Glasovalna številka: PR149

Zoja Strmšek

RAZREDNI ŠALJIVEC@SMEH-NORČIJE.SI

OŠ Rače

 

Lahko me kličete razredni klovn. Nekateri mi celo rečejo »trouble maker«. Naš klas vedno spravim v smeh. Dekleta se hihitajo kot mačke, ki mijavkajo ob polni luni. Fantje pa se režijo kot psi, ki imajo svoj polnočni orkester. Kaj šele učitelji! Nekateri se jezijo name, nekateri se smejijo mojim butastim domislicam, nekateri pa me pošljejo iz razreda. In veste kaj naredim, ko zunaj čakam? Oglašam se kot opica, ki ni normalna. Takrat učiteljem prekipi in me pošljejo nazaj v razred, da se ne bi prikazal ravnatelj in zatrjeval, da imamo na šoli živalski vrt, ne pa otroke, ki se samo učijo in se ne smejijo. Ali ne govorijo učitelji, da je smeh pol zdravja, potem pa me naženejo iz razreda, ko povem kakšno bedarijo?

Nekega navadnega popoldneva, ko sem v roki vrtel svoj »fidget spinner«, sem se zelo počasi vračal iz šole. Končno sem prilezel do doma in zagledal mamo, kako negibno sedi na stolu. »Kaj pa je narobe?« sem jo začudeno vprašal. »Kaj je narobe, kaj je narobe?« je zarenčala mama. »Bila sem na e-Asistentu in sem prebrala, kako se učitelji zmrdujejo nad tvojimi nenavadnimi »smešnimi« domislicami.» »Ja in?« sem ji mirno odvrnil. »Nič, ja in! Petnajst let si star, obnašaš pa se tako kot da si še v jaslicah. Le kdaj te bo srečala pamet!« je nesrečno zavzdihnila mama in začela tipkati na svoj pinky telefon. Brez pripomb sem se izbrisal iz dnevne sobe in vrgel torbo na mojo majajočo posteljo, ki počasi razpada. Takrat je zazvonil milimetrski telefon in klical me je moj frend Jaka. »Hej, stari,« sem rekel potihoma, da ne bi zbudil mame pri njenem popoldanskem smrčanju, ko taaaaaaaaako utrujena pride iz službe. »Človek, si slišal, da dobimo v naš klas novo sošolko? Uuu, stari, upam, da bo lepa!« je zasanjano govoril Jaka in momljal v telefon. »Upam, da se rada smeje!« sem mu šaljivo odgovoril in nadaljeval: »Si že slišal moj novi vic?« »Ne, ne vem, katerega imaš v mislih? Tistega z babico ali tistega z baloni?« odgovori Jaka. »No, poslušaj,« sem mu zagušil: »Zakaj blondinka shranjuje superge v kletko na dvorišču? Ja, ker na supergah piše: "PUMA"." Jaka se je prešerno zarežal in na hitro zaključil: »Stari, končati moram. Adijo!«

Zavzdihnil sem in se majajoče odpravil v dnevno sobo, kjer sem poslušal mamino mirno smrčanje: grrhhhhhhm, hhhhhm, hm. »Kot kakšen mops,« sem pomislil in si nalil v kozarec pomarančni sok. Vzel sem nahrbtnik in miniaturni telefon ter se s kozarcem v roki odpravil iz hiše. Zadnji čas sem na mizi videl mamino lepo pisavo. Na listku je pisalo: Pojdi v trgovino in kupi jajca. »Kaj pa če so gnila?« sem hudobno pomislil. Kisle kumarice za očeta. »Ni čudno, da ima oče vedno tako kisel obraz.« Grofovsko salamo. »Oh, sedaj smo že grofje!« Stoletni kruh. »Poglej, poglej, za sto let ga bomo imeli!« Eno uro sem bral listek in na koncu je čisto na drobno pisalo: čokoladni kosmiči zate. »Samo čokoladni kosmiči?« sem utrujeno pomislil in zazehal. »Doooooolgčas!« sem zarobantil in zbudil mamo iz smrčanja. Brez pozdrava sem se odplazil iz hiše in zaloputnil z vrati.

V mraku sem se vračal iz trgovine, natovorjen kot osel. Pred našo hišo sem zagledal avto. »Oče je doma,« sem pomislil. Odprl sem vrata in sledil prijetnim vonjavam iz kuhinje. »Hej, ati!« sem zaklical in z nasmeškom na obrazu pozdravil očeta. Prišel sem v kuhinjo in videl mamo, kako poskakuje okrog loncev in preizkuša, kaj je skuhala. »Oh, kuhaš!« sem jo zbodel. Mama je veselo nadaljevala, kot da me je preslišala: »Veš kaj danes kuham?« »Kaj?« sem jo nejeverno vprašal. »Tortilje!« je vzkliknila mama in pomotoma z žlico udarila po pokrovu lonca, da je zabobnelo po vsej hiši. Oče je od strahu nekoliko poskočil v svojem udobnem naslanjaču. Moj hrček Požeruh pa se je skril v hišico in se zataknil v njej, saj se vedno znova prenažira hrane. Mama se je opravičila in nadaljevala s kuhanjem.

Naslednji dan sem se prepozno zbudil in kot Strela McQueen tekal gor in dol po hiši, da ne bi zamudil pouka. Z rahlo zamudo sem cel zasopel pridirjal v razred in na mojem stolu je sedela – punca. Jaka je skakal okrog nje, se ji smejal in dobrikal. »Hej, zakaj sediš na mojem mestu?« sem zahreščal in punco z lepimi rjavimi očmi in prekrasnimi svilnatimi rjavimi lasmi grobo pogledal. Punca je zajecljala in tiho nadaljevala: »No, mislila sem, da nihče ne sedi, em, em tukaj!« Zazdelo se mi je, kot da se me boji, zato sem nadaljeval z mirnejšim glasom. »Si ti naša nova sošolka?« sem jo vprašal. Jaka me je grdo pogledal. »Ja!« je navdušeno vzkliknila punca z rjavimi lasmi. »Jaz sem Bricelj,« sem se predstavil. »Kakšno ime pa je to?« je punca začudeno rekla. »Nisem jaz kriv, če mi je mama izbrala takšno ime ob rojstvu,« sem veselo dejal. »Jaz sem pa Klavdija,« se je predstavila. »Zdravo, Klavdija,« sem se zarežal: »Ali imaš rada oblake?« Klavdija se je namrščila in me začudeno pogledala. Razložil sem ji: »Ker si Klavd-ija, je »cloud« oblak in imaš rada oblake,« in dregnil nesrečnega Jako, ki je strmel v lepo Klavdijo. Takrat se je Jaka zbudil in rekel: »Ja, palačinke imam rad!« Klavdija se je zahihitala in nadaljevala s prepisovanjem iz zvezka. Jaka pa je še dodal: »Aha, si spoznala našo razredno maskoto. Ob njem ti ne bo nikoli dolgčas,« ter se sesedel zraven nje. 

Vsak dan mi je bila Klavdija bolj všeč. Bila je mirna in tiha, čisto nasprotje od mene. Ko sva se srečala, sem jo jezil. Prejšnji teden sem ji izmaknil stol, tako da je skoraj padla na tla. Imela je srečo, da sem jo pravi čas ujel. Jezno me je gledala kot ris. Včeraj sem ji skril peresnico, da jo je iskala celo uro. Nazadnje sem ji pokazal dobro mesto, kje sem jo skril – v umivalniku na stranišču. Bila je tako jezna, da me ni niti pogledala. Danes zjutraj se je na mizi v našem razredu bleščal Klavdijin zvezek, polepljen z metuljčki, porisan z rožicami in srčki. »Bljek,« sem se namrščil. Vzel sem permanentni flumaster in ji čečkal po skrbno napisanem zvezku za slovenščino. Potem sem lepo zaprl flumaster in nedolžno sedel na stol. Čez nekaj časa je prišla Klavdija skupaj z najboljšo prijateljico Sanjo v razred in je na sredi mize opazila njen počečkan zvezek. Otrpnila je. Zenice so se ji razširile. Tam je nepremično stala in buljila v čečkarijo, kot da bi ji jeza vrela v glavi. Ko je zavrela, je začela iztekati iz lonca in Klavdija je glasno zatulila: »Kdo mi je to naredil?« Sošolci so buljili vanjo. Spogledovali so se in si šepetali, kaj je narobe s Klavdijo. Se ji je morda zmešalo? Tudi Sanja je otrplo stala in jo nemo gledala, kako razbija okoli sebe in s solznimi očmi gleda v svoj počečkani zvezek. Končno so ugotovili, kaj se je zgodilo in ji priskočili na pomoč. Kot detektivi so iskali sledi in zločinca, ki ji je napravil takšno tragedijo. Samo jaz sem tam nedolžno sedel in prav vidno je bilo, kdo je kriv. Pa saj sem hotel, da me vsi opazijo in da sem v središču pozornosti. Če pa je Klavdija zame tako lepa in nežna! Kaj naj naredim? Ne morem si pomagati! Vem, da ne smem, a je tako zabavno gledati njen prelepi, jezni obraz. Ne vem, ali ji je to všeč ali ne? A jaz sem se zabaval, ko je vreščajoče tekala po razredu in me prebadala s pogledom. Mirno sem sedel na stolu in čakal, da je toča mimo.

Sledil je zajtrk. Dobili smo kruh namazan z jajčnim namazom in Fructalov sok v tetrapaku. Popil sem sok, kruha pa se nisem niti dotaknil. Z zanimanjem sem si ogledoval obliko tetrapaka in nad mojo glavo se je prižgala spletkarska žarnica. Z Jako in s tetrapakom sva odšla na šolski hodnik. Tetrapak sem položil na tla in se Jaki hudičevo zarežal. Skočil sem na tetrapak in BUUUUM. Pokrovček se je katapultiral v zid in nemočno obležal na tleh. Pobral sem ga in ga zalučal v koš. »Goooool!« sem veselo zakričal. Jaka je navdušeno strmel vame in mi ponudil njegov tetrapak. Nisem opazil, da je v njem še malo jagodne vsebine. Tetrapak sem položil na tla in glasno kot Indijanec, ki lovi svoj plen, skočil na tla in vsa vsebina s sokom in z zamaškom vred se je razlila po šolskem zidu, stropu, Jaki in bližajoči se Klavdiji. Začuda na sebi nisem imel niti kapljice soka. Klavdija in Jaka pa po laseh, oblačilih in obrazu. Jaka je začel kričati, Klavdija pa je nemo strmela zdaj vame zdaj v zdrizek na tleh. Tudi Sanja je nemočno gledala v packarijo, ki sem jo nehote napravil. V tistem trenutku je po hodniku s težkimi koraki prišel sam gospod Francl Jorštnik. »Oh, ne, gospod ravnatelj!« sem s strahom pomislil. Tudi Jaka se je nekoliko potuhnil. A jaz imam vedno srečo, da je gospod ravnatelj Jorštnik vedno tam, kjer so težave – na hodniku s sokom. Hudo smo bili kregani. Pa ne samo Jaka in jaz, tudi Klavdija in Sanja sta morali počistiti hodnik, s prahom vred. »No, vsaj pouka nimamo,« sem glasno razmišljal. Klavdija in Sanja sta me s srepim pogledom opazovali in s krtačko čistili, kdo ve kaj.

Klavdija me skoraj pol leta ni pogledala, kaj šele ogovorila. V tem času sem večkrat razmišljal, kaj sem naredil in kaj lahko popravim. Ob vsakem srečanju z njo, mi je bilo žal za neumnosti, ki sem jih povzročil. To sem ji tudi povedal, a me je poslušala le z enim ušesom. V juniju, ko smo končali osnovno šolo in odhajali na zaslužene počitnice, je zazvonil moj miniaturni telefon. Dvignil sem slušalko in zaslišal:

»Hej, Bricelj, Klavdija tukaj!«