Glasovalna številka: PR147

Tosja Pišek

HIM POD BARVITIM NEBOM POLARNEGA SIJA

OŠ Cirkovce

 

Šolski zvonec je naznanil konec pouka. Vsi so že odhiteli iz razreda, le Him je še vedno sedela za mizo in zamišljeno strmela v tla. Bila je potrta, saj je pri matematiki dobila slabo oceno. Ni mogla verjeti, da je njeno matematično znanje tako slabo. Matematike ni nikoli imela rada in zato se kaj več od domačih nalog predmetu ni posvečala. Vseeno pri testu ni imela slabega občutka in si je mislila, da bo dobila vsaj štirico. Od ostalih enajstih sošolk in sošolcev se je zdel zaradi ocene razočaran le Michael, Sierra pa je kot vedno blestela z vsemi osvojenimi točkami. Him je bila jezna na ves svet, najbolj pa nase, ker je veliko točk izgubila tudi zaradi svoje površnosti. Končno je vstala, zložila zvezke v torbo in se odpravila domov.

 

Zunaj je bilo zelo mrzlo. Majhna vas na Aljaski, kjer je živela z mamo in očetom, je bila obdana s snežno belino. Zime so res mrzle in ostre, saj je Aljaska najsevernejša država ZDA. Vas je ležala ob mirnem morskem zalivu, obdana s prostranimi gozdovi. Bila je oddaljena od drugih vasi in mest in večina njenih prebivalcev se je ukvarjala z ribolovom. Nekaj staroselcev se je preživljalo z lovom in izdelovanjem oblek iz kož tjulnjev ali iz medvedjega krzna. Ti so redkim turistom tudi radi predstavili svoje običaje in jim zaplesali obredne plese ter jih popeljali po divjini, če so želeli videti lose, tjulnje, volkove, kojote, medvede. Him je bilo življenje na Aljaski zelo všeč in je ne bi zamenjala za noben drug kraj, čeprav je zelo rada spoznavala tudi druge dežele. Pot, po kateri je Him hodila domov, ni bila tako zelo dolga, vendar je snežilo že od jutra in hoja po sveže zapadlem snegu je bila zanjo precej naporna. Mrazilo jo je, pihal je veter. Komaj je gledala, saj ji je neslo sneg v oči in njeni dolgi rjavi lasje so bili kljub kapi že precej mokri.

 

Nenadoma je izza ovinka pripeljala vprega vlečnih psov. Na saneh je prepoznala domačina Jimmyja, ki ga je ob poletnih večerih na vasi večkrat videvala, ko je posedal na pragu svoje hiše in igral na svojo kitaro. Jimmy je ustavil vprego in ji ponudil vožnjo do doma.

Ponudbo je z veseljem sprejela, saj jo je že zelo zeblo. Stopila je na letvico sani in se prijela za ročaj. Jimmyijevi štirje čudoviti psi pasme aljaški malamut so energično potegnili sani. Med vožnjo sta molčala, ker bi sicer motila pse, pa tudi drugače nobenemu od njiju zaradi vetra ni bilo do pogovora. Jimmy je psom občasno nekoliko pomagal z rahlimi odrivi ene noge, da se ne bi preveč utrudili. Ob utrujenosti bi psi znali trmasto prekiniti vožnjo, zlasti če bi opazili, da jim voznik nič ne pomaga. Vožnja po zasneženi pokrajini se je Him zdela čarobna, zato je vedno rada sprejela možnost, da se popelje z njimi. Precej vaščanov je pozimi uporabljalo tak prevoz. Vaščani so bili med sabo tudi tako povezani, da se nikoli nihče ni peljal mimo pešca, ne da bi mu ustavil in ponudil prevoz.

 

Ko so se ustavili pred njenim domom, so z laježem veselo pozdravili Asto, Himino psičko pasme samojed. Ta bela in razigrana psička je Him delala družbo v dobrih in tudi slabih trenutkih, Him je bila namreč edinka in bi bila brez Aste precej osamljena. Včasih se ji je zdelo biti edinka prav dolgočasno in takrat si je močno želela, da bi imela brata ali sestro ali pa kar oba. V otroških letih je zelo pogrešala otroški vrvež okoli sebe. Z leti pa se je navadila na tako življenje in še dobro, da so imeli pri hiši to belo mehko kepo dlak, ki ji je vedno prinašala dobro voljo. Kadar sta bila njena starša v službi in je bila sama doma, se je v krasni pasji družbi počutila tudi varneje.

 

Ko je prišla domov, je bila mami že doma. Him je z nelagodnostjo povedala mami za oceno.

Mama jo je okarala: »Dvojka? Kaj nisi nič vadila teh ulomkov in enačb? Stara si skoraj štirinajst in sama veš, da se je potrebno sproti učiti. Odpri učbenik in se nauči, kar je treba znati. Nato še vadi ulomke in enačbe, kajti le vaja dela mojstra.«

 

Him je molče odšla v svojo sobo. Mamina kritika ji je šla na živce, a imela je prav, res se ni veliko pripravljala na matematiko. Po tej slabi oceni ji je bilo še težje odpreti delovni zvezek in se posvetiti računom, saj matematika res ni bila njen najljubši predmet. A drugega ji ni preostalo, kajti že za naslednji teden je bilo napovedano ustno spraševanje. Ni imela kaj odlašati, zato je s težavo sprejela odločitev, da kar takoj začne z učenjem.

 

Čez eno uro je prišla v dnevno sobo, kjer je bila njena mama. Prosila jo je za pomoč: »Mama, ne razumem vseh enačb. Mi jih lahko, prosim, razložiš?«

 

Za pomoč pri šolskih nalogah se je po navadi obrnila na očeta, tokrat pa je bil še zadržan v službi. Oče ji je vedno precej dobrovoljno in na šaljiv način pomagal razumeti težko snov in s tem poskrbel, da ji ni pošla volja do učenja. Mnogo raje od matematike je imela druge naravoslovne predmete. Pri njih ni nikoli izgubila koncentracije, pri matematiki pa se ji je to večkrat dogajalo. Misli so ji kar uhajale sem in tja in večkrat se je zalotila, da je minila že cela ura, pa ni naredila še skoraj nič matematične naloge.

 

Mama ji je dobrovoljno odgovorila: »Seveda! Pridi, sediva za mizo in vse ti bom razložila!«

 

Mama ji je vse podrobno razložila in skupaj sta za vajo naredili še nekaj enačb in ulomkov. Ko sta končali, sta za sprostitev odigrali še nekaj partij šaha. Nato je prišel domov oče in skupaj so pripravili večerjo. Na Himino željo so se pogostili s sveže pripravljenim lososom, ki je bil del dnevnega ulova njenega očeta in njegove ribiške ekipe.

 

Po večerji se je Him odpravila v svojo sobo, odprla učbenik za matematiko in naredila še nekaj vaj. Prihodnji teden se ji je obetala priložnost popraviti slabo oceno in tega res ni smela pokvariti. Ocen ni postavljala v ospredje svojega življenja, niti Him niti njeni starši, zato se Him ni veliko sekirala, če je kdaj dobila kako štirico ali celo trojko, toda dvojka je bila pa le preslaba glede na njene sposobnosti. Him si sama pri sebi ni dopustila tako slabe ocene. Tako je ta teden nato vsak večer še sama zavzeto vadila in se učila, da bi lahko uspešno popravila dvojko.

 

Eno popoldne se je Him pri učenju pridružila tudi Sierra, njena najboljša prijateljica. Sierra ni bila nesramna in važna kot nekatere njene sošolke. S Him sta se vedno dobro razumeli in se radi družili, zato pa sta postali najboljši prijateljici. Sierra je bila res dobra pri matematiki, zato je Him pomagala, če ni znala rešiti kakšne zapletene naloge. Ko sta končali z učenjem, sta se odpravili na sprehod ob morju. Pogovarjali sta se o vseh najrazličnejših stvareh, tudi o šoli, o Sierrinih nagajivih bratih. Imela je dva – frajerskega in hkrati simpatičnega šestnajstletnika Kevina ter malo bolj umirjenega osemnajstletnega Jacka. Sierra se je nad njima večkrat pritoževala, da jo spravljata ob pamet s svojimi zbadanji in šalami na njen račun, vseeno pa ju je imela rada. Kadar je bila Him pri Sierri, je tudi ona lahko opazila, da je pri njih zelo živahno in včasih tudi hrupno. Zlasti Kevin se je rad pošalil tudi s Him, a to je ni motilo, saj je znal biti prav zabaven. V glavnem, pravo nasprotje njenega mirnega doma, v katerem bi do prihoda Himinih staršev vladala prava mrtva tišina, če je Him ne bi prekinila s svojo najljubšo glasbo. Če bi šlo, bi Him in Sierra včasih prav z veseljem zamenjali svoja domova. Razmišljali sta tudi o tem, da bi prosili Himinega očeta, ali bi Sierra lahko šla enkrat zraven na vožnjo z barko ter mogoče še ona videla delfine ali orke. Preteklo je že najmanj dve leti, odkar jih je imela Sierra priložnost opazovati. Him se je pa med vikendi večkrat pridružila očetu na plovbi z domačo barko. Večkrat sta se že peljala kar daleč na odprto morje in tam ugasnila ladijske motorje. V pričakovanju družbe čudovitih morskih bitij sta se imela čas pogovoriti o mnogih stvareh, o katerih jima med tednom ni bilo mogoče poklepetati. Po navadi ni minilo niti pol ure, ko so ju pozdravili delfini ali pa sta se lahko naužila opazovanja ork, včasih pa ju je brez besed pustil kakšen veličasten kit. Him si je te vznemirljive trenutke resnično želela deliti s svojo najboljšo prijateljico.

 

Prišel je četrtek, ko je bila Him vprašana matematiko. Učiteljica je sicer z nasmeškom vstopila v razred, a Him to ni umirilo. Čeprav se je na ustno spraševanje zelo pripravljala, je bila precej živčna in zdelo se ji je, da kar naenkrat ničesar več ne zna. Ob tem so jo še dodatno begali vzvišeni pogledi nekaterih sošolk. Sierra, s katero sta si delili šolsko klop, jo je opogumila z nekaj spodbudnimi besedami.  Him se je zbrala in šla pred tablo. Zelo natančno je rešila na tablo vse dane matematične naloge. Imela je dober občutek, da ji petica ne uide. Učiteljičin pogled sprva ni kazal tako in to je Him zelo zmedlo. A učiteljica ji je čestitala in ji povedala, da jo je z znanjem lepo presenetila ter da si za takšno znanje zasluži odlično oceno. Him je v mislih vriskala od sreče, a tega navzven ni pokazala. Obraz ji je vseeno prevzel občutek zadovoljstva. Komaj je čakala, da mineta še zadnji dve uri likovne umetnosti in da oddrvi domov. Bila je zelo zadovoljna in vesela. Učenje se je res splačalo.

 

Ko je prišla domov, je mami že skozi vrata sporočila veselo novico: »Mama, dobila sem pet pri matematiki!« Počutila se je zmagovalka dneva in njeno veselje kar ni popustilo.

»Bravo, Him! Takšne novice pa rada slišim! Čestitam ti, vidiš, učenje se je obrestovalo,« jo je pohvalila mama. Objeli sta se in mama je dejala: »Him, nekaj ti moram povedati.«

 

Zavladala je tišina. Potem je mama nadaljevala: »Dobila boš bratca ali sestrico!«

 

Spet je zavladala tišina. Him je vprašala: »To pomeni, da si noseča?«

 

Mama je vsa sijoča pritrdila in pričakujoče gledala Him. Njej se je na obraz razlezel velik nasmeh in z mamo sta se srečni objeli. To je bilo res veliko presenečenje. Iz Him se je vsulo sto vprašanj. Zanimalo jo je, kdaj dobijo novega družinskega člana in ali z očetom že razmišljata o imenu. Predstavljala si je, kakšno vlogo bo imela sama pri negi in skrbi za dojenčka in to jo je navdihovalo s samimi lepimi občutki in pričakovanji. Him je tudi ta večer kot po navadi pred spanjem skozi okno opazovala nočno nebo. Misli so ji kar uhajale v prihodnost, ki ji bo prinesla mnoge nove lepe trenutke in doživetja, ko bo postala starejša sestra. Ta dan so se ji zgodile same lepe stvari, najprej petica pri matematiki in nato še novica, ki je po tolikih letih Him res ni nikakor več pričakovala. Res fantastičen dan, ki se je zaključil s poplesavanjem sončnega vetra na zvezdnem nebu in ga obarval v čudovite rumeno-zelene odtenke. Sanjavo je sedela ob oknu in očarana opazovala spreminjajočo se barvo polarnega sija in potem je srečna zaspala.

 

Minevali so tedni, minevali so meseci in končno se je tudi malce otoplilo, zato je Him spet lahko več časa preživljala zunaj v naravi. Rada je imela sneg in zimo, še raje pa toplejše letne čase. Pogosto je spremljala mamo na njenih službenih obveznostih. Kot biologinja je njena mama proučevala morske sesalce, kar je zelo zanimalo tudi Him. Navduševala se je zlasti nad delfini in kiti. Po hrbtni plavuti je znala tudi ona že prepoznati kar nekaj delfinov in jih tudi poimenovala. Svojemu najljubšemu delfinu je dala ime Danny. To je bil igriv mlad samček, ki ji je pogosto prikazal pravo predstavo svojih akrobacij. S Sierro in psičko Asto se je včasih odpravila na sprehod do bližnjega jezera in kadar s Sierro nista preveč glasno klepetali, sta lahko opazili veliko divjih živali. Enkrat sta naleteli na prisrčno igranje vider v jezeru, na poti pred seboj pa ju je presenetila tudi samica losa z mladičem. Srečanja z losi so pri njih pogosta in ni se jim priporočljivo preveč približevati. Na Aljaski so imeli več napadov losov kakor na primer napadov medvedov, zato sta bili tudi pri losih vedno previdni.

 

V petek popoldne je Him olajšano odložila šolsko torbo, saj je bil pred njo zabaven vikend. Domače naloge so lahko počakale na soboto in Him se je šla igrat z Asto. Medtem ko sta Him in Asta skupaj neizmerno uživali, se je domov ravno odpeljala Himina mama. Him je vedela, da je bila mama na zdravniškem pregledu, zato je stekla za njo v hišo in jo vprašala, ali je izvedela kaj novega. Mama ji je pokazala sliko ultrazvočne preiskave. Slika ni bila razločna, a se je Him zdela izjemna. Mama je zadovoljna povedala, da otročiček lepo raste in da je z njim vse v redu. Him je zanimalo, ali je znan otročičkov spol. V bistvu ji je bilo sicer prav vseeno, ali bo dobila bratca ali sestrico, saj to sploh ni tako pomembno. Mama je potešila njeno radovednost: »Draga moja Him, dobili bomo deklico!«

 

Le še dva meseca je bilo do datuma, ko naj bi se rodila sestrica. Him je bila zelo počaščena, ko sta ji starša zaupala izbiro imena zanjo. Him je menila, da bi bilo dobro, če bi imela tudi sestra ime, ki bi nosilo nek pomen. Sama je dobila ime po čudovitem gorstvu Himalaji. Tam sta se spoznala njena starša, ki sta že od mladih nog rada potovala in spoznavala nove dežele. Zanimivo in kar pravljično se ji je zdelo, da lahko srečaš ljubezen svojega življenja celo tako daleč. Him je s starši obiskala že nekaj ameriških mest in Kanado, kjer so imeli sorodnike. S starši pa je bila tudi v Afriki. Tam jo je zelo očaral trebušni ples s palico, imenovan saidi. Naučila se je nekaj plesnih korakov in gibov in si kot spominek kupila plesno oblačilo. Ta ples je bil ob drugih plesnih zvrsteh njena sprostitev in zabava v mnogih dolgih zimskih večerih, ko si je na internetu ogledovala posnetke in jih poskušala ponoviti. Tako se ji je porodila ideja, da bi sestrici dali ime Saidi, če bosta le oče in mama za to. Starša sta bila nad njenim predlogom videti navdušena.   

 

Na lepo majsko jutro se je rodila Saidi. Him je nestrpno čakala trenutek, ko sta jo z očetom šla pogledat v porodnišnico. Him doslej ni imela veliko priložnosti videti novorojenčka, pravzaprav le svojega bratranca iz Kanade Davida pred petimi leti. Njihova Saidi je bila s svojim skremženim obrazkom in temnimi puhastimi lasmi nekaj najbolj ljubkega, kar je Him doslej videla. Smela jo je vzeti v naročje in to jo je čisto raznežilo, mama in oče pa sta bila ganjena. Saidi ji je takoj postala všeč. Nepopisno lepo je bilo pestovati v naročju malo nebogljeno sestrico.

 

Čez štiri dni sta mama in sestrica prišli domov. Za dobrodošlico sta oče in Him dala Saidi plišastega medvedka. Him se je celo dopoldne ukvarjala s peko slastnega čokoladnega peciva, pripravila pa sta tudi pravo slavnostno kosilo. Vsi štirje so uživali v prvih skupnih družinskih trenutkih in se prepustili občudovanju in spoznavanju majhnega bitja. To je bil res krasen občutek. Kasneje je Saidi zaspala. Him je prižgala televizor, a ji je mama naročila, naj ga takoj ugasne, saj dojenčica spi. Him je odšla v svojo sobo. Ni želela motiti njenega spanca. V sobi je v mislih podoživljala lepe trenutke in poklicala Sierro, da ji pove vse o Saidi. Vzhičeno ji je opisovala dogodke in doživetja tega posebnega dne ter kar preskakovala besede in stavke, tako da ji je Sierra komaj sledila in jasno je bilo, da Him kipi od sreče in navdušenja.

 

Naslednji dan, ko je Him prišla iz šole, je mamo prosila, da ji razloži novo matematično snov, ki je ni najbolj razumela. Pri matematični uri so ji misli namreč zatavale v prejšnji dan in k Saidi in tako pravzaprav pri uri ni nič sledila razlagi .

 

Mama ji je odvrnila: »Zdaj nimam časa, Him. Previti moram mojo malo miško Saidi.«

 

Him je za pomoč prosila še očeta. Tudi on ni imel časa, saj je pleskal sobo za dojenčico. Him je bila žalostna in razočarana, da niti oče nima časa zanjo, saj ji je ravno on največkrat pomagal, če česa ni razumela in ji včasih tudi kaj razložil na šaljiv način. Pričakovala je, da bo z delom nadaljeval kasneje in ji razložil snov, saj je do zdaj ni še nikoli zavrnil. Tako je morala sama odpreti učbenik in si brati razlago snovi, da je nato nekako uspela narediti nalogo.

 

Čez en teden je Him prosila mamo za pomoč pri angleški domači nalogi. Mama ni imela časa, saj je pripravljala kopel za Saidi. Rekla ji je, naj si pomaga z učbenikom.

 

Him se je počutila osamljeno. Nihče več ni imel časa zanjo. Vsi so se ukvarjali le še s Saidi. Celo njen štirinajsti rojstni dan je potekal drugače od vseh prejšnjih praznovanj. Mama ji ni spekla torte, ampak jo je kupila v slaščičarni. Rojstnodnevna zabava, če bi ji sploh lahko rekli tako, pa ni bila najboljša, saj je letos lahko povabila le Sierro. Vsaj za darilo je dobila to, kar si je želela in to je bil daljnogled, s katerim bo opazovala živali in komaj je čakala, da ga preizkusi. Dobila pa je tudi nekaj voščil na snapchatu in med njimi se je najbolj razveselila Kevinovega.

 

Med vikendom je Him šla na sprehod ob morju. Opazovala je ledene gore v daljavi in poslušala šumenje vetra. Prav potrebovala je ta sprehod, saj se je v naravi vedno pomirila in zbrala. V duši je namreč čutila zmedenost in rahlo tesnobo. Za trenutek si je zaželela nazaj starih časov, ko je bila še edinka v družini. Takrat je bila mamin in očetov edini sonček, zdaj pa nimata več časa in velikega zanimanja zanjo. Vso pozornost posvečata le še Saidi. Him je v sebi čutila razočaranje in zagrenjenost, čeprav je ob tem imela slabo vest zaradi sebičnih misli. Ni si predstavljala, da bi nov družinski član lahko prinesel v družino take spremembe.

 

Običajno se je med sprehodom ob obali oglasila pri starejši gospe Veroniki, s katero se je že pred leti spoprijateljila. Ko je bila Him še majhna, je bila Veronika njena varuška, kajti v vasi niso imeli vrtca. Veronika je živela sama, saj je njen mož že pred leti umrl. Imela je sina, ki je bil poslovnež v New Yorku in jo je po navadi obiskal le štirikrat na leto. Veroniki je delal družbo le njen maček Gary. Ime je dobil po polžu iz priljubljene risanke Spuži Kvadratnik. Him in Veronika sta si jo v času varstva večkrat skupaj ogledali. Z Veroniko sta se tudi zdaj imeli vedno lepo. Odigrali sta kakšno partijo kart ali samo klepetali ob toplem čaju. Druženje z Veroniko je bilo Him res vedno prijetno, ampak tokrat ji nekako ni bilo do tega, da bi potrkala na njena vrata.

 

Dan, ko je na šoli potekalo naravoslovno tekmovanje, se je zjutraj začel s pravo zmešnjavo, saj je preslišala budilko. V priprave na to tekmovanje je Him vložila veliko truda in časa in tudi minuli večer je šla zaradi tega precej pozno v posteljo. Želela se je res dobro odrezati na tem tekmovanju, ki je bilo letos na temo morskih sesalcev, zato se je tega tekmovanja še bolj veselila. To so bile od nekdaj njene najljubše živali. Imela je nešteto fotografij delfinov in celo kitov, ki sta jih naredili skupaj z mamo. Imela je tudi kup izrezkov raznih člankov iz maminih strokovnih revij. Mnogo je že vedela o teh veličastnih bitjih. Ob misli, da bo zamudila začetek tekmovanja in zato ne bo mogla sodelovati, se ji je podiral svet. Res si ni mogla predstavljati, da se po vsem trudu in ob takem zanimanju ne bi udeležila tekmovanja.

 

Njen brezup je opazila mama in jo vprašala, zakaj vendar tako hiti. Him sploh ni presenetilo, da je mama pozabila na njeno tekmovanje, saj je ona imela opravka samo še s Saidi. Nepričakovano ji je mama ponudila, da jo z avtom zapelje do šole. Him se je na obrazu narisal velik izraz presenečenja, ki mu je sledil širok nasmešek.

 

Takoj je mami postavila vprašanje: »Kaj pa Saidi? Saj je vendar ne moreš pustiti same.«

 

Mama je nasmejano odvrnila: »Seveda ne! Saidi gre z nama!«

 

Him je pravočasno prišla na tekmovanje in to ji je bilo v veliko zadovoljstvo. Tega dne je po dolgem času spet začutila rahlo naklonjenost do mlajše sestrice.

 

Že naslednji dan so bili objavljeni rezultati tekmovanja. Him je dosegla zlato priznanje. Dosegla je največ točk na šoli in na to je bila zelo ponosna.

 

Ko je prišla domov, je vsa vesela sporočila novico staršem in oče ji je dejal: »Čestitam, ljuba moja Him! Z mamo sva zelo ponosna nate!« Objel jo je in Him bi kar ostala v objemu, pa se je oglasila Saidi in oče je pohitel do njene posteljice. Lepega trenutka je bilo za Him konec.

 

Približeval se je konec šolskega leta in Him ni bila nič zaskrbljena, saj je vedela, da bo imela lepe zaključne ocene, učitelji niso več dajali veliko domače naloge in učenci so bili že z mislimi pri počitnicah. Sošolci so veliko klepetali o počitniških načrtih. Him si je želela, da bi z družino kam odpotovali, kot so tudi prejšnja leta. S starši je rada potovala. Njihova potovanja so bila vedno polna smeha, zabave in odkrivanja novega. Že dlje časa si je Him želela obiskati New York, »mesto, ki nikoli ne spi«. New York je bil nekaj tako drugačnega od njene male vasi na Aljaski in to si je res želela izkusiti. Ko je bila s starši predlani pri sorodnikih v Kanadi, jima je to omenila. Starša sta ji dala upanje, da je to lahko njihov skorajšnji cilj. Him je upala, da bi to lahko bilo letos. Zdaj je vedela, da se njena želja zaradi Saidi ne bo uresničila. Saidi je bila stara komaj dva meseca, s tako majhnim otrokom pa je na potovanjih veliko skrbi in opravkov. Razmišljala je, da bodo te počitnice slabše od vseh prejšnjih in bolj dolgočasne. Izogibala se je pogovorom s sošolci, ker je ob mislih na počitnice postala potrta. Svoje razočaranje je lahko delila edino s Sierro. Ona ji je povedala, da se bosta z bratom Kevinom med počitnicami udeležila naravoslovne delavnice v bližnjem mestecu in jo povabila, da se prijavi še sama. Celo prevoz ne bi bil problem, saj bi jih vozil Sierrin dedek. Him je kar poskočilo srce in nad predlogom je bila zelo navdušena. Končno tudi zanjo ena svetla točka bližajočih se počitnic. Ni je skrbelo, da bi starša nasprotovala prijavi, saj sta jo onadva kot edinko vedno poskušala med počitnicami čim bolj zaposliti s kakšnimi tabori ali kolonijami v bližnji okolici. Him to ni bilo vedno všeč, saj se v družbi nepoznanih največkrat ni dobro počutila. Ta delavnica, ki se ji je zdaj ponujala, bi bila seveda drugačna, bila bi s krasno družbo in tudi vsebina jo je zelo zanimala. Tako ni nič premišljevala, takoj je bila za to. Bo v počitnicah vsaj nekaj zanimivega.

 

Teden dni kasneje je oče naročil Him, naj se še dopoldne oglasi pri gospe Veroniki, da bi zanjo na pošto odnesla pismo. Him ni Veronike že nekaj časa obiskala, zato je bila tega vesela, saj sta vedno prijetno pokramljali. Obenem je nekje v sebi začutila kanček nelagodja in slabe vesti, ker je zadnjič šla kar mimo Veronikine hiše, brez da bi ji vsaj pomahala. Takrat jo je videla na klopci pred hišo in zdaj je upala, da je takrat Veronika mogoče niti ni opazila.

 

Rosa se je čudovito lesketala v zgodnjih dopoldanskih sončnih žarkih, ko je Him stopala po ozki poti proti zalivu, ki vodi do hiše gospe Veronike. Srečanja sta bili obe veseli. Him je zelo odleglo, ker Veronika ni kazala nič slabe volje. Čutila je pravo olajšanje. Sedli sta na sončno teraso in sproščeno klepetali. Veronika ji je ponudila sveže pečene čokoladne mafine. Bili so še rahlo topli in taki so Him še posebno teknili. Gospa Veronika je vprašala Him, kako je imeti mlajšo sestrico.

Him najprej ni vedela, kako odgovoriti na to vprašanje, nato pa so iz nje po kratkem molku privrela zmedena čustva: »Oh, neznansko jo imam rada, a zaradi nje je toliko sprememb pri hiši … Vse se pač vrti okoli Saidi … Včasih imam občutek, da sem za starše nevidna. Nista mi več toliko na razpolago, kot sta mi bila in to me kar malo boli. No, pa saj je zdaj že malo bolje.«

 

Veronika se ji je prijazno nasmehnila in ji povedala, da je ona imela starejšo in mlajšo sestro in se je počutila odrinjeno ter večkrat nesrečno. Starejša sestra je znala več od nje, mlajša sestra pa je bila deležna več pozornosti. Vseeno so postale nerazdružljive in so še zdaj v stikih.

 

Him jo je vprašala: »Mislite, da bo tudi z mano in mojo sestrico tako?«

 

Veronika jo je objela preko ramen in ji tolažeče povedala, da vsak otročiček prinese v družino veliko sprememb, saj zahteva veliko skrbi in nege. Hkrati prinese družini tudi veliko veselja. Rekla ji je, naj nima slabe vesti zaradi svojih občutkov. Normalno je, da družinski člani potrebujejo nekaj časa, da se na vse to privadijo. Zagotovila ji je, da jo imata starša enako rada in da bo mala Saidi vsak dan bolj navezana na Him ter vesela druženja ter igranja z njo. Him jo je nejeverno vprašala, če bo res tako in Veronika ji je odgovorila, da v to sploh ne dvomi.

 

Šola je za nekaj časa zaprla svoja vrata in Him je lahko zakorakala v brezskrbne počitnice. Njen počitniški vsakdanjik sicer ni bil nič posebnega, a kljub temu je bil za Him vsak dan zase čudovit. Letos še toliko bolj, saj med počitnicami ni samevala, tu sta bili namreč še Saidi in njena mama, ki je imela porodniški dopust. Po zajtrku se je običajno poigrala s Saidi, ki je že znala deliti nasmeške svojim najbližjim. Nato jo je mama poslala v trgovino po gospodinjske potrebščine, kamor se je Him rada zapeljala s svojim skirojem. Sledila je razigrana in razposajena igra s psičko Asto. Z mamo sta skupaj pripravili kosilo in nato se je že zbudila Saidi. Po sprehodu z mamo in Saidi je nato popoldne pripadalo le Him. Takrat se je rada odpravila do obale ali mimogrede na kratek postanek k Veroniki. Včasih sta se tudi dobili s Sierro. Oba Sierrina brata sta imela med počitnicami veliko treningov, saj sta se intenzivno ukvarjala z igranjem košarke. Tako ju Him ni veliko videvala, vendar je bila vesela vsaj kakega krajšega srečanja z njima, zlasti s Kevinom. Z njim se je lahko prav prijetno zaklepetala in znal jo je nasmejati. Toplo ji je bilo pri srcu ob misli nanj, saj je bil zelo v redu fant, navihan, a tudi pozoren in nežen. Štiridnevna naravoslovna delavnica je le še poglobila prijateljstvo s Sierro, razvila pa se je tudi naklonjenost med Him in Kevinom. Po zaključku delavnice si je z njim vsak dan dopisovala in »snapala«. Ob tem so se v Him zbujala doslej nepoznana prijetna in topla čustva.

 

Prvi petek v avgustu se je Him dogovorila s Sierro in Kevinom, da jo takoj po kosilu mahnejo s kolesi proti jezeru nad vasjo. Načrte je spremenil telefonski klic, s katerim so mami sporočili, da se je oče poškodoval pri delu. Spodrsnilo mu je na mokri palubi in si je zvil gleženj ter porezal roko. Nahajal se je v mestu v zdravstvenem domu, kjer je čakal, da mu zašijejo rano in mama bi morala iti ponj. Zaradi Saidi je bila v veliki zagati, kako naj to izpelje – naj jo vzame s seboj ali naj jo zaupa komu v varstvo. Njeno zaskrbljenost je opazila Him in jo zaustavila: »Mama, ti lahko predlagam … tu sem jaz in lahko popazim na Saidi, dokler se z očetom ne vrneta … kaj misliš o tem …« Mama je za trenutek pomolčala, nato pa jo je z olajšanjem stisnila k sebi in privolila. Tako je Him odpovedala izlet in prevzela nalogo, ki ji doslej še ni bila zaupana. Rahlo je bila vznemirjena, a je pogledala Saidi in sama pri sebi rekla: »To bom pa vsekakor zmogla!« Saidi se je ob tem pačila in vtikala svojo majhno dlan v usteca. Him je Saidi kazala pisane plišaste igračke in se z njo pogovarjala. Nato je po tleh dnevne sobe razgrnila odejo in nanjo položila Saidi. Poiskala je prijetno otroško glasbo, legla zraven Saidi, ji prepevala in jo božala, Saidi pa se ji je nasmihala in se šobila. Njuno druženje je zmotilo telefonsko zvonjenje. Mama je preverjala, ali je doma vse v redu. Nato si je Him vzela Saidi v naročje, jo nosila sem ter tja po stanovanju ter ji razkazovala pohištvo, slike na stenah in rože. Deklica je ob tem zgledala prav zadovoljna. Kmalu za tem se je iz Saidinega pajacka razlezel neprijeten vonj, ki je zahteval previjanje. Him je slekla Saidi in kar takoj bi jo najraje zavila nazaj. Vonj in pogled na pleničko sta se ji upirala, vendar se je lotila dela, saj sestrice ni mogla pustiti take. Z naglico je rešila smrdeči problem in Saidi je bila en-dva-tri previta. Him je bila nadvse ponosna sama nase, ker ji je to uspelo.

 

Him je udobno sedela v fotelju s Saidi v naročju, ko sta v hišo vstopila starša. Mama se ni utegnila niti sezuti, kar planila je v dnevno sobo z zaskrbljenim obrazom. Za njo je s počasnejšim previdnejšim korakom zaradi boleče noge prišel še oče. Brez besed sta se zazrla v Him in Saidi in nato srečna ter pomirjena objela svoji dve deklici. Zlasti mama ni mogla prehvaliti Him, da je tako lepo poskrbela za Saidi. Him je bila zelo ponosna ter srečna do neba in končno se ji je zdelo, da so spet krasna družina, kjer ima tudi ona spet svoje mesto.

 

Za vikend so si pri Him privoščili peko na žaru. Oče je zakuril roštilj in prijetno je zadišalo po okusni hrani. Mama je pripravljala mizo na terasi. Him je ravno v voziček posedla Saidi, ko sta mimo njihove hiše prikolesarila Sierra in Kevin. Ustavila sta se in pomahala. Him je prijateljema predstavila Saidi in kar nista se je mogla nagledati. Himina mama je vztrajala, da se Sierra in Kevin pridružita na kosilu, nato pa je tudi Him sedla na kolo in že so se veselo peljali proti jezeru. Tam so obhodili jezero in med sprehodom živahno klepetali ter se smejali. Him je vedela, da ima tudi Kevin rad njeno družbo, saj ji je kar naprej posvečal pozornost. To ji je bilo zelo všeč. Bilo je res lepo nedeljsko popoldne.

 

Zadnji teden počitnic je Him že ovijala zvezke za zadnji razred osnovne šole. Razmišljala je o letu, ki je bilo pred njo in ki bo zanjo prelomno, saj se bo morala odločiti za nadaljnje šolanje. Zanimalo jo je več stvari v življenju in vedela je, da bo ta odločitev zahtevala še veliko premisleka. Nikakor se v prihodnosti ni videla nekje v pisarni ali kakem zaprtem prostoru. Želela si je delati v naravi, z živalmi, mogoče nekaj podobnega kot njena mama. Še raje bi delala na področju reševanja živali in preganjanja vseh, ki nezakonito lovijo in ubijajo morske sesalce. Ko je pomislila na iztekajoče počitnice, pa je tudi spoznala, da sploh niso bile tako slabe. Imela se je namreč super in kar žal ji je bilo, da so se že tako hitro končale. Upala je, da se bodo nekatere stvari tudi nadaljevale. Na primer prijateljevanje s Kevinom.

 

Ko je družina zadnji počitniški dan sedela zbrana popoldne na terasi, sta mama in oče naznanila Him, da bi ji rada nekaj povedala.

 

»Ali bo še en otročiček?« je vprašala Him, mama in oče pa v smeh. Novica ni bila take vrste, za Him pa je bila vseeno super fantastična. V decembru si bodo namreč vsi štirje privoščili praznično okrašen »božični New York«.

 

Ko je Him skozi okno ta večer pred spanjem na nočnem nebu opazovala čudovit vijolični polarni sij, ji je bilo pri srcu zelo toplo in nato je zaplavala v spanec, da bi sijoča in polna energije zakorakala v jutro novega dne in novega šolskega leta, pripravljena na vse, kar ji bo prineslo življenje pod barvitim nebom polarnega sija.