Glasovalna številka: PR141

Lara Predikaka

ŽIVLJENJE, KI GA NE POZNAMO

OŠ Kidričevo

 

Sem Mia Novak. Imam mlajšega bratca Rokija in očeta. Mama naju je z Rokijem zapustila. Kar vzela je kovček in odšla. Najbolj je to prizadelo očeta. Ljubil jo je, zanjo bi premikal gore in preplaval vse oceane. Nikoli ni povedala razloga za odhod. Takrat sem bila stara okrog devet let.

 

 Pa se vrnimo nazaj v preteklost. Oči in mami sta se imela zelo rada. Skoraj vsak vikend smo se odpravili na kak izlet okoli sveta ali pa se čudili le lepotam Slovenije. Res je, da je majhna, a vseeno ima veliko zanimivosti in znamenitosti, ki jih ni pametno zgrešiti. Vsak dan smo se zabavali, hodili na sprehode ali pa igrali družabne igre. Nikoli ni bilo videti, da bi v starševskih odnosih kaj škripalo. Očitno pa je, da se je nekaj zgodilo. Ne vem kaj, a hočem izvedeti. Očeta o tem ne sprašujem. V njegovih očeh vidim, da jo pogreša. Nočem ga spominjati nanjo. Ni ga bila vredna. Mislim, da je to, da jo pogreša, čisti nesmisel. Sama je ne maram. Tudi Rokija prepričujem v to, da bi nehal misliti nanjo. Ker pa je trmast, to ravno ne deluje. Dovolj o mami, ki si sploh ne zasluži tega naziva.

Torej, sem ta tip človeka, ki sovraži ljudi druge narodnosti. Najbolj se izogibam ljudem s temno poltjo. Recimo mojemu sosedu. Vedno se mota okrog mene. Ne poznam niti njegovega imena. In po pravici povedano, ga niti nočem poznati. S svojo družino se je preselil v našo sosesko, kot da ni nobenega drugega mesta, kjer bi se lahko naselili. Prepričana sem, da je teh ljudi preveč. Na srečo so poletne počitnice. Oddahnila sem si od šole, vsaj za nekaj časa. Vsako leto odpotujemo iz države - za nekaj časa. Lani smo bili v Kanadi. Le kam nas bo pot ponesla tokrat? Sanjarim o Londonu. To bi bile najboljše počitnice na svetu. Sedimo za mizo, ravnokar večerjamo. Očka nama bo povedal, kam gremo letošnje leto. Nasmejano me pogleda in reče, da gremo v Afriko. Spačim se in ga gledam, kot da sem videla duha. Začnem mu težiti, da ne moremo iti tja. A bilo je prepozno, saj so bile karte že kupljene. Hočem, da jih vrne.

 Čez nekaj dni odpotujemo. Zadnje dni pred potovanjem sem bila nejevoljna. Do Afrike priletimo z letalom, potem bomo pot nadaljevali z avtobusom. Na letalu je bilo še vse v redu. Iz torbice sem vzela telefon in se fotografirala. Fotografijo bom objavila na eni izmed socialnih omrežij. Zlagala se bom, da grem v Anglijo. Deležna bom velike pozornosti in vsi me bodo spraševali, kako je bilo tam. Avtobusna vožnja je bila naporna. Niti pogledala nisem skozi okno. V ušesa sem si dala slušalke in prisluhnila lestvici najpopularnejših pesmi. Avtobus se kmalu ustavi. Prispeli smo na cilj.

 Svet je tam popolnoma drugačen. Videti je bilo, da ti ljudje ne poznajo sodobnih oblačil. Vsi mislijo, da je v Afriki vroče. Na žalost, tam piha zelo mrzel in močan veter. Jaz sem pa tja prišla v kratki majici. Počitnice se res ne bi mogle začeti bolje. Počasi smo se odpravili do hiše, v kateri bomo prenočevali. Ker sem imela na mobilnem telefonu le še nekaj procentov polne baterije, sem ga hotela napolniti. Nikjer nisem našla stvari, v katero bi lahko priklopila polnilec za telefon. Ves teden bom morala biti brez mobitela. Tega pekla ne bom preživela. Odšla sem ven in iskala Rokija in očka. Bila sta v bolnišnici. Vstopila sem vanjo in kar sem videla v njej, mi je zlomilo srce. Vse vrste bolnikov, ki so se poškodovali pri težkem delu ali pa zboleli za smrtonosno boleznijo. Na kupe otrok, ki umirajo od žeje in so sestradani. Začnem razmišljati o tem, kako pri nas mečemo na tone hrane vstran, tukaj pa ljudje umirajo od lakote. Prevzamejo me čustva in po licu mi spolzi solza. Moje srce je krhko in nemočno. Za ramo me prime neka ženska. Izgledalo je, da je zdravnica. S solzami v očeh reče, da ne smem biti tukaj, saj se lahko česa nalezem. Videti je bila srečna in presenečena. Spraševala sem se, zakaj joka od sreče in ali ne vidi ubogih posameznikov, ki se jim iztekajo zadnji dnevi, minute in sekunde. Hitro sem stekla iz te krute stavbe. Zagledala sem Rokija in očeta. Oči me je samo objel in ni rekel ničesar. Zopet se mi je v glavo vpletlo na tisoče vprašanj, na katera nisem imela odgovora. Zaradi omotičnosti sem šla počivat. Zaspala sem. Čez nekaj minut sem odprla svoje zaspane modre oči.

 Vstala sem in odkorakala iz hiše. Nato pa zagledam mojega očeta in tisto zdravnico iz bolnišnice, kako tičita v objemu in se poljubljata. Njen obraz mi je tako znan, a še vedno ne dovolj, da bi vedela, kdo je. Pogovarjala sta se, da se bliža tragedija. Niti slutila nisem, kaj se dogaja ali kaj se bo zgodilo. Ker se je žareče sonce že skrilo, sem odšla nazaj v spalno vrečo in ponovno zaspala. Zjutraj sem si umila zobe in se napotila do šole, ki je bila nekaj metrov vstran. Otroci so se navdušeno in ljubeče odzvali na moj obisk. Neko dekle je pristopilo do mene. Nekaj mi je šepetalo. Nisem je razumela. Nekako sem videla zlato v njenih velikih okroglih črnih očeh. Za tem nekaj poči, tla se stresejo. To se ponovi večkrat. Kmalu dojamem, da na afriško suho prst padajo bombe. V Afriki se odvija vojna. Hitro odhitim do bratca in očeta. Hočem ju še zadnjič videti, stisniti k sebi, poljubiti. Vidim ju. Zraven njiju je zdravnica. Zdaj mi je jasno. Ona je moja mami. Dobra oseba, ki pomaga ljudem v Afriki. Svojo vlogo je zaupala očku in uspešno jo je opravil. Ljudje s puškami ciljajo na mojo družino. Pred mojimi očmi jo ubijejo in razdrejo. Moški, ki mi je ubil ljudi, ki sem jih imela najraje, me želi raniti. To je očitno moj konec. Pripravljena sem nanj. Moški strelja.

 Nekdo me z vso močjo podre na trda tla. Pogledam nazaj in vidim tisto temnopolto dekle. Zadenejo jo. Hitro se skrijem za ruševje, ki je včasih obdajalo bolnišnico. Vojaki s topovi odidejo. Gledam trupla, ki ležijo vsepovsod okoli mene. Ne čutim telesa. Oči postajajo pretežke in se počasi zapirajo.

 

Zbudim se v bolnici. Spet sem v Sloveniji. Za roko me drži babica, za njo pa stoji dedek. Rekla sta, da sem lahko ponosna nase, saj sem edina preživela. Kmalu bom lahko šla domov. Od zdaj naprej bom živela pri babici in dedku. Pogrešala bom Rokija ter starša. Vem, da me čakajo in da se bomo kmalu spet videli.

 Ko so me odpustili iz bolnice, sem šla domov po svoje stvari v hišo, v kateri sem preživela otroštvo s svojo pokojno družino. Še pred tem pa sem šla do soseda, ki je vedno želel pritegniti mojo pozornost. Opravičila sem se mu, pobrala svoje stvari in nikoli več ga nisem videla ali slišala zanj.

 

Kako kruto je lahko življenje. V trenutku lahko izgubimo svoje ljubljene osebe, ki jim zaupamo. Nekaterim ljudem se krute reči dogajajo vsak dan, in to je najbolj žalostno.