Glasovalna številka: PR144

Staša Mrčinko

ROSE IN NJENA ZGODBA

OŠ Kidričevo

Nekega jesenskega jutra me je prebudil ropot. Razgledala sem se po sobi. Vse je bilo kot po navadi. Lepe bež stene, dve čudoviti omari v bukovi barvi, bela miza in stol. Moja soba ni bila kaj prida velika, saj sem živela na podeželju. Naj se vam predstavim. Ime mi je Rose. Stara sem 12 let in živim v majhni vasici, nasproti pšeničnega polja. Imam ravne, skoraj črne lase, ki mi segajo do ramen. Rada slikam in rišem. Odprla sem vrata sobe in na hodniku zagledala veliko škatel in kovček. Na nežno rumeni steni ni bilo slik, ki sem jih naslikala pred kratkim. Le kaj se dogaja? Po hodniku sem mimo dnevne sobe odšla do kuhinje. Tam sem zagledala mamo. Naj vam jo na hitro opišem. Ima lepe svetlo rjave lase, ki ji segajo malo čez ramena. So skodrani in na konicah svetlejši. Rada nosi sončno rumeno majico in svetlo modre kavbojke. Ker je oče umrl v prometni nesreči, živiva sami. Njeno ime je Gabrijela, a jo vsi prijatelji kličejo Gabi. No, kot sem rekla, sem zagledala mamo. Vprašala sem jo, zakaj je vse v škatlah. »Seliva se«, je rekla. V tistem trenutku bi najraje umrla. Takoj sem se začela pritoževati, da imam tu vse, in sicer najboljšo prijateljico, popolno sobo, skratka čisto vse. Prekinila me je in mi povedala, da je nekoga spoznala. Ta nekdo pa je bil Matej. Rekla je, da je lep, pameten, povrhu pa še trgovec s hišami. Tako ji je prodal hišo v mestu, ki leži ob morju. Nato jo je povabil na večerjo. Več nisem slišala, saj sem prekipevala od jeze, žalosti in vprašanj. A iz sebe sem spravila le: »Kdaj se seliva?« »Jutri zjutraj,« je bil njen odgovor. Stekla sem v sobo po jakno in telefon, preden pa je mama lahko karkoli rekla, sem sunila še jabolko. Odšla sem do vrat, se obula in prečkala cesto. Prerivala sem se mimo pšenice in zagledala poljsko cesto, ki je bližnjica do druge strani vasi. Stekla sem po poti in kaj hitro prišla na trg. Zagotovo vas zanima, kam tečem. Grem k moji najboljši prijateljici Sabini. Včasih je Sabina lahko tudi zelo razvajena in zahtevna, a pustimo zdaj to. Pozvonila sem in odprla mi je Sabina v roza obleki, belih čevljih in s pentljo v laseh. Iskreno povedano ji ta videz pristaja, ampak jaz sovražim roza. Ko mi je odprla, sem jo tesno objela. Povabila me je naprej. Odšli sva do njene velike razkošne sobe. Imela je televizijo, nežno roza omaro z veliko oblekami in še marsikaj. V sobi je imela vsaj 15 odtenkov roza barve. Povedala sem ji vse o selitvi. »Grozno,« je dejala. »Upam, da dobiš veliko novih prijateljev, pa tudi, da boš imela prijetnega očima, tak kot je moj,« je še dodala. Čez nekaj trenutkov je rekla: »Oprosti, Rose, a morala boš iti. Danes pride k meni Maja. Če se seliš, mi ne zameriš, če je moja najboljša prijateljica zdaj Maja, kajne?« »Najbrž že ne,« sem zamomljala in brez pozdrava odšla iz sobe. Zunaj sem pojedla jabolko in poklicala mamo. »Hej, mami, samo še v trgovino skočim po nekaj novih platen za slikanje,« sem povedala. »Prav Rose, a bodi hitro nazaj, kosilo te čaka!« me je opozorila. Prekinila sem in odšla v trgovino. V košarico sem naložila tri platna, nekaj temper in skicirko za risanje. Plačala sem in odšla domov. Na dvorišču sem zagledala najin avto, ki je bil napolnjen s škatlami. Prestrašila sem se, da odideva že danes. Ko sem vstopila v hišo, sem zagledala žensko in moškega, po vsej verjetnosti kupca. Spominjala sta me na mojo mamo in očeta. Za trenutek sem se počutila, kot da bi izgubila vse. A potem sem se streznila in pozdravila. Sedla sem za mizo in pojedla nekaj krompirja in košček mesa. Običajno bi mi to kosilo zelo teknilo, a danes mi ni. Odšla sem v sobo in spakirala vse stvari v kovček. Nato sem vzela skicirko in z barvicami narisala prelep razgled skozi okno. Opazila sem, da sem vsa umazana od pšenice in nase hitro navlekla kavbojke in belo majico. Poklicala me je mama, zato sem morala iti v avto. »Rose, vem, da sem rekla, da se seliva jutri, a je prišlo do spremembe načrta,« mi je rekla v avtu. Mislim, da sem med potjo zaspala, saj sem se zbudila, ko sva prispeli pred najin nov dom. Ko sva vstopili, sem ugotovila, da je že vse renovirano. Stene so bile bele, kuhinja pa lepa in očiščena. Šla sem pogledat dnevno sobo. Sicer je bil kavč lep, a mi je bil najin stari bolj všeč. Tudi preproga je bila na tleh, ampak je bila vsa prašna. Odločila sem se, da grem pogledat sobo. Morala sem mimo kopalnice in shrambe. Nato sem na desni strani zagledala svojo sobo. Imela je dve beli omari, prav takšno posteljo, mizo in stol. Vse je bilo čisto preveč belo. Še stene so bile takšne. Na tleh sem zagledala pločevinko turkizne in pločevinko bele barve. Dobila sem idejo, ki sem jo hotela uresničiti takoj. Pločevinki sem zmešala skupaj in nastala je mint barva. Na omaro sem dodala vzorce, podobne majhnim mandalam. Prav tako sem storila pri mizi, postelji in stolu. Potem sem zaslišala mamo: »Rose! Pridi! Matej te hoče spoznati.« To me ni prav nič zanimalo, saj ga za nič na svetu ne bi hotela spoznati. Ampak sem vseeno šla, saj je bilo jasno, da je Matej mami všeč. »Sem že tu,« sem rekla, ko sem vstopila v dnevno. »Hej, Rose!« je pozdravil ves osladen. »Jaz sem Matej. Mislim, da se bova odlično razumela. Veš, tudi jaz rad slikam. Skupaj lahko kdaj greva v bližnjo galerijo,« je rekel na hitro. »Mhm,« sem dejala vsa tečna. »Zveni zabavno,« sem še dodala, da ne bi razjezila mame. »Hej, mami! Zdaj, ko smo se spoznali, lahko grem na plažo, kajne?« sem vprašala polna upanja, da se rešim Mateja. »Seveda, Rose, a bodi previdna glede tujcev,« je rekla. Vzela sem telefon in se odpravila do plaže. Opazovala sem sončni zahod in ga narisala v skicirko, tokrat s svinčnikom. Prav takšno je bilo tudi moje razpoloženje danes. Malo kasneje je k meni prisedel fant. »Kaj pa rišeš? Ker ti to gre dobro od rok,« je dejal. »To je sončni zahod v sivi barvi, sicer pa hvala, ker misliš, da je lep. Mimogrede, jaz sem Rose,« sem mu povedala. »Lepo ime za lepo dekle,« je rekel z nasmehom na obrazu. Zardela sem. Povabil me je k njemu domov. Bil je popoln tujec in vem, da ne smem, a … Bil je tako privlačen, da nisem mogla reči ne. »Mogoče lahko greva v park. Od tam imam bližje domov,« sem predlagala. »Prav,« se je strinjal. Ko sva sedla na klopco, sem mu povedala, zakaj sem tu, potem pa sva se spraševala razne stvari. Kasneje me je odpeljal do takega dela plaže, kjer ni bilo nikogar. Hotel me je poljubiti in jaz nisem imela nič proti, a tik pred poljubom se me je začel dotikati. To je počel na takšnih mestih, kjer mi ni bilo prijetno. Hotela sem pobegniti, a me je držal premočno. Močno sem ga udarila. Še kar ni odnehal, zato sem klicala na pomoč, a zaman, saj ni bilo v bližini nikogar. Začel me je vleči stran. Nekako sem se mu izmuznila in začela teči proti domu. Ko sem prispela, sem bila na varnem. Mame ni bilo doma, zato sva z Matejem ostala sama. Bilo je pozno, zato sem odšla v posteljo, kjer me je čakal Matej. »Kaj pa ti tukaj?« sem rekla prestrašeno. » Čakal sem te,« mi je odgovoril. »No, zdaj sem tukaj in lahko greš!« sem postajala malo nervozna. »Brez objema ne grem nikamor. No, kaj še čakaš? Lezi zraven,« je rekel. Stisnila sem se zraven in začutila Matejevo roko na moji spalni srajci. Hotel mi jo je dvigniti, a sem zakričala. »Nehaj! Rekla sem, da takoj prenehaj s tem! Poklicala bom policijo in mamo in, in, in …« sem ihtela in kričala hkrati. »Že prav, že prav! Samo pazi se, če komu to poveš! Potem te ubijem! Si razumela?« je kričal. »Ja … Ja … Sem,« sem jecljala. Ko je odšel, sem potihoma poklicala mamo, pa čeprav je imela sestanek. »Mami, Matej je grozen človek. Sploh ni to, za kar se izdaja, v bistvu je prav zloben!« sem povedala dokaj umirjeno. »Rose! Vem, da je to zate težka izkušnja, ampak da si tako neprijazna, pa še ne!« je dejala jezno in razočarano ter nadaljevala: »Čez dva dni, ko pridem nazaj, se pomeniva. Danes prespim v hotelu, saj imam še jutri srečanje društva, tako da se vidiva v četrtek ob 17.00, prav? Moram iti. Adijo.« Tako sva zaključili. Če je bil Matej do mene tak danes, kaj bo šele jutri? Ne, ne in ne. Tako ne bom zdržala do jutra. Oblekla sem se nazaj v kavbojke in majico, si nadela še vetrovko, vzela telefon in šla. A kje bom prespala? Ura je bila 21.30 in avtobusi so še vozili. Mateju sem morala suniti nekaj denarja, ki ga je imel shranjenega v spalnici pod omaro. To sem ugotovila, ko sem raziskovala hišo. Potihoma sem se splazila v spalnico in pod omaro otipala posodo. V njej je bilo pet evrov, ki bi morali zadostovati za avtobus. Ko sem se plazila iz sobe, sem nekaj prevrnila. To je zbudilo Mateja, ki me je videl plezati skozi okno. Stekel je k meni, a je bil prepozen, kajti sem že skočila. Še sreča, da nisem bila visoko nad tlemi. Tekla sem, kot bi mi šlo za življenje. No, saj mi je šlo. Postaja ni bila daleč in avtobus je kot naročen ustavil ravno takrat, ko sem prispela. Matej je bil predaleč, da bi me ujel. Plačala sem in sedla zadaj, da me ne bi mogel opaziti. Izstopila sem v središču mesta, kjer so bile visoke stolpnice in veliko avtomobilov. Kam sploh grem? Kje bom prespala? Bom sploh preživela? To so bila vprašanja, ki so mi rojila po glavi. Stopila sem v lokal, da bi lažje premislila o načrtu. Nato me je prešinila ideja. Moja sošolka Teja se je lani preselila sem. Še njen naslov imam shranjen. Pogledala sem na telefon. Povprašala sem natakarico, kje lahko ta naslov sploh najdem. Zasmejala se je in rekla: »Nimaš kaj iskati. Ta naslov je tukaj. Koga pa iščeš?« »Iščem Tejo Bazar,« sem odgovorila. »Lahko jo pokličem, je moja hčerka,« je dejala. »O, potem pa ni problema. Vem, da je pozno, a to je zelo nujno,« sem jo prepričevala. »Seveda, razumem te. Lahko greš kar gor k njej. Naša vrata so v prvem nadstropju, na koncu hodnika.« Odšla sem k Teji in jo vprašala, če lahko prespim pri njej. »Zakaj pa? Mislim ne, da nisi dobrodošla, a kako si sploh prišla sem?« »To je dolga zgodba. Ampak ti ne smem povedati, kaj počnem tukaj,« sem rekla na robu joka. Teja me je tolažila, da se bo že vse razrešilo. Moje telo je bilo razpolovljeno. Polovica je hotela povedati ter odložiti breme na stran, drugo polovico pa je bilo preveč strah posledic. Jasno sem ga slišala, kaj bi mi naredil v primeru, če povem komurkoli. Jokala sem in ji prišepnila: »Ubil me bo, če ti povem, Teja. Zraven pa še te … Tebe …« Teja me je pogledala: »Ne bo naju ubil, kdorkoli je že. S sabo bova pripeljali policiste in mojo mamo. Pa še tvojo, če boš hotela.« »Prav, povedala ti bom, a obljubi, da tvoji mami ne boš povedala, dokler ti ne rečem. Prav?« Teja mi je obljubila. Razložila sem ji vse o fantu in o Mateju, ampak je bilo težko, saj sem morala govoriti skozi solze. Ko sem končala, sem imela občutek, da se mi je kamen odvalil od srca. »Ojoj, če bi se to zgodilo meni, ne vem, kaj bi,« je rekla vsa osupla. »Saj tudi jaz nisem vedela. No, prosim reci, da lahko prespim. Pa četudi nimam pižame s seboj,« sem jo prosila. »Po vsem tem, kar se ti je zgodilo, ti ne morem reči ne,« je pritrdila. Teja je obvestila mamo. Udobno sva se namestili in v hipu zaspali. Zjutraj me je zbudilo zvonjenje telefona. Mislila sem, da je mama, a je bil Matej. »Kje si, smrklja umazana? Vso noč sem te iskal! No, povej mi, kje si?« je kričal iz telefona. »No, prav, povem ti. Sem tam, kjer me ne boš nikoli našel!« sem skorajda zavpila in prekinila zvezo. S tem sem zbudila Tejo in vprašala me je, ali je bil to Matej. Prikimala sem in ji rekla, naj je ne skrbi. Danes sem bila pripravljena zgodbo povedati Tejini mami. Odšla sem do kuhinje, kjer je dišalo po vafljih. Gospo Bazar sem vprašala, če ji lahko zaupam svoje težave. »Seveda lahko, Rose, vedno se lahko zaneseš name, če ti je prehudo povedati svoji mami,« me je pomirila. Že drugič sem to zgodbo morala deliti z nekom. Jokala sem in nepričakovano je jokala tudi gospa Bazar: »O tem bom obvestila policijo. Ti pa pojdi domov in se delaj, kot da nisi povedala nikomur. Prav, Rose?« »Prav. Ampak kaj če me bo hotel pretepsti, ker sem pobegnila?« »Rose, ne skrbi, policisti se bodo skrili na dvorišču in ko boš vstopila, bodo čisto potihoma vstopili tudi oni,« mi je razložila. Napotila sem se na postajo in se odpravila domov. Ko sem bila na dvorišču, ni bilo znaka o policistih. Vstopila sem in vrata pustila priprta. V kuhinji sem zagledala Mateja, vsega rdečega od jeze. Jezno je stopal do mene in zgrabila me je panika. Hotela sem se skriti, a mi ni uspelo. Dvignil me je za majico in mi zabrusil: »Vem, da si povedala nekomu in se nisi držala dogovora. Ampak jaz se svojega bom.« Položil me je na tla in preplavila me je bolečina. Vzel je kuhinjski nož in mi ga hotel zariti v srce, ko sem zaslišala: »Policija! Roke kvišku!« Matej je spustil nož in ta me je le za las zgrešil. Izza grmovja so pritekli še trije policisti, reševalci, Teja in gospa Bazar ter moja mama. Povem vam, da mame nisem bila še nikoli bolj vesela. Obe sva se razjokali od sreče in strahu. Policisti so Mateja odpeljali v zapor. Mami sem sredi vse te zmede razložila vse od a do ž. Zahvalile sva se Teji in njeni mami za podporo. Čez teden dni, ko je bilo že vse urejeno, sva sklenili, da nama fantje ne bodo povzročali nobenih problemov več. Odšli sva na plažo in uživali preostanek počitnic. Vse se je razrešilo samo zaradi tega, ker sem nekomu zaupala svoje težave. Verjemite, da se splača nekomu zaupati, ne glede na to, kaj vse ti lahko podleži zagrozijo.