OSNOVNI PODATKI O KNJIGI:

Avtorica: Eva Kostanjšek

Ljubezenski roman

76 strani, A5 format

Redna cena: 15,81 EUR

Spletna cena - s 25% popusta: 11,86 EUR

Za naročilo knjige oziroma morebitna dodatna pojasnila smo vam na voljo na tel: 01/756 98 62 ali na e-naslovu: smar-team-narocila@amis.net.

POVZETEK VSEBINE:

Ana se nepričakovano znajde pred srhljivim dejstvom: dolgove svojega očeta bo prisiljena odplačati z nekajletnim bivanjem pri Gregorju, sicer bo kazen za očetove grehe doletela mamo. Nedoumljiv strah pred neznanim ob prihodu v Gregorjevo vilo malce omili Adelina, ena od 'odplačnic', ki prestresenemu dekletu pojasni, da se ji ne bo zgodilo nič slabega, če bo le ubogala navodila. Naslednja prelomnica je srečanje z Gregorjem, ki je ne samo mnogo mlajši, kot si je predstavljala, temveč tudi nikakor ne daje vtisa grobijana, za kakršnega ga je Ana imela ...

 

IZSEK IZ KNJIGE:

Naslednjih deset dni Gregorja nisem videla. V hiši sem se počutila kot zombi. Samo čakala sem, kje se bo prikazal. Ni ga bilo. Ne tisti dan in ne dan potem. Počutila sem se otopelo in prazno. Dajal me je občutek krivde in srce me je peklo. Zaželela sem si svobode. Ne da bi me v hiši kdo omejeval, ampak želela sem si ven iz hiše, za zidove in visoko ograjo.

Želja se mi je kmalu uresničila, saj sem med pohajkovanjem po vrtu v ograji, pred katero so bile posajene ciprese, našla luknjo. Bila je ravno dovolj velika, da sem se lahko splazila skozi. Nisem dvakrat pomišljala in že sem bila na drugi strani. Nekaj časa sem hodila po travniku in prišla sem do ceste. Skrila sem se za bližnji grm in se trikrat prepričala, da ne gre kdo po cesti, preden sem smuknila čez. Srce mi je razbijalo kot noro, saj nisem vedela, kdaj se bo iznenada kdo pojavil in me hotel zvleči nazaj v tisto hišo. Hiša me je utesnjevala in me podrejala. Jaz, Ana, ki nikoli nisem nikomur pustila, da si me podredi, živim v ujetništvu. Krasno! Ko bi za to izvedeli moji sošolci, bi se poscali od smeha. To pač ni mogoče, Ana sem. Oseba, ki spoštuje ljudi okoli sebe, ljudje pa spoštujejo njo. Z menoj ni šale; lahko me užališ samo enkrat. Vsakega, ki me skuša zafrkavati, naučim, da je bolje, da na to nikdar več ne pomisli. Ne bojim se nikogar in nihče ne more vplivati na moje mnenje ali dejanja. Vedno prisluhnem svojemu srcu, če je potrebno, pa uporabim silo, da ostanem svobodna. Zdaj pa mi je neki kreten, tako imenovani Gregor – oh, srce me zaboli, ko pomislim nanj –, vzel še tisti delček svobode, ki sem ga imela pri starših. Čudovito, tale zima bo najboljša do zdaj! No, tega ne mislim več prenašati, zato bom odšla. V bistvu sem že.

Pot me je vodila po gozdu. Nisem vedela, kje sem, od kod prihajam in kam grem. Vedela sem le, da mi toplo sonce, ki je svoje žarke metalo skozi pisane krošnje jesensko obarvanega drevja, daje nov zagon. Odločena sem bila, da spremenim svoje življenje.

Kar naenkrat se je pred menoj odprl veličasten svet. Moja strast, moje življenje, delček tega oziroma ravno to, kar je bila zame največja svoboda. Oko se mi je orosilo in ustnice so se mi razpotegnile v ogromen nasmeh. Srce mi je poskočilo v prsih in noge so se od sreče odlepile od tal in začele poskakovati. Zahvaljevala sem se Bogu in Mariji in angelom in svetnikom. Pred menoj se je proti zahodu vila prava železniška proga. Že od malega sem oboževala železniške proge. Ampak to je bila moja skrivnost. Kadar sem imela čas, sem se sprehodila do nekega starega in zapuščenega tira ob potoku in tam preživela ure in ure. Samo gledala sem v daljavo in se spraševala, kam vodi proga, kdo jo je naredil, zakaj … Ali pa sem razmišljala o sebi. Železnica je vedela celotno mojo zgodbo. Ko sem jokala, je zemlja ob njen nežno vpijala moje solze, tiri pa so vedno zdržali, ko sem veselo poskakovala po njih. Nudila mi je počitek in mi dajala energijo za naprej. Vem, da se sliši noro, ampak – preprosto povedano: obožujem železniško progo.

Sedla sem na tla in se zazrla v daljavo. Nekaj časa sem samo sedela tam in občudovala okolico. Pomirila sem se in začela razmišljati o svojem življenju. Že dolgo nisem mislila na svoje starše, saj sem se vedno, če se je le dalo, zaposlila, da mi misli niso uhajale domov. Razmišljala sem o vsem, kar se mi je zgodilo – in še vedno sem bila jezna na starše. Razočarana nad Gregorjem sem se spraševala, kdaj sem se tako zelo navezala nanj. Vsaka misel nanj mi je povzročila neznansko bolečino, kot bi se v meni vse trgalo. Veliko sem že prejokala zaradi njega. Spominjala sem se vseh lepih dogodkov. V oči so mi stopile solze. Nisem se bala, da bi me kdo slišal, saj sem bila globoko v osami narave, zato sem čustvom pustila prosto pot. Jokala sem, kričala, brcala in s pestmi tolkla ob tla toliko časa, da se mi je na členkih pojavila kri. Kmalu nisem več čutila bolečine. Po licih so mi resda še vedno tekle solze, počutila pa sem se vedno bolj otopelo. Legla sem na tla. Ne vem, kdaj me je zmanjkalo.

Prebudila sem se sredi noči, saj me je močno zeblo. Bila sem brez vsega, obuta v nizke superge in oblečena v trenirko, dolg pulover in brezrokavnik. V mislih sem se jezila nase, da nisem bolje premislila, preden sem smuknila čez ograjo, in si pripravila stvari za pobeg. S seboj sem imela samo mobitel, a tudi temu je baterija že šla h koncu. Ugasnila sem ga, da ga bom imela le za nujne primere. Vstala sem in se odpravila proti cesti, da bi našla kakšno barako ali drugo zasilno prenočišče. Brez baterijske svetilke je bila pot polna kletvic, saj sem se z vsakim drugim korakom nekam zaletela ali pa spotaknila.

Zdelo se mi je, da hodim že celo večnost, ko sem končno prišla do ceste. Zaslišala sem cerkveni zvon, ki je odbil polnoči, in na bližnjem hribu sem zagledala cerkev. Odločila sem se, da se odpravim tja, saj sem upala, da je poleg tudi župnišče, kjer bi me gotovo sprejeli čez noč. Pot do tja pa še zdaleč ni bila preprosta, saj ob cesti ni bilo javne razsvetljave – in kot zakleto tudi luna ni svetila. Tako sem v temi tavala ob robu ceste in se kar naprej prevračala.

Zaslišala sem zvok avtomobila in hitro sem skočila v gozd. Nekaj časa sem hodila po gozdu, potem pa, ko sem se prepričala, da je varno, sem se vrnila na cesto. Skočila sem po meji navzdol na cesto. Napaka. Padla sem in v gležnju začutila peklensko bolečino. Zaklela sem in se mukoma pobrala ter počasi nadaljevala pot. To je bila nadvse težka naloga, saj nisem ničesar videla, pa še gleženj sem imela poškodovan. Premikala sem se s hitrostjo polža. Ves čas sem padala in vsakič težje sem se pobrala.

Ura je odbila že dve zjutraj in očitno sem bila že kar precej daleč stran od železnice. Zvlekla sem se v gozd in si rekla, da samo malo počijem, a me je utrujenost premagala in zaspala sem.

Zbudilo me je zgodnje petje ptic. In jutranji mraz. Ura je odbila štiri zjutraj. Vstala sem, da bi nadaljevala pot, a je bil moj gleženj tako zatečen, da sem morala najprej sezuti supergo, in ko se zagledala, kako mi kost štrli iz sklepa, sem bila lahko samo vesela, da mi ni pretrgala kože. Sprijazniti sem se morala s tem, da bom morala počakati tu, dokler se ne domislim rešitve. Lahko bi poklicala reševalce, a sploh nisem vedela, kje sem. Lahko pa se zvlečem do ceste in ustavim prvo vozilo, ki pripelje mimo.

Zamisel se mi je zdela kar dobra. Mukoma sem se začela plaziti do roba gozda. Po dolgem času mi je končno uspelo in sedela sem ob robu ceste kot kup nesreče, vsa skuštrana in polna listja, po obrazu in rokah pa blatna. Razmišljala sem, kdo neki se bo prvi pripeljal mimo. V mislih sem se mirila, a ko sem zaslišala zvok avtomobila, sem se ustrašila.

Kaj bom rekla? Kam naj me pelje? Kaj sploh želim? V bolnico ne, nazaj v hišo tudi ne …

Šit, zdaj sem šele do vratu v dreku! No, vsaj vem, da ne smem povezniti glave.