Glasovalna številka: PR145

Tanaja Čeh

V SENCI ZLA

OŠ Kidričevo

 

 

PROLOG

»Doma sem!« sem zaklicala v prazno. Nikogar ni doma. Kličem mamo. Nihče se ne oglasi. Kličem očeta. Zasedeno. Potem pa nič. Odpravim se gledat televizijo. Pet minut zatem zazvoni telefon. Pogledam na telefon in vidim, da kliče mama. »Halo?« »Klicala si. Kaj je?« »Nič samo zanimalo me je, kje ste vsi.« »Oh, točno, šli smo k babici. Do večera nas ne bo. V hladilniku imaš testenine, če boš lačna, samo pogrej si jih prej.« »OK. Se vidimo zvečer.« »Adijo.« To! Sama sem! To pomeni, da se končno lahko v miru posvetim stvari, s katero se ukvarjam že od petnajstega leta. Splazim se pod posteljo in ven privlečem črn kovček, zaklenjen s petimi ključavnicami. Vsaka ključavnica ima drugo kodo, zato porabim precej časa, da jo odprem. Ko mi končno uspe, vzamem iz torbe telefon. Majhen telefon na tipkovnico, nič posebnega. Precej prepričana sem, da se ga ne da izslediti. Tudi za telefon porabim precej časa, da ga odklenem. Odprem imenik. Takoj na vrhu se izpiše ime, ki ga rabim. Samo en gumb pritisnem in že začne zvoniti. Na drugi strani se oglasi meni že dobro poznan glas. Mešanica ruskega in ameriškega naglasa: »Čakal sem, da pokličeš.« »Robbi, ne izzivaj in me poslušaj. Sama sem doma. Starši in brat se vrnejo komaj zvečer.« »Je to povabilo?« »Resna sem. Prideš ali ne?« »Seveda pridem. Čez deset minut sem pri tebi.« »Čakaj! Nihče te ne sme videti. Pridi do parkirišča za našim blokom. Tam te počakam.« »Ne greva k tebi?« »Ne.« »Torej se gre za EE?« »Zakaj druga bi se pa šlo? EE je razlog, da sploh govorim s tabo.« »Razumem. Čez deset minut bom pri tebi.«  Ni prvič, da se vidiva, odkar je odšel, a je še vedno težko. Mami pustim sporočilo, da sem šla na trening, nato pa stvari iz kovčka preložim v torbo za trening in se odpravim na parkirišče. Čez deset minut pripelje motor. Pelje proti meni, a jaz se ne premaknem. Čeprav je le še meter pred mano, stojim nepremično, saj mu zaupam. Pol metra pred mano hitro zavije in se ustavi. Iz glave vzame čelado in me pogleda. Te oči. Kot da bi zrla v ocean. Modre in globoke. Ampak tokrat sem močnejša, tokrat ne bom spet nasedla. Nasmehne se: »Greva?« Vzamem čelado in prisedem na motor. »Primi se, da ne padeš,« zaslišim, preden se prižge motor. Objamem ga okoli pasu. Ko prideva do glavne ceste, pospeši, jaz pa se ga še močneje oprimem. Vedno mi je bilo všeč, da je rad tvegal in bil nevaren, a ravno to je razlog, zakaj sva se sprla. Prispela sva pred visoko stekleno stavbo. Nad glavnim vhodom je bil obešen logotip, na katerem je pisalo EE – Eighty-two empire. Zapeljala sva v garažno hišo, ki je spadala pod EE. Odšla sva v stavbo. Vstopila sva v čudovito avlo. Počutila sem se kot v dragem hotelu. Ženska na recepciji naju je pozdravila: »Vama lahko pomagam?« »Prišla sva v fitnes,« je Robbi takoj odvrnil. »Oh, v redu. Potem pa pojdita v klet. Takoj bosta opazila vrata fitnesa. »Hvala,« sem bila vljudna, čeprav sem si mislila, zakaj so sploh zaposlili to avšo. EE je navzven ugledno podjetje, zato bi morali zaposliti sposobne ljudi, ne pa nekih nerodnih štorkelj, s svetlimi lasmi in rožnatimi prameni, v preozkih oblekicah, petah do stropa in preveč naličene. Odšla sva v dvigalo. Pritisnila sem gumb za klet. Ko so se vrata odprla, sem naročila Robbiju: »Počakaj me v garderobi. Ne bom dolgo, samo pri g. Newmanu se ustavim.« »V redu, pohiti.« Vrata dvigala so se zaprla. Pritisnila sem gumb za 42. nadstropje. To je najvišje nadstropje. Tu ima direktor pisarno. V ostalih 41 nadstropjih so različni oddelki. Od elektronike do kozmetike. Vsako nadstropje ima dva oddelka, torej skupaj 82 oddelkov. Od tod tudi ime. Res izvirno. Na vsakem oddelku dela od 20 do 50 ljudi. Samo en odstotek zaposlenih ve, kaj podjetje EE pravzaprav je. Vrata dvigala so se odprla. Vstopila sem v majhno pisarno, v kateri je za mizo sedela privlačna rdečelaska. Oblečena je bila v eleganten kostim. Bila je zelo zaposlena z nekimi papirji, zato me ni opazila. Glasno sem zakašljala, nato pa me je pogledala. »Hej, Natalia. Vidim, da si zaposlena.« »Abbs, sploh te nisem opazila. Ga. Smith je na dopustu, zato opravljam njeno delo, tega pa je veliko.« »Oh. Je g. Newman v pisarni?« »Da, kar naprej pojdi.« Natalia spada pod tisti en procent. Bila je računalniški genij, zraven tega pa še je delala kot direktorjeva tajnica, torej je urejala papirje, ki so bili povezani z nezakonitimi posli. Vstopila sem skozi steklena vrata, v veliko pisarno s pogledom na New York. Za mizo je sedel direktor in lastnik podjetja EE. Moški srednjih let, s temnimi lasmi in izrazitimi potezami. Kljub sivim pramenom las je zgledal mlajši, kot je v resnici bil. Zatopljen je bil v računalnik. Ko sem vstopila, je samo za sekundo dvignil pogled in mi z roko nakazal, naj malo počakam. Usedla sem se na stol nasproti njega. Ko je končal z delom, mi je posvetil pozornost. »Pozdravljena gospodična Stone. Upal sem, da boš prišla. Nujno se morava pogovoriti.« »Da,« je bilo vse, kar sem lahko odgovorila. Z g. Newmanom sem govorila samo enkrat, ko sem prvič prišla sem. To, o čem želi govoriti, mora biti zelo pomembno. Nadaljeval je: »Torej, verjetno se sprašuješ, zakaj sem te poklical.« »Govorila sem z Natalio. Vsi kandidati, ki jih izberete, nimajo družine. Sirote so. Ampak jaz imam družino. Zakaj ste potem izbrali mene?« »V tebi sem videl potencial. Ampak imaš prav. Drugačna si od njih. Ti imaš družino. Imaš nekaj, kar lahko izgubiš. In tu je težava. Težko je živeti dvojno življenje. Sam to najboljše vem. Si pripravljena tvegati?« »Kako to mislite? Saj veste, da sem pripravljena tvegati. Bi me izbrali, če ne bi bila?« Nasmehnil se je. »Vem, da se ne bojiš nevarnosti in si upaš tvegati. Vendar jaz govorim o drugi stvari.« Samo zmedeno sem gledala. »Si se pripravljena odpovedati temu, kar imaš, za to, kar lahko postaneš?« »Kako to mislite?« »Si se pripravljena odpovedati življenju, ki ga poznaš?« »Mislite, če sem se pripravljena odpovedati družini?« Nič ni rekel, vendar mi je njegov pogled povedal, kar sem že vedela. »Ne rabiš se takoj odločiti. Sporoči mi do jutri,« je rekel. Brez besed sem odšla. Ko sem šla mimo Natalie, ni nobena nič rekla, vendar sem v njenih očeh razbrala besede. Vse bo še v redu. Stopila sem v dvigalo in se odpravila v klet. Ko sem vstopila v garderobo, me je Robbi že čakal. Videl je, da sem šokirana. »Se želiš pogovoriti?« Odkimala sem, takrat pa je stopil do mene in me objel. Objela sem ga nazaj. Samo to še je manjkalo. »Mislim, da bi morala iti vadit.« Izmuznila sem se iz objema in se odpravila v telovadnico. Prišel je za mano. »Torej, kaj imava danes? Boks, samoobrambo, kondicijski trening?« je vprašal, kot da se ni nič zgodilo. »Trenutno bi rada samo nekaj udarjala.« »V redu, potem pa boks.« Vzela sem rokavice in se spravila nad vrečo. Ko sva končala s treningom, sem se oprhala, nato pa me je Robbi odpeljal domov. Preden je odpeljal, mi je rekel: »Če se želiš pogovoriti, veš, kje me najdeš.« Zatem si je nadel čelado in se odpeljal. Ko sem prišla domov, se je jeza sprevrgla v žalost. Solza mi je stekla po licu. Je vredno? Se je vredno odpovedati družini in vsem, ki jih imam rada? Vse skupaj me je izmučilo in kmalu sem zaspala. Nisem videla, kdaj so se starši in brat vrnili. Zjutraj sem se zbudila okrog desetih. Oblekla sem se, nato pa se odpravila v EE. Mami sem rekla, da grem na trening. A tokrat sem se zlagala. Odšla sem v pisarno g. Newmana. Ko sem šla mimo Natalie, mi je spet namenila tisti pogled, ki je pravil: »Zmoreš.« Vstopila sem v pisarno. »Zgodnja si,« je pozdravil g. Newman. »Odločila sem se,« sem s težavo rekla. »Pripravljena sem.« »Vedel sem, da me ne boš razočarala. In mislim, da sem našel način, kako ti to olajšati.« »Kako?« sem presenečeno vprašala. Previdno je rekel: »No, imamo novo terapijo, ki ti lahko pomaga pozabiti določene stvari. Torej, lahko poskrbimo, da pozabiš nekatere ljudi in kraje, ki bi jih lahko pogrešala. Ampak seveda od tebe je odvisno, če greš na terapijo.« »Kaj pa moja družina? Ali me ne bo policija iskala, če izginem?« »Ne skrbi. Za to bomo mi poskrbeli.« »Saj ne boste …« »Oh, ne skrbi. Nikogar ne bomo ubili. To prepusti nam. Si se odločila?« Vedela sem, da je ta terapija verjetno nevarna, a sem kljub temu odvrnila: »Kdaj grem na terapijo?«

POGLAVJE

Zbudila sem se v prijetni, svetli sobi. Zraven postelje je sedel Robbi. »Dobro jutro,« se je nasmehnil. »Kako se počutiš?« »V redu. Glava me boli in medlo se spomnim dogodkov pred terapijo, a v glavnem sem OK.« »Če potrebuješ karkoli, samo povej.« »Mi lahko prosim prineseš kozarec vode?« »Seveda.« Medtem ko je Robbi nalival vodo, je v sobo vstopil g. Newman. »Si se le zbudila. Mislil sem, da boš prespala ves dan. Kako se počutiš?« je vljudno vprašal. »V redu sem,« sem odgovorila. »No, verjetno se sprašuješ, zakaj sem tu.« Prikimala sem. »Prinesel sem ti to.« Izročil mi je osebno izkaznico in potni list. Na osebni izkaznici je pisalo ime McKensey Luissa. Na sliki sem prepoznala svoj obraz, vendar sem imela drugačno frizuro. Pogledala sem se v ogledalo. Imela sem rjave, valovite lase, s svetlimi prameni, ki so mi segali do ramen. Spomnila sem se starejše gospe z vranje črnimi lasmi in prijaznim nasmehom, ki mi je uredila frizuro. G. Newman me je pogledal poln pričakovanja, kaj bom rekla: »Kaj praviš? Tvoja nova identiteta.« »Pravzaprav se niti ne spomnim stare.« »Kar pomeni, da je terapija delovala.« Obrnil se je k Robbiju in mu izročil kreditno kartico: »Tukaj imaš. Odpelji gospodično Luisso na kosilo. Vse na moj račun. Potem pa me pokličita, da po vaju pošljem limuzino, da vaju odpelje na letališče.« »Hvala, gospod,« je rekel z vsem šarmom, ki ga je premogel. G. Newman se je poslovil, jaz pa sem se odšla preobleč. Ko sem prišla iz kopalnice, je Robbi že čakal pripravljen za odhod. »Si pripravljena, da odideva v svet?« »Jaz sem vedno pripravljena. Pojdiva.« Šele ko sva prišla ven, sem ugotovila, da sva v Washingtonu. »No, kam greva jest?« je vprašal. »Pojdiva v kitajsko restavracijo.« »Dobro. Samo da preverim, kje je najbližja restavracija.« Po petnajstih minutah čakanja sem se naveličala: »O računalnikih veš vse. Vdreš lahko v katero koli spletno stran, a kljub temu potrebuješ cel dan, da najdeš kitajsko restavracijo na zemljevidu.« »Ne bodi nestrpna. Našel sem dve, zato na spletu preverjam, katera je boljša.« »Ni vseeno?« »Ne, ker si zaslužiš najboljše.« »Oh, prosim, zaslužiš si najboljše. Stavim, da to rečejo v vsakem ljubezenskem filmu.« »Ne v vsakem. To bi mogoče vedela, če bi si ogledala kakšnega.« »Samo zato, ker sem punca, še ne pomeni, da moram gledati osladne filme,« sem zavila z očmi. »Dobro, oprosti. Greva jest zdaj?« »Ne vem. Je gospod samo najboljše že izbral restavracijo?« »Samo pojdiva že.« »V katero smer?« »Proti letališču, saj bova potem prej tam.« »V redu.« Odpravila sem se po glavnem trgu. Za mano je zaklical: »Napačna smer. Raje pusti, da jaz vodim.« V njegovem glasu je bilo zaznati ton zadovoljnosti, da sem se zmotila. »Prav zabava te, da sem se enkrat zmotila, medtem ko imaš ti prav, kajne?« Z nasmeškom zadovoljstva je odvrnil: »Pridi, greva jest. Restavracija je v tej smeri.« Kosilo je bilo prijetno, nato pa sva poklicala g. Newmana, da nama pošlje prevoz. Po naju je prišla črna limuzina, na kateri je z belimi črkami pisalo EE. Ko sva vstopila, sem prvo opazila bele, usnjene sedeže, ki so pod modro lučjo v limuzini kar žareli. Limuzina je imela tudi mini bar. Robbi je že vzel posodo za mešanje koktejlov: »Vem, da imaš rada koktejle, in jaz znam pripraviti najboljši mojito, torej si za?« »Kaj pa vem. Ne bo g. Newman jezen, če bova pila?« »Če bi ga to motilo, ne bi poslal limuzine z mini barom.« »Kaj pa vem. Nisva še stara enaindvajset. Počakati bi morala še dve leti.« »Tvoja osebna pravi drugače. Daj no. Sprosti se malo.« »Dobro. Ampak rajši bi pila tequila sunrise.« »OK. Dobiš takoj.« »Se spomniš, ko sva bila na plaži in sva se napila?« »Ja, ti si se pa res napila, od enega koktejla.« »Pravzaprav sem spila tri, samo name alkohol nima velikega učinka.« »Razen, ko se zatem smejiš pol ure brez prestanka.« »Kdaj se je to zgodilo?« »Za tvoj šestnajsti rojstni dan. Se ne spomniš? Nisi bila tako pijana, da bi pozabila.« »Šestnajsti rojstni dan. Mislim, da se ga ne spomnim z razlogom. Tako kot se ne spomnim vseh ostalih.« »Oh, oprosti. Pozabil sem, da je del tvoje preteklosti za vedno izbrisan. Te to niti malo ne moti?« »Ne, tako je boljše.« Besede so tako kot napetost obvisele v zraku. Robbi je zmešal koktejl, ki sem ga do letališča počasi srkala. Noben od naju ni izrekel niti besede. Končno sva prispela na letališče. Tam je že čakal g. Newman. Spremljali sta ga Natalia in rjavolasa ženska. Precej prepričana sem, da je bila to njegova žena. Ko sva stopila iz limuzine, naju je g. Newman lepo pozdravil. Kmalu zatem je hitro prišel na bistvo: »Mislim, da je čas, da se odpravite. Gospodična Johnson bo odšla z vama.« Šele tedaj me je prešinilo. »Samo malo. Kam sploh gremo?« »Oh, ti ni Robbi razložil?« je bil g. Newman presenečen. Robbi je samozavestno odgovoril: »Verjetno sem poleg vsega pozabil.« »Ja, niti nisva razmišljala o tem,« sem mu priskočila na pomoč. G. Newman se nama je prijazno nasmehnil: »Dobro potem. Torej … Vidva in še štirje drugi kandidati boste en mesec živeli v Malibuju, z namenom, da se spoznate. Z vami bo gospodična Johnson. Po enem mesecu se boste preselili na posest, malo izven Los Angelesa. Tam boste živeli in opravljali naloge, za katere ste se do zdaj urili. Vse jasno?« »Da, kdo pa so ostali štirje kandidati?« sem bila radovedna. »Mislim, da jih že poznaš. In, ko že govorimo o njih … Tukaj so.« Obrnila sem se in zagledala še eno limuzino, identično tisti, ki je pripeljala naju. Iz limuzine so izstopili Tobbias, Theodor, Dylan in Jo. Vse sem poznala iz EE. Razen z Jo sem se z vsemi družila v prostem času. Ne spomnim se, kje in kdaj, a se spomnim, da smo velikokrat šli na pijačo v bar, ki je bil zraven fitnesa. Jo sem srečala samo parkrat, ko sva šli ena mimo druge. Namenili sva si bežen pozdrav, nato pa odšli vsaka svojo pot. Torej, to je vsa ekipa. Dobro sem si ogledala vsakega od njih. Jo Harris, visoko in suho dekle, s kratko, svetlo frizuro in izrazitimi obraznimi potezami. Kolikor sem jo poznala, sem vedela, da je bolj umirjena. Zraven nje je stal Dylan Lawson. Imel je zagorel obraz in svetlo rjave lase. Dylan ni ravno najbolj bister, vendar je vseeno prijetna družba. Poleg sta stala še Tobbias in Theodor. Brata Stephens. Kljub temu, da sta dvojčka in da sta si po izgledu zelo podobna, se po značaju zelo razlikujeta. Tobbias je bolj umirjen in pametnejši, kar pri njem cenim. Theodor je nepremišljen in se hitro prenagli. Tudi po zunanjosti se razlikujeta v nekaj podrobnostih. Tobbias ima vedno črne lase, počesane nazaj, vedno ima elegantna oblačila. Za razliko od njega ima Theodor razmršene lase, oblečene pa kavbojke in športno jopico. Kljub temu pa imata oba temne oči, s katerimi osvojita vsako dekle. Še posebej Theodor, saj ima vsak mesec drugo punco. Potem pa je tukaj še Robbi Black. Prihaja iz Rusije, kar je opazno iz njegovega naglasa, vendar ga z Rusijo ne veže nič drugega kot preteklost in jo želi izbrisati iz svojega življenja. Temni lasje so mu padali na oči. Tako kot vedno je nosil črno, usnjeno jakno in kavbojke. Ko sem ga pogledala, mi je namenil samo izzivalni nasmeh. Ko smo se vsi zbrali, je g. Newman vprašal: »Ste pripravljeni na odhod?« Vsi smo samo prikimali, nato pa se vkrcali na zasebno letalo. Ko smo bili na letalu, sem vprašala Natalio: » Kako to, da greš z nami? Si se naveličala vseh papirjev in tega?« »Pravzaprav se moram umakniti. Mislim, ne želim zapustiti EE-ja in pustiti g. Newmana na cedilu, saj mi je ponudil življenje, o katerem sem lahko le sanjala, vendar je čas, da se umirim.« »Je zato kakšen poseben razlog?« je vprašal Theodor. »Pravzaprav je.« »In nam ga boš zaupala?« je bil radoveden Dylan. Vsi smo radovedno poslušali. »No …« Natalia se je samo nasmehnila in se prijela za trebuh. »Torej, kakšen je razlog?« je še naprej spraševal Dylan, ki je bolj počasne pameti. Vsi smo zavili z očmi, nato pa se posvetili Natalii. Vsi smo ji čestitali, potem pa je šel vsak počet nekaj. Jaz sem ostala z Natalio, saj sem imela veliko vprašanj. »Koliko mesecev si že noseča?« »Okrog dva meseca.« »Kaj pa Mateo? On tudi pride?« »Ne, ostati mora z g. Newmanom, ampak bo prišel vsake toliko časa obiskat mene in otroka. Vem, da bi rad bil tu ves čas, vendar je s takšno službo težko.« Mateo je osebni stražar g. Newmana in Nataliin zaročenec. »Ne skrbi. Mi ti bomo pomagali skrbeti za otroka.« »Hvala. To cenim,« se je nasmehnila. Odpravila sem se brat knjigo. Nisem brala dolgo, ko je k meni prisedel Tobbias. »Kako si?« »Emm …V redu, pa ti?« sem bila presenečena nad vprašanjem, saj ne jaz ne Tobbias ne marava teh nesmiselnih klepetov. »Mislil sem, kako se držiš glede tega z Robbijem. Saj veš to, da boš živela in delala z njim.« »Nisem ravno najbolj navdušena.« »Resno? Po vsem tem je to tvoj odziv? Vem, da nisi takšna, da bi ravno kazala svoja čustva, a sem pričakoval, da te bo to bolj razburilo.« »Okej, preden začneva govoriti o čustvih in o tem, sprašuješ kot prijatelj ali kot nekdo, ki se uči psihologijo?« »Kot oboje. Kljub temu, da nisi najbolj navdušena nad psihologijo, mislim, da bi se morala pogovoriti.« »Midva?« »Ja. Blizu sva si in mislim, da si od vseh tukaj najbolj zaupava.« »Torej meni zaupaš bolj kot Dylanu, kljub temu, da je tvoj najboljši prijatelj?« »Ja.« »No, prav. Potem pa se pogovoriva. Ampak ne tu. Ko pristanemo, ko bova imela več zasebnosti.« »V redu.«

                                           

POGLAVJE

 

Prispeli smo na letališče v bližini Malibuja. Limuzina nas je že čakala. Tokrat Robbi ni pripravil koktejla ali obujal starih spominov. Sedela sva vsak na svojem koncu in se ukvarjala vsak s svojo knjigo. Opazila sem, da me opazuje. Tudi Tobbias je to opazil. Prišepnil mi je: »Tvoj bivši te opazuje kot mačka svoj plen.« »Ni moj bivši,« sem jezno zašepetala nazaj. V tistem trenutku sem zaslišala Robbija: »Tobbias, mi prosim podaš plastenko vode?« Tobbias mu je podal vodo. Oba sva ga previdno opazovala. Zahvalil se je in se hudomušno nasmehnil. »Nekaj načrtuje,« je začel Tobbias. »Ja, odkriti morava ka…« Utihnila sem, ko sem ugotovila, da naju Robbi še naprej opazuje in se zlobno smehlja. »Govorila bova potem,« sem rekla. Končno smo prišli pred hišo na malibujski plaži. Naš nov dom za naslednji mesec. Ta hiša je bila pravzaprav stara vila, ki je kljub starosti ohranila svoj moč in lepoto. Do hiše je vodila tlakovana potka, med visokim cvetjem in grmičevjem. Hiša je bila lesena z visoko streho. Po steni se je vzpenjal bršljan. V zraku je bila vlaga in bilo je soparno, a sem se kljub temu veselila, da bom mesec preživela na plaži. Zame ni lepšega kot pesek in pogled na ocean. Natalia nam je najprej razkazala hišo. V zgornjem nadstropju so bile štiri spalnice. Vsaka je imela svojo kopalnico. V vsaki sobi je bilo leseno pohištvo; dve postelji z bež baldahinom, dve omari in ena miza z dvema stoloma. Le Nataliina spalnica je imela eno posteljo in eno omaro. Pohištvo je bilo novo. V spodnjem nadstropju sta bili dnevna soba v viktorijanskem stilu ter kuhinja z jedilnico, prav tako v viktorijanskem stilu. V dnevni sobi so bila steklena vrata, ki so vodila na teraso, ta pa na plažo. Na terasi sta bila samo star gugalnik in majhna mizica. Pot do plaže je bila ozka ter porasla z visoko travo, ki je segala do ramen. Komaj sem čakala, da vidim, kakšna plaža se skriva za vso to travo. Komaj sem čakala, da vidim, kaj bom odkrila, ko bom odmaknila zadnje šope trave. »To je torej hiša. Proti večeru vam pripeljejo vaše stvari, za zdaj pa se dogovorite, kako boste po sobah,« je Natalia zaključila ogled. »Robbi, kaj praviš, da sva cimra?« sem vprašala. »Jaz sem za,« je brez oklevanja pritrdil. Vsi so me začudeno pogledali. Tobbias ni bil edini, ki je vedel za najino preteklost, vendar je bil edini, ki je vedel vse podrobnosti. Dylan je prekinil neprijetno tišino: »S Tobbiasom sva v zadnji sobi levo.« »Očitno sva midva skupaj,« se je Theodor obrnil k Jo, ona pa je samo zavila z očmi. »Hvala, da si me pustila z njim,« mi je rekla. Theodor je igral, da so ga besede prizadele, a njegov ego je ostal enak. »Oprosti. Naj se ti oddolžim. Kaj lahko storim?« »Lahko mi pripraviš smoothie.« »Smoothie je že na poti.« Odpravila sem se v kuhinjo. Medtem ko sem nalivala sok v mešalnik, je do mene prišel Tobbias. »Kaj za vraga počneš? Delila boš sobo z njim?« »Pomiri se. Saj je za samo en mesec. Plus tega, tako ga bom lahko imela na očeh.« »Si prepričana, kaj počneš?« V tistem trenutku je vstopil Robbi. Nasmehnil se je, potem pa je vzel kozarec vode in odšel. »Ve, da nekaj naklepava, zato naju ima na očeh.« »Potem grem do plaže in malo raziskat okolico. Pridi poleg, po poti se lahko pogovoriva.« Strinjal se je. V nahrbtnike sva spakirala vodo in svetilki, če se stemni. Ura je bila že pol osem in nisva vedela, kako dolgo se bova zadržala. Stvari so nam pripeljali ob sedmih in do odhoda sem imela že vse pospravljeno. Tobbias še ni vsega zložil v omare, kljub temu, da sva imela že vse pripravljeno za najin mali izlet. Ko sva prišla na plažo, je sonce že zahajalo. Plaža je bila čudovita. Bila je peščena, na levi strani so bile skale, na desni pa gozd. Niti ene hiše v bližini. »Pridi!« sem zaklicala in stekla proti skalam. Tobbias mi je sledil. Splezala sva na skale, potem pa sem se ustavila. »Poglej! Ni čudovito? Ta modrina, neskončnost. Tam spodaj je popolnoma drugi svet.« »Res je čudovito.« Oba sva začarano strmela v globino neskončnosti. Potem pa je Tobbias rekel: »Poslušaj. Tukaj blizu imajo potapljaški center. En dan lahko prosiva Natalio, da nama naroči prevoz in se greva potapljat.« Ostala sem brez besed, zato sem ga samo objela. »Pojdiva zdaj še pogledat v drugo smer.« Odpravila sva se proti gozdu. Začelo se je mračiti, zato sva prižgala svetilki. V daljavi sem slišala petje čričkov. Bilo je čudovito, do trenutka: »Torej Robbi.« »Tobbias, prosim, trenutno se ne želim pogovarjati o njem.« »Razumem. Samo previdna bodi.« »Ne skrbi. Spala bom z enim očesom odprtim.« Oba sva se zasmejala in odšla naprej. Čez čas sem pristavila: »V redu bom. Znam poskrbeti zase.« »Vem,« je tiho rekel. Ustavila sem se. »Stoj!« Pokazala sem mu, naj bo tiho. »Mislim, da nama nekdo ali nekaj sledi.« »Pojdiva nazaj.« Odpravila sva se nazaj. Hodila sva hitro. Kljub temu, da sva bila dobro izurjena, nisva želela naleteti na kakšno divjo žival. Ko sva prišla nazaj, so vsi sedeli v dnevni sobi razen Robbija. »Kje je Robbi?« je vprašal Tobbias. Nihče ni znal odgovoriti. Tobbiasu sem namenila pogled, ki je pravil, da nekaj ni v redu. Jo, ki je brala knjigo, naju je pogledala: »Je kaj narobe?« »Ne, vse je v redu,« ji je Tobbias odgovoril. Odšla sem pod tuš. Ko sem zavita v brisačo iskala oblačila v omari, je vstopil Robbi. »Pod tuš grem. Upam, da si pustila kaj tople vode zame.« »Ne skrbi.« Iz kopalnice je prišel samo v boksarcah in že mi je postalo žal, da sem se odločila, da si bom delila sobo z njim. Vzel je knjigo in se zleknil v posteljo. Medtem ko sem si spenjala lase, sem ga vprašala: »Kje si bil? Nihče te ni videl.« Radovedno je pogledal izza knjige. »Odšel sem na sprehod po cesti.« »Aha. Je naporna pot? Zjutraj sem mislila it teč tja.« »Ne, ni naporna pot.« »Si že bil v gozdu? Tistem zraven plaže.« Odložil je knjigo in me pogledal. »Ne, nisem še bil v tem gozdu.« »Prepričan?« sem še naprej izzivala. Vstal je in začel hoditi proti meni. »Kakšno igro se greš?« Nisem se premaknila, čeprav je stal čisto poleg mene. »Igro, ki bi jo morala zaključiti že zdavnaj. Se spomniš, kaj si rekel? Ljubezen je samo igra in mi smo samo igralci. Ampak mislim, da pri tej igri nihče ne zmaga. Si bil danes v gozdu? Si mi sledil?« »Ne, nisem bil v gozdu.« Zgrabil me je za zapestja in pritisnil ob steno. Kljub temu, da sem močna, je on še močnejši. Nisem se mogla izviti iz njegovega prijema. Hotel me je poljubiti, ampak sem se umaknila. »Ne. Tokrat poznam pravila in ne mislim izgubiti. Izpusti me.« Pogledal me je v oči, nato pa izpustil. Odšla sem v dnevno sobo. Vsi so me pogledali. Videla sem, da Tobbias komaj zadržuje radovednost. Obrnila sem se proti Theodorju. »Bi te motilo, če zamenjava sobi?«

 

 

POGLAVJE

Zjutraj sem se zbudila pred Jo, si hitro oblekla kopalke in odšla na plažo. Ko sem se vrnila, je bila že večina budna, zato smo si pripravili zajtrk in ga skupaj pojedli. Pred kosilom smo odšli na plažo, po kosilu pa smo poležavali na kavču ali pa na posteljah. Popoldan je vsak počel kaj drugega. Jaz sem po navadi šla z Dylanom in Tobbiasom na sprehod v gozd. Po večerji smo igrali karte ali pa se sprehodili do mesta. Naša hiša je bila na samem, a ni bila daleč od mesta. Tako so dnevi minevali, dokler ni minil en mesec. V tem času sva z Robbijem spregovorila komaj kakšno besedo. Če sva bila v istem prostoru, je bilo med nama čutiti napetost. Bil je en dan pred odhodom. Tako kot vsako jutro sem zgodaj vstala in odšla plavat. Ko sem priplavala nazaj, sem opazila Tobbiasa. Pomahala sem mu in zaklicala: »Pridi v vodo!« »Kaj pa vem. Nekam mrzlo je.« »Daj no! Voda sploh ni tako hladna.« Stal je dovolj blizu, zato sem ga poškropila. »Zdaj nimaš več izbire. Tako ali tako si moker.« Slekel si je majico in stekel proti meni. Stekla sem vstran. Smejala sva se in lovila kot majhna otroka, potem pa se je spotaknil in pod vodo potegnil še mene. Ko sva se pobrala, sem se začela smejati, on pa je prišel do mene in me poljubil. Poljub se je zdel kot večnost. Spogledala sva se, nato pa se spet poljubila. »Najdita si sobo.« Oba sva se obrnila. Na plaži sta stala Theodor in Robbi. »Kaj počneta tu?« »Teč greva.« »Ti greš ob pol osmih zjutraj teč? Po navadi spiš do desetih.« »Vso srečo z njim,« mi je rekel. Samo nasmejala sem se. Vedela sem, da ne misli nič slabega, samo bratu nagaja. Začel je brskati po nahrbtniku. »Pozabil sem vodo. Takoj bom nazaj. Tu me počakaj.« S Tobbiasom sva odšla iz vode. Na plaži smo stali samo jaz, Tobbias in Robbi. Ne morem opisati kakšno napetost je bilo čutiti v zraku. »Torej, vidva sta zdaj skupaj?« je previdno vprašal Robbi. »To se te ne tiče,« mu je jezno odvrnil Tobbias. »Samo opozorilo. Tvoja punca ne mara zgubljati.« V tistem trenutku je prišel Theodor. Opazil je sovražni pogled med Robbijem in Tobbiasom. »Je vse v redu?« »Vse je v redu,« sem odvrnila. Ko sta odšla, me je Tobbias vprašal: »Kaj je mislil s tem, da ne maraš zgubljati?« »Nič.« Okoli mene je ogrnil brisačo in me objel. Nekaj časa sva ostala objeta, nato pa sem ga odrinila. »Oprosti, ampak ne morem.« »Ne moreš česa?« me je vprašal. »Ne morem še enkrat skozi to. Se zaljubiti, potem pa biti prizadeta.« »Ampak, kaj če tokrat ne boš prizadeta. Jaz te ne bi prizadel.« »Oprosti.« Pobrala sem svoje stvari, potem pa odšla. Nisem se ozrla nazaj. Nisem želela videti, kako sem ga prizadela. Ko sem prišla nazaj, so bili že vsi budni. »Zajtrk je na mizi,« mi je rekla Natalia, ko sem vstopila. »Nisem lačna.« Odšla sem v svojo sobo. Legla sem na posteljo. Spraševala sem se, ali bo Tobbias razumel. Saj je skoraj že psiholog, moral bi razumeti. V sobo je stopil Theodor. »Težave v raju?« »Ne teži!« Obrnila sem se vstran. »Daj no. Z nekom se moraš pogovoriti.« »Ne, se ne rabim.« »Nikoli ne pokažeš čustev. Zapreš jih globoko v sebe. Ampak tako ne gre. Nekega dne se boš samo zlomila.« »Ne, pa se ne bom. Dovolj sem močna, da se uprem čustvom.« »Daj, povej, kaj se je zgodilo.« »Nič se ni zgodilo. Poljubljala sva se, potem pa sem odšla. Vem, da ni pošteno, da sem mislila samo nase, da ne bom jaz prizadeta in sem s tem prizadela njega. Ampak iz izkušenj vem, da moram najprej poskrbeti za sebe. Najprej zaščititi sebe.« »Iz izkušenj z Robbijem?« »Da,« sem tiho odgovorila. Nagnil se je naprej, da me poljubi. »Kaj počneš?« sem jezno vprašala. »Vsak potrebuje nekoga. In če ne želiš resne zveze, mi je prav. Tudi jaz nisem za to.« »Ampak kaj pa tvoj brat?« »Tu se ne gre za njega, ampak zate. Slej ko prej bo moral iti naprej in najti nekoga, ki želi isto kot on. Ampak zaradi tega, kar se je zgodilo, ne rabiš ti ostati sama za vedno.« »Ja, ampak ni prehitro za vse skupaj? Še malo prej sem se poljubljala s tvojim bratom.« »Meni se ne zdi.« Poljubil me je. »Torej, sva sedaj prijatelja s privilegiji.« »Lahko bi tako rekli. Če se kdaj počutiš osamljena, samo pridi do mene.« Ulegla sem se na posteljo in ga potegnila k sebi. V sobo je stopila Jo. »Oho. Se opravičujem. Samo kopalke vzamem,« se je zasmejala. »Na plažo greste?« sem vprašala. »Jaz grem, za ostale pa nisem prepričana.« »Se ti lahko pridružim?« »Ja, ti kar pridi.« »Torej greš?« se je vmešal Theodor. »Ja.« »Prideš ti tudi?« je vprašala Jo, čeprav bolj iz vljudnosti, saj se s Theodorjem nista najboljše razumela. »Ne, hvala. Čeprav po eni strani, če dobro razmislim, se plaža ne sliši tako slabo.« »In kaj te je prepričalo, da si si premislil, še preden si dokončal poved?« »Misel na vaju v kopalkah.« Obe sva zavili z očmi. »Samo šalim se. Vidve pojdita na plažo, jaz bom pa šel rajši gledat televizijo.« »OK. Adijo.« »Ne pogrešajta me preveč!« je zaklical za nama, Jo pa mu je odgovorila: »Ne skrbi. Ne bova.« Obe sva se zasmejali. Po poti me je Jo vprašala: »Torej, vidva s Theodorjem … Sta skupaj?« Nasmejala sem se: »Ne, nisva. Samo zabavava se.« »Se mi je zdelo čudno, da bi imel Theodor resno punco.« »Mogoče v kakšni drugi dimenziji.« Obe sva se zasmejali. »Oh, in Jo, te lahko prosim, da tega ne omenjaš Tobbiasu? In tudi Dylanu ne, saj bi mu takoj povedal. Pa tudi Robbi ne rabi vedeti nič o tem.« »Torej nihče ne sme izvedeti?« »No, ja.« »Ne skrbi. Skrivnost je na varnem.« »Hvala.« Dolgo sva ostali na plaži in ko sva se vrnili, je bil čas za večerjo. Ko smo se vsi najedli, nas je Natalia zbrala v dnevni sobi. »Jutri se odpravljamo v drugi del Los Angelesa. G. Newman me je prosil, da vam predam ta navodila. Ko prispete v drugo hišo, vas bo že čakala prva naloga. Dolgo ste trenirali  in mislim, da ste pripravljeni. Še prej pa vas bom razdelil v pare, saj je lažje delati s partnerjem, ki ti krije hrbet. Torej po parih ste: Tobbias in Dylan, Theodor in McKensey ter Jo in Robbi. Za vas imam tudi darila, ki vam jih bo Natalia kasneje razdelila. Vso srečo in lep pozdrav. To je za zdaj vse, več boste izvedeli v Los Angelesu. Verjetno vas vse zanimajo darila. V jedilnici na mizi so. Pojdite.« Vsi smo stekli v jedilnico, kjer so nas čakala lepo zavita darila. Izgledali smo kot majhni otroci na božično jutro, ki na vse zgodaj zjutraj zbudijo starše, saj se jim mudi odpreti darila. Tobbias je dobil neko knjigo o psihologiji ter teleskop, Theodor je dobil rolko in drag parfum. Po mojem mnenju predrag. Dylanovo darilo je bilo največje, saj je dobil desko za surfanje. Robbi je dobil tablični računalnik in žepni nožek, Jo prenosni računalnik in še nekaj drugega, povezanega z računalnikom, čeprav nisem prepričana, kaj je to. Jaz sem dobila po naročilu izdelan komplet, ki je vseboval nož in pištolo. Darila so bila draga in kupljena posebej za nas. Ko nas je pretirano navdušenje minilo, smo odšli spat. Naslednje jutro smo prispeli v našo novo hišo.

 

POGLAVJE

 

Zjutraj nas je tako kot vedno čakala limuzina. Vožnja je bila tiha, le vsake toliko sta imela Theodor in Dylan kakšno brezvezno izjavo. Čez nekaj časa je limuzina zapeljala na izvoz, ki je vodil iz Los Angelesa. Peljali smo se po ozki cesti, nato pa zavili na makadamsko cesto, ki  je vodila v hrib. Cesta se je vzpenjala med drevesi, pripeljala pa nas je na čistino, od koder smo imeli pogled na ves L. A. Pred nami je stala visoka, siva ograja, ki je dajala občutek, da smo v kakšnem vojaškem oporišču. V notranjost so vodila velika drsna vrata, ki pa so bila zaprta. Ob vratih je bil varnostni sistem s številčnico za PIN kodo, kamero, zvočnikom in zvoncem. Voznik je pozvonil, nekaj trenutkov za tem pa so se vrata odprla. Za ograjo je bila široka, tlakovana cesta, ki je vodila na velik dovoz pred hišo. Ob cesti je rasla nizko pokošena trava, na kateri so stali lepo razporejeni kipi. Ob robu so bili, v popolno kroglo obrezani grmički. Kljub vsemu mi je pa sapo vzela hiša. Izgledala je kot palača. Bila je visoka, s čudovito arhitekturo. Pred vrati nas je pričakal starejši gospod. »Pozdravljeni, moje ime je Alexsander. Tukaj sem, če potrebujete kar koli.« »Zakon! Butlerja imamo,« je Dylan zaklical, Jo pa ga je dregnila s komolcem. »Sledite mi, da vam razkažem hišo.« Vstopili smo v prostor z visokim stropom, kjer je visel velik lestenec. Prostor je bil v belo zlatih barvah. Na tleh je bil vzorec šahovnice. V sredini sobe so bile široke stopnice, ki so vodile na ozek balkonček. Na levi in desni strani so bila vrata. Ena so vodila v dnevno sobo in sprejemnico, druga pa v kuhinjo in jedilnico. V dnevni sobi so bile zavite stopnice, ki so vodile v zgornje nadstropje. Tukaj so bile štiri spalnice. Po sobah smo se razdelili enako kot v Malibuju. V vseh prostorih, razen v velikem prostoru z lestencem, je bilo moderno pohištvo. Alexsander nas je odpeljal tudi na dvorišče za hišo. Do zdaj sem mislila, da hiša ne more biti boljša. Vsi smo bili šokirani nad dvoriščem. Izgledalo je, kakor da smo na Havajih. Sredi dvorišča je bil velik bazen. Okoli so bile skale, palme in ostale rastline, ki jih najdeš na tropskih otokih. Ob bazenu je stala majhna hišica iz bambusa, z mini barom in odprto steno proti bazenu. Poleg so bili tudi ležalniki in senčniki iz slame. V bazen se je izlival majhen slap, poleg katerega je stal totem. Kljub temu, da hiša ni bila v enem stilu, je bila lepa. »Danes ste še prosti, jutri pa vas čaka vaša prva naloga,« nam je napovedala Natalia. Vsi smo takoj odšli po kopalke in se odpravili v bazen. Preden sem prišla do dvorišča, me je Tobbias zaustavil. »Poslušaj, glede vsega, kar se je zgodilo … Mislim, da bi morala pozabiti na vse skupaj.« »Torej sva OK?« »Ja. Pridi, greva se kopat.« Okrog poldneva sem ležala na ležalniku, v senci. Razmišljala sem o tem, kaj bo naša prva naloga. Kaj če nam spodleti? Za to smo se urili tri leta. Zagotovo bomo zmogli. Naenkrat zagledam pred seboj Dylana. »Vzemi vodo in kopalke ter greva.« »Greva kam?« mi ni bilo nič jasno. »Vem, da imaš rada šport in adrenalin, zato greva na plažo, kjer te bom naučil surfati.« »Zdaj?« »Ja, prevoz je že na poti, zato pohiti.« Presenečena sem stekla v sobo, oblekla kopalke in tuniko, vzela vodo ter se odpravila pred hišo. Ko sem stopila ven, sem pred hišo zagledala oldtimerja z odprto streho in samo dvema sedežema. Dylan je že sedel za volanom in me čakal. »Lep avto, ampak kam natanko nameravaš spraviti desko?« sem vprašala. »Gospod, ki je pripeljal avto, bo odpeljal desko na plažo.« Vstopila sem v avto. »Ne bi bilo lažje, če bi šla na plažo kar s tem gospodom?« »No, ja, ampak potem se ne bi mogla peljati s tem avtom. « Nasmejala sem se. »Katero pesem dam?« »Nastavi džez, da bo kot v kakšnem starem filmu.« Zasmejal se je. »Misliš resno?« »Ja,« sem rekla. Poiskal je neko radijsko postajo, ki je igrala džez, čeprav si nisem mislila, da jo bo našel. Končno sva speljala. »Si že kdaj surfala?« »Ne, nikoli.« »Na srečo imaš najboljšega učitelja.« »Pff,« nisem mogla zadržati smeha. »Kaj je smešno?« »Ti učitelj? Svet se vrti v napačno smer.« »Presenečena boš, ko boš znala surfati že v nekaj urah.« »Ja, seveda.« Prispela sva na plažo. Parkirala sva zraven kombija, ki je imel na strehi privezano desko. Iz avta je izstopil Mateo. Presenečeno sem ga pogledala: »Kaj pa ti tukaj?« »Prišel sem presenetit Natalio, še prej pa sem vama pripeljal avto.« »Torej se vidva poznata?« je bil Dylan zmeden. Prijela sem se za glavo. »Dylan, to je Mateo. Nataliin zaročenec.« »Aaaa. Se mi je zdelo, da sem ga že nekje videl.« Vzela sva desko ter odšla na plažo, Mateo pa je odšel k Natalii. Naročil nama je, naj ga pokličeva, da bo odpeljal desko. Do večera sva surfala, potem pa sva odšla v bar na pijačo. »Mislim, da bova to morala ponoviti,« sem rekla. »Misliš? Bila si več v vodi kot na deski.« »Očitno le nisi tako dober učitelj.« »Težava je v tem, da ne znaš loviti ravnotežja. Če bi pred začetkom delala tisto vajo, ki sem ti jo pokazal, bi zdaj že surfala kot profesionalec.« »Še zadnjič, ne mislim delati te vaje.« »Zakaj ne?« »Zato, ker ne želim izgledati kot pijana rakovica. Sprijazni se, pač nisi dober učitelj.« Hotel je ugovarjati, vendar je natakar ravno prinesel pijačo. Ko je odšel, se je Dylan zresnil. »Poslušaj, želel sem te vprašati, kaj se je zgodilo med teboj in Tobbiasom.« »Si me zato pripeljal sem?« »Ne, na to sem pomislil med tem, ko sva bila v vodi.« »Ne želim govoriti o tem. V redu? Tako ali tako pa ti je verjetno že Tobbias vse povedal.« Skomignil je z rameni. »Samo dober prijatelj sem želel biti.« »Hvala. Cenim to, a zares se ne želim pogovarjati o tem.« »Razumem. Pridi, greva se kopat.« »Zdaj. Kaj če priplava kakšen morski pes?« »Tu ob obali je prenizko za morske pse.« »Prepričan?« »Mislil sem, da se ničesar ne bojiš.« »Saj se ne, ampak ne želim, da me poje morski pes.« »Nič te ne bo pojedlo.« »Tega ne moreš vedeti.« »Samo pridi.« Plačala sva, nato pa odšla v vodo. Nazaj sva se vrnila okrog enajstih

POGLAVJE

Prišel je dan D. Veselila sem se svoje prve naloge, čeprav me je bilo strah. Tako dolgo sem se pripravljala, ko pa je končno napočil čas, sem se tresla kot premražena ptica. Zjutraj smo se po zajtrku zbrali v dnevni sobi. Natalia nam je predala navodila od g. Newmana: »Pred vami je vaša prva naloga. Podjetje GreenLeaf nas toži zaradi onesnaževanja okolja. Med tožbo je direktor podjetja, g. Hollay, našel dokaze naših nezakonitih poslov. Od takrat naprej sem postal bolj previden, vendar ima g. Hollay dokaze še vedno na svojem računalniku. Ni jih predal policiji, saj jih uporablja v svoj prid. Izsiljuje nas. Vsak mesec mu moramo plačati visoko vsoto denarja. To se bo končalo danes. Natalia vam bo predala navodila, kako boste prišli do podatkov in jih izbrisali. Lep pozdrav in vso srečo!« »Načrt je tak: McKensey se bo odšla pod lažnim imenom prijavit kot prostovoljka, ki rabi določene ure v šoli. Medtem časom bosta Tobbias in Dylan onemogočila vse varnostnike. To ne bo težko, saj jih nimajo veliko. Za varnostne kamere bosta poskrbela Jo in Robbi. Medtem ko bo McKensey v pisarni g. Hollaya na razgovoru, bo prišel Theodor in rekel, da mora nujno govoriti z g. Hollayem. Zadržal ga bo tako dolgo, da bo McKensey izbrisala vse dokumente, povezane z EE-jem. G. Newman je prepričan, da tudi GreenLeaf ni tako nedolžno podjetje in če boš imela dovolj časa, poišči kakšne koristne informacije. Vse bosta spremljala Robbi in Jo ter poskrbela, da bo vse steklo kot po maslu. Vse jasno?« je zanimalo Natalio. Pokimali smo. »Sedaj se bomo odpravili v izvidnico, kjer boste dobili vse potrebno za to nalogo. Od tam bosta tudi delovala Jo in Robbi.« Še preden smo se odpravili, sem vzela pištolo in nožek, ki sem ju dobila kot darilo od g. Newmana. V izvidnici smo dobili vsak svojo pištolo. Ni se mi zdelo slabo, da imam dve pištoli. Tista, ki je bila darilo, je bila dovolj majhna, da sem jo zataknila za čevelj in je ni bilo mogoče opaziti. Dobili smo tudi majhne zvočnike, takšne, kot jih imajo policisti na televiziji. Zunaj nas je že čakal avto z zatemnjenimi okni. Theodor se je takoj ponudil, da vozi. Pot je bila grozna. Dylan je celi čas prepeval, Tobbias se je pritoževal, da mora sedeti zadaj poleg Dylana. Theodor pa mi je celo vožnjo razlagal, da komaj čaka, da se odpravi na plažo, kjer bo mrgolelo deklet v bikiniju. Pravo olajšanje je bilo, ko sem izstopila pred nizko stavbo, avto pa je zapeljal v stransko ulico. Stavba je bila precej drugačna, kot sem pričakovala. Predstavljala sem si visoko, stekleno stolpnico, pred mano pa je stala nizka, opečnata zgradba. Postalo mi je jasno, zakaj direktor tega podjetja izsiljuje g. Newmana za denar. Vstopila sem v avlo. Starejša gospa me je pozdravila. »Dober dan, gospodična. Vam lahko pomagam?« »Iščem g. Hollaya. Prišla sem na razgovor za delo prostovoljke.« »Ja, seveda. G. Hollay mi je povedal, da boste prišli. Z dvigalom pojdite v drugo nadstropje, potem pa samo naravnost.« »Hvala.« Prišla sem do temnih, lesenih vrat. Potrkala sem, odprla pa mi je drobna, svetlolasa gospodična. »Vam lahko pomagam?« »Imam razgovor z g. Hollayem.« »G. Hollay ima trenutno sestanek, lahko pa se usedete in počakate. Sestanka bo kmalu konec.« »Usedla sem se in počakala. Čez pet minut je ven prišel moški srednjih let, lepo urejen, s prijetnim obrazom. Ko je šel mimo mene, je vljudno pozdravil. Kmalu za njim je prišla ista gospodična, ki mi je odprla prej. »G. Hollay vas bo zdaj sprejel.« Vstopila sem v majhno pisarno, gospodična pa mi je sledila, kot bi se želela prepričati, da se ne bom izgubila. Vstopila sem v majhno, a prijetno pisarno. Skozi žaluzije je sijalo sonce. Za mizo je sedel moški v petdesetih letih. »Pozdravljeni,« mi je segel v roko. »Me veseli.« »Sedite, prosim.« Obrnil se je proti svetlolaski: »Alex, za danes si opravila. Lahko greš domov.« Pokimala je. »Na svidenje.« »Prišli ste se javit za delo prostovoljke.« »Ja.« »Imate kakšna priporočila, karkoli iz šole?« »Mislim, da bi vam morala šola poslati vse preko  elektronske pošte.« »Samo malo, da preverim. Ah, ja. Tukaj je.« Medtem ko je prebiral, karkoli mu je Natalia poslala, sem po zvočniku zaslišala Tobbiasa. »Z Dylanom sva onesposobila vse varnostnike. Ti si na vrsti, Theodor.« »Že grem, vidva pa pripravita avto za odhod.« Kmalu za tem je v pisarni zazvonil telefon. »Se opravičujem,« je rekel in dvignil slušalko. »Prosim? Sedaj? Sredi razgovora sem. Razumem. Že pridem.« Pogledal me je, potem pa se opravičil: »Oprostite, ampak nek mladenič me išče. Pravi, da je nujno. Pridem takoj nazaj, potem pa nadaljujeva.« V sekundi, ko je odšel, sem švignila za računalnik. »V računalniku sem. Kaj pa zdaj?« sem vprašala po zvočniku. Jo mi je odgovorila: »Samo svoj telefon priklopi.« »Za ostalo bova poskrbela midva,« se ji je pridružil Robbi. Priklopila sem telefon. Nekaj sekund za tem se je na telefonu izpisalo: downloading files 1%. Čez petnajst minut sem zaslišala Theodorja po zvočniku: »G. Hollay se vrača v pisarno. Zaključi počasi.« Pogledala sem na telefon. 87 %. Daj pohiti. 92 %. Ne bo mi uspelo. 99 %. 100 %. Oddahnila sem si, a le za sekundo. Ko sem se obrnila, sem med vrati zagledala g. Hollaya. »Kaj za vraga počneš? Varnostnike kličem.« Stopila sem izza mize in se mu nasmehnila. Hitro je dojel, da mu varnostniki ne bodo pomagali. Pogledal me je in takoj sem ugotovila, da že išče pot za pobeg. Potegnila sem pištolo in jo namerila v njega. »Zaklenite vrata, g. Hollay.« Ubogal me je in s tresočimi rokami obrnil ključ v vratih. »Sedaj vzemite telefon in naročite vsem zaposlenim, naj gredo domov. Recite jim, da so do konca dneva prosti. In ne poskušajte ničesar, saj ne boste prišli živi od tod.« Ni mu preostalo drugega, kot da uboga. To je bil edini način za preživetje. »Sedaj pa sedite.« Z lepilnim trakom sem ga zvezala na stol. »Prišlo je do manjših zapletov, zato se bom malo zadržala,« sem rekla v zvočnik. »Kaj se je zgodilo?« »Nisem pravočasno dobila vseh informacij in g. Hollay me je zasačil.« »Kje si zdaj?« je vprašal Theodor. »V direktorjevi pisarni.« »Boš zmogla sama?« »Seveda bom. Že imam načrt.« »Dobro, mi te čakamo v stranski ulici malo naprej od stavbe.« »Upam, da je vse to vredno.« Takrat se je oglasila Natalia: »Seveda je vredno. Ne samo, da nas g. Hollay ne more z ničemer izsiljevati, imamo tudi dovolj podatkov, da bo moral, če bo želel obdržati podjetje, ovreči tožbo proti EE-ju.« »Super.« Posvetila sem se g. Hollayu. Prestrašeno me je gledal in vprašal s tresočim glasom: »Me boš ubila?« Nasmejala sem se. »Ne bom vas ubila. Potem bi policija začela sumiti.« »Kaj pa varnostniki? Njih ste ubili.« »Nismo jih ubili. Samo onesposobili. Jutri se ne bodo spomnili ničesar. In vi boste poskrbeli, da ne bodo klicali policije.« »Če ne, kaj?« Njegov glas je postal samozavestnejši. »Če ne, boste ostali brez podjetja in brez družine.« »Prosim, ne ranite jih.« »Ne bomo jih ranili mi, ampak vi. Samo predstavljam si lahko, kako bo potrlo vašo družino, ko boste odšli v zapor.« »Kaj vse veste?« »Vse. In imamo tudi dokaze. S samo enim gumbom bo policija dobila vse datoteke poslov podjetja GreenLeaf in oba veva, kaj se bo zgodilo potem.« »Naredil bom karkoli, samo nihče naj ne izve za to.« »Za začetek lahko ovržete tožbo proti podjetju EE. In boljše za vas, da za nič od tega ne izve policija.« »Razumem. Če me odvežete, lahko pokličem odvetnike in jim naročim, da ovržejo tožbo.« »Dober poskus. Kje imate telefon?« »Na mizi.« Vzela sem telefon in poklicala njihovega odvetnika ter prislonila slušalko g. Hollayu. Za tožbo je bilo poskrbljeno. »Naredil sem vse, kar ste zahtevali. Me boste zdaj izpustili?« Premišljevala sem. Kako naj vem, da me ne bo prevaral? Ampak, saj nima druge možnosti, kot da sodeluje. Vzela sem nož in stopila do njega. Prestrašeno me je gledal in ko sem prerezala lepilni trak, si je vidno oddahnil. »Poznate najin dogovor, g. Hollay, in veste tudi. kaj se zgodi, če ga prekršite.« Za tem sem odšla. Fantje so me že čakali, zato sem pohitela. Odpeljali smo se nazaj v hišo

 

 

POGLAVJE

Zjutraj sem dolgo spala, saj me je prejšnji dan utrudil. Iz postelje sem prilezla okrog desetih. Vsi ostali so bili že budni. Ko sem prišla v dnevno sobo, me je čakalo presenečenje. Na zofi je sedel g. Newman in se pogovarjal z Natalio. Ko sem vstopila, sta me oba pogledala. »Si le vstala,« je rekla Natalia. Zaspano sem ji odgovorila: »Dobro jutro.« »Čestitam za vašo prvo uspešno nalogo,« je prijazno rekel g. Newman. »In kaj počnete tukaj, g. Newman?« sem bila direktna. »Vse bom povedal, ko se bomo vsi zbrali tukaj.« Čez nekaj minut smo bili vsi zbrani, razen Theodorja in Robbija, ki sta odšla teč. Ni mi bilo ravno všeč, da se družita, ampak jima tega nisem mogla prepovedati. Končno sta tudi onadva prišla. Ko smo se vsi zbrali, nam je g. Newman razložil, kaj počne tukaj: »Najprej bi vam rad čestital za uspešno opravljeno nalogo. Govoril sem s svojim dobrim prijateljem, Markom Cooperjem.« »A ni to tisti mafijec, ki so ga sumili, da preprodaja orožje, vendar mu niso mogli ničesar dokazati?« je vprašal Theodor. Tobbias mu je posmehljivo odgovoril: »Moral boš biti bolj natančen.« Theodor ga je jezno pogledal: »Tisti, katerega so po neuradnih podatkih uvrstili med 20 najbogatejših na svetu.« Razpravo je prekinil g. Newman: »Da, to je on, in prosim vas, da ne razglašate na veliko tega o prodaji orožja ali česar koli podobnega. G. Cooper nas danes zvečer vabi na zabavo na njegovo jahto. Ko sem mu povedal za vas, vas je želel spoznati. Meni tudi, da bi lahko kdaj sodelovali. Danes do osmih bodite pripravljeni. Se vidimo zvečer.« Poslovil se je in odšel. Preden sva z Jo uspeli oditi, nama je Natalia rekla: »Punci, pridita z mano.« »Kam pa gremo?« sem vprašala. »Po vajini obleki. »Torej gremo nakupovat?« je razočarano vprašala Jo, ki ni preveč marala trgovin. »Točno tako,« je bila navdušena Natalia. »Po poti bomo pobrale še obleke za fante.« Začela sem se smejati. Obe sta me pogledali. »Kaj je smešno?« »Predstavljala sem si Dylana in Theodorja v elegantni obleki.« Jo je seveda takoj imela sarkastično pripombo: »Kot da oblečeš v obleko dve opici.« Smejale smo se celo pot do avta. Na dovozu nas je čakal velik terenec, za volanom pa je sedel Mateo. Natalia je sedla spredaj, z Jo pa sva zlezli na zadnji sedež. Med potjo sem razmišljala, kako srečna je lahko Natalia, da ima nekoga, ki skrbi za njo, jo vozi po nakupih, bo ostal z njo. Začela sem premišljevati o Robbiju. On ne bi ostal. Misli sem poskušala pregnati iz glave. Ko smo prispeli pred butik z elegantnimi oblačili, sem se prav veselila nakupovanja, saj sem upala, da takrat ne bom premišljevala o Robbiju. Jo si je že po petnajstih minutah izbrala črno-beli pajac. Natalia si je izbrala oprijeto, črno obleko, ki pa je bila po mojem mnenju prekratka. Jaz sem izbrala temnomodro obleko, ki mi je segala do gležnjev, na levi strani pa je imela visok izrez. Ko smo se vrnile, smo pričakovale pice za kosilo, vendar je za čuda kosilo skuhal Dylan. Ob sedmih zvečer smo se odšli pripravit za zabavo, ob osmih pa nas je pričakala limuzina. Izgledali smo kot srednješolci, ki se odpravljajo na maturantski ples, le da smo se mi odpravljali na zabavo na jahto nekega mafijca. »Glejte, da se boste primerno obnašali,« je rekla Natalia in s pogledom ošinila Theodorja in Dylana. Dylan je užaljeno odgovoril: »Polnoletni smo že, ne rabiš nas več opozarjati.« »Še posebej pa ne tebe, kajne?« mu je posmehljivo odvrnila Jo. Pripeljali smo se v pristanišče, kjer so stale večinoma jahte. Ko smo stopili iz limuzine, nas je pričakal starejši, manjši moški. Prijazno se je nasmehnil in nas pozdravil: »Dobrodošli. G. Cooper vas že pričakuje na ladji.« Ko smo hodili proti ladji, mi je Theodor prišepnil: »Slišal sem, da ima g. Cooper 19-letnega sina in še pomembneje,  17-letno hčer.« »Saj nisi resen,« sem mu odgovorila. »Upam, da je lepa.« »Theodor, prosim, drži se stran od nje.« »Zakaj? Si ljubosumna?« »Seveda da ne, samo nočem, da imamo težave z mafijo,  ker boš ti pustil njegovo hčer po enem tednu.« »Kako veš, da bi jo pustil po enem tednu? Mogoče bi imela resno zvezo.« »Ja, seveda,« sem mu posmehljivo odgovorila. »Prosim, ne delaj neumnosti.« Prišli smo na jahto. Gospod nas je pospremil v notranjost. V velikem prostoru , z lesenimi tlemi, je bilo zbranih kar nekaj ljudi v gala oblekah. Nekateri so plesali, nekateri pa samo sedeli in se pogovarjali. Gospod, ki nas je pospremil na ladjo, je odšel do drugega gospoda, ki je ravno govoril z nekim parom. To je bil g. Cooper. Visok in vitek moški, v poznih tridesetih ali zgodnjih štiridesetih letih. Prešinil nas je s pogledom, potem pa se opravičil paru in nam prišel naproti. Z g. Newmanom sta si segla v roke, nato pa nas je g. Newman vsakega posebej predstavil. »Me veseli, da sem končno spoznal to neverjetno ekipo. Anthony vas kar ni mogel prehvaliti. Pridite. Za vas sem rezerviral posebno mesto.« Odpeljal nas je v separé, z usnjenimi sedeži in veliko okroglo mizo. Pomahal je natakarju. »Prosim, naročite pijačo, medtem pa grem naročit kapitanu, da lahko končno odplujemo.« Čez par minut se je g. Cooper vrnil. Zraven njega sta prišla še fant in punca. »Želim, da spoznate moja otroka. To sta Liam in Emily.« Liam je bil visok, imel je svetle lase in žareč nasmeh. Emily je imela svetlo rjave lase in prijazen obraz. Theodorju sem namenila strog pogled, vendar se mi je samo nasmehnil. Predstavili smo se in se rokovali, kar je trajalo precej časa. Ko je bilo rokovanja konec, sta g. Newman in g. Cooper takoj začela razpravljati o delu, mi pa smo odšli vsak na svojo stran. Z Jo in Natalio smo sedele pri baru in se pogovarjale, ko je do nas prišel Liam. Usedel se je zraven nas in naročil pijačo. »Slišal sem za uspešno opravljeno nalogo in sem vam prišel čestitat.« »Hvala,« sem odgovorila, Jo pa mi je prišepnila: »Mislim, da to ni edini razlog, zakaj je prišel.« »Kaj misliš s tem?« Še preden je odgovorila, me je Liam vprašal: »Bi šla plesat?« »Sem ti rekla,« je Jo tiho prišepnila. »Kaj pa vem, ni mi ravno za ples,« sem se izgovarjala, saj nisem želela plesati z njim. Kljub lepemu obrazu in popolnemu nasmehu mi je šel na živce. Zdel se mi je aroganten in vase zagledan. »Samo en ples, prosim.« Vmešala se je Natalia: »Daj no. Ne moreš zavrniti povabila na ples.« »Ja pa lahko,« sem jezno odvrnila. Še preden sem se zavedala, me je Liam prijel za roko in že sva stala sredi plesišča. Jezno sem ga pogledala, on pa se mi je nasmehnil in me prijel okoli pasu. Medtem ko sva se vrtela po plesišču, me je vprašal: »Luissa. Je to italijanski priimek? Prihajaš iz Italije?« »Precej prepričana sem, da ne.« »Od kod torej si?« »Še sanja se mi ne.« »Kako to, da ne veš, od kod prihajaš?« »Določene stvari je bilo boljše pozabiti.« »Se nikoli ne sprašuješ o svoji preteklosti?« »Veš, obstajajo razlogi, zakaj se ne spomnim določenih stvari iz svoje preteklosti.« »Razumem. Oprosti, spremeniva temo.« »Ja, boljše.« »Torej, kaj meniš glede večerje v kakšni prestižni restavraciji?« Zavila sem z očmi. »Ko sem te prvič zagledala, sem si mislila, da si eden tistih, ki dekle podkupi z dragimi večerjami in darili, in mislim, da se nisem zmotila.« »Glej, hotel sem samo …« »Vseeno mi je, kaj si hotel.« Odhitela sem na palubo. Ko sem hodila ven, sem opazila Theodorja, ki je plesal z Emily. Ko me je videl, je takoj prišel za mano. »Kaj je bilo to?« me je vprašal. »Nič. Ne rabiš se obremenjevati. Pojdi nazaj, Emily te verjetno čaka.« »Zakaj si odhitela ven?« »Kot sem rekla … Nič ni. Zadnje dneve sem malo napeta zaradi Robbija in Tobbiasa, zdaj pa še me je ta bedak vabil na večerjo in mi je počilo.« »Od kdaj pa so povabila na večerjo nekaj slabega?« »Saj niso, samo …« »Samo tebe je strah, da bi se zbližala z nekom.« Objel me je. »Mislim, da se moraš iti Liamu opravičit.« »Očitno res.« Odšla sem nazaj. Liam je sedel sam pri baru. Pristopila sem do njega. »Liam, oprosti za tisto prej. Zadnje čase sem imela nekaj težav in sem malo napeta.« »Malo?« Jezno sem ga pogledala. »Samo hecam se,« se je zasmejal. »Kaj lahko naredim, da se odkupim?« sem vprašala. »Lahko greš ven z mano.« »Dobro, samo ena večerja.« »Ena večerja je dovolj, da te očaram.«

 

 

POGLAVJE

Zjutraj je Theodor vdrl k nama z Jo. Obe sva še spali in zato nisva bili navdušeni nad njegovim razgrajanjem. »Ugani kaj?« je začel Theodor. »Kaj?« sem mu jezno odgovorila. Napol sem še spala, zato nisem točno dojela, kaj se dogaja, ko je po zraku naenkrat priletela blazina in zadela Theodorja v glavo. »Av! Kaj delaš?« »Jaz kaj delam? Ura je pol osem zjutraj, ti pa skačeš in se dereš.« Jo se s Theodorjem ni ravno razumela in tudi ni bila jutranji tip. Začela sta se prepirati. Komaj sem dojemala, o čem se prepirata, in od vsega skupaj sem dobila glavobol. »Nehajta! Ni potrebe, da zbudita celo hišo.« »Oprosti,« je nejeverno rekla Jo in odšla v kopalnico. »Torej, o čem si želel govoriti?« Ko sem mislila, da dan ne more biti slabši, mi je povedal za dogovor, ki ga je sklenil prejšnjo noč: »Z Emily sva se včeraj dogovorila, da danes preživimo dan skupaj.« »In zato si me zbudil?« »Ne, zbudil sem te zato, da se urediš, vzameš kopalke in greva.« »Midva?« »Ja.« »Samo malo. Kam natanko greva?« »Na jahto g. Cooperja. Tam bomo vsi štirje skupaj preživeli dopoldne, potem gremo okoli po Los Angelesu, zvečer pa na večerjo. Kot nekakšen dvojni zmenek.« »Počakaj. Ti boš z Emily, s kom pa bom jaz?« »Danes si nekam zmedena. Ti boš seveda z Liamom.« »Kaj? Zakaj?« »Mislil sem, da gresta tako ali tako na zmenek, pa sem se z Emily dogovoril, da gremo skupaj.« »Bedak. Z njim sem mislila iti samo na večerjo. Skupaj bi bila največ dve uri, toliko, da bi nehal težiti. Zdaj pa moram z njim preživeti ves dan.« »Ampak včeraj sta se nasmihala en drugemu. Mislil sem, da ti je všeč.« »Pa mi ni. Pravzaprav mi gre na živce. Misli, da se mu bom metala v naročje samo zato, ker je bogat. Pa kaj še. Nikamor ne greva. Kaj če naju bo g. Newman rabil za naslednjo nalogo?« »Ne bo. Sem ga že vprašal,« je privoščljivo odgovoril. Prav užival je v tem, da me draži. »Potem pa pojdi sam. Jaz ne grem. Reci, da sem zbolela.« »Daj no, pridi. Za mene. Moja najboljša prijateljica si in bi me morala podpirati.« Vedel je, na katero karto mora igrati. »Dobro. Ampak to delam samo za tebe.« »Hvala,« se mi je nasmehnil. Za urejanje sem si vzela čas, saj sem želela čim bolj zavlačevati. Nisem se zmenila za Theodorjevo nepotrpežljivost. Ko sem končala, je Theodor že ves nestrpen čakal pri vratih. Zunaj je stal črn, moderen avto. Vstopila sem, za volanom pa zagledala Matea. »Nisem vedela, da si sedaj že naš voznik.« Nasmehnil se je: »Ja, tako sem lahko blizu Natalie.« Vožnja je hitro minila in želela sem si, da bi lahko ostala v avtu in se z Mateom odpeljala nazaj v hišo. Ampak nisem mogla. Theodorju sem obljubila. Medtem ko sva hodila na jahto, se mi je Theodor nasmehnil: »Sprosti se, saj ne bo tako grozno.« »Ne za tebe,« sem odvrnila. Ko sva prišla do jahte, naju je tam že pričakal Liam. Najprej je pozdravil in Theodorju segel v roko. Kljub temu, da je bil kreten, je bil olikan. Potem ko sta se s Theodorjem rokovala, je prišel do mene, me prijel za roko, pogledal in mi z egoističnim nasmeškom na obrazu rekel: »Me veseli, da si prišla.« Hotela sem ga jezno pogledati, vendar sem začutila Theodorja, kako me je dregnil z nogo. Nasmehnila sem se in v mislih preklinjala Theodorja, da me je zvlekel v to. »In kje je Emily?« je takoj vprašal Theodor. »Zadaj pri bazenu. Upam, da sta vzela kopalke,« je Liam z nasmeškom odgovoril. Odpravili smo se na palubo. Ko smo hodili mimo kabine, sem pogledala skozi eno od oken. Sedaj, ko je bilo svetlo in ni bilo nagnetenih ljudi, je notranjost izgledala čisto drugače kot prejšnji večer. Ko smo prišli na palubo, sem najprej zagledala bazen in jacuzzi. Očitno si to lahko privoščiš, če si med dvajsetimi najbogatejšimi ljudmi na svetu. Emily je takoj skočila Theodorju v objem. Na hitro me je pozdravila, nato pa sta odšla s Theodorjem v bazen in se začela poljubljati. Super. Moj najboljši prijatelj me je pustil samo s tem kretenom. »Nisem vedela, da imate bazen na jahti,« sem začela pogovor. »Ja. Če hočeš, lahko prideš zvečer na nočno kopanje. In ne potrebuješ kopalk.« »Pfff. S tem osvajaš punce.« »Večina punc nasede.« »Jaz nisem kot večina.« »Vidim. Mogoče si mi zato tako všeč.« »Ne, to je zato ker te ignoriram. Vsi hočemo imeti tisto, česar ne moremo.« »Tokrat je drugače.« »Ja, seveda.« Ulegla sem se na ležalnik in vzela knjigo. »Saj ne misliš brati sedaj,« je razočarano rekel. Sarkastično sem odgovorila: »Seveda ne. Knjigo sem vzela samo zato, da jo bom lahko gledala.« Naenkrat mi je vzel knjigo iz roke. »Tu smo, da se družimo.« Zavila sem z očmi. V tistem trenutku je na ladjo prišel nek moški. »Oprostite, vam lahko pomagam?« ga je Liam nagovoril. »Iščem tvojega očeta. Je tukaj?« »Na stranišče moram. Se opravičujem,« sem se izgovorila. V resnici nisem šla na stranišče, ampak sem se skrila. Prejšnji večer sem videla tega moškega z g. Cooperjem. Oba sta izgledala jezno. Nisem zaupala temu moškemu. G. Newman me je naučil, da ne smem zaupati nikomur, razen sebi. »Ko sem odšla, je Liam rekel: »Očeta trenutno ni tukaj. Želite, da mu kaj sporočim?« »Ne skrbi. Sam mu bom pustil sporočilo. Moški je segel proti pištoli, potem pa … Bum! Zgrudil se je na tla. Stala sem nad njim, z železno palico v roki. »Zakaj ga nisi ustrelila?« je rekel Theodor. »Ker bi strel lahko nekdo slišal in poklical policijo. Ne smemo tvegati. Liam, Emily, slučajno vesta, kdo je bil ta moški?« Emily je v šoku odkimala. »Enkrat sem ga videl z očetom, ampak se mi še sanja ne, kdo je. Kaj bomo z njim?« »Emily, pojdi po lepilni trak. Liam naroči kapitanu, naj prižge motorje. Theodor, ti pa mi ga pomagaj odnesti noter.« »Saj nisi resna,« me je kljubovalno pogledal. »Oh, še kako resna sem. Ampak preden se česar koli dotikate, vzemite rokavice.« »In kje jih naj dobimo?« je vprašal Theodor. »Slučajno imam štiri pare v torbi,« sem odgovorila. »Zakaj slučajno?« me je Liam skeptično pogledal. »G. Newman me je naučil, da moram biti vedno pripravljena.« Medtem ko sem moškega privezovala na stol, je prišel Liam. »Smo že izpluli.« »Dobro.« »Kako si vedela, da ta moški nekaj naklepa?« je vprašala Emily. Sedaj ko je šok popustil, je bila popolnoma mirna in zbrana. »Včeraj sem ga videla z vajinim očetom in nista izgledala najbolj prijateljsko,« sem ji odgovorila. »In kaj zdaj?« je vprašal Liam. »Pokliči očeta.« Vzel je telefon ter zavrtel številko. Sekundo za tem je odložil. »Tajnica.« » Počakaj. Vajin oče je dal g. Newmanu še eno številko za nujne primere,« se je spomnil Theodor. »Točno. Oče ima še en telefon za nujne klice. Samo par ljudi, ki jim res zaupa, ima to številko,« je pritrdil Liam. »Theodor, ti si genij.« Hitro sem izbrskala telefon in poklicala g. Newmana. »Anthony Newman,« se je oglasil glas na drugi strani. »G. Newman, McKensey tu. Rabim vašo pomoč. Prosim, pokličite g. Cooperja in mu naročite, naj pokliče Liama. Vse vam razložim, ko pridem domov. Hvala.« Čez pet minut je zazvonil Liamov telefon. V ozadju je nekdo nekaj rekel, nato pa je Liam spregovoril nazaj: »Kdo za vraga je bil ta moški, ki me je poskušal ubiti?« V ozadju se je spet slišalo momljanje, nato pa je Liam z mirnejšim glasom rekel: »McKensey in Theodor … Živ sem samo zaradi McKensey … Da … Mhm … Ne, nismo ga ubili. Da, na odprtem morju smo. V redu …« Vklopil je zvočnik. G. Cooper je rekel: »Prosil vas bom za uslugo.  Mislim, da Anthony ne bo imel nič proti, če si sposodim dva njegova kadeta. Če sta res tako dobra, poskrbita, da ta moški izgine. In ne želim, da ga povežejo z menoj. Ne skrbita, za to bosta seveda pošteno nagrajena.« Ko je prekinil, je Liam rekel: »Nikogar ne rabita ubiti za mojega očeta. Za to ima svoje plačance.« »Ne skrbi. To je del najine službe,« sem rekla. »Če temu lahko rečeš služba. Zame je bolj način življenja,« je rekla Emily. Skomignila sem z rameni. »Torej imaš načrt?« je vprašal Theodor. »Imam, vendar moramo najprej poskrbeti za palico. Na njej so moji odtisi.« »Na srečo študiram kemijo. Grem stavit, da imamo na ladji vse, kar potrebujem,« se je nasmehnila Emily. »Pomagal ti bom,« je rekel Theodor. Ostala sem sama z Liamom. »Očitno morava sama poskrbeti za ostalo.« »Ja, ali imate kakšne uspavalne tablete na ladji?« »Pogledati moram.« Za trenutek je izginil in se vrnil s škatlico tablet. »To sem našel. Šest tablet – smrtna doza.« »Vzela jih bova deset. Za vsak slučaj,« sem odvrnila, »in prosila bi te, da prineseš kozarec vode ter nekaj, da bova zdrobila tablete.« »Razumem.« Odšel je v kuhinjo. Ko se je vrnil, sva zmešala vodo in tablete. Moški se je zbudil. »Kaj se dogaja?« je zmedeno vprašal. »Oh, malo prej ste me poskušali ubiti,« mu je odvrnil Liam. Sama sem nadaljevala: »Oprostite, prej nisem zasledila vašega imena, gospod.« Ni mi odgovoril. »V glavnem, mislila sem, da boste mogoče žejni.« Ponudila sem mu vodo z raztopljenimi tabletami. »Ali Cooper nima dovolj denarja, da bi najel poklicne morilce, ali se je samo poneumil? Mislite, da ne vem, da me bo, karkoli ste tu zmešali, ubilo?« Nasmehnila sem se: »G. Cooper ni neumen in tudi vi niste. Ker pa sem prijazna, vam ponudim dve možnosti. Prva je, da spijete to in umrete hitro ter v spanju, druga pa, no, ni tako prijetna.« »Misliš, da me bo blefiranje neke neumne najstnice prestrašilo?« Močno sem ga udarila v obraz. »Sedaj pa več ne blefira, ha?« je rekel Liam. Vzela sem nož. Moški me je prestrašeno pogledal: »Dobro, popil bom to.« Liam mu je dal raztopino. Nekaj minut za tem je moški zaspal. Za vedno. Liam me je pogledal: »Si v redu?« »Da, vendar je to prvič, da sem nekoga ubila.« »Čez čas se boš navadila,« je po tiho dodal, »vsi se bomo.« »Mislim, da nimamo druge izbire.« »In si resno mislila mučiti tega moškega?« »Pojma nimam. Ne vem, če bi zmogla.« »Ampak ves čas si bila ledeno hladna. Še zdaj si.« »Naučena sem, da v takih primerih izklopim čustva. Čeprav, ko pride do dejanske situacije, to ni tako lahko.« V tistem trenutku sta prišla Theodor in Emily. »Midva sva opravila svoje. Vidva?« »Da, znebimo se trupla,« je tiho odvrnil Liam. »Ima kdo idejo kako?« »Samo odvrzimo ga v morje,« sem rekla. »In če ga kdo najde?« je bila previdna Emily. »Poskrbeli smo za moškega in se znebili dokazov. Če pa smo karkoli izpustili, bodo za to poskrbeli odvetniki vajinega očeta. Ni šans, da nas lahko obsodijo za umor.« Ko smo s težavo odvrgli vrečo s truplom, je Theodor predlagal: »Za nami je dolg dan. Mislim, da bi morali iti domov in se spočiti.« »Jaz bi najraje odšla v klub in se napila,« je vzdihnila Emily. »Dobra ideja,« sem rekla. »Meni je prav,« se je strinjal Liam. »Okej, zmagate. Ampak kje bomo našli odprti klub ob dveh popoldne?« se je vdal Theodor. Ko sem že mislila, da ne bom rabila iti na zmenek z Liamom, je predlagal: »Pojdimo najprej na kosilo in malo po plaži, potem pa v klub.« Morala bi iti domov, dokler sem imela priložnost. Na srečo je vse skupaj hitro minilo. Končno je bila ura devet zvečer in smo se odpravili v nek drag klub. Vstopnino je seveda plačal Liam. Po tistem se ne spomnim prav veliko. Do naslednjega jutra. Zbudila sem se s hudim glavobolom. Ko sem uspela priti k sebi, sem ugotovila, da nisem doma, v sobi z Jo. Bila sem v nekem hotelu, sredi mesta in najhuje, nisem bila sama. Zraven mene je ležal Liam.

 

POGLAVJE

V glavi mi je razbijalo in poskušala sem se spomniti, kaj se je zgodilo prejšnjo noč. Alkohol mi je izpral večino spominov. Po tiho sem vstala in se začela hitro oblačiti. Upala sem, da mi bo uspelo pobegniti od tam, preden se Liam zbudi. A bog ne daj, da bi imela to srečo. Ravno, ko sem se obuvala, sem za sabo zaslišala Liama: »Jutro. Se že odpravljaš?« »Sploh nisem nameravala ostati,« sem jezno odvrnila. »Včeraj se ni zdelo tako.«  »Torej se spomniš, kaj se je zgodilo včeraj?« »Bolj megleno, ampak ja, se.« »Jaz se ne. Kar precej sem spila. Želela sem samo pozabiti, kaj se je zgodilo včeraj.« »Mislim, da smo vsi želeli.« Ob tej misli me je začela boleti glava. »Imaš kaj proti glavobolu?« sem vprašala. »Nimam. Če bi imel, bi tudi sam vzel. Glavo mi bo razneslo.« »Kaj imam od tega, da sem se napila? Pozabila sem vse samo za en večer, glava me neznosno boli in še zbudila sem se zraven tebe, pa pojma nimam, kaj se je zgodilo.« »Res se nič ne spomniš od včeraj?« »Ne.« »Dobro, naj ti pomagam. Spomnim se, da sva prišla v to sobo, se začela poljubljati, potem pa …« Spomini so se mi začeli vračati. »V redu, nehaj. Se že spomnim, kaj se je zgodilo. Glej, se slišiva drugič, moram iti.« Pograbila sem svoje stvari in odvihrala skozi vrata. Liamu nisem dala niti priložnosti, da bi karkoli rekel. Ko sem prišla na ulico, se nisem niti ozirala. Ustavila sem prvi taksi, ki je pripeljal mimo. Ostalo mi je še ravno dovolj denarja, da me pripelje domov. Celo vožnjo sem premišljevala, kaj naj rečem vsem, kaj naj rečem Tobbiasu in Robbiju. Taksi je ustavil pred vrati. Hitro sem plačala vozniku. Nisem niti čakala, da mi vrne drobiž, saj sem želela čim prej najti Theodorja. Morala sem govoriti z njim. Vpisala sem PIN kodo in stekla v hišo. Vdrla sem v dnevno sobo, v kateri so Natalia, Mateo in g. Newman pili kavo. Vsi so me presenečeno pogledali. »Ti je le uspelo priti,« je rekla Natalia. »Gospodična Luissa, bi lahko pojasnila, kaj se je zgodilo včeraj?« je zanimalo g. Newmana. »Ja, ja. Vse bom razložila, ampak najprej moram govoriti s Theodorjem.« »Tudi njega še ni,« je odvrnil Mateo. Natalia je bila še naprej radovedna: »Torej, kaj se je zgodilo?« Natočila sem si skodelico kave in sedla. »S Theodorjem sva odšla na jahto g. Cooperja, kjer sva se dobila z Liamom in Emily. Ko smo bili na jahti, je prišel nek moški in poskušal ubiti Liama. Onesposobila sem ga, nato pa smo ga zvezali in poklicali g. Cooperja. Ta nam je naročil, naj poskrbimo, da moški izgine, nama s Theodorjem pa za to ponudil tudi plačilo.« »In vidva sta to naredila,« je mirno odvrnil g. Newman. »Kako veste?« »Zjutraj je prišel paket za vaju. V njem je bilo pet tisoč evrov.« »Res?« sem bila šokirana nad vsoto. »Da, in kaj je bilo potem? Zakaj nista prišla nazaj?« »Za tem smo vsi želeli pozabiti na vse skupaj in smo odšli v klub. In potem … No, potem sem …« »Potem si spala z Liamom.« Obrnila sem se in pri vratih zagledala Theodorja, ki se mi je nesramno nasmihal. »Kaj si?« se je začela smejati Natalia. »Bila je samo ena noč in bila sem pijana. Nič ni pomenilo. In kako ti veš za to?« sem pogledala Theodorja. »Z Emily sva bila v istem hotelu. Ko sva se odpravljala, sva v avli srečala Liama.« »In on vama je povedal, kaj se je zgodilo?« »Ja. Ne moram verjeti. Ti in Liam.« Zavila sem z očmi. »Se opravičujem. Lekadol rabim.« Odšla sem v zgornje nadstropje, v svojo kopalnico. Theodor je odšel za mano. Jo ni bilo v sobi. V kopalnici sem si umila obraz in poiskala Lekadol. »Sedaj ko si z Liamom, sva midva očitno zaključila.« Jezno sem ga pogledala. »Prvič, nisem z Liamom, in drugič, seveda sva zaključila, saj si sedaj z Emily.« »Ja, ampak veš, da jaz nimam nikoli samo ene punce.« »Oh, daj no, Theodor. Emily je super. Lahko bi ji dal priložnost.« »Prosim, stišaj glas. Nisi edina, ki ima glavobol.« »Theodor, resno ti pravim. Mislim, da bi moral poskusiti z Emily.« »Bom, ampak potem moraš ti poskusiti z Liamom.« »Saj nisi resen.« »Sem. Včeraj sta se ujela.« »Ja, ampak včeraj je bilo drugače.« »Tako ali tako sta že spala skupaj.« »Prosim, ne omenjaj tega. Včeraj sem nekoga ubila in ni mi bilo ravno lahko zaradi tega, Liam pa je bil tam, razumel me je, saj je bil v isti situaciji kot jaz in vse skupaj se je preprosto zgodilo. Seveda je pripomogla tudi tekila.« »Ja, ampak tudi, če se ti zdi, da ga sovražiš, je med vama neka povezava. Vsi, ki so bili tistega večera na ladji, so opazili, da se nekaj plete med vama.« »Ne, to je bila samo moja jeza, ko sem ga poslušala, koliko skladov ima. In tudi če bi bilo kaj med nama, ne bi mogla biti skupaj.« »Zakaj ne?« »Ker sem Tobbiasa zavrnila. Rekla sem mu, da ne moreva biti skupaj, ker nisem pripravljena na resno zvezo, sedaj bi pa naenkrat začela hoditi z Liamom.« »Ja, Tobbias ti ni bil všeč. Bil je samo rama, na katero si se uprla, ko si bila potrta zaradi Robbija.« »Tobbias je tvoj brat dvojček. Če si mi ti bil všeč, kako mi potem ni bil on?« »Jaz nimam nadležne osebnosti.« Nasmejala sem se. »A ni to čudno? Pred par dnevi sva se še poljubljala ter delila posteljo, sedaj pa en drugega prepričujeva, da bi morala biti z nekom drugim.« »Kot da bi otrok užival v bonbonih, nato pa se odločil, da je zelenjava boljša.« »Ja, samo da je te bonbone jedel na skrivaj.« »Mogoče bova kdaj spet sama in se bova odločila za bonbone.« »Ampak naslednjič jih ne bova skrivala.« »Saj v resnici ne govoriva o dejanskih bonbonih, kajne?« »Seveda da ne.« »Dobro, ker sem se že zmedel.« Zavila sem z očmi in se nasmejala. »Pridi, greva dol.« Ko sva prišla dol, je g. Newman že odšel. Natalia in Mateo sta objeta sedela na kavču in se pogovarjala. »Kje so vsi?« sem vprašala. »Vsi so na dvorišču. Tudi vidva pojdita tja. Nova naloga vas čaka,« mi je odgovorila Natalia. Odšla sva ven in ko sva stopila na dvorišče, so se vsi zazrli v naju. Jo ni mogla biti tiho. »Včeraj sta se očitno zabavala, glede na to, da nista prišla domov, ha?« »To se te ne tiče,« ji je nejevoljno odvrnil Theodor. »Oh, daj no,« je še naprej vztrajala. »Potem ti vse povem,« sem se vmešala in upala, da bo odnehala. »Mi bi tudi radi vedeli,« je z izzivalnim pogledom rekel Robbi. »To ni tvoja stvar,« sem jezno odvrnila. »Daj no, prijateljem lahko zaupaš,« je dalje izzival. »Midva nisva prijatelja,« sem se razjezila. Na srečo je prišla Natalia. »Ali motim kaj?« je previdno vprašala. »Ne, ne motiš,« sem odvrnila. »Dobro. Verjetno vas vse zanima, kaj je naša naslednja naloga …« Dylan jo je prekinil in seveda je brez razmisleka odvrnil: »Pravzaprav, glede na vse, kaj se tu dogaja, nismo imeli veliko časa razmišljati o nalogi.« Vsi smo jezno pogledali Dylana. »Kaj?« še vedno ni dojel Dylan. »Lahko prosim nadaljujemo?« se je prvič, odkar sva s Theodorjem prišla na dvorišče, oglasil Tobbias. »V glavnem,« je nadaljevala Natalia, »razdelili se boste v dve skupini. Prva bo jutri odšla v pristanišče, kjer bo prevzela pošiljko z orožjem, druga pa jo bo jutri dostavila v neko skladišče. Podrobnosti dobite po telefonu. Jo, Tobbias in Dylan – vi boste odšli po paket, McKensey, Theodor in Robbi – vi pa boste paket dostavili. Vse jasno?« Vsi smo pokimali. V tistem trenutku mi je začel zvoniti telefon. Liam. Prekinila sem in odložila telefon. Theodor, ki je sedel zraven mene, je videl, kdo kliče in vprašal: »Se ne boš oglasila?« »Ne,« sem takoj odgovorila. »Ne bi niti poskusila?« V tistem trenutku je Jo zaklicala: »Kens, prideš noter za minuto?« »Glej, moram iti,« sem rekla Theodorju. »Potem bova nadaljevala,« je zaklical za mano. »Ne pa ne bova,« sem si mislila. »Kaj se dogaja?« sem vprašala. »Ok, vse mi povej,« je rekla. Preden sem odgovorila, mi je zazvonil telefon. Spet je bil Liam. Spet sem odložila. »Torej, na kratko. Napila sem se, spala z Liamom in sedaj me kliče.« »In ti se mu ne javljaš?« »No …« Opazila sem, da mi želi nekaj povedati. »Jo, je kaj novega pri tebi?« sem jo spodbudila. »Pravzaprav je. Ampak ne smeš obsojati.« »Ne bom.« »Okej. Dylan in jaz sva skupaj.« Začela sem se smejati. »Jo, bodi resna. Kaj se v resnici dogaja?« »Resna sem. Rekla si, da ne boš obsojala.« »Ja, ampak … Ti in Dylan … Nisem si mislila, da boš ti z nekom, ki je želel svojega psa naučiti govoriti.« »Ja, ampak vsi smo počeli neumne stvari, ko smo bili majhni.« »Ja, ampak to je bilo leto nazaj. Se mi zdi. Dogodkov, ki se jih spomnim, ne znam čisto razporediti v pravi čas. Kakorkoli, ti in Dylan zanimivo.« »Prav tako kot ti in Liam.«  »Torej ti je všeč?« sem zaslišala glas za sabo. Takoj sem vedela, da je Tobbias. »Pustila vaju bom sama,« je rekla Jo in po tiho odšla na dvorišče. Želela sem si, da bi lahko odšla z njo. »No, ti je všeč?« je še enkrat vprašal Tobbias in sedel zraven mene. »Ne vem,« sem odvrnila. »Kaj pa midva? Lahko bi kaj imela.« »Tobbias, tisto je bil samo poljub. Rabila sem tolažbo in ti si bil tam in oprosti za vse, a bilo je samo to in nič več.« »Lahko bi bilo več, če bi vztrajala in če ne bi takoj za tem stekla mojemu bratu v naročje.« »Kako veš za to?« sem bila presenečena. »Robbi mi je povedal.« »In kako on to ve?« »Če še ne veš, se tvoj najboljši prijatelj in Robbi družita. Verjetno je to čudno, glede na to, da je tudi Robbi tvoj bivši.« »Tobbias,« sem ga jezno opozorila. »Dejansko si bila s skoraj vsemi fanti v ekipi, razen z Dylanom, in vsi so bili samo postanki na poti do glavnega cilja. Do princa na belem konju. Ali pa prej v kočiji, glede na to, da je njegov oče bogat mafijec.« »Zdaj pa dovolj! Samo zato ker nama ni uspelo, še ne pomeni, da ne smem imeti drugih fantov. In če mi oprostiš, poklicati moram Liama.« Takrat je vstopil Theodor. Obrnila sem se proti njemu. »Si vedel, da je tvoj brat kreten?« »Ja, nič novega. Kaj se je zgodilo?« je radovedno vprašal Theodor. »Naj ti Tobbias pojasni.« Jezno sem odvihrala v sobo. Slišala sem Tobbiasa in Theodorja, kako se prepirata, in čeprav se ni slišalo ravno razločno, sem slišala kletvice in upala, da se bosta kmalu pobotala, saj nisem želela biti razlog za prepir med bratoma. Kljub vsemu pa sem bila jezna na Tobbiasa, zato sem poklicala Liama. »Končno. Sem že mislil, da te ne bom dobil,« je rekel z druge strani telefona. »Ja, bila sem zasedena.« »Glej, želel sem se opravičiti. Nočem, da misliš, da sem te želel izkoristiti ali kaj podobnega in …« »Je že v redu.« »Zanimalo me je tudi, če imaš jutri čas?« Njegova direktnost me je zmedla in to ni bilo prvič. »Emm … Samo, da preverim.« Pogledala sem urnik, ki nam ga je poslala Natalia. »Zvečer imam čas,« sem rekla. »Dobro. Ob sedmih pridi na jahto.« »Se vidiva ob sedmih,« sem odvrnila prijazno, čeprav mi ni bilo najbolj všeč, kako ukazovalen je bil, a sem to ignorirala, saj mi je v glavi ves čas odmeval Theodorjev glas, ki mi je pravil, da iščem napake samo zato, da bi imela razlog, da ne grem ven z Liamom.

 

POGLAVJE

Zjutraj, ko sem vstala, so Jo, Dylan in Tobbias že odšli. Theodor je še spal, Robbi pa je odšel teč. Odpravila sem se v kuhinjo in si natočila kavo. Sedla sem za mizo in začela prebirati časopis. Kmalu za tem se je vrnil Robbi. »Hej, kaj počneš?« je vprašal. »Nič, samo časopis berem.« »Koliko si stara? Šestdeset?« Nisem se zmenila zanj in sem brala naprej. Prišla sem do črne kronike. Na prvi strani je bil na veliko napisan članek o pogrešani osebi. Zraven je bila fotografija dekleta, ki mi je bilo na las podobno. Prebrala sem članek. Pisalo je, da je pogrešano neko dekle iz New Yorka po imenu Abby Stone. Bila je moje starosti in izginila je malo pred tem, ko sem se jaz zbudila v Washingtonu. Takoj sem vedela, kdo je to dekle. »Robbi?« »Ja?« je mirno odgovoril. »Kaj ti pove ime Abby Stone?« Ravno si je nalival kavo in ob omembi tega imena je skoraj vse razlil. »Prvič slišim. Zakaj?« se je pretvarjal. »Tu v časopisu piše, da je pogrešana. Zraven je tudi njena fotografija. Se ti zdi znana?« Pogledal je fotografijo, ki sem mu jo kazala. »Nima smisla, da lažem. Očitno sedaj poznaš resnico.« »Ampak ne razumem. G. Newman je rekel, da bo poskrbel za vse, kar bi me povezovalo z življenjem, ki ni povezano z EE-jem.« »Mogoče pa še bo. Se spomniš česarkoli povezanega z Abby Stone?« »Nič več kot prej. Njen obraz mi je poznan, a njeno ime mi ne pove nič. V njenih očeh vidim, da ni srečna. Nekaj jo zadržuje, ji preprečuje, da bi bila to, kar je. In g. Newman je poskrbel, da sem se znebila tega bremena, ki me je vleklo nazaj. Ampak to breme je zdaj obupana družina, ki išče to dekle in jo pogreša, a ne vedo, da tega dekleta več ni. Ali sem grozna oseba, da sem jim vzela hčer, sestro, prijateljico?« »Nisi. Naredila si, kar si pač morala, da si lahko sedaj ti.« »Dobro jutro,« je vstopil g. Newman. Niti pozdravila nisem, bila sem polna radovednosti: »Ste slišali, da pogrešajo dekle iz New Yorka? Abby Stone?« G. Newman je v šoku pogledal časopis. »Torej veš?« »Da, vem,« sem hladno rekla. Bila sem jezna, da g. Newman ni izpolnil obljube in poskrbel, da moje prejšnje življenje izgine. G. Newman je mirno odvrnil: »Vem, da si želela pozabiti na vse, in upal sem, da to o izginotju ne bo prišlo v časopise. V New Yorku je prišlo do manjših težav. Časopisi bi morali poročati o avtomobilski nesreči, kjer je nesrečno življenje izgubila devetnajstletnica. Kot sem rekel, pa je prišlo do zapletov. V tem tednu bodo našli truplo Abby Stone zažgano v njenem avtu, ki so se mu pokvarile zavore in je zdrsnil iz ceste. Moji ljudje bodo poskrbeli, da bo truplo neprepoznavno in da se bo zobna kartoteka Abby Stone ujemala. Vprašanje je samo, kako želiš nadaljevati, sedaj ko veš za to?« »Vse bo ostalo, kot je do zdaj. Nič me ne povezuje z njo. To je moje življenje zdaj. Da lahko McKensey živi, pa mora Abby na žalost umreti.« Tiho sem dodala: »Čeprav bi morala umreti že pred časom.« Robbi se je odločil, da bo spremenil temo: »G. Newman, zakaj ste torej prišli?« »Prinesel sem vam plačilo za vašo prejšnjo nalogo. Natalia bo potem razdelila vsakemu svoj delež. In gospodična Luissa, resnično mi je žal za vso zmešnjavo s tvojim prejšnjim življenjem. Sedaj pa moram iti, letalo me že čaka.« »Kam pa se odpravljate?« je vprašal Robbi, čeprav to ni bila njegova stvar. G. Newman mu je vseeno odgovoril: »Odpravljam se nazaj v New York. Kljub vsemu imam tam svojo pisarno in čaka me še veliko dela.« Poslovili smo se, potem pa je g. Newnan odšel. Okrog desetih je iz sobe prilezel Theodor. »Jutro. Ti je le uspelo priti iz postelje,« sem pozdravila. »Ja. Včeraj sem se do dveh zjutraj pogovarjal z Emily. Aja točno, čestitke, da si se končno opogumila, da greš ven z Liamom.« »Pravzaprav grem ven z njim samo zato, ker me je Tobbias včeraj razjezil in sem mu želela kljubovati. In ko smo že pri tem, kako je med vama?« »Ne govori z mano. Ampak ne skrbi, to ni prvič. Ko se bo umiril, bo tako, kot da se ni nič zgodilo.« »Oprosti, jaz sem kriva.« »Nisi ti kriva. Tudi jaz sem bil s teboj. Pravzaprav sem bil jaz tisti, ki te je v to prepričal.« »Lahko bi rekla ne.« »Ja, ampak potem ne bi doživela najboljše noči v svojem življenju.« »Okej, Theodor, ne pretiravaj,« sem se nasmejala. Takrat je prišel Robbi. »Dobro jutro. Slišal sem, da sta se s Tobbiasom včeraj sprla. Saj bi rekel, da mi je žal, da sem mu povedal, a mi ni. Imel sem priložnost, da razjezim Tobbiasa, in nisem je mogel izpustiti.« Jezno sem ga pogledala in zavila z očmi. Theodor ga je samo vprašal: »Kako to, da se s Tobbiasom tako sovražita?« »No, jaz nisem nikoli imel nič proti njemu, a me vseeno ni nikoli maral.« »Zakaj le!?« sem sarkastično pripomnila. Robbi je skomignil z rameni. »Imamo še dve uri, dokler se ostali ne vrnejo, in Natalia mi je povedala, da imamo Netflix, tako da mislim, da je naslednje očitno,« je rekel Theodor. Glede na to, da nisem imela boljšega dela, sem rekla: »Počakajta na kavču, jaz bom poiskala čips.« Dve uri sta se zdeli kot petnajst minut. »Nazaj smo,« se je iz hodnika zadrl Dylan. »Ste še vsi živi?« mu je nazaj zaklical Robbi. »Vsi. In uspešno smo opravili nalogo,« je v sobo vstopila Jo. »Kje pa je Tobbias?« je zanimalo Theodorja. Dylan mu je odgovoril: »Odšel je na sprehod. Še vedno je jezen od včeraj.« Pogledala sem Robbija, on pa se je samo nesramno nasmejal. »Iskat ga grem,« je rekel Theodor, a ga je Dylan ustavil. »Želi biti sam. Dobro veš, da ga je v takih trenutkih najboljše pustiti.« Vedel je, da ima Dylan prav, zato se je usedel nazaj na kavč. Jaz nisem nič rekla. Brez besed sem se vstala in odšla na hodnik. »Kam greš?« me je vprašala Jo. »Popravit, kaj sem naredila.« »McKensey, ne moraš iti. Čez pol ure moramo oditi,« me je prepričeval Theodor. »Do takrat bom nazaj. Ne mislim izgubiti prijatelja zaradi ene napake.« »Ne boš. Kolikor poznam Tobbiasa, ti bo oprostil,« me je poskusil Dylan potolažiti. »Kaj pa če ne bo?« Ravno, ko sem želela odpreti vrata, je vstopila Natalia. »Ali se kam odpravljaš?« me je vprašala. »Poiskat grem Tobbiasa, moram se pogovoriti z njim.« »To bo moralo počakati. Dobila sem klic od g. Newmana. Orožje moramo dostaviti prej.« Theodor in Robbi sta se hitro obula. Natalia je vsakemu pripela čip, v katerem je bila sledilna naprava. Vsak je vzel svojo pištolo, nato pa smo se odpravili ven, kjer nas je že čakal prevoz. Seveda je voznik bil Mateo. Ustavili smo se v skladišču, da smo pobrali orožje. Natalia je ostala, saj je imela tam začasno izvidnico, dokler ji je niso zgradili v hiši. Naloga ni bila težka. Orožje smo pripeljali do nekega drugega skladišča, kjer so nas pričakali štirje moški. Predali smo jim orožje, oni pa nam denar, nato pa smo odšli vsak v svojo smer. Zanimalo me je, kaj so si moški mislili, ko so nas zagledali. Verjetno niso pričakovali treh najstnikov. Denar smo odpeljali Natalii. Polovico denarja je zložila v škatlo, ostalega pa pustila v vreči. Ko smo se vrnili domov, sta se Jo in Dylan ravno obuvala. »Se kam odpravljata?« sem z nasmeškom vprašala. »Ja, ven greva. Prenočila bova v hotelu, zato naju ne čakajte,« je navdušeno rekla Jo. Natalia je odložila vrečo v kot in odvrnila: »Plačilo dobite jutri, ko boste vsi skupaj.« Z Mateom sta se odpravila v sobo. »Jaz imam zmenek z Emily. Tudi mene ne čakajte,« se je nasmehnil Theodor. »Glede na radodarnost njenega očeta jo lahko pelješ v drag hotel,« sem rekla. »Bom, ti pa uživaj z Liamom.« »Bom poskusila, ampak ne morem obljubiti, da se bom zabavala.« Theodor je zavil z očmi in se zasmejal, nato pa se odpravil v sobo uredit za zmenek. Meni je ostalo še nekaj časa, zato sem se pridružila Robbiju na kavču in televizijskim serijam. »Tobbiasa še ni?« me je spomnil. »Prav uživaš ob tem, ko Tobbias trpi?« sem jezno vprašala. S privoščljivim nasmeškom je odgovoril: »Dobro veš, da več kot uživam.« Naslednje pol ure sva v tišini gledala televizijo. »Čas je, da se grem pripravit za zmenek,« sem izdihnila. Vstala sem, Robbi pa je ugasnil televizijo. »Zakaj sploh greš ven z Liamom, če ti pa ni všeč?« »Kdo pravi, da mi ni všeč?« »Daj no. Ves čas se pritožuješ nad njim.« »To je bilo prej. Sedaj ko sem mu dala priložnost, sem ugotovila, da je v redu.« »Ja, ampak še veliko drugih je. Boljših kot Liam.« »Ti na primer?« Ni vedel, kaj bi rekel, zato je brez besed sedel nazaj na kavč in prižgal televizijo. »Ne bodi sedaj užaljen.« »Nisem.« Nič več nisem rekla. Odpravila sem se v svojo sobo. »McKensey!« je zaklical za mano. »Ja?« sem se obrnila. »Ja, jaz na primer.« Zasmejala sem se in se odpravila. Sposodila sem si Nataliino kratko, črno obleko. Nisem bila prepričana, če je v redu, da se sklanjam v tem, zato mi je moral Robbi pomagati s čevlji. Medtem ko je zapenjal paske na čevljih, je rekel: »Če želiš, te lahko jaz peljem.« »Ne skrbi. Poklicala bom taksi.« »Glede na to, kako si se uredila, bi se morala peljati z limuzino.« Opazila sem, kako se je njegov pogled spustil, zato sem mu zaploskala pred obrazom. V trenutku se je predramil in se nasmejal. »Pusti, da te peljem. Kolikor vem, je v garaži Lamborghini.« Tako kot vedno je bil prepričljiv, zato sem popustila. »No, prav.« »Za teboj.« Z roko mi je nakazal, naj grem naprej. Ko sva prišla do garaže, ni bilo tam nobenega avta. »Mislim, da bom vseeno morala poklicati taksi.« »Očitno se je Theodor odločil, da bo očaral Emily.« »Verjetno res.« Robbi mi je delal družbo, dokler ni prišel moj prevoz, nato pa se je odpravil nazaj v hišo.

 

POGLAVJE

Prišla sem do jahte. Liama ni bilo nikjer in vse je bilo temno. Stopila sem na jahto. »Liam?« sem zaklicala. »Pridi nazaj na palubo,« sem zaslišala Liama. Zavila sem z očmi in se odpravila. V tistem trenutku, ko sem stopila na palubo, so se prižgale luči. V bazenu so plavale nekakšne okrasne, svetleče krogle, po tleh so bili cvetovi vrtnic. Vse je bilo okrašeno in svetleče. Sredi palube je klečal Liam, s prstanom v roki. Stopila sem bliže in zmedeno vprašala: »Kaj delaš?« »McKensey, bi se poročila z mano?« »Liam, nisem razpoložena za šale,« sem zavzdihnila. »Ne šalim se. Želim, da se poročiš z mano.« Začela sem se smejati. »Zmešan si. Samo enkrat sva bila skupaj, sedaj pa me prosiš za roko.« »Že od samega začetka je bilo nekaj na tebi, a tisto noč sem spoznal, da se želim vsako jutro prebuditi ob tebi.« »Bi me to moralo prepričati, da rečem ja? Liam, zresni se, polovico tiste noči se sploh ne spomniš.« »To še ne pomeni, da tista noč ni bila posebna.« Vstal je in stopil bližje. Nežno me je prijel za ramena in pogledal v oči. »Mogoče sem  se prenaglil, a vem, kaj čutim do tebe in da želim s teboj preživeti vsak dan, do konca življenja.« Želel me je poljubiti, a sem se izmaknila. »Liam, meša se ti. Pokliči me, ko prideš k sebi.« Obrnila sem se in odšla. Za mano je zaklical: »Torej je to ne?« Zasmejala sem se in zamahnila z roko, nato pa odšla iz jahte. Ko sem prišla na pomol, sem poklicala taksi. Preden sem vstopila v avto, sem se zazrla proti jahti in zagledala Liama. Kislo se je nasmehnil in mi pomahal. Zmajala sem z glavo in se mu nasmehnila nazaj, nato pa vstopila. Ko sem prišla domov, je bila hiša skoraj prazna. Le Robbi je sedel v dnevni sobi in bral knjigo. »Tobbiasa še ni?« sem vprašala. »Ne,« je odgovoril Robbi in odložil knjigo. »Kako to, da si se tako hitro vrnila?« je vprašal. »Ne boš verjel, kaj se je zgodilo.« »Si ugotovila, da Liam le ni tako popoln?« Čevlje sem vrgla v kot in se zleknila na kavč. »Nima smisla, da ti sploh kaj govorim. Tako ali tako se boš samo naslajal na dejstvo, da mi z Liamom ni šlo.« »Mi boš povedala, kaj se je zgodilo, če obljubim, da ne bom nič rekel?« »Verjetno ti lahko povem,« sem skeptično rekla. »No, poslušam.« »Dobro. Liam me je zaprosil.« »Zaprosil za kaj?« »Kaj, za kaj? Za roko seveda.« »Čakaj, želel se je poročiti s tabo?« »Ja, tudi jaz sem bila presenečena.« »Prosim reci, da si ga zavrnila.« »Kaj pa če ga nisem?« sem rekla z jeznim tonom. »Nisem mislil tako. Ampak komaj ga poznaš, ne moreš se poročiti z njim.« »Okej, prvo kot prvo, poročim se lahko s kom se hočem, in drugo kot drugo, nisem privolila. Zavrnila sem ga. Moreš verjeti, da me je zaprosil?« Oba sva se nasmejala. »Za tabo je dolg dan. Mislim, da bi se morala sprostiti,« je rekel. »Imaš kakšno idejo?« sem ga vprašala. »Greva kartat. Da bo pa bolj zanimivo, pa mora tisti, ki izgubi, spiti tisto, kar mu določi zmagovalec,« je predlagal. »Govoriva o alkoholu?« Pokimal je. Nisem imela boljšega dela, zato sem se strinjala: »No, prav. Kaj igrava?« »Uno karte.« »Uno karte?« sem ga postrani pogledala. »Ja, drugega nisem našel.« Kartala sva in se pogovarjala. Hitro sva se naveličala, zato sva vzela vodko in se prestavila na teraso. Obujala sva spomine, ki so mi seveda ostali, in ugotovila sem, kako pogrešam druženje z njim. Spominjala sva se, kako sva se enkrat odpravila na sprehod v gozd in sva se izgubila. Smejala sva se, ko se je naenkrat nagnil naprej in me poljubil. Nisem ga ustavila, ampak sem ga poljubila nazaj, čeprav sem vedela, da ne bi smela. Medtem ko sva se poljubljala, se je ustavil in me pogledal: »Pojdiva gor.« Vstal je, me prijel za roko in vodil v zgornje nadstropje. Kljub temu, da sem se želela upreti, me je njegov nasmešek premamil. Zjutraj sem se prebudila v njegovem objemu. Čeprav je bilo narobe, da sem spala z njim, nisem ničesar obžalovala. »Dobro jutro,« se mi je nasmehnil. Nasmehnila sem se mu nazaj. Počasi sem vstala in se začela oblačiti. »Hej, kam pa greš?« je vprašal. »Emm, ura je devet. Mislim, da je čas, da vstanem.« »Daj no. Malo še počivaj.« »Skuhat grem kavo. Prideš?« »Mislim, da bom še malo ležal.« »No, prav.« Pustila sem ga spati, sama pa sem se odpravila v kuhinjo, kjer sem zagledala Tobbiasa. »Hej, kdaj si pa ti prišel?« sem previdno vprašala. »Pred pol ure. Mislil sem, da še vsi spite, zato vas nisem hotel buditi.« »Pravzaprav smo doma samo jaz, Robbi, Natalia in Mateo.« »Ja, Dylan mi je povedal, da gresta z Jo v hotel. Ugibam, da je Theodor z Emily.« »Ja,« sem pritrdila in vklopila avtomat za kavo. »Kako to, da nisi z Liamom?« je vljudno vprašal. »No, ne boš verjel, kaj se je zgodilo.« Natočila sem nama kavo in mu povedala vse o tem, kako me je Liam zaprosil. »In ti si kar odšla?« je vprašal. Smejala sva se, kot da se sploh nisva sprla. »Ja, poklicala sem taksi in odšla domov.« »Kjer sva skupaj preživela noč,« je rekel Robbi, ki je ravnokar vstopil v kuhinjo. Tobbias me je pogledal s šokiranim pogledom. »Igrala sva uno karte,« sem priredila resnico. »Uno karte z vodko,« je dodal Robbi. Ko se je odšel Tobbias preobleč, sem prosila Robbija, naj to, kar se je zgodilo, obdrži zase. Obljubil je, da bo, a še vedno mu nisem čisto zaupala. Kmalu sta prišla nazaj Dylan in Jo, kasneje pa tudi Theodor. Kljub temu, da sva s Theodorjem najboljša prijatelja, mu nisem povedala za Robbija. Okrog dvanajste ure nas je Natalia zbrala, da nam razdeli plačilo. »G. Newman vas je vse pohvalil za uspešno opravljeno nalogo in vam tudi sporoča, da imate prost mesec,« je naznanila Natalia. Ko nam je razdelila denar, smo odšli vsak na svojo stran. Jaz, Robbi in Theodor smo se odpravili na dvorišče. Skrbelo me je, da bo morda Robbi kaj povedal Theodorju, vendar ni. Pravzaprav se je obnašal kot vedno, morda je bil celo bolj prijazen. En teden je bilo vse v redu, potem pa se mi je svet obrnil na glavo. Dopoldne je bilo mirno. Vsi smo poležavali, le Dylan in Jo sta bila v bazenu. Kmalu je prišla Natalia. »Kaj vam je? Vsi ste nekam leni danes. Veste, da bi morali trenirati, čeprav imate prosto?« Vsi smo ji nejevoljno zamomljali v odgovor. Nasmejala se je in zmajala z glavo ter rekla: »Kosilo je na mizi. Pridite.« Vsi smo počasi vstali, Tobbias je odšel po Dylana in Jo, nato pa smo se posedli k mizi. Theodor je pomagal Natalii prinesti hrano na mizo. Bila je morska hrana in v trenutku, ko sem jo zavohala, mi je postalo slabo. »Se opravičujem, nisem lačna,« sem se izgovorila in vstala od mize. »Se v redu počutiš?« je vprašal Theodor. »Pravzaprav ne. Rajši bom legla.« Jo me je želela pospremiti v sobo, a sem jo zavrnila. Takoj ko sem prišla iz kuhinje, sem stekla po stopnicah do stranišča. Nikoli prej mi ni bilo tako slabo. Ostali so verjetno mislili, da sem samo staknila kakšno virozo ali kaj podobnega, a jaz sem imela občutek, da je več kot to. Pred tremi dnevi bi morala dobiti menstruacijo, a je zamujala. Nevednost me je ubijala in nisem imela več potrpljenja čakati. Odšla sem v spodnje nadstropje. Preden sem vstopila v kuhinjo, sem globoko zajela sapo. Ko sem odprla vrata, je vonj rib spet prišel do mene. Komaj sem se zadržala, da nisem bruhala. »Prišla sem samo povedat, da grem na sprehod. Potrebujem svež zrak,« sem se zlagala. V resnici sem poklicala taksi in se odpravila v mesto. Odšla sem v prvo lekarno, ki sem jo našla. Ko sem izbirala, kateri test nosečnosti naj kupim, so se mi roke tresle. Nisem mogla skriti živčnosti in tudi gospa, ki je stala zraven  mene in kupovala neke vitamine za novorojenčke, je to opazila in mi namenila tolažilni pogled. Odšla sem na blagajno. Gospa za pultom mi je namenila prijazen nasmešek, preden sem odšla. Pred lekarno je stala gospa, ki je prej kupovala vitamine. Pristopila je do mene. »Vem, da se me to ne tiče, a prej si izgledala zaskrbljena. Ugibam, da tega nisi načrtovala,« je rekla s prijaznim glasom. »Ne, res ne,« sem odgovorila. »Ne glede na vse boš kasneje ugotovila, da je otrok najlepše darilo, kar si ga lahko želiš.« Nasmehnila sem se in se poslovila. Celo pot sem razmišljala o tem, kar je rekla tista gospa. Razmišljala sem o svojih starših in o tem, kako so oni izgubili to darilo, ter o tem, kakšno življenje bo imel moj otrok. Ali sem slaba mati, če pustim, da otrok raste med zločinci? Da pustim, da bo poznal samo svet kriminala. Ampak toliko sem dala za to življenje, da se mu ne morem kar odpovedati. Preden sem vstopila v hišo, sem si morala strezniti glavo. »Saj sploh ne vem, če sem noseča,« sem si rekla. Pred vrati sem postala par sekund, potem pa vstopila.

 

POGLAVJE

Vsi, razen Jo, ki je bila v sobi, so poležavali v dnevni sobi. Pojma niso imeli, da sem bila v lekarni. Še sanjalo se jim ni, da v sebi morda nosim otroka. Po resnici povedano še sama nisem čisto dojemala, kaj se dogaja. Odhitela sem po stopnicah v sobo. Jo mi je nekaj rekla, a je nisem slišala. Zaprla sem se v kopalnico in vzela test. Medtem ko sem čakala, mi je srce razbijalo kot noro. Vmes je Jo potrkala na vrata. »McKens, je vse v redu?« »Ja, vse je v redu!« sem zaklicala nazaj, čeprav nisem bila čisto prepričana v to. Končno je prišel trenutek resnice. Ko sem pogledala na test, sem začutila, da mi je po licu stekla solza. Test je bil pozitiven. Postala bom mama. Strah in sreča sta se pomešala. Srce mi je bilo hitro in začelo je še biti hitreje, ko sem pomislila, kdo je oče. Hitro sem obrisala solze in stekla v dnevno sobo. Vse, kar mi je šlo takrat po glavi, je to, da moram govoriti s Theodorjem. Nisem vedela, kako mi bo lahko on pomagal, a rabila sem njegovo podporo. »Theodor, lahko govoriva za sekundo?« sem vprašala. »Ja, seveda,« je mirno odgovoril. To, da sem noseča, je bila verjetno zadnja stvar, ki mu je takrat padla na pamet. Odmaknila sva se od ostalih. Še sanjalo se mi ni, kako mu naj povem. »Zdaj pa dobro poslušaj. Povedala ti bom nekaj šokantnega, ampak obljubi, da ne boš delal panike.« »Obljubim,« mi je prestrašeno odgovoril. »Dobro. Stvar je v tem, da sem noseča.« »Kaj?« Vsi so se obrnili, jaz pa sem ga jezno pogledala. »Oprosti. Torej vama moram z Liamom čestitati?« »Ne. Pravzaprav ne vem, če je Liam oče.« »Kdo drug bi pa še lahko bil? Čakaj, sem slučajno jaz oče?« »Ne, seveda ne. Midva sva bila nazadnje skupaj v Malibuju.« »Točno. Kdo drug bi pa še potem lahko bil?« Komaj mi je šlo iz jezika, a sem mu vseeno povedala: »Robbi.« Preden mu je uspelo karkoli reči, je po stopnicah pridrvela Jo. »Noseča si?« me je vprašala. Vsi so samo obstali. Nihče ni rekel ničesar, le Robbi je s šokiranim izrazom pristopil do mene. »Noseča si? Ali to pomeni, da sem jaz oče?« »Ne vem,« sem po tiho rekla. »Lahko bi bil tudi …« »Liam,« me je dopolnil. Pogled se mi je naenkrat zameglil in oči so mi napolnile solze. Robbi me je objel in zašepetal: »Vse bo v redu. V tem sva skupaj.« Vsi so prišli bližje in me objeli. »Karkoli se bo zgodilo, tu smo za tebe,« je rekel Tobbias. »Če potrebuješ pomoč, nam samo reci.« Pomislila sem, kako me je prej skrbelo, da bo otrok odraščal med zločinci, a sedaj sem spoznala, da bo odraščal v veliki družini. Vsi so se ponudili, da bodo pomagali pri vzgoji, in zavedala sem se, da bo tukaj otrok vedno varen. Solze so se spremenile v nasmeh, a vse dokler se nisem spomnila na Liama. Moram mu povedati, da sem noseča. In tega mu ne morem sporočiti prek telefona. Ko se je stvar nekoliko umirila, sem odšla v sobo in poklicala Liama. »McKensey? Mislil sem, da me po tistem z zaroko ne boš več nikoli poklicala,« se je javil. »Ja … Na to sem že čisto pozabila.« »Resno?« je vprašal presenečeno. »Se lahko dobiva?« Takoj je odgovoril: »Seveda. In ne skrbi, tokrat te ne bom zaprosil.« Nasmejala sem se. »Torej, kdaj imaš čas?« je vprašal. »Lahko čez uro?« »Oh, to je hitreje, kot sem pričakoval.« »Liam, prosim, pomembno je.« Glas se mu je v trenutku zresnil: »Dobro. Kje se dobiva?« »Se spomniš restavracije, v katero smo šli zadnjič?« »Seveda se. Tistega dneva ne bom pozabil. Se vidiva tam, čez uro.« »Ja, se vidiva,« sem odvrnila. Odšla sem nazaj v dnevno sobo. Najprej sem na kavču zagledala Natalio, ki se je pogovarjala z Robbijem. »Ugibam, da tudi ti veš,« sem pristopila do nje. »Čestitke! Očitno boš imela prosto dlje kot samo mesec. Če temu lahko rečeš prosto,« se je zasmejala in me objela. Bila je že v četrtem mesecu in trebuh ji je že začel rasti. Ko sem jo pogledala, sem začela razmišljati o tem, kako bodo najini otroci skupaj odraščali. Pred tem, mi je parkrat prišlo na misel, da bi otroka dala v posvojitev, a sem ugotovila, da je to zadnja stvar, ki jo želim. »Čez eno uro se dobim z Liamom. Si lahko sposodim vajin avto?« sem vprašala Natalio. »Jaz te lahko peljem,« se je ponudil Robbi. »Glej, brez zamere, a rajši bi odšla sama,« sem ga zavrnila. »Razumem, da bi bila rada sama z njim, ko mu boš povedala, a to zadeva tudi mene in mislim, da bi moral iti poleg,« je še naprej vztrajal. »No, prav. Čez petnajst minut bodi pripravljen,« sem popustila. Prispela sva do restavracije. Ko sva vstopila, sva se ozrla okoli, da poiščeva Liama. Zagledala sem ga pri mizi in ko me je videl, mi je pomahal. Z Robbijem sva odšla k njemu. Ko sva prišla do mize, je vstal. Objel me je, Robbiju pa ponudil roko. »Liam, saj se spomniš Robbija iz zabave?« »Ja, se.« Usedli smo se, Liam pa je takoj prešel na stvar: »Torej, kaj se dogaja?« »Huh, saj ne vem, kje naj začnem,« sem odvrnila. Robbi me je prijel za roko. »Saj boš zmogla,« je prišepnil. Njegov odziv me je presenetil. Kolikor sem ga poznala, sem pričakovala, da ne bo tako prijazen in razumevajoč. »No, dobro. Liam, noseča sem.« Sprva me je šokirano pogledal, vendar se je takoj nasmehnil. Prisedel je bližje in me objel. »Dobila bova otroka?« je z nasmehom rekel. Ko je videl, da se ne smejim, je postal resnejši. Pogledal je Robbija, nato mene. »Razumem. Ne veš, kdo je oče, kajne?« »Ne,« sem potrto rekla. Prišel je natakar, Liam pa mu je naročil, naj pride kasneje. »Po poti sem klicala ginekologinjo. Jutri imam pregled. Prideš poleg?« »Seveda. Tudi če otrok ni moj, bom ostal poleg tebe. Želiš, da te peljem?« »Ne skrbi, jaz jo že peljem,« je takoj odvrnil Robbi. Liam ga je nejevoljno pogledal, nato pa se obrnil k meni in prijazno rekel: »Sporoči, kje in kdaj. Tam bom.« Hvaležno sem se mu nasmehnila. Robbi je zavil z očmi. Ko je natakar spet prišel, smo naročili. Večerja je bila katastrofa. Robbi in Liam sta se ves večer grdo gledala. Kot da že ni bilo dovolj neprijetno, je Liam rekel: »Pojdiva jutri na kosilo. Samo ti in jaz.« Preden sem mu karkoli odgovorila, se je vmešal Robbi: »Pravzaprav jutri nima časa. Dogovorjena je že z mano in Theodorjem.« Liam je takoj pograbil priložnost za prepir in sploh mi nista več pustila do besede. »Mislim, da lahko McKensey sama odloča, s kom bo šla na kosilo. Prav tako mislim, da Theodor ne bo imel nič proti, če bo enkrat odpovedala.« »Zakaj misliš, da sploh želi biti s tabo? Zaprosil si jo in pričakoval, da bo rekla da, namesto tega pa te je zavrnila in prišla k meni.« »Okej! Zdaj pa dovolj,« sem se vmešala, »vem, da je vse skupaj zapleteno, a tega ne mislim poslušati naslednjih devet mesecev. Sedaj pa prosim dovolita, da v miru pojem večerjo.« Oba sta se umirila in prav veselila sem se, da ta večer mine ter da pridem domov in se uležem v posteljo. Plačali smo in preden smo se poslovili, je Liam vprašal: »Torej velja za jutri?« Pokimala sem in rekla: »Pokliči me.« Ko smo odšli ven, me je Liam objel okoli pasu. Robbi mu je namenil jezni pogled. Ko sva sedla v avto, mi je rekel: »Ne reci, da ti je ta kreten všeč.« »In če mi je? To ni tvoja stvar,« sem se razjezila. Mislila sem, da se bova sprla, a ni rekel ničesar. Celo vožnjo je molčal.

 

POGLAVJE

Ko sem se zbudila, je bila ura pol devet. Oblekla sem se, nato pa odpravila v kuhinjo. Robbi, Theodor in Tobbias so sedeli za mizo in pili kavo. Ko sem vstopila, se je Robbi vstal in vprašal: »Ali že morava iti?« »Umiri se. Imava še uro in pol,« sem mu odgovorila. »Dobro, grem se preobleč,« je odvrnil in odšel v svojo sobo. Vzela sem jogurt in se usedla za mizo. »Theodor, te lahko prosim za uslugo?« sem se obrnila proti njemu. »Seveda, povej,« je rekel. »Bi želel iti z menoj na pregled? Rabim podporo, Robbi in Liam pa nista ravno v pomoč.« »Ugibam, da je napeto,« se je zasmejal. Zavzdihnila sem, on pa je rekel: »Veš, da grem s tabo.« »Hvala,« sem rekla s hvaležnostjo. »Zakaj ne rečeš Jo, da gre s tabo?« je vprašal Tobbias. »Ne vem. Dobri prijateljici sva in to, a si preprosto nisva tako blizu.« »Zato pa imaš mene,« je rekel Theodor. »Očitno sedaj veš, kdo te bo naslednjih devet mesecev vozil h ginekologu,« je posmehljivo odvrnil Tobbias. Zasmejala sem se, Theodor pa je samo užaljeno pogledal. »Tudi jaz se grem preobleč,« je rekel Theodor. S Tobbiasom sva ostala sama. »Vem, da imaš sedaj veliko skrbi in ne želim še te dodatno obremenjevati, ampak kako to, da je Robbi mogoče oče tvojega otroka?« je previdno vprašal. Zavila sem z očmi. »Oprosti, ker sprašujem, a od takrat, ko smo zvedeli, da si noseča, še sploh nisva govorila. Lahko si pričakovala, da bom imel nekaj vprašanj,« je rekel. »Prav imaš. Pogovorila se bova, ampak kasneje, ko bova imela več časa,« sem mu odvrnila. Ni mi bilo do pogovora z njim, ampak končno sva se pobotala in nisem se želela spet spreti. Prišel je čas, da se odpravimo. Ko smo prišli v čakalnico, je Liam že bil tam. Sedel je na klopi, v rokah pa je imel velik šopek rož. Robbi se je začel zmrdovati. Liam je pozdravil, nato pa mi predal šopek. Ne dolgo za tem je v čakalnico stopila dr. Case. »McKensey, zdravo. Kako si?« »V redu. Recimo,« sem se nasmehnila, ona pa se mi je nasmehnila nazaj. »Takoj pridem. Lahko vstopiš in se namestiš. Pridem čez pet minut,« je naročila. Odšla sem v ordinacijo, Robbi, Liam in Theodor pa so mi sledili. Ko je dr. Case vstopila, je bila vidno presenečena. »Mislila sem, da sta samo dva možna očeta, ne trije,« je rekla. Odvrnila sem ji: »Saj sta samo dva. To sta Liam in Robbi,« sem ju predstavila. »Ta tretji je Theodor. Moj najboljši prijatelj in prosila sem ga, če gre poleg za podporo.« »Aaaa, razumem. Kot sem ti že povedala po telefonu, je najboljše zate in za otroka, da test očetovstva opravite po porodu. Vem, da je to dolgo in bi bilo lažje, če bi takoj izvedela, kdo je oče, a vseeno mislim, da je tako boljše.« Dolgo po tem so mi v glavi odmevale besede: »Bilo bi lažje, če bi takoj izvedela, kdo je oče.« Oba sta izgledala tako srečna in vedela sem, da bo na koncu eden izmed njiju prizadet. Čeprav nisem upala povedati na glas, sem si globoko v sebi želela, da je otrok Liamov. Robbija sem imela rada in nisem mu želela slabega, a med nama je bilo že dovolj zapleteno. Po končanem pregledu smo se odpravili ven. Stali smo pred avtom, ko mi je Liam rekel: »Upam, da si lačna, saj greva v najboljšo restavracijo v L. A.-ju.« Robbi je v trenutku zavil z očmi, Liam pa se mu je samo nesramno nasmehnil. »Midva bova torej šla,« je vse skupaj prekinil Theodor. Preden sta vstopila v avto, sem ga prosila, naj odpelje šopek domov. Ko sta se odpeljala, sva z Liamom odšla proti restavraciji. Ni bila daleč, zato sva se odpravila kar peš. Ko sva hodila, sem ga prijela pod roko in se stisnila bližje k njemu. Takrat sem ugotovila, da je imel Theodor prav. Samo priložnost sem mu morala dati. Že v začetku sem vedela, da me Liam ne bo peljal v poceni restavracijo, a ko sem pogledala cene na tabli, ki je stala pred restavracijo, se mi je zvrtelo. Pri g. Newmanu zaslužim ogromno, a vseeno si ne bi nikoli privoščila tako drage restavracije. »Liam, saj nisi resen. Ta restavracija je veliko predraga,« sem se začela razburjati. Nasmehnil se je: »Kot si rekla, sem eden tistih, ki dekle podkupi z dragimi večerjami in darili.« »In če si pozabil, jaz nisem takšna kot večina deklet,« sem mu odvrnila. Samo nasmehnil se je in me objel okoli ramen, nato pa sva vstopila v restavracijo. »Naslednjič, ko greva ven, jaz zbiram restavracijo,« sem mu prišepnila. »Torej bo naslednjič?« mi je odvrnil nazaj. Do naju je pristopil natakar. »Želita mizo?« je vljudno vprašal. »Da, za dva,« mu je odgovoril Liam. Po končanem kosilu sva se odpravila proti avtu. »Veš, bilo je zabavno,« sem priznala. »Ja. Sedaj ti je pa žal, ker nisi že prej sprejela mojega povabila,« se mi je nasmehnil. Zavila sem z očmi. Prišla sva do avta, nato pa me je zapeljal domov. Ko je parkiral, sem ga vprašala: »Želiš vstopiti?« »Mislim, da Robbi ne bo najbolj zadovoljen, če pridem.« »Oh, torej si kar naenkrat obziren do njega.« »Prav imaš. Pridem na eno pijačo,« je rekel s ponosnim nasmeškom. Končno mu je uspelo, da sem ga nehala zavračati. Vstopila sva v hišo. V kuhinji so sedeli Robbi, Theodor in Jo. »Liam, se še spomniš Jo iz zabave?« sem ga vprašala. »Da, se,« je rekel in ji segel v roko. Theodor ga je prijateljsko pozdravil, Robbi pa je samo jezno pogledal in rekel: »Se opravičujem. Če me kdo rabi, bom v sobi bral knjigo.« Odšel je iz sobe. Liam se je usedel, jaz pa sem mu natočila kozarec vode. Takrat sta vstopila Tobbias in Dylan. Bila sta prepotena in zadihana. »Kje sta pa vidva bila?« sem vprašala. »Teč sva šla,« je odvrnil Tobbias, nato pa se obrnil proti Liamu: »Liam, kajne? Ne vem, če se me spomniš, jaz sem Tobbias.« »Ja, Theodorjev brat,« je rekel Liam. »Je tako očitno?« je s sarkazmom vprašal Theodor. Vsi smo se nasmejali, le Tobbias ga je postrani pogledal. »In ti si Dylan, ne?« je Liam segel Dylanu v roko. »Ja,« mu je odgovoril Dylan in mu dal petko. Vsi, razen Liama, smo zavili z očmi. »Lepo vas je bilo vse videti, a je čas, da grem,« se je poslovil. »Čakaj, te bom pospremila,« sem mu rekla in se želela vstati, a me je Theodor ustavil: »Ne, ti kar sedi. Jaz bom pospremil Liama. Imam nekaj vprašanj glede Emily.« Skomignila sem z rameni in objela Liama. »Se vidiva,« je rekel in me objel nazaj. Ko je odšel, sem rekla Tobbiasu: »No, sedaj imam čas, če se želiš pogovoriti.« »Ja, samo preoblečem se, potem pa lahko greva na sprehod.« »Lahko bi šla na plažo,« sem navdušeno predlagala. Dylan je zmedeno vprašal: »Čakaj, peljala se bosta vse do plaže, samo da se bosta lahko pogovorila?« »Ja, mislim, imava čas, zakaj pa ne?« mu je odgovoril Tobbias. Čez par minut je prišel nazaj v svežih oblačilih in v naslednjem trenutku sva se že vozila proti plaži. Na glavni plaži v L. A.-ju je bila, tako kot vedno, gneča, a sva se odpeljala na čudovito plažo, nekje na samem, malo izven Los Angelesa, ki pa ni bila tako oddaljena od naše hiše. Ko sva se sprehajala, sem mu povedala vse od našega zmenka na jahti do tega, kako me je Liam zaprosil in kako sem bila z Robbijem. Ko sem končala, je vprašal: »Torej čutiš nekaj do Liama?« »Tobbias, žal mi je,« sem potrto rekla. Nasmehnil se je: »Je že v redu. Boljše, da ti je všeč on kot Robbi.« Kljub temu, da sem zavila z očmi, sem se nasmehnila.

 

POGLAVJE

Mesec je hitro minil. V tem času sva se z Liamom precej zbližala. Tudi z Robbijem sva se boljše razumela. Prej je bilo med nama napeto, a to se je spremenilo. Spet je prišel čas za delo. Natalia nas je zjutraj zbrala v dnevni sobi. Tako kot vedno nam je najprej predala navodila: »Vaša naslednja naloga je, da vdrete v hišo in poiščete knjižico ter jo prinesete sem. Naslov, sliko knjižice in informacije o varnostnem sistemu sem vam že poslala na telefon. Tokrat se boste malo zamenjali. Robbi bo delal s Theodorjem, Jo pa z McKensey. Punci bosta tokrat nadzorovali preko računalnikov. To bo za zdaj vse.« Razočarano sem jo pogledala: »Zakaj jaz ostanem za računalnikom? Izurjena sem za teren.« »Ja, ampak sedaj ko si noseča, g. Newman meni, da je boljše, da ne opravljaš nevarnega dela.« »Nevarnega? Saj bomo samo vdrli v hišo in poiskali neko knjižico,« sem se razburila. Dodala sem: »Prosim … Ko bo otrok zrasel, ne bom več mogla na teren. Pusti mi samo še tokrat.« Natalia me je pogledala in ne preveč prepričljivo rekla: »No, prav. Verjetno res lahko greš. Konec koncev več vas je, prej boste našli knjižico. Sedaj pa se pripravite. Mateo vam čez deset minut pripelje avto.« Vsi smo si odšli po opremo, nato pa smo se odpravili na naslov, ki nam ga je poslala Natalia. Pripeljali smo se pred ogromno vilo. Pozvonili smo ter počakali nekaj trenutkov. Ko ni nihče odprl, smo vdrli. S pomočjo Jo smo izključili alarm. Dylan in Tobbias sta odšla v zgornje nadstropje, Theodor, Robbi in jaz pa smo ostali v spodnjem. Ko smo iskali knjižico, smo po slušalki zaslišali Natalio: »Pred vrati so trije moški. Poskrbite, da ne prekinejo naloge.« Vsi trije smo se skrili, a nismo vedeli, če sta se tudi Tobbias in Dylan. Zaslišali smo odpiranje vrat, nato pa strele. Vsi smo takoj stekli iz skrivališč. Theodor in Robbi sta takoj stekla iz sobe, v kateri smo bili, jaz pa sem se spotaknila in padla. Vstala sem se, da bi odšla za njima, a sem na senci začutila pištolo. Pri roki sem imela nož, zato sem moškega, ki je stal za mano, zabodla v nogo in mu hitro izbila pištolo. Udaril me je v obraz in od sile sem izpustila v nož. Pobral ga je in me zabodel v spodnji del trebuha. Zgrudila sem se na tla in vse, česar se spomnim, so še streli in Dylanov glas, ki mi je pravil, naj ostanem budna. Naslednje, kar se spomnim, je to, da sem se zbudila v bolnišnici, zraven mene pa je sedel Theodor. »Kaj se je zgodilo?« sem ga vprašala, saj so moji spomini bili moteni. »McKensey, se ne spomniš, kaj se je zgodilo?« je rekel in me objel. Spomnila sem se dogodkov v hiši. »Nek moški me je zabodel. So vsi ostali okej?« sem zaskrbljeno vprašala. »Vsi so dobro, samo …« »Samo kaj?« Takrat mi je padel mrak na oči. »Otrok je preživel?« sem vprašala s solzami v očeh. »Žal mi je,« je sočutno rekel Theodor in me privil k sebi. V sobo so prišli zdravnica, Robbi in Liam, a mi je bilo vseeno. Takšne žalosti nisem občutila še nikoli v življenju. Čutila sem, kako so mi solze tekle po licu. Ovratnik pižame sem imela čisto premočen. Liam in Robbi sta prisedla poleg in me objela. Počutila sem se nemočno. Liam in Robbi sta me oba podpirala, a jaz nisem imela dovolj moči, da bi ju podprla nazaj. Tudi onadva sta izgubila otroka, in to zaradi mene. Nisem mogla iti čez to, da sem sama kriva za splav. Ko le ne bi šla v hišo. Ko sem se pomirila, sta prišli do mene zdravnica in neka ženska, ki se je predstavila kot dr. Tullson, psihologinja. Rekla je, da mi bo pogovor pomagal. Ker se nisem želela pogovoriti, me je samo vprašala: »Bi želela prijaviti moškega, ki te je želel oropati?« Vse skupaj me je potrlo in komaj sem razmišljala, zato sem skoraj že vprašala, kaj misli s tem roparjem. Na srečo je pravočasno vstopil Tobbias. »Mislim, da bi morali pustiti vprašanja za kasneje. Pustite jo, da se spočije,« je rekel. Ko je odšla, mi je razložil, da so si izmislili zgodbo, da me je na cesti zabodel nek moški, ki me je želel oropati, saj če se moškega ne spomnim in ga ne prijavim, ne rabimo vključevati policije. Ko mi je vse pojasnil, me je pustil, da se spočijem. Zdravniki so menili, da rane niso tako hude in da če bom počivala, bom v redu, zato so me še isti dan spustili domov. Jo mi je pomagala, da sem se preoblekla, in me pospremila ven. Tam so bili vsi, razen Liama. »Kje je Liam?« sem vprašala. »Odšel je nekam na samo, da vse skupaj razmisli. Mislim, da ga je vse to precej potrlo.« Takrat sem se zazrla v Robbija. Odšla sem do njega in ga objela. Nikoli ni ravno pokazal čustev, zato nisem vedela, kako vse skupaj prenaša. Takoj za tem smo se odpravili domov. Cel teden nisem odšla iz sobe. Z Robbijem in Liamom nisem govorila. Enkrat vmes je prišel tudi g. Newman, ampak mi ni bilo do pogovora. Želela sem se samo zaviti v odejo in ostati tam za vedno. Če mi Jo in Theodor ne bi delala družbe, sploh ne bi vedela, kaj se dogaja. Theodor mi je povedal, da je Robbija zlomilo in da tudi on štiri dni sploh ni prišel iz sobe. Čez čas si je malo opomogel, a še vedno ni bil ravno razpoložen. Povedal mi je tudi, da z Liamom ni govoril, a da mu je Emily povedala, da ga je vse skupaj zelo prizadelo. Po enem tednu pa sem dobila obisk, ki ga nisem pričakovala. Bil je Liam. »Hej, kaj počneš tu?« sem vprašala. Prisedel je na posteljo. »Prišel sem pogledat, kako si,« je odgovoril. »Kot vidiš, ne najboljše,« sem rekla z utrujenim glasom. Spomnila sem se, da nisem edina, ki je izgubila otroka. »Kako si pa ti? Slišala sem, da te je vse skupaj precej potrlo.« »Ja …« je tiho odgovoril. Potem pa me je presenetil in rekel: »Še ena stvar je, zakaj sem prišel. Razmišljal sem in morda sedaj ni pravi čas in enkrat si me že zavrnila, ampak, še enkrat te prosim, poroči se z mano.« Šokirano sem ga pogledala. »Liam …« Prijel me je za roke in me pogledal v oči. »Vem, da se sliši noro, ampak pomisli, kako sva se veselila tega otroka. Sedaj imava možnost, da si ustvariva svojo družino. Zraven tega bi naju načrtovanje poroke zamotilo, da ne bi več razmišljala o tem, kaj sva izgubila.« Za trenutek nisem nič rekla, samo gledala sem ga. »Ne želim načrtovanja poroke. Nič dragega cvetja, nič gostije z veliko gosti. Poročiva se zdaj,« sem rekla. Presenečeno me je pogledal: »Zdaj?« »Samo midva. Pobegniva v Vegas in se poročiva.« Nekaj trenutkov me je samo gledal, nato pa se je nagnil naprej in me poljubil. »Ampak, kaj bova rekla vsem?« me je vprašal. »Rekla bova, da greva ven.« »Dobro. Čeprav se bova poročila v Vegasu, ne pričakuj, da bova tam imela tudi medene tedne.« »Zakaj ne? Sami klubi in igralnice, ni šans, da najdeš kaj boljšega,« sem sarkastično rekla. Zasmejal se je in odvrnil: »Spakiraj, kaj rabiš. Poklical bom pilota, da pripravi letalo.« Preden je poklical, sem ga vprašala: »Bi te motilo, da gresta Theodor in Emily poleg? Veš, kot priči.« »Seveda ne,« je odgovoril s prijaznim nasmeškom. To je bilo prvič, da v njegovih očeh nisem opazila niti kančka nadutosti.

 

POGLAVJE

Uro kasneje smo že sedeli na letalu in se pripravljali za vzlet. Po poti sem tudi poklicala zdravnika, saj nisem bila prepričana, če po poškodbi že lahko letim. Povedal mi je, da je v redu, in zato nisem hotela čakati niti minute več. Bila sem navdušena, ko smo prispeli na letalo. Seveda smo leteli z zasebnim letalom g. Cooperja, a ko smo vzleteli, me je navdušenje minilo. Razmišljala sem o tem, kar je Liam prej rekel: »Ustvariva si lahko svojo družino. Ne bova več razmišljala, kaj sva izgubila.« Ampak nisva edina, ki sva izgubila tega otroka. Tudi Robbi ga je. In jaz sem sedela na zasebnem letalu, na poti v Las Vegas, da se poročim, na njega pa sem čisto pozabila. Vedela sem, da Robbi in jaz nisva za skupaj, a vseeno se mi ni zdelo prav, da mu ne povem, kaj se dogaja. Izgovorila sem se, da moram na stranišče, tam pa sem poklicala Robbija. »Hej, nisi na zmenku z Liamom?« se je javil. »Ravno zato te kličem. Vem, da bo morda to težko slišati, a trenutno sem na letalu na poti v Vegas. Z Liamom se bova poročila.« Ničesar ni rekel. »Robbi?« sem rekla s potrtim glasom. »Ja, tu sem. Samo … Tega nisem pričakoval,« je odvrnil. »Vem. Žal mi je.« »Je že v redu. Ne obremenjuj se z mano. Vem, da nama tako ali tako ne bi uspelo. In veš, da vse, kar si želim, je to, da si ti srečna.« Po licu mi je stekla solza. »Ampak, kaj pa ti? Tudi jaz želim, da si ti srečen.« »In tudi bom. Sedaj pa pojdi nazaj k Liamu. Oh, in vso srečo obema,« je rekel prijazno. Ko je prekinil, sem še nekaj minut obstala. Poskušala sem razumeti, kaj se je zgodilo. Se je Robbi spremenil? Čeprav nisem čisto dojela vsega, mi je odleglo. Robbi je zvenel iskreno in upala sem, da je govoril resnico in bo res v redu. Ko sem prišla iz kopalnice, so me vsi trije pogledali. Previdno sem vprašala: »Je vse v redu?« Theodor je odgovoril: »Z Emily sva se pogovarjala in ne želiva zasenčiti vajinega velikega dne, a odločila sva se, da se tudi midva poročiva.« Na obraz se mi je narisal velik nasmeh. »To je super. Lahko imamo dvojno poroko.« »Da. McKensey, se lahko pogovoriva?« je vprašal Theodor. »Seveda,« sem odgovorila. Odšla sva na drugo stran letala. »Lahko verjameš, da se bova ti in jaz poročila?« je rekel in me objel. »Pravzaprav ne morem,« sem se nasmejala. »Nočem kvariti razpoloženja, ampak kaj pa Robbi?« je vprašal. Povedala sem mu, da sem prej govorila z njim. Še enkrat me je objel, potem pa sva se vrnila k Liamu in Emily. Čez nekaj časa smo prispeli v Las Vegas. Najprej smo se odpravili v hotel, ki ga je prej rezerviral Liam. Ko smo se namestili, je Emily predlagala: »Imam idejo. Preden se dokončno zaobljubimo, bi morali imeti fantovščino in dekliščino.« »Lahko,« se je strinjal Liam. Theodor je dodal: »Dobro, ampak ne napijta se preveč.« Obe sva zavili z očmi in se odpravili v prvi klub, ki sva ga našli. Celo popoldne sva preživeli skupaj in ugotovila sem, da je Emily super in da je lahko Theodor srečen, da sta se našla. »Kaj natanko vidiš na mojem bratu?« je vprašala Emily. Zasmejala sem se. »Kaj pa vem. Dobro izgleda.« Obe sva se nasmejali. »V zadnjih dveh tednih sem močno spremenila svoje mnenje o njem,« sem bolj resno dodala. »Mislim, da si prava za njega,« je rekla, nato pa še z nasmehom dodala: »Čeprav mislim, da bi si pa ti lahko našla veliko boljšega.« Obe sva zasmejali. Kmalu je bila ura sedem in odpravili sva se nazaj v hotel. Liam in Theodor sta bila tam že pred nama. »Eno uro imata časa, da se uredita,« je rekel Theodor. »Zakaj točno eno uro?« je vprašala Emily. Liam ji je odgovoril: »Rezerviral sem nam kapelico.« »V Las Vegasu smo. Poročiš se lahko na vsakem vogalu. Ne rabiš rezervirati ničesar,« sem odvrnila. »Ja, ampak ne želimo, da nas poroči Elvis Presley, zato sem nam rezerviral najboljše ocenjeno kapelo v Las Vegasu,« je odvrnil Liam. Theodor je dodal: »Ja, in ne vprašaj, koliko denarja sva porabila za to.« Pogledala sem Liama, on pa se mi je nasmehnil in rekel: »Samo najboljše želim za svojo zaročenko.« Zavila sem z očmi. Ko sem se uredila, smo se odpravili v kapelo. Liama sem bila navajena v srajci, a je bilo nekaj novega, ko je imel srajco oblečeno Theodor. Malo po osmi smo prispeli do kapelice. Ko smo vstopili, je tam stala gospa srednjih let, s svetlimi lasmi in v bleščeči obleki. »Pozdravljeni. Vam lahko pomagam?« nas je pozdravila. »Ja, imamo rezerviran termin za dvojno poroko,« je nesigurno rekel Liam. »Oh, da, luksuzni paket. Gospod Presley bo takoj prišel,« je rekla gospa in pomežiknila. Liam je začel zmedeno jecljati, jaz sem se začela smejati, Emily pa ga je jezno pogledala. »Nisi rekel, da gremo sem zato, da nas ne bo poročil Elvis Presley? Se zavedaš, koliko denarja sva porabila za to?« mu je rekel Theodor. »Saj nisem vedel. Bom vprašal, če lahko dobimo drug paket,« je poskusil popraviti situacijo. Ko sem se nehala smejati in sem prišla k sebi, sem rekla: »Dajte no. Ne bodite tečni. V Vegasu smo, morda bo pa zabavno.« »Ampak želel sem, da bo ta poroka popolna,« je rekel Liam. »Saj bo. Važno je le, da sva skupaj, prav?« sem ga spodbudila. »Prav imaš,« je rekel in me privil k sebi. Kmalu je prišel moški, oblečen v Elvisa Presleya. Emily se je namrščila in namenila bratu jezen pogled. Najprej sva se poročila jaz in Liam, nato pa še Theodor in Emily. Čeprav je bilo vse skupaj čudno, sem bila končno spet srečna. Ko je bilo obreda konec, smo se odpravili nazaj v hotel. Po poti je Liam vztrajal, da se ustavimo v zlatarni, saj smo pred poroko pozabili kupiti prave prstane. Vsi smo se ga naveličali poslušati, zato smo se ustavili v prvi zlatarni, ki smo jo našli. Našla sem čudovita prstana, ki pa sta se mi zdela predraga. Seveda je Liam vztrajal, da ju kupiva. »Veš, kako pravijo, da ko se dva poročita, se vse čisto spremeni. No, pri nama je vse ostalo isto. Ti me še vedno poskušaš očarati z denarjem in jaz še vedno vse tvoje poskuse zavračam,« sem mu rekla. Takoj mi je odvrnil nazaj: »Pojma nimaš, kako trmasto ženo imam.« »Ti pa nimaš pojma, kako vase zagledanega moža imam.« Nasmejala sva se, nato pa me je z roko objel okoli ramen. »Vzela bova ta prstana,« je rekel prodajalcu. Pred zlatarno sva si nadela prstana. »Veš, nikoli si nisem mislila, da se bom poročila,« sem rekla Liamu, medtem ko sva čakala Theodorja in Emily. »Še najmanj pa, da bom to jaz,« me je dopolnil. Skomignila sem z rameni. Rekel je: »Veš, jaz sem pa vedno vedel, da bova midva na koncu skupaj.« »Tega nisi mogel vedeti,« sem mu skeptično odvrnila. Takrat sta prišla iz zlatarne Theodor in Emily. Skupaj smo se odpravili nazaj v hotel. Preoblekli smo se ter se napotili v kazino v pritličju hotela. Še prej pa sva s Theodorjem poklicala v Los Angeles, da vsem sporočiva novico. Poklicala sva preko video klica. Ko se je vklopila njihova kamera, so bili vsi zbrani pred kamero. »Čestitke!« so zavpili. »Oh, torej veste?« je vprašal Theodor. »Ja, Robbi nam je povedal,« je rekla Jo. »Predlagal je, da priredimo zabavo presenečenja, ko se vrnete,« jo je dopolnil Dylan. »Res, Robbi je to predlagal?« sem bila vidno presenečena. »Kaj je tako nenavadno, da jaz naredim nekaj prijaznega?« je užaljeno vprašal. »Ne, sploh ne,« je dodal Tobbias. Robbi mu je namenil samo osoren pogled. »Torej se vidva sedaj razumeta?« je vprašal Theodor Robbija in Tobbiasa. »Niti ne. A sva se odločila, da se bova probala ne sovražiti,« je odvrnil Robbi. »Kar se pa tiče zabave, bo očitno sedaj samo zabava. Nič presenečenja,« je dodala Natalia. Vse je zanimalo, kaj bova sedaj, ko sva poročena. »Še bosta ostala z nami?« je vprašal Tobbias. »Dokler si z Liamom ne zgradiva hiše, bom ostala z vami. Seveda se bom potem samo preselila in še to ne nekam daleč. Kar se tiče ostalega, pa bomo še vedno delali skupaj in se družili,« sem rekla. »Za mene velja enako, le da imava z Emily že nagledano hišo in se bova prej selila tja,« je dodal Theodor. Poslovili smo se, nato pa sva prekinila. Ko sva končala s klicem, smo se odpravili v kazino. Tam smo bili do enih zjutraj. Ko sva prišla z Liamom v sobo, sva bila tako utrujena, da sva se samo še ulegla v posteljo. Ko sem ležala v njegovem objemu, sem razmišljala o prihodnosti. »Veš, to novo življenje je zakon. Poročena sem s sinom mafijca, delam pa za enega največjih zločincev v ZDA.« Nasmehnil se je in me poljubil na čelo. »Ali nič ne pogrešaš starega življenja?« je vprašal. Odgovorila sem mu: »Pravzaprav ne. Razen tega, kar sem prebrala v časopisu, se ostalega sploh ne spomnim. Poleg tega pa je to novo življenje veliko boljše.« Nasmehnil se mi je, jaz pa sem se privila bližje k njemu.