Glasovalna številka: PR151

Laura Jurša

ISKANJE

OŠ Rače

 

Zgodba se dogaja leta 1995.

 

15-letna Evelin z mamo in bratom živi v Utahu. Živijo na obrobju divjine, daleč od velikih mest in civilizacije.

 

Evelin se nekega dne z bratom Jamesom sprehaja v bližini hiše, ko naenkrat  v daljavi zasliši topot kopit. To je ne zmoti. Ko pa prideta domov, James po pomoti razbije porcelanasto škatlico, katere ključ je mama vedno skrbno skrivala. Evelin zakriči na Jamesa: »Kakšna neroda si, to je bila mamina naj…«. Nato pa obmolkne. Na tleh zagleda pisemsko ovojnico in sliko moškega. »Kdo je to?« vpraša James. Evelin mu odgovori le z zamišljenim ne vem. Ko Evelin obrne sliko, zadaj vidi napis Moja ljubezen. »Misliš, da je to najin oče?« previdno vpraša James. Evelin pa le skomigne z rameni. James in Evelin o očetu vesta samo to, da je nekoč jahal, vendar ni bil prvak. Mama jima je povedala, da sta se spoznala v Kentuckyju, ko je on kot mlad jahač tekmoval na Kentucky derbiju. Skupaj sta bila le do takrat, ko mu je Lily povedala, da je drugič noseča in da bo Evelin dobila bratca. Evelin je bila takrat še premajhna, da bi se tega spominjala, saj je bila stara le leto in pol. Ko je bila majhna, je imela eno  samo očetovo sliko, ki pa jo je mama vrgla proč.

 

Iz minute v minuto sta bila bolj prepričana, da hočeta rešiti to skrivnostno ljubezen. Ko bi le našla še kakšno sliko, ki bi jima pomagala. Mogoče se odgovor skriva v pisemski ovojnici ali na podstrešju. Morala sta izkoristiti čas, ko mame ni bilo doma. »James ti pospravi črepinje, potem pa pridi k meni v sobo,« je odločno rekla Evelin. James jo je sicer bolj redko ubogal, toda tokrat jo je.

 

Ko je prišel v sestrino sobo, je bilo v zraku čutiti napetost in strah ter vzhičenost obenem. Evelin je previdno začela odpirati ovojnico, ko je iz kuhinje zaslišala mamin: »Živjo!« Oba sta prebledela, se spogledala in si rekla: »Niti besede, prav.« Evelin je skrila sliko in ovojnico pod posteljo k ostali krami, ki jo je tam imela. Pri kosilu sta bila nenavadno tiho, nista se kregala, kar je bilo za njiju zelo nenavadno. Po nekaj minutah je James pogledal mamo in jo vprašal: »Mami, kako je bilo ime najinemu očetu?« Mama je vstala in svoj krožnik odnesla v pomivalno korito. Evelin ga je pod mizo brcnila in ga z očmi srepo pogledala, češ bodi tiho, da ne bo kaj posumila. Mama pa je le zavzdihnila in pogledala bolj zamišljeno v vodo, ki je tekla v korito. Po kosilu je Evelin vprašala Jamesa: » A greva ven?« Pomežiknila mu je, on pa ji je pomežik vrnil. Na poti  je  Evelin vzela ovojnico in sliko. Odšla sta daleč stran od hiše. Sedla sta pod drevo v gosto senco.

 

Evelin je odprla ovojnico. V ovojnici je našla  pismo. »Poglej to pismo,« je rekla bratu, »mogoče ga je pisal oče.« Pismo je vzela  iz ovojnice. Na dnu pisma je zagledala datum 17.05.1982. »To pismo je zagotovo pisal oče,« je zašepetala Evelin. »Preberi kaj piše,« ji je prigovarjal James. Evelin je začela šepetaje brati.

 

 

Draga Lily!

Zelo mi je žal za vse, kar se je slabega zgodilo. Med nama nikoli več ne bo kot takrat, ko sva bila še zaljubljena in brez otrok. Premlad sem in ne bom zmogel biti oče. Vse to me je tako pretreslo in presenetilo, da nisem mogel zbrati poguma, da bi ti to povedal. Evelin imam rad, za njo bi naredil vse, vendar ne zmorem več. Premlad sem in nimam izkušenj.

                                                                                                                                             Tvoj Anthony

17.5.1982

 

»Očetu je ime Anthony?« je vprašal James. »Poglej, tukaj je mamino pismo.«

 

Moj ljubi Anthony!

Kljub temu da že kar nekaj časa govoriš, da naju boš z Evelin zapustil, bi ti rada povedala, da sem dva meseca nazaj izvedela najčudovitejšo novico, da sem noseča. Otrok je seveda tvoj. Zopet bova postala starša. Skupaj bomo živeli. Prosim, odpiši, ko dobiš pismo.

                                                                                                                                        Tvoja Lily

20.5.1982

 

»Poglej, tukaj je še eno pismo,« je rekla Evelin. Od očeta je.

 

Moja Lily!

Takšne novice res nisem pričakoval. Oprosti mi prosim, ampak jaz tako ne morem živeti. Še vsaj nekaj let hočem živeti svoje jahalne sanje. S starši se bom preselil na jug Kolorada, kjer bom odprl svoj ranč. Žal mi je, vendar vedi, da te še vedno ljubim. Upam, da moja otroka nekoč izvesta, kdo je njun oče.

                                                                                                                                             Tvoj Anthony

2.6.1982

 

 

Evelin in James sta se nekaj časa gledala, obdajala ju je smrtna tišina. Čez nekaj časa pa je Evelin vzdihnila: »Hočem ga spoznati.« »Tudi jaz,« se je oglasil James. Zunaj se je že temnilo, ko je James zagledal, da iz hiše prihaja mama. »Brž Evelin, skrij pismo, mama prihaja,« jo je opozoril. Mama ju je poklicala na večerjo. Dolgo tišino je prekinil mamin glas: »Vesta otroka, za dva tedna bom odšla v Las Vegas k sestrični, vidva pa bosta ostala doma.« James in Evelin bi se zaradi takšne odločitve sicer pritoževala, ampak sta vedela, da je to njuna priložnost, da spoznata očeta.

 

Vso noč nista mogla spati, saj sta se oba spraševala, kako bo, ko bosta očeta končno spoznala. Zjutraj je sledilo poslavljanje od mame. Ko se je mama odpeljala, sta odšla v hišo. Odšla sta na podstrešje iskat nekaj, kar bi jima lahko pomagalo. Sklenila sta, da bosta na pot odšla zgodaj zjutraj. Noč je minila bliskovito hitro. Pustila sta sporočilo, na katerem je pisalo: »Draga mama, če se vrneš pred nama in bo hiša prazna, vedi, da sva šla iskat očeta. Pozdrav. Evelin in James.« Odpravila sta se v neznano. S seboj sta vzela svoje prihranke, nekaj obleke in spalni vreči.

Ko se je zjutraj James zbudil, je bil nenavadno bled in vroč. Evelin je bilo strah, saj je vedela, da v puščavi daleč od civilizacije nimata prav dobrih možnosti. Vedela je, da je mesto daleč in da ne more pustiti brata samega. V daljavi je videla čredo mustangov. Imela je idejo, katere ni upala uresničiti, a se je odločila, da bo za brata to storila. Ko se je poslovila od Jamesa in mu obljubila, da se bo kmalu vrnila, se je v bližini zaslišalo rezgetanje konja, ki je umiral od žeje. Imela sta še dovolj vode zase in za konja. Evelin se je konju počasi približala. Konj je le pihnil, premaknil pa se ni. Počasi mu je nalila vodo in konj je vstal. Ni se prestrašil. Ni zbežal proč od Evelin. Še več, Evelin se je celo približal. Vedela je, da ni še nikoli jahala in da veliko tvega. Ampak za brata bo to naredila. Konju se je počasi približala in ga pobožala. Ko je skočila nanj, si je sama pri sebi rekla: »Evelin, vem da zmoreš.« K bratu se je zvečer vrnila z zdravili, ki so mu pomagala. Konj, ki ga je Evelin poimenovala Scotty, se ni ganil od njiju. Spoznala sta, da sta dobila res najboljšega prijatelja.

 

Drugi dan se je razbesnelo strašno neurje, kot ga otroka še nista videla. Bila sta prestrašena. Naenkrat se je veter okrepil, nebo se je stemnilo in shladilo se je. Postajalo je iz minute v minuto strašnejše. Ko je nebo razparala prva strela, je zažarelo. Takoj je počilo in se drugič zaiskrilo. Takrat je strela udarila v najvišje drevo v okolici. Blisk in grom sta prestrašila vse konje, le Scotty je stal čudno mirno, kot da hoče Jamesu in Evelin povedati da bo vse v redu. James in Evelin sta otrpnila, a se je Evelin hitro streznila in stresla brata. »Stran moramo,« je kriknila. »Ampak ne bo nam uspelo,« je zajecljal James. »Mogoče bo,« je zamišljeno rekla Evelin. »Evelin nehaj no, sedaj pa res ni časa za tvoje skrivnostno dramatiziranje,« ji je rekel. »Kaj pa če bi odjahala na Scottyju?« je zamišljeno dejala. »A si znorela, še nikoli nisi jahala konja, tudi jaz ne,« je rekel James. »Aja, kaj pa misliš, zakaj sem bila tako hitro iz mesta nazaj. Sicer pa sedaj nimava več časa. Požar se širi, Zajahaj Scottya in greva,« mu je rekla Evelin. Ubogal jo je. V galopu sta preskočila ognjeni obroč in bila rešena.

 

Po dobrih dveh urah galopa sta prišla do vasi. Bila sta utrujena, a srečna, da sta ušla ognju. Šla sta v majhen hotel in poskrbela tudi za Scottya. Naslednjih nekaj dni sta potovala mirno. Bila sta pred kmetijo, ki je bila podobna ranču. Upala sta, da je to to kar iščeta. Ali bosta končno prvič videla očeta? Očeta, ki ga nikoli nista poznala, očeta o katerem sta sanjala leta in leta, očeta, ki sta si ga tako zelo želena spoznati. Mimo njiju je prijahalo dekle. Evelin jo je pozdravila in dekle jima je pozdrav vrnilo. »Ali koga iščeta?« ju je vprašala. »Bi prišla na naš ranč?« ju je povabila. Evelin in James sta šla z njo.

 

Čez nekaj časa, sta ji Evelin in James povedala, zakaj sta sama na poti. Povedala sta ji o tem, kako iščeta očeta. Izvedela sta, da je deklici ime Isabella in da je stara 12 let in je trenutno sama doma. Mama je odpotovala. Vrnila se bo čez teden dni. Isabelli zaupa. Evelin in James sta pri njej prespala.  

 

Zjutraj je James vprašal Evelin: » Misliš, da je to najina polsestra?« Evelin je odgovorila:       » Ne vem. Le leto je mlajša od tebe. Res misliš, da bi oče to naredil? Da bi po letu dni že bil zrel za to, da postane oče?« James je predlagal Evelin, da Isabello povpraša o očetu. Ampak Evelin se je zdelo, da je ne more kar vprašati o očetu. Isabella se je naenkrat pojavila na dvorišču. »O čem sta govorila?« ju je vprašala. Evelin ji je odgovorila: »Občudovala sva ranč. »Nekoč je bil last mojega očeta, sedaj pa je mamin. Očeta se pa ne spomnim. Bila sem še majhna, ko sta se razšla. Vem le, da mu je ime Anthony,« jima pove. »Čakaj,« jo prekine Evelin »tudi najinemu očetu je ime Anthony.« »Meni je oče vedno pravil, da bom mogoče nekoč spoznala nekoga, ki mi je zelo podoben. Nisem si mislila, da imam polbrata in polsestro,« je odgovorila Isabella. » Imaš mogoče kakšno sliko?« vpraša Evelin. » Jo takoj prinesem,« reče Isabella. Evelin je približala sliko tisti, ki jo je našla v ovojnici. Na fotografiji je bil isti moški. »Naš oče,« so izgovorili vsi na enkrat. »Ampak oče se je odselil na osamljen in zapuščen ranč v Teksas, ko sem bila še zelo majhna. In od takrat ga nisem več videla. Pa bi ga rada. In vidva?« ju vpraša Isabella. »Seveda bi ga rada, a ne James, » je odgovorila Evelin. »Seveda,« je pritrdil James.

 

Medtem se je Evelinina in Jamesova mama vrnila iz Las Vegasa. Bilo je že proti poldnevu. Po navadi sta otroka ob taki uri že bedela in se navadno prepirala. Ampak tokrat je bilo v hiši nenavadno tiho in mirno. Vladala je tišina. Odklenila je vrata. Še kar tišina in mir. Tišino je presekal le mamin: »Živjo!« Pogledala je na kuhinjsko mizo. Našla je pismo, ki ga je pazljivo odprla in prebrala. Obnemela je in se sesedla na stol. »Zakaj, zakaj?« se je spraševala. Pogled se ji je ustavil na praznem prostoru, kjer je nekoč stala skrinjica, katere ključ je skrbno varovala. »Ampak kako sta prišla do pisem in fotografij », se je spraševala. V košu je našla črepinje njene najljubše skrinje. »Kaj če se jima je kaj zgodilo?« jo je prešinilo. Obvestiti je morala policijo. Začelo se je nekaj najbolj groznega in strašnega v Lilynem življenju. Ni vedela, kje sta njena otroka.

 

Medtem je Isabella sklenila, da bodo k očetu odjezdili. Ampak ko je svojo odločitev povedala Jamesu in Evelin, je nastopila težava. » Jahala sem le dvakrat, James pa enkrat,« je povedala Evelin. » Lahko vaju naučim,« je rekla Isabella. James in Evelin sta se strinjala. Zjutraj med uro jahanja pa jih je pričakalo presenečenje.

 

Skozi velika vrata je stopil čeden moški. »Dober dan, Sophio Smith iščem,« je rekel možakar. Vsi trije so se spogledali. Evelin je vprašala: »Kdo je to? In koga išče?« Isabella ji je odgovorila: »Ne vem, kdo je, ampak išče mojo mamo.« »Mogoče je oče,« je potihoma pomislil James. Evelin pa je le skomignila z rameni. Nato pa se je Isabella približala moškemu in mu rekla: »Dober dan, Sophie ni doma. Mogoče lahko jaz kako pomagam. Jaz sem Isabella Smith, njena hči.« Možakar se je naslonil na steno in rekel: » Si to res ti Isabella, moja mala Isabella.« »Oprostite, ampak jaz res ne vem, o čem govorite,« se je začudila. Medtem sta se približala Evelin in James. Moški pa je dejal: »Pozabil sem se predstavit. Jaz sem Anthony Johnson.« Vsi trije so se spogledali. Jamesa in Evelin je prevzel občutek vzhičenja in pričakovanja hkrati. Bosta končno spoznala očeta. Isabella je možakarja povabila v hišo.

 

Medtem pa je Lily na policijski postaji čakala na policista. Prišel je in jo začel spraševati o Anthonyju. Lily jim je povedala svojo zgodbo: »Ime mu je Anthony Johnson. Spoznala sva se leta 1978 na Kentuckyskem derbiju. Bil je mlad, postaven in prijazen mlad jahač. Takoj sva se zaljubila. Leta 1980 se nama je rodila hčerka Evelin. Ko pa sem mu povedala, da bova dobila drugega otroka je odšel. Nikoli več ga nisem videla. Odšel je v Teksas.« » Prav,« je rekel policist, »poiskali ga bomo.«

 

Isabella je začela spraševati Anthonyja: »Ali lahko, če ni skrivnost, izvem, zakaj ste iskali mojo mamo?« » Veš, » je rekel, » jaz in tvoja mama sva se nekoč imela zelo rada.« V sobo je stopila Evelin, pogledala je Anthonyja in mu rekla: »Pozdravljeni, moje ime je Evelin.« Anthony je obnemel, zagledal se je predse in po nekaj minutah mu je le uspelo povedati nekaj besed: »Torej Evelin, ali imaš mogoče brata ali sestro?« » Ja, brata, ime mu je James,« mu je odgovorila. Takrat je v sobo stopil še James. »To je James,« je rekla Evelin. Takrat je Jamesu po tleh padla ovojnica s pismi. Pobral jih je. Takrat pa je Anthony vprašal: »Kaj imaš to?« James  mu odgovori: »To so pisma, ki jih je pisala najina mama najinemu očetu.« » Jih lahko vidim,« je vprašal Anthony. James mu jih je dal. Ko jih je Anthony odprl in prebral, so se mu orosile oči. Tokrat je pogledal otroke in rekel: » Otroci moji, ste to res vi.« Takrat so vedeli, da je to to. Evelin in James sta vedela, da je bilo iskanje uspešno in da jima je uspelo najti očeta. Sobo je napolnil občutek sreče in veselja.

 

Naslednje jutro je na vrata prišla policija. Odprla jim je Evelin. Ko je videla tam tudi svojo mamo, ji ni bilo nič jasno. Mama jo je objela in vprašala, kaj jima je bilo, da sta šla iskat očeta. Evelin jo je povabila noter, da sta ji z Jamesom vse razložila. Tam se je pojavil tudi Anthony. Nekaj časa sta se gledala, nato pa sta si izrekla opravičili.

 

Čez nekaj časa sta se Lily in Anthony spet zbližala. Tudi s Sophie sta se bolje razumela. Evelin, James, in Lily so se preselili v Teksas. Redno jih je tam obiskovala tudi Isabella. Evelin je vzela  s sabo tudi svojega Scottyja in se naučila odlično jahati.