Glasovalna številka: PR150

Manca Škerlak

TUDI ZANJO JE PRIŠEL NOV DAN

OŠ Rače

 

Pred približno dvema letoma in pol smo dobili na šolo novo učenko. Vsem se je zdela zelo čudna. Vedno se je oblačila v črno, lase si je barvala črno in temno barvala oči ter nohte. Res čudno za tako mlado dekle, kajne? Ni imela prijateljev in tudi ocene v šoli so bile zelo slabe.

 

Nekega dne smo se začeli spraševati, zakaj sredi poletja nosi dolge rokave. Nato smo stavili, kdo upa pristopiti k njej in jo vprašati, zakaj nosi dolge rokave in zakaj je tako čudna. Večkrat se je govorilo, da na trenutke postaja depresivna in da je zrela za "psihiatra". Nekoč naj bi celo udarila razredničarko, kar ni bilo nikomur logično.

 

Stali smo na šolskem dvorišču. Ona je stala sama v kotu in čakala. Ker nihče ni hotel iti do nje, me je ena iz med prijateljic potisnila naravnost proti njej. Lopnila sem vanjo. Bila je s hrbtom obrnjena proti nam. Zakričala je od bolečine. Ni mi bilo jasno, zakaj, saj se  nič takega ni zgodilo, le rahlo sem se zaletela vanjo. To se lahko zgodi vsakomur. Hotela sem se opravičiti, a nisem imela časa. Obrnila je glavo proti meni in začela kričati. Njene besede mi po glavi rojijo še danes: »Kaj bi vsi radi od mene? Zakaj? Nihče me ne razume. Kaj sem zahtevala? Želim si le normalno življenje, nič drugega. Rada bi imela samo normalno družino, prijatelje. Vedno, ko me kdo pogleda, si z drugimi nekaj šepeta. Od kar sem prišla na to šolo, me vsi čudno gledate. Vsi tukaj živite v milnem mehurčku. Starši vam kupujejo obleke, hrano, skrbijo za vas, vsi imate najmodernejše telefone, nekateri pa nimamo dovolj za spodobne reči, ki jih potrebujemo vsakdan.«  Nato je zdrsnila na tla in začela jokati. Ko je dvignila glavo, smo se vsi prestrašili, ker so se ji ličila razmazala po celem obrazu in izgledala je kot pošast. Vsi so stekli proč, le jaz sem še kar stala tam in nepremično gledala. Deklica se je sunkovito obrnila in zakričala »Kaj je? Kaj buljiš vame? Pojdi domov  k svoji srečni družini tako kot drugi in se ne zmeni zame. Pojdi! Izgini!« Takrat sem počasi odkorakala po cesti domov.

 

Njene besede so mi odzvanjale v glavi in celo noč nisem mogla zatisniti očesa. Nisem vedela, kaj naj naredim, zato sem poklicala svojo najboljšo prijateljico. Povedala sem ji, kaj se je zgodilo in rekla mi je, naj se ne obremenjujem z njo, saj je neumna  in ne ve, kaj govori in naj je drugič ne budim sredi noči zaradi takih malenkosti. Odložila sem telefon in si rekla: »Čakaj, če pravi, da je neumna, kaj pa če smo mi neumni in je ona le punca, ki me je postavila na realna tla? Kdo pa se je vprašal, zakaj poleti nosi dolge rokave, kaj se ji dogaja? Če ne živi v milnem mehurčku tako kot naj bi mi, potem z njo najbrž ne more biti vse v redu. Ima morda težavo?" Vse to in še več mi je vso noč rojilo po glavi.

 

Naslednji dan sem bila v šoli zelo zamišljena. Po pouku sem se odločila, da pridem temu do dna. Stopila sem do nje in jo ogovorila: »Zdravo, kako si? Upam, da si bolje kot včeraj." Deklica me ni prijazno pogledala. "Spet ti? Kaj hočeš?" Jaz pa: »Nič, samo zdelo se mi je …" Ona pa me je grobo zavrnila: » Nič se ti ni zdelo! Vsem se nekaj dozdeva! Kaj? Da sem čudna? Najbrž so te poslali tisti, ki hočejo kaj izvedeti o meni, ne? Veste kaj? Pustite me pri miru!" Jezno je oddivjala po hodniku navzdol. »Ne, ne bom odnehala, ne želim drezati vanjo, le morda ji bo bolje, če da to iz sebe,« sem sklenila.

 

Naslednji dan sem jo povabila na sok. Bila je je presenečena. Povedala mi je, da je še ni nihče nikamor povabil. Dolgo sem jo prepričevala, da sem jo prepričala. Povedala mi je, da njena družina nima veliko denarja. Njena mama je zelo bolna, raka ima. Oče jo je že velikokrat pretepel. Podplutbe ima po vsem telesu. Sedaj sem končno razumela, zakaj je zakričala ob vsakem manjšem dotiku. Spoznala sem, da je dobro dekle, le ranjeno… Postali sva prijateljici in se veliko družili. Upala sem, da tudi zanjo pride nekoč nov dan …

Prijateljice so me začele spraševati, zakaj se družim s to norico, pa sem jim povedala, da je daleč od tega in da naj drugič ne sodijo po videzu.

 

Nato je napočil zadnji dan šole. Pozabili sva si izmenjati številki, zato je cele počitnice nisem srečala. Komaj sem čakala prvi september, da jo spet vidim, a nje ni bilo. Spraševala sem po njej, a nihče je ni videl. Potem sem šla do železnice, kjer je živela in pozvonila na vrata stare hiše. Dolgo ni bilo odgovora, nato pa mi je odprla mlada gospodična. Povedala sem ji koga iščem in rekla mi je, da se je družina žal odselila. Poskušala sem dobiti kontakt na družbenih omrežjih, a brez uspeha. Bila sem žalostna in v skrbeh, a s časoma je tudi njena podoba zbledela.

 

Minilo je kar nekaj let, ko me je  nekega dne nekdo v trgovini poklical po imenu. Ozrla sem se in zagledala dekle, ki se mi je nasmehnilo. Nekaj časa sem strmela vanjo, ker nisem razumela, kako me pozna, saj jaz nje še nikoli nisem videla. Prišla je do mene in se mi predstavila. Seveda, to je ona, dekle iz naše šole, dekle, ki smo jo imeli za norico, dekle, ki mi je zaupala, kakšne stiske je doživljala. Njeni lasje so bili lešnikove barve, urejeni in so segali do ramen, nosila je kavbojke in rjavo usnjeno jakno. Nič več črne. Očitno so bili  njeni hudi časi mimo … In prišel je tudi zanjo nov dan … Bilo mi je toplo pri srcu. Objeli sva se in vse besede so bile odveč.