preveč. Kri mi je še vedno tekla. Rana me je močno skelela, zato sem jo zaščitila. Dve uri sem še preživela v sobi, pripravljena na večerjo, v upanju, da se mi nič več ne zgodi. Ko je odbila ura za zadnji obrok dneva, sem se previdno odpravila proti jedilnici.

 

 

5. POGLAVJE

VEČERJA GROZE

Vstopila sem v toplo in mračno jedilnico. Običajno je bila obdana z vsem sijem, polna lučk. Kaj se je zgodilo? Zasedla sem svoje običajno mesto, na katerem sem se počutila kar udobno. Postregel me je prijazen natakar in mi ponudil pijačo in mení. Na mizi je prižgal svečo, ki mi je vsaj kanček razsvetlila okolico. Vsi gostje so že odhajali, samo jaz sem še jedla. Spet sem tolažbo iskala v hrani. Pogledala sem na uro. Bila je komaj pol devet. Čudno. Mogoče pa so gostje zgodaj lačni in pridejo prej. Ko je odšel še zadnji gost iz jedilnice, je receptor zaprl vrata. Hitro sem vstala, pograbila stvari in stekla proti njemu. Ta se mi je zasmejal in strumno odkorakal. Vsa obupana in prestrašena sem se naslonila na vrata in zajokala. K sebi sem močno stiskala svojo torbico. V daljavi sem slišala korake, ki so stopali proti meni. Tesneje sem se stisnila k vratom in začela tolči po njih. Postava je bila od mene oddaljena le še dva metra. Naredila je dva koraka in obstala tik pred mano. Prijela me je za obraz in ugrabila.

S trdim padcem sem pristala v kombiju, ki je z vso hitrostjo zvozil s pločnika. V njem sem se premetavala gor in dol. Po približno desetminutni vožnji se je kombi ustavil v mračni in temni ulici. Moška roka mi je osvobodila usta in telo, le roke sem še imela zavezane. Z neprijaznostjo so me zvlekli v temno klet in me posadili na stol. Začeli so me spraševati o mojem vladanju,  o državi in kako je biti princesa.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

RESNIČNA ZGODBA

Namreč bila sem princesa pod krinko. Hotela sem zaživeti normalno življenje, se povezati z drugimi narodi in živeti tako kot vsi ostali. Nisem marala vladanja in tega, da sem ves dan bila na ulicah prepoznavna. Zato sem se odločila za spremembo. Na sebi nosim masko in oblačila, takšna, ki jih nosijo tudi drugi. Rada se zlijem z okolico.

Obstajajo pa tudi ljudje, ki želijo zavzeti moj prestol, toda tega ne dovolim. Rada imam svojo domovino, zato se tudi borim zanjo. Vsak dan si rečem: Jutri je nov dan. Lahko sem princesa, lahko pa tudi navadno dekle.

Že iz domovine mi sledijo nesramni ljudje, ki me mučijo in mi grozijo. Radi bi me prepričali, da naj odstopim. Seveda samo zato, da bi oni dobili oblast v moji majhni, prečudoviti državici.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

6. POGLAVJE

NAZAJ K ZASLIŠEVANJU

Še naprej želijo izvedeti resnico, a jaz je ne izdam. Molčim kot grob. Ne spregovorim niti besedice. Ne bom se predala. Ker vedo, da to nikamor ne pelje, me postavijo na noge. Z močnim sunkom me brcnejo v hrbet in padem na kolena. V tistem trenutku se spomnim na darilo, ki mi ga je podarila sestra za pomoč v sili. Poiščem zapestnico, ki jo imam vedno na roki in kliknem tipko, ki sem jo komaj našla, saj je tako majhna, da jo s prostim očesom komaj vidiš. S to tipko sem poklicala pomoč. Sklonim se, ker vem, da bo moja pomoč vsak čas tukaj. In res. Steklo se začne tresti. Hrup je zelo močan, zato si s komolci zamašim ušesa. Skozi vsako okno skoči policist in začne streljati. Ker se je začel »dvoboj«, si odvežem roke in stečem na varno.

Zgrabi me panika, ker ne vem, kje je izhod. Ko tavam po sobi, polni nevarnosti, mi pot prekriža znanec. Seveda - kdo drug kot receptor. Spet me ogovori s svojim smehom, ki pa je tokrat malo zaskrbljen. Začne se bitka med nama. Stečem mimo njega, a on me zgrabi za mojo hladno in premraženo roko. Stisne me tako močno, da padem na tla. Ker se jaz takoj ne predam, ga z vso silo udarim po hrbtu in s komolcem v trebuh. Nekaj časa obleži na tleh, a ne predolgo. Ta hitro vstane in me napade. Naenkrat pa kar pade z glavo naprej. Dobro ga pogledam in vidim, da je poškodovan. Zbežim še mimo vseh ostalih. A tik pred ciljem, da zbežim in zapustim to nevarno mesto, me v roko prestreže krogla. Omotična padem na tla in se ne poberem. Ne vem, kaj se dogaja okoli mene.

 Vem, da mi srce bije počasneje in manj pogosto kot prej.  Ne vem, ali se utapljam v spanec za vedno. Ali je mogoče? Popolnoma pa sem prepričana, da je jutri nov dan. In da se bo vse uredilo, da bo dobrota premagala zlo. In da bom svoje poslanstvo nadaljevala, da bom svojo lepo domovino varovala in ščitila tako, kot je treba.