Glasovalna številka: PR146

Nika Maroh

VSAKEGA ENKRAT OBIŠČE SREČA

OŠ Kidričevo

 

Nekega poletnega večera sem sedela ob oknu in gledala zvezde. Razmišljala sem o sebi in svojem videzu. Nihče me ne mara. Nihče. Na meni mi je najbolj in tudi edino všeč moje ime Maja.

Sovražim jutra in komaj čakam, da bo večer, saj ne maram ljudi. Rada sem sama, saj ko sem sama, me nihče ne more zmerjati. Moja postava ni, kot bi si želela. Imam preveč kilogramov za 6. razred, moj obraz je okrogel in poln mozoljev. Nosim rumena očala, na katerih so narisane roza rože. Fuj! Mama me sili, da nosim majčke, ki izgledajo, kot da bi jih ukradla dojenčku ali pa triletniku. Sem najmanjša v razredu in imam oranžne lase s prameni. Ne maram svoje barve las. Vse punce v mojem razredu so tako lepe in popolne in se sploh ne zmenijo zame. In zato sem sama. Vsi mi pravijo »piflarka«, ker imam rada knjige. Vsak dan, ko se vrnem domov, je enako. Mama me vpraša, kako je bilo v šoli, jaz pa ji odgovorim: »V redu.« Potem se odpravim po stopnicah v svojo sobo, zaklenem vrata za sabo in berem knjige. Rada imam vse vrste knjig, a najraje berem knjige  pisateljice J. K. Rowlling, saj obožujem Harryja Potterja in sem si že stokrat ogledala vse filme. Ko preberem knjigo, ki mi jo je dala babica, ležem na posteljo in prižgem TV. Na sporedu je moja najljubša serija, zato si grem speč pokovko in uživam ob gledanju. Čez pol ure me mama pokliče k večerji. Ker nisem lačna, popijem samo kakav in se pripravim na spanje. Nikoli ne zaspim hitro. Vedno gledam Nickelodeon in zaspim ob misli, da je jutri nov dan. Ampak prav nikoli ni drugače, pa čeprav je nov dan. Nikdar se čez noč ne spremenim v lepo princeso, ki bi jo imeli vsi radi. Ne. Še vedno sem enaka kot prejšnji dan, prejšnji teden ali prejšnje leto. Kaj bi dala, da bi imela vsaj eno prijateljico … Samo eno. Je to res tako velika želja, ki se mi ne more izpolniti? Ne želim biti več sama.

Naslednji dan se oblečem v oblačila, ki so mi še nekako všeč, in si spletem dve dolgi kiti, saj je moj rojstni dan. Mama je že v službi in mi ne more čestitati. Pogledam na moj prastar telefon, če mi je napisala kakšno sporočilo, ampak ni. Ne preostane mi drugega, kot da se odpravim v šolo. Avtobus zamuja kot ponavadi in na postaji je zelo mokro od dežja. Na postaji je še polno mojih sošolcev, a me nihče ne pozdravi, kaj šele, da bi mi kdo čestital za rojstni dan. Ah, saj nihče ne ve, da ga imam. Ko pripelje avtobus, zapelje v lužo in me poškropi od nog do ramen. Vsa premočena sedem na sedež čisto zadaj in buljim skozi okno, ko me nekdo vpraša, če sme prisesti. Ozrem se navzgor in opazim deklico, ki je prav tako nosila očala. Bila sem presenečena, saj me nikdar še nihče ni vprašal, če lahko prisede. Seveda ji dovolim in predstaviva se druga drugi. Ona je nova sošolka našega razreda in ime ji je Lucija. Skupaj sediva pri slovenščini, angleščini, likovni in glasbeni umetnosti. Obe radi bereva in imava radi glasbo in glasbila. Jaz igram klavir, ona pa violino. Zadnjič je prišla na moj koncert in bila sem zelo vesela. Kmalu sva postali najboljši prijateljici.  Med poletnimi počitnicami sva se skupaj odpravili v Gardaland in moja mama je bila zelo vesela, da imam končno prijateljico.

Zdaj nisem več sama. In nisem več žalostna. Upam, da bova z Lucijo prijateljici za zmeraj. Ugotovila sem, da nihče ni sam na svetu, saj te ima vedno nekdo rad.