Glasovalna številka: PR142

Pia Potočnik Krajnc

NI VSAK DAN MOJ DAN

Druga OŠ Slovenj Gradec

 

Tabla. Spet ta tabla! Pa ne že spet ta tabla! Joj, na to tablo imam tako čudne spomine. Ne vem zakaj, a vedno jo zagledam takrat, ko sem že tako ali tako totalno brez vsake volje. Ne ljubi se mi niti, da bi premikala nogi eno za drugo izmenično naprej. Saj razumete, mar ne? V bistvu se mi ne ljubi niti hoditi, kaj šele razmišljati, pa mi dan, čisto običajen, kot danes na primer, na pot postavi tablo. Tablo, ki kar kliče, da preberem napis, ki ga ponuja. Dovolj imam vsega. Prav vsega!

Naveličana sem vseh bedarij, ki se dogajajo okoli mene, naveličana vseh besed, ki jih ne govorijo, vpijejo jih vsi, ki jih vidim in tudi tisti, ki jih ne vidim. Kričijo, kričijo, kričijo! Še malo, joj, čisto malo še in na polno se mi bo utrgalo. Enostavno ne zdržim več. Vsi od mene nekaj hočejo. Ne hočejo, zahtevajo od mene! Pa kaj jim ni jasno? Ali učiteljice in učitelji resnično ne razumejo, da imam dovolj!? »Ja pa ja, spet se nisi naučil! Ja pa ja, kar takole po domače, fant moj, pa ne bo šlo! Kje je Pohorje? Pokaži mi, kje je Pohorje!« Pa si res tako blesav, da ne veš, kje je Pohorje. Pokaži ji že enkrat to presneto Pohorje, da že enkrat utihne, ugasne svoj piskajoč glas in da mi ne raznese glave in dobiš ti največji del mojih možganov v tvojo glavo, da ti bo končno enkrat jasno, kje na zemljevidu je Pohorje!

Saj ne vem, kdo mi gre tukaj bolj na živce, učiteljica ali Maks, ki nikoli nič ne ve, pa vedno je najpametnejši. Svet, obrnjen na glavo, ali kako že slišimo: »Od višine se zvrti!« Ne verjemite, meni se od višine sploh ne zvrti, se mi pa močno zvrti od ljudi. Ljudi, ja! In to tistih, ki dobesedno bolščijo vate in ne vedo ali gledajo, kako si oblečen, morda si predstavljajo, da berejo tvoje misli, ali še slabše, tako bulijo vate, da se niti ne zavedajo, da dejansko bulijo vate. Bruh! Dobesedno na bruhanje mi gre ob takšnih ljudeh.

Pa nadaljujem pot. Pločnik, nekaj trave in zrak, sveži zrak! Edina svetla točka današnjega dne, ki ni še niti na polovici. Pot pred menoj si utira suhljati maček, ki ima, vsaj tako je videti, še težje noge, kot jaz. Sirota uboga. Sam, brez vseh, po tem mrzlem dolgočasnem pločniku išče pot. Med tem hlasta za svežim zrakom še bolj kot jaz. V nekem trenutku se zavem, kaj počnem. Zavem se, da primerjam mačka in njegovo vedenje s seboj in svojim vedenjem. Se mi mar že meša? Sem mar tako čudna, tako nenormalna, da ga ni človeka s katerim bi lahko šla skupaj po pločniku. Med tem bi mogoče, če bi to bila Eva, lahko prediskutirala vse o angleški domači nalogi. Mogoče bi rekli katero na temo naravoslovja. Ampak ne. Jaz, čudakinja, hodim sama po pločniku, hlastam za mrzlim zrakom, ki mi polni pljuča in se primerjam z mačkom. Meša se mi že, zagotovo. Ampak, saj žival je lahko človekov dober prijatelj. Pa kako naj imam povlačeno mačko, ki sem jo zgolj srečala, medtem ko hodim po pločniku, za svojo najboljšo prijateljico. Ampak vsaj ona bi moj boj, ki ga bijem v sebi, sploh ne vem s kom, razumela najbolje. Edino kar bi lahko naredila je, da zamijavka in tako potrdi strinjanje z menoj. Lahko pa bi preprosto svoje nestrinjanje pokazala s tem, ko bi izbrala svojo pot. Preprosto bi zavila s pločnika in šla svojo pot. Čarovnica! Še sama ne verjamem, kako bi šele vi. Še dokončala nisem svoje misli, že je mačka, ali morda mačkon, zavil s pločnika pod bližnji grm in se skril pod njem. Še mačke bežijo pred menoj. Še dobro, da je pošta, kamor sem namenjena, samo še par korakov stran. Ko stopam po stopnicah do pošte, srečam neko mamino zanko, ki me ogovori s svojim kričečim glasom: »Oooo, a ti pa kar sama? Kako pa to? Ti že dovolijo, da sama kar takole po mestu!«

Prisilim se in jo, ne vem kako, pozdravim, nekaj zamomljam v odgovor in s pogledom ocenjujem koliko sekund potrebujem, da prestopim vhodna vrata pošte. Pa kaj si ta ženska misli da je? Sama…. Seveda sama! Zakaj pa ne? Saj sem vendar v šestem razredu. Ne, pardon, v šestem in pol razredu. Skoraj bo že sedmi! In kaj je narobe, če greš spotoma, ko greš iz šole, še na pošto. Še bolj se mi meša! Pa kako je lahko folk tako glup! Pa kaj koga briga, kaj počnem in če to počnem sama. Razneslo me bo, dobesedno me bo razneslo. Počutim se kot balon, prepoln sape, ki samo še čaka, da poči in da se glas poka razleže povsod okoli. Naj slišijo, kaj se mi je zgodilo! Naj jim bo jasno, da sem prepoln! Ubogi balon…. Prepolna sem tudi sama.

Razneslo mi bo glavo. Glasovi, ki jih slišim delajo v meni popolno zmedo. Ne vem zakaj, tako zelo mi gre vse na živce. Še dobro, da takoj, ko vstopim na pošto zagledam polico, na kateri takoj vidim etui po katerega sem prišla. Zgrabim etui za lasnice, grem do pulta, kjer začuda ni vrste. Položim etui pred poštarko in čakam. Spet bi me lahko razneslo. Obnaša se, kot da me ni. Ampak saj sem vendar tukaj, cela, diham, sama sebe slišim kako diham. Groza. Ne vidi me ali kaj? Ne, dela se, kot da me ni. V meni vre! Sita sem vseh teh ljudi, ki nimajo niti najmanjšega čuta do soljudi. Halo gospa, kaj pa dober dan in samo malo prosim, če počakaš!? Pa kje ima osnovno kulturo. Je ni! Ni je, ni je, ni je….v meni še bolj vre, vse mi gre na živce.

Ko sem že stoprocentno prepričana, da mi bo zdaj pa dobesedno razneslo mojo glavo, zaslišim glas. »Samo tole?« Od šoka, da se me je končno usmilila iz sebe ne spravim drugega, kot dolg aaaaa. JA! Se popravim, ko se končno zavem, da me je zdaj pa celo pogledala v oči. Plačam z drobižem, ki ga je seveda zahtevala in se poberem iz prostora, ki me dobesedno duši. Končno imam etui in končno sem spet na zraku.

Pred menoj je zopet pot po pločniku. Tokrat do doma. Torej malo daljša pot. Ne vem kako mi to uspe, ampak vsaj lep del poti samo diham, diham in diham in ne mislim na ničesar. Tako zelo paše mi ta zrak. V bistvu hladen zrak. Ohlaja mojo vročo notranjost, ki je že skoraj eksplodirala ob vseh teh naporih. Ljudje so res naporni, si mislim. Razmišljam. Pa saj sem tudi jaz po svoje naporna. Pa je res vse narobe z mano, da ne morem sprejeti vseh teh kričačev, vseh teh ljudi, ki so samo na videz sladki, drugače pa je v njih toliko, toliko….toliko presnete hinavščine, zahrbtnosti, neiskrenosti……

Ko premagam pot, se znajdem pred domačimi vrati. Vstopim, pozdravim, nekaj zamomljam in grem po stopnicah v sobo. Zaprem vrata. Na računalniku izberem glasbo. Skoraj z jezo se vržem na posteljo in glavo zarinem v blazino. Saj ne vem, ali se mi samo zdi ali nekje v ozadju res slišim mamin glas, ki me kliče. Ne, ne kliče. Ukazuje, naj si umijem roke in naj pridem jest kosilo. Slišim tudi nekaj o nalogi in učenju. Joj, ne še ona. Samo ne še ona. Naj me prosim pusti, ker enostavno več ne gre. Dovolj, ampak res dovolj imam vsega. Zakaj mi ne dajo miru? Zakaj me ne pustijo, da enostavno spim in spim in čakam, da me mine. Da me mine to, karkoli je že. Razmišljam o tem, kako ti lahko ljudje zafrustrirajo cel dan. Pa zakaj so vsi tako vsiljivi? Ok, vem, da mama želi da jem, ampak ne zdaj, ne danes, prosim. Ne zmorem več, boli, tišči, razneslo me bo. Prosim, naj mi kdo pomaga. Naj bo nekdo, ki bo rekel stop vsemu temu. Naj bo nekdo, ki mi bo povedal, da sanjam, da ne živim v realnosti. Pa se uščipnem in ugotovim, da ne sanjam. Zakaj? To ne more biti res, tako ne gre. Ležim, obrnjena na trebuh, z glavo zavito v blazino. Glasba, ki prihaja iz zvočnikov, me počasi umirja. Moje dihanje se uravna z ritmi glasbe. Počasi se popolnoma umirim. Ko že skoraj počasi zaspim, jo spet ugledam. Tabla. Pa ne že spet! Zakaj že spet ta tabla? Se mi zdi, da močno napenjam oči, čeprav imam zaprte in glavo zarinjeno v blazino. Napenjam, želim videti napis. Zakaj si ga želim videti? Ne vem, ampak preprosto želim. Vidim! Sestavljam črke v besede, besede povežem v stavke. Tabla in na njej napis. Napis, ki mi pravi, da naj si vendar iz limone, ki mi jo na pot postavi življenje, naredim limonado. Po nekaj trenutkih vstanem in grem h kosilu. Poleg testenin in solate mi mama ponudi limonado. Pa saj ne morem verjeti. Veste kaj, verjamem! Verjamem! Verjamem! Ljudje, mačkon, zrak, limona, limonada! Težko je, a zavedanje, da je jutri nov dan, ki bo mogoče nadvse navdihujoč in lep naredi mojo limonado okusnejšo.