Povzeto
po recenziji M. Mahorja:
"Obsežna
pripoved Arcas zapolnjuje praznino v
izvirnem slovenskem pisanju, saj v naši
tradiciji ni mnogo tovrstnih izvirnih
fantazijskih del. Resda jih je zadnjih
dvajset let vedno več prevedenih iz
angleščine, kjer je ta žanr doma; od
predromantičnega gotskega romana,
romantičnih frankensteinskih in
vampirskih zgodb, Poejevih grozljivk
naprej pa do Tolkiena, Lewisa in sodobnih
piscev. Avtorica pravi, da raje piše
fantazijsko literaturo, ker je njena
domišljija prevelika, da bi dovolila
omejenost na naš realni svet. In dodaja,
da bi se dogodki, osebe, dejstva v
zgradbi zlahka zgodili v resnici. Že
Tolkien nas je vrgel v svoj izmišljeni
Srednji svet – naravnost v drug svet,
čigar realnost je nedvoumna, a drugačna
od tistega, v katerem živimo. Zakoni
tega sveta so drugačni od našega in se
nam zdijo fantastični, čeprav bitjem,
ki živijo v njem, popolnoma samoumevni.
Do neke mere so te zgodbe podobne
pravljicam, saj predstavljajo svet izven
zgodovinskega časa. So razširjene
pravljice, in kar je najimenitnejše:
predstavljajo nam do podrobnosti izrisan
drugačni svet z notranjo logiko in
prepričljivostjo. Toda tovrstna
fantastika nam je blizu predvsem zato,
ker se ukvarja s temeljnimi človeškimi
zadevami, razkriva občutek za
čudežnost stvari, predstavlja temeljne
moralne dileme, razkriva manifestacije
dobrega in zlega … Te zgodbe so neke
vrste znanstvena fantastika, obrnjena
nazaj v idealizirano preteklost.Osrednji
prostor pripovedi Arkas zaseda pikareskna
druščina nekakšnih srednjeveških
lumpenproletarcev: tatov, goljufov in
morilcev. Liki so z risarsko pozornostjo
detajlno izdelani, relacije med temi
protagonisti so dinamične, predvsem
nasprotja in tekmovalnost med Arcasom,
tatinskim vajencem, potepuhom (nekakšnim
novim bagdadskim tatićem), in Kilianom,
razvajenim protežirancem Arcasovega
gospodarja; tatu in goljufa Mafalusa. V
njunem antagonizmu se prepletajo
ljubosumje, nezaupanje, stremuštvo,
sovražna tekmovalnost, fizični spopadi,
najstniška preigravanja in besedni
dvoboji. Zadnje še najbolj spominja na
verbalno merjenje moči med sodobnimi
najstniki.Za Mafalusovo spletko, da preko
klečeplaznega in karierističnega sina
Kilian, ki se udinja v kraljičini Gardi
na dvoru, poskuša širiti svoj
tihotapski imperij, čutimo
aktualizacijo: razmerja in koruptnost
sodobne družbe in njene tajkunske
povezave.Zanimiv je kontroverzni naslovni
lik Arcas – ponosen, samozavesten
mladenič, ki hoče ostati avtonomen, a
se znajde v Gardi in se spremeni v
kraljičinega špiclja. Avtorica ob tem
poudari, da je hotela pisati o »ljudeh,
katerih ambicije so v maščevanju ušle
izpod nadzora in prizadele svet …«
Zelo plastično in
barvito je naslikano fantazijsko
srednjeveško mesto, predvsem življenje
v krčmi, groteskni liki in pretepi.
Ravno tako je do obisti opisana
krvoločna kraljica, ki svojo deželo v
zaslepljenosti maščevanja vodi v
propad. Zelo dinamično je tudi poglavje
o Arcasovem gladiatorskem boju za
življenje v areni. Kot je v vsaki pravi
fantasy, tudi v Arcasu – kakor
nekakšnih eksotičnih začimb – ne
manjka variant mitoloških zveri (kot je
na primer sigra); boj v areni, spopadi in
pobegi dobijo z njimi dodatni učinek
napetosti. Roman je obsežen, vanj je
vloženo veliko truda, je berljiv in
zaradi svoje žive fantastike tudi
izjemno privlačen."
IZSEK IZ
KNJIGE:
Mafalus je bil eden
tistih ljudi, ki jih je veselje
sovražiti. Če je v njem tlela iskrica
česa dobrega, tega ni nikdar pokazal.
Bil je trd, neusmiljen človek, pretkan
kot lisica, in prav zato tako spreten v
svojem poslu. Nemalokrat je moral čez
noč na hitro pograbiti svoje imetje in
zbežati v drug kraj, ko so mu prišli na
sled kraljičini lovci na glave. Njegov
zaslužek je temeljil na kraji in
nečednih poslih, njegovo življenje je
bil neprestan beg. Toda Mafalus ni bil
neumen. V tej stroki se je uril že od
malih nog in dobro je vedel, kdaj se je
potrebno umakniti. Prav tako mu je bilo
jasno, da se bo na ta račun lahko še
dolgo preživljal, kolikor brezskrbno bo
pač mogoče. Leta potepanja po svetu so
ga naučila, da se v še tako zakotnem
kraju najde kdo, hlinjeni pravičnik ali
odkrit malovrednež, ki se je z njim
pripravljen spustiti v posle, kakršnih
ne nudi nobena druga obrt. Mafalus je s
strankami shajal v hladni toleranci, pod
masko brezbrižnosti pa je napenjal
mišice v pripravljenosti. Bil je
plačanec, te pa so ljudje še preveč
radi izrabili in jih nato zavrgli kot
obgrizeno jabolko. Ni se le enkrat
zgodilo, da so ga tisti, za katere je dal
roko v ogenj, sami prijavili oblastem.
Ljudje so se ga bali in v njegovi
prisotnosti ponoči niso mirno zatisnili
očesa. Navsezadnje je bil on tisti, ki
se je njim na uslugo znebil kakega
nadležnega tekmeca ali okradel tega ali
onega zoprnega soseda. Kdo ve, kdaj bi se
lotil njih samih …
Nič čudnega torej, da
se je človek, ki je Mafalusa iskal
nocoj, tresel zaradi vznemirjenosti. Z
izrazom nelagodja se je oziral okrog
sebe, ko je urnih korakov napredoval po
umazani ulici. Že sama misel na ta del
mesta je v njem zbujala negotovost in
nikdar prej si ni domišljal, da ga bo
kdaj koli prostovoljno obiskal.
Torej se pravkar
dogaja nemogoče, je skomignil sam
pri sebi, v naslednjem trenutku pa
preplašeno odskočil, ko mu je pijani
berač zaničljivo pljunil pod noge.
»Poberi se, princeska!«
je berač grozeče zamomljal. »Beštije
tvoje vrste nimajo tu kaj iskati!«
Tujec se je komaj brzdal,
da se mu obrazne poteze ne bi spačile v
gnusu. Beštija? Ta zloglasna
mestna četrt jih je bila prepolna, a sam
se nikakor ne bi mogel prištevati
mednje. Dvignil je pogled proti
oddaljenim hišam in cestam, ki so se
dvigale v položen hrib nad revnim
okrožjem. Meja med velikaši in reveži
je bila jasno razvidna; bedne kolibe in
umazane hiše so se nekje proti vrhu
končale, nadomestile so jih bele vile in
mali dvorci. Vojne so divjale že dolga
leta in posledice so bile na dlani. Mali
ljudje so bili od nekdaj temelj
kraljevine, s svojim delom so
preživljali druge in skrbeli, da se
njihova domovina ni sesula. Zdaj pa so ti
temelji trohneli, kajti ljudstvo se je
preveč nagaralo in se izčrpalo, in
grozila je nevarnost, da bodo od
kraljevine Regnumie kmalu ostale le še
ruševine. Tej deželi so že predolgo
vladali prevzetni in brezbožni plemiči,
ki jim je bilo vseeno, da nekje tam zunaj
njihovi someščani bijejo obupane
spopade za preživetje. V svojih lepih
domovih so imeli vsega na pretek in niti
pomislili niso, da so si njihovi podaniki
do krvi ožulili roke, preden so dobrine
priromale med vladajoči del ljudstva.
Žarišče tega
življenja je bila prestolnica kraljevine
Regnumie, Jhaerlynna, imenovana po
njihovi veliki vladarici. Tam je na
prestolu kraljevala ženska, ki je bila
kriva počasnega propadanja lastne
dežele.
Njene oči so žarele v
duhu vojne, njeno vidno polje so po
večini zavzemale tuje dežele, ki jih je
bilo treba zasesti, tuji ljudje, ki jih
je morala zasužnjiti. Njeno srce je bilo
v ritmu bojnega marša in roke, čeprav
drobne, niso bile ustvarjene za
nežnosti, temveč za vihtenje meča in
sulice. Usta niso poznala tolažilnih
besed, jezik je lajal le povelja in
obsodbe. Kraljica je bila kakor ostarela
mačka, katere leglo je preveliko, da bi
ga zmogla preživljati ter zato zavrže
šibke mladiče in obdrži le peščico
najmočnejših in najlepših. Bila je
zver, ki je izkoriščala, stradala in
posredno ubijala svoje ljudi zato, da bi
potešila svoja krvoločna nagnjenja.
Leto za letom je korakala v vojne, ki jih
je napovedala sama, med tem ko so se doma
odvijali izgredi in uničenja.
Mož se je spomnil besed
svojega vodje: »Njen napuh je že
zdavnaj presegel vse meje. Poglejte jo,
svoj imperij širi na vse strani neba,
množi vrste podanikov, a poskrbeti ne
zna niti za peščico. Ozemlje Regnumie
je večje, kot je bilo kdaj koli poprej,
močnejše od katere koli druge
kraljevine, povsem samozadostno, ona pa
brez tehtnih razlogov prodira dalje in si
podreja tuje dežele. Pravi, da so tujci
naši sovražniki, a navsezadnje je bila
ona tista, ki se je prva zarotila proti
njim. Ona jih je naredila sovražnike!
Ona je njihov sovražnik! Naš
sovražnik! Pokazati hoče, kako mogočna
je, toda s takim ravnanjem bo na koncu
stala na čelu kraljevine razsula in
mrtvecev. Lastni deželi pije energijo in
jo vodi v propad. Kakor podivjan vol je;
treba je zgrabiti njene vajeti in ji
preprečiti, da bi njen plug razoral
Regnumio do neprepoznavnosti.«
Zato je bil mož nocoj
tu, zato se je klatil po tej umazani
četrti. Vodja mu je zaupal tvegano
nalogo – in moški ni natanko vedel,
ali naj bo ponosen ali pretresen.
Vsekakor pa je bil negotov.
»Prositi za pomoč ljudi
s tiralic?!« je vzkliknil, ko mu je
vodja razodel smisel njegove naloge.
»Lopove in morilce?!«
A četudi je bila misel
strašna, je moral priznati, da vodja ne
razmišlja napak. Skupnost, katere zvesti
član je bil tudi sam, je bila preveč
nesamozadostna, da bi lahko shajala brez
pomoči. In ker so se ukvarjali s posli,
ki bi jih razkrite popeljali naravnost
pod vešala, se niso smeli zanesti na
bogato manjšino, zvesto kraljici. Tako
so jim ostali le propadli trgovci in
kmetje, a premnogi od njih so se preveč
bali morebitnih kazni in niso bili
pripravljeni pomagati. In tako je njihovi
organizaciji ostala le najbolj nizkotna
možnost; zanesti se na nepridiprave
oziroma natančneje, na enega od njih.
Mafalusa.
Mož se je sklonil k
beraču, katerega pljunek se mu je sušil
na čevlju. Iz rokava je povlekel
košček zmečkanega papirja in pomahal z
njim pred možakovimi krvavimi očmi.
»Ali veš, kje bi lahko
našel tole taverno?« je potiho
vprašal.
Siromak si je priprtih
oči ogledal nerodno izrisano risbo
izveska taverne in nezaupljivo ošinil
tujca. »Zakaj te pa to zanima? Si
morebiti kakšen maskiran kraljevi vohun?
Si prišel aretirat nepridiprave, kaj?«
Hripavo se je zahahljal. »No, vsekakor
si pogumen, da si prišel sam.«
»Nisem vohun,« je
odgovoril tujec. Ni si mogel pomagati, da
ga obtožba ne bi užalila. »Nisem
kraljičin človek, daleč od tega.«
Besno se je ugriznil v
jezik, ko je opazil lučko zanimanja, ki
se je prižgala v beračevih očeh. Vodja
nikakor ni bil vzkipljiv, a če bi
izvedel, da mu je po neumnem kaj
kočljivega zdrsnilo z jezika, ne bi bil
milosten.
V zadregi se je
odkašljal in zaigral navidezno
odločnost: »Rekli so mi, da bom
človeka, ki ga iščem, našel v tej
krčmi. Mi znaš povedati, kje je?«
Pijanec se je hrešče
zakrohotal in pripravil mladeniča do
tega, da se je umaknil za korak.
»Presneto dobrih manir
si za nekoga, ki išče uslugo v tem delu
mesta! Takšne vljudne in plašne punčke
tu doli ne preživijo dolgo.«
Tujec je skušal skriti
strah pod masko jeze. »Moji posli tu se
te nič ne tičejo!« mu je zabrusil.
»Zahtevam, da poveš, kje je ta krčma,
ali pa …!«
»Ali pa kaj?« se ni dal
berač in je skomignil s tršatimi
rameni. »Me boš mučil? Me boš ubil?
In potem? Boš stopil do naslednjega
mimoidočega in grozil njemu? Povem ti,
dečko, da imaš srečo, da si naletel
prav name. Kdor koli drug se s teboj ne
bi tako miroljubno razgovarjal –
namesto tega bi raje od nekod privlekel
sekiro in te obglavil. Svetujem ti, da ne
izzivaš. Tu veljajo drugačna pravila,
kot si jih vajen. Pravzaprav pravil sploh
ni. Zatorej brzdaj jezik.«
Mladenič je bil zdaj
povsem na tleh. Možnost, da bo sam
našel iskani kraj, se je zdela
neverjetna. Nocoj je že ure taval po
labirintu umazanih ulic, pa ni našel
niti namiga, kod bi gostilna lahko bila.
V mislih je že zbiral besede, s katerimi
bi vodji opravičil svoj neuspeh, ko se
je spet oglasil berač, tokrat z
nekakšnim sočutjem v glasu:
»Še en nasvet imam
zate, sinko. Ko se pogovarjaš z lopovi,
jim najprej ponudi plačilo in šele nato
prični pogajanja. Denar razveže usta
…«
Tujec se je nejevoljno
namrščil. Segel je pod plašč in na
plan povlekel mošnjo. Previdno jo je
razvezal in v beračevo dlan nasul pest
cekinov. Dovolj bi bila dva ali trije,
vendar je nocoj izgubil že preveč časa
in ni mogel tvegati možakarjevega
obotavljanja. Človeku so se pohlepno
zasvetile oči in denar je grabežljivo
skril pod umazane cape.
»No,« je naposled
priznal, »se že učiš. Če boš tako
dobrohotno poplačal tudi tega, ki ga
iščeš, se lahko nadejaš uspeha.«
Nato je šepetaje
povedal, kje se nahaja taverna.
Noči so bile čas in
prostor za stvari, o katerih pošteni
prebivalci kraljevine Regnumie raje niso
razmišljali. Takoj ko je padel mrak, so
se iz svojih zaklonišč pritihotapili
goljufi in nepridipravi in se kakor
podgane na shodu posamič stekali v
mesto, nekateri krast, drugi kockat in
preprodajat, tretji zgolj postopat in
popivat. Noč je bila njihov dan, šele
takrat so se prebudili in zaživeli;
kakor sove, ki se šele po sončnem
zahodu odpravijo na lov, ali netopirji,
ki jim je sončna svetloba neprijetna.
Eden od njih se je v
tistem trenutku prav po netopirsko
oklepal kamnitega žleba tik pod
nadstreškom. Prste je zakopal globoko v
drobne razpoke med zidaki in s koleni
objel tram. Nos in usta je skril v gube
ovratnika, da ga v tišini noči ne bi
izdalo njegovo plitko sopenje. Oči je
priprl v tanke reže, da se mu beločnice
ne bi svetlikale v lunini svetlobi in
tako razkrile njegovega skrivališča.
Pod njim so se v
razpršeni gruči pomikali možje in z
baklami osvetljevali okoliške zidove.
Njihova vijolična oprava se je v soju
uličnih svetilk motno bleščala; videti
je bilo, kot bi se prek nje počasi
stekala gosta, črnikava kri. Gardisti.
Kraljičini vojaki. Odkar so se pred leti
zgodile prve vstaje zoper njeno
visočanstvo, se je njihovo število na
ulicah iz meseca v mesec množilo.
Paradirali so po nočnih cestah z
zlohotnimi izrazi in grozeče mahajoči s
sulicami, seveda v prepričanju, da bodo
tako odgnali morebitne nepridiprave.
Ko je eden od stražarjev
dvignil pogled proti streham, se je fant
potuhnil globlje v senco nadstreška.
Drobno telo se mu je napelo, pripravljen
je bil skočiti in zbežati ob
najmanjšem namigu, da so ga zasledovalci
opazili.
Soj bakle je zaplaval tik
pod njim, a ga ni oplazil. Gardisti so se
pričeli oddaljevati, dosegli so konec
ulice in zavili v naslednjo. Še ga bodo
iskali, zato jim je moral ubežati zdaj,
ko je imel priložnost.
Kakor kuščar se je
spustil po zidu navzdol, oprijemajoč se
razpok in okenskih polic. Njegova bosa
stopala so se neslišno staknila s tlemi.
Olajšano se je naslonil na mrzlo opeko
in si dovolil kratek počitek. Srce mu je
razburjeno bilo v prsih, kri mu je še
vedno v ritmu bega divjala po žilah.
Dolgo so ga preganjali, a ujeti ga niso
mogli. Beg je bil njegova vrlina, kraja
njegova služba. Še dolgo bo trajalo,
preden bo kdor koli dohitel njegove urne
noge in grabežljive prste.
Z desnico se je še vedno
oklepal nerodno zamotanega robca.
Izbokline v njem so mu povedale, da med
pregonom ni izgubil nobene od nakradenih
dragocenosti. Pretkano se je zarežal.
Užival je v takih izzivih. Ukradenih
dragocenosti ni nikdar zastavil, da bi si
z izkupičkom kaj kupil. Zakaj bi? Ko je
bil lačen, je hrano izmaknil, ko mu je
obleka preperela in se strgala, je sunil
drugo. Tako je bilo dosti zabavneje,
sploh pa je vsaka kraja pomenila, da
ljudem povzroča sive lase. To se je
zdelo najbolj pomembno.
Luna je bila zdaj že
visoko na nebu, noč se je starala; bil
je skrajni čas, da si fant poišče kaj
za pod zob, če noče stradati do jutra.
Tihotapil se je med
mračnimi hišami in oprezno škilil izza
zavese las. Na daleč se je ognil trojici
mož nevarnega videza, ki so si ga čudno
pohlepno ogledovali in se režali,
spravil se je s poti tatu, ki se je
pravkar namenil splezati skozi odprto
okno, skoraj se je zaletel v žensko, ki
je hitela v temo, in živčno odskočil,
ko je opazil okrvavljen nož, ki ga je
stiskala v roki. Od nekod je njegova
ušesa dosegel zategel krik bolečine,
nato zamolklo razbijanje. Zvoki pač, ki
jih je poslušal že od ranih let in ga
niso več strašili, ter sorta ljudi, ki
jih je bil tako vajen, da jih niti opazil
ne bi, če ne bi v njegovi podzavesti
nenehno tlelo svarilo, naj se jim ogne.
Pred njim se je iz neke
krčme skozi vrata opotekla skupina
opitih mož in takoj za njo še ena, ki
se je med divjimi kriki vrgla nadnje in
se jih lotila z golimi pestmi. Fant je
odskočil v prazno ulico, preden bi ga
opazili, ter počepnil pod okno krčme.
Skozi priprto šipo je vel vonj po hrani,
masten in lepljiv, a za fantov lačni
želodec nadvse privlačen. Dvignil se je
na eno koleno in pokukal v notranjost.
Soba je bila nabito polna, dim, ki se je
valil po kotih, pa je večino prisotnih
skril v polprosojno meglico. Za točilnim
pultom so bili v vrsti razstavljeni
krožniki z nečim, kar naj bi bilo
podobno mesu. Fantov pogled se je
pohlepno prilepil nanje. Cingljanje v
mošnji ga je opominjalo, da bi si
večerjo lahko plačal, vendar ga je
gladko prezrl. Zakaj bi metal denar
stran, ko pa lahko hrano ukrade? Ne bi
smelo biti pretežko; v tej gneči in
zakajenem ozračju se bo zlahka izmuznil
neopažen.
Odmaknil je okenski krili
in se zavihtel na polico. Že se je
pripravil na doskok na tla, ko ga je
prizor naravnost pred njim tako
presenetil, da je vznak strmoglavil nazaj
na tlak.
»Presneto!« je siknil
med zobmi in se prihulil tesno ob zid.
Z enim očesom si je
dovolil vnovičen pogled v prostor.
Nedvomno. Poznal je može za tisto mizo,
človek, ki je sedel s hrbtom obrnjen
proti njemu, pa ni bil nihče drug kot
njegov gospodar. Prepoznal bi ga kjer
koli, s tistimi kačjimi udi in kostmi,
ki so mu štrlele od vsepovsod. Fant se
je postrani zastrmel v vrsto vretenc, ki
so bila vidna celo izpod obleke in so
bila razlog, da so mnogi ob prvem
srečanju gospodarja napak ocenili. Da,
bil je mršav pes, a njegovi zobje so
bili nabrušeni do boleče ostrine, v
očeh pa mu je sijala kačja strupenost.
Mafalus je bil vse prej kot nenevaren.
Možnost, da bo v tej
krčmi izmaknil kaj za pod zob, je
splavala po vodi. Ni si drznil vstopiti,
ne zdaj, ko je zapazil gospodarja. Že
nekaj tednov se ga je ogibal; jasno je
bilo, da ga mož dolgo ne bo spustil iz
pesti, če ga zdaj ujame.
Obrnil se je, da bi se
odtihotapil čim dlje od tega kraja, ven
iz tega mesta, proč od Mafalusa, ko je
iz teme ulice planilo nekaj majhnega in
se vrglo nanj. Njegov presenečen vzklik
se je pomešal z napadalčevim
zmagoslavnim, ko ga je ta zgrabil za lase
in ga pritisnil k tlom, da so se mu
drobni kamniti okruški zarili v lice.
Krakajoči smeh tik njegovega ušesa je
fanta hitro spravil k sebi. Previdno,
ampak res previdno, je odprl oči in se
zazrl v obraz nizko nad seboj.
»Pozdravljen, zguba!«
so tuja usta zažgolela tik poleg
njegovega obraza, preden ga je trda pest
neusmiljeno usekala v čeljust.
V tistem, ko je zadonela
klofuta, se je z gotovostjo zavedel, da
ga čaka mučno pestra noč. Kajti padel
je v roke nekomu, ki ga bo z največjim
veseljem zatožil gospodarju.
»Dragi Arcas!« je
napadalec hlinil navdušenje. »Koliko
časa se že nisva videla! Povej, kaj si
počel v teh treh tednih, ko si bil
zdoma? Oče je bil besen, ko si jo spet
pobrisal. Kje si bil tokrat? Si pobegnil
s cirkusom, ali kaj? Takega klovna
verjetno krvavo potrebujejo.«
Arcasu se ni zdelo vredno
odgovoriti. Namesto tega se je neuspešno
pretvarjal, da je nenadoma omedlel. S tem
si je prislužil tujo zadnjico, ki mu je
z vso silo sedla na prsi.
»Glej ga, no! Nemara ne
boš kar tukaj zadremal? Ti zapojem
uspavanko, da boš lažje zaspal?«
»Zaleti se, Kilian!« je
izpljunil fant in vztrajno zatiskal oči.
Od kar je bil primoran
živeti s Kilianom, je postal mojster v
mižanju. V nasprotnem primeru bi ga
moral gledati. Gledati Kiliana pa ni bil
nikakršen užitek. Posebej ne tedaj, ko
se je dečko škodoželjno nasmehnil, pri
čemer je vselej postrani zavihal ustnice
in razgalil bleščeče zobe. In njegove
oči; bile so tako mlečno sive, da so
komaj kaj odstopale od zrkel, črnina
njegovih zenic pa je kot režeča se
bolha strmela vanj in ga spravljala ob
živce. Grozne oči. Take so imele ribe,
ki so jih trgovci ponujali na tržnici.
Fant se je udobneje
namestil na Arcasovih prsih, ga pri tem s
kolenom sunil v rebra in si z vajeno
kretnjo popravil pramene las, tako
svetlih, da so bili skoraj beli. Imel je
zoprno navado, da si je vsakih nekaj
minut mastno pljunil v dlan in si šel z
njo skozi lasišče. Tu pa tam se mu je
zazdelo potrebno pljuvati tudi po tujih
glavah. Če Arcas ne bi bil vajen vsega
mogočega in nemogočega, bi že zdavnaj
utonil v njegovi slini.
»Ravno prav si se spet
pojavil. Oče pravkar sklepa novo
kupčijo. In presrečen bo, da te bo
lahko spet izrabil za posel.«
Arcas se je odločil.
Dvignil je desnico in usekal fanta pod
brado. Udarec ni bil močan, a je
zadostoval, da je vsiljivca spravil s
sebe. Začutil je sladko zadoščanje, ko
je Kilian na zadnjici pristal v bližnji
luži in besno zaklel. Svetlolasca je
vedno znova presenetila Arcasova
predrznost. Ni jih bilo veliko, ki bi si
upali takole spraviti se nanj.
Navsezadnje je bil Kilian
sin razvpitega nepridiprava.
Arcas se je vzravnal in
si stepel prah s hlač. Z nečim je moral
zaposliti svoje roke, ki so se mu
pričele nenadzorovano tresti v jezi.
Pustil se je zasačiti največjemu teslu,
kar jih je poznala širna Regnumia. In to
isto teslo ga bo tako ali drugače
pripravilo do tega, da stopi pred
gospodarja. Umik ni bil več mogoč.
»Kaj bi rad?« je
zamomljal skozi stisnjene ustnice.
»Jaz nič. Mafalus pa.«
Ime je povedalo vse. »Bodi priden, poba,
in odskakljaj notri k njemu. V nasprotnem
primeru ti bo enkrat v prihodnosti
verjetno trda predla.«
Arcas o tem ni dvomil.
Sumil je, da gospodar že kar nekaj časa
načrtuje, kako ga bo lepega dne vtaknil
v obaro namesto kokoši.
»Fino, da si se prav
zdaj prikazal. Ravno prav. Le kako si
vedel, da te oče potrebuje?« je
ujedljivo vprašal Kilian in se naslajal
nad Arcasovo nesrečo. »Kako si naju
našel?«
Arcas se je trpko
nasmehnil ob misli na vso tisto nečimrno
svojat, ki se je za Mafalusove usluge
podajala na trnove poti do njegovih
skrivališč. Neverjetno, kakšna sla je
gnala obupance, da so ga poiskali tudi na
najbolj nedostopnih krajih, kamor se je
zavlekel pred oblastjo. Naj se je še
tako skrival, pomoči potrebni bi ga v
skrajni nuji izbrskali tudi iz globin
pekla.
»Saj veš, kaj pravi
tvoj oče: Človek vedno najde pot k
sebi enakim. Srce me je vodilo k
vama,« je odgovoril sarkastično. »Žal
je pri tem povsem ignoriralo moj sklep,
da se vama nikoli več ne približam.«
Kilian se je priskutno
zasmejal in nato odsekano obmolknil ter
si nadel strog izraz. Da, neznansko rad
je oponašal svojega očeta.
»Dajmo, sem noter s
tabo,« je pomignil proti priprtim vratom
krčme. »Še prej pa,« je pomignil na
Arcasov obraz, »speri to s sebe.«
Arcas je nerazumevajoče
dvignjenih obrvi segel k obrazu in se
boleče zdrznil, ko je zatipal svoj nos.
Ko je umaknil roko, je na prstih opazil
sledove sveže krvi. Kilianova pest je
postajala iz dneva v dan trša.
Svetlolasca je grobo
pahnil v stran in se opotekel na glavno
ulico. Pred krčmo je ob kovinskih
obročih za privez jezdnih živali stalo
korito z vodo. Pokleknil je obenj in roke
do komolcev potopil v hladen objem,
preden je pod gladino potopil še glavo.
Za vsak slučaj je desnico položil na
leseni rob. S Kilianom v bližini se
namreč ni bilo pametno nepripravljen
potapljati v koritu.
Z ihtavimi gibi je s sebe
spral umazanijo in si previdno zdrgnil
strjeno kri z obraza. Pustil je, da se mu
mokre srage stekajo po telesu in močijo
obleko. Na gladini je ujel svoj popačen
odsev in zamišljeno nagnil glavo.
Tujost lastnega obraza ga
je vedno znova neprijetno zbodla. Odsev
se je zdel lažen. Telo, v katerega je
bil rojen, je bilo videti šibko – kot
v dodaten posmeh njegovi revščini. Na
tistih kosteh je bilo približno toliko
mesa, da bi ga z malo truda lahko
nastrgali v čajno skodelico. Bil je
kakor napol strohnelo truplo in je zaradi
pomanjkanja higiene nekako tako tudi
zaudarjal. A ni bil šibak. O, ne, ni
bil. Preteklost brez obstoja ugodja in
brezskrbnosti ga je utrdila.
Z levico je segel k čelu
in zdrsnil z dlanjo čezenj. Otip potez,
trdih, ostrih, mu je bil dosti bolj
domač od zlaganih odsevov.
Narava ga ni obdarila s
prijetnim videzom. S svojo nizko
koščeno postavo in bledikavim obrazom
je vzbujal videz potuhnjenega pamža, ki
ima vedno nekaj za bregom. Tudi dolgi
črni lasje, ki so se mu lepili na
ramena, temačne oči z globoko vrezanimi
podočnjaki, ostre poteze in izrazito
orlovski nos niso nikomur vzbudili
nasmeška na ustnicah. To, da je delal za
Mafalusa, ni k ničemur pripomoglo. V
očeh ljudstva je bil sirota brez vesti,
goljuf in slepar, vsega kriv in uporaben
samo za dela, s katerimi si je nevarno
mazati roke. Zanimivo se mu je zdelo, da
se to isto ljudstvo, ki njega obtožuje
hudodelstva – čeprav upravičeno –,
tako pogosto zateka v Mafalusovo naročje
po strupene nasvete in usluge. Ko je bil
še otrok, se mu je zdelo krivično, da
so tisti lepi in navidez nedolžni
obrazki po končanem poslu pljuvali po
njem, kot bi pred tem ne imeli nobenega
opravka z njim. Mafalus ga je kasneje
naučil pomembnega pravila svoje stroke:
Lepi ljudje in tisti, ki si lepoto lahko
privoščijo, nikoli ne kršijo pravil.
Najverjetneje za hrbtom goljufivo držijo
prekrižane prste, toda koga pa brigajo
stvari, ki jih ni mogoče videti? Če
so lepi obrazki pripravljeni plačati,
naj te nič ne briga, če kasneje
zatajijo in te izdajo oblastem, mu je
nekoč dejal. Tak je zakon
preživetja. In v tem zakonu
preživetja je Arcas ostajal na dnu
družbene lestvice.
Zarežal je v lastni
odsev in z dlanjo plosko udaril po
gladini, kot bi hotel izničiti bednost,
ki jo je odsevala. Ozrl se je za Kilianom
in ga zasačil, kako igrano uslužno
kaže proti vratom. Ovaduh
priliznjeni! Svetlolasec je priprl
veke, kot bi slišal to neizrečeno
misel; zapičil je svoje ribje oči vanj
in nedolžno utripnil z vekami. S
kazalcem je neopazno pomignil za svoj
hrbet, kjer je zakajeni prostor valovil v
gneči teles. Arcas je v potlačeni jezi
stisnil čeljusti in se končno vzravnal.
Enkrat se bo pač moral soočiti z
Mafalusom. In iz izkušenj je vedel, da
je srečanje najbolje opraviti čim prej.
Ko je stopil mimo
Kiliana, se je namenoma grobo obdrgnil
vanj, da je fanta zaneslo iz ravnotežja
in se je nerodno ujel za trhli podboj ter
pri tem po nesreči stresel droben
zvonček, ki je najavljal prišleke.
Arcas je nemudoma sprevidel, da se je
prenaglil v maščevanju. Ob
cingljajočem zvoku je Mafalus namreč
radovedno dvignil glavo in se zazrl v
njuno smer. Njegov pogled ni bil preveč
vzpodbuden.
Ko je na vratih zagledal
svojega črnolasega varovanca, Mafalus ni
vedel, ali naj bo zadovoljen ali jezen.
Neodločnost ga je hitro minila, ko je
opazil fantov zabuhli nos in poln
mošnjiček za pasom. V njem se je
pričel dvigati val besa.
Ko sta se Arcas in Kilian
približala njihovemu omizju, je
ukazujoče dvignil roko. Moški nasproti,
ki je pravkar razlagal, kakšno uslugo bi
potreboval, je zmedeno obmolknil in se
živčno presedel. Videlo se je, da je v
teh poslih popoln zelenec.
Kilian je svojega
pobeglega pajdaša pahnil naprej in se
ponosno zarežal očetu. Mafalus se je v
odgovor namrščil in mu s tem dal
vedeti, da njegovega trapastega režanja
ne odobrava. Lopov, ki ne zna obvladovati
čustev, je mrtev lopov. Njegovemu sinu
je vse bolj grozila taka usoda. Nasprotno
pa …
Mafalus je vstal in se
postavil pred črnolasega vajenca.
Nasprotno pa je ta dečko veliko obetal.
A po Mafalusovem mnenju je imel veliko
pomanjkljivost; ni se pustil
manipulirati. Mafalus je namreč užival
v tem, da je lahko upravljal z voljo
ljudi – tako svojih kolegov kot tistih,
ki so ga prišli prosit za uslugo. Arcas
pa je bil svojeglav in uporniški; ni ga
bilo vraga, ki bi ga pripravil do popolne
poslušnosti.
»Ne zanima me, kod si se
potikal tokrat, zato ne bom spraševal,«
je pričel z obvladanim tonom, toda Arcas
je opazil, kako se mu nosnice širijo v
zadržanem besu. Fant se je oprezno
umaknil korak nazaj, toda gospodar je že
zakoračil proti njemu. Zgrabil ga je za
ovratnik preperelega jopiča, ga potegnil
bliže in divje stresel, da je boleče
zakašljal.
»Kaj se greš, fant?«
mu je tiho šepnil na uho. »Kako si
drzneš kar tako po svoje? Tri tedne te
ni bilo! Kaj si počel?« Ne da bi
počakal na odgovor, je mož segel po
mošnjičku in ga strgal s fantovega
pasu. Razvezal ga je, poškilil vanj in
ga nato spravil pod brezrokavnik. Koliko
takih vrečic mu je že zaplenil? »Si
nor? Bi se rad ubil? Kolikokrat sem ti
že rekel, da je kraja nevarna igra?!
Posebej ta, ki jo igraš ti! Kje si
nakradel to? Spet v kakšni bogati vili,
predvidevam? Zagotovo je tam mrgolelo
stražnikov, ti pa si seveda veselo
planil mednje, da bi kdove komu dokazal,
kako pogumen si, kaj?«
»Lepo te prosim,
gospodar,« je fant brezbrižno prhnil v
odgovor. »Nobene nevarnosti ni. Saj tega
nisem počel prvič. Poleg tega si
ponavadi prav ti tisti, ki mi ukažeš,
naj …«
Od nekod je priletela
klofuta in mu na bledo lice zarisala
škrlatne lise. Z roko si je segel k
obrazu in pod prsti začutil toplo sled
krvi, ki se mu je spet pocedila iz nosu.
Trmasto se je izpod obrvi zazrl v
moškega nad seboj in mu zaničljivo
pljunil na čevlje. Ta se je sklonil, da
sta se njuna obraza skoraj staknila in je
fant lahko zavohal, kaj je Mafalus jedel
za večerjo. S palcem in kazalcem je
objel varovančevo brado in si ga
natančno ogledal.
»Ko ti ukažem jaz,
dobro vem, v kaj se spuščaš. Ko to
počneš na lastno pest, ti je edini cilj
zabava in burka. Da ni nevarnosti? Res?
Od kod ti torej zlomljen nos?«
»Kilian je …«
Mafalus mu ni dovolil
dokončati. Z grobo kretnjo mu je umaknil
črne pramene s čela in ujel njegov
obraz v dlani. »Nekega dne se bodo tvoji
cirkuški triki ponesrečili in za tabo
bo ostal samo še kupček pepela. Slej ko
prej te bo nekdo ujel in te spravil s
tega sveta. Si res pripravljen sprejeti
to tveganje?« Nenadoma se je Mafalusov
pogled omehčal in z raskavimi prsti je
previdno otipal zlomljeno kost. »Dvigni
glavo. Naj pogledam …«
Arcas je ihtavo udaril po
njem in se mu izvil iz prijema. Iztegnil
je jezik in obliznil krvavo sled. »Od
kdaj te tako skrbi zame, gospodar? Mi
nisi še pred kratkim zabrusil, da mi
boš populil ušesa in jih pojedel za
zajtrk, če se ti še kdaj izneverim?«
Mafalus se je brez besed
vzravnal in ga zviška premeril. Mali je
bil predrzen in trdovraten, značaj, ki
bi bil v tem poslu več kot dobrodošel,
če fanta lastne strasti ne bi tolikokrat
zavedle s poti.
Mož je segel za hrbet, s
svojega napol praznega krožnika vzel
zajčje bedrce in ga zalučal v fantovo
naročje.
»Jej, zverinica,« je
potiho zamrmral, med tem ko je spet
sedal. »Zadevo bova kasneje razčistila
do kraja. Trenutno imam na grbi delo, ki
se mu moram posvetiti.«
Fant se je potuhnil ob
njegov stol in lačno zagrizel v plen, z
očmi nemirno švigajoč sem ter tja in
nenehno na preži. Kilian se je postavil
obenj in mu nekajkrat z neuspešno
kretnjo skušal izmakniti meso iz rok,
toda koščeni črnolasec se ga je
oklepal kakor sestradan volčič. Ko ga
je Kilian grobo brcnil, je Arcas svareče
zarenčal, a preden bi mu vrnil udarec,
mu je Mafalus ukazujoče položil dlan na
glavo, sina pa ošinil z mrzlim pogledom.
»Brzdajta se!« je
siknil, se obrnil stran in se vnovič
posvetil poslu, zaradi katerega je bil
tu. Nekaj trenutkov je s podlim
uživaštvom opazoval človeka, ki je
prišel k njemu po uslugo – bil je
mladenič, neizkušen in ne najboljši
pogajalec, a se je dobro držal. Ostajal
je pri svojih trditvah in se trudil, da
ga privoščljive zbadljivke in dvoumni
namigi Mafalusovih kolegov ne bi zmedli.
Zdaj se ga je intenzivno lotil
Zvezdobraz, najučinkovitejši lopov in
morilec takoj za Mafalusom, robusten in
grd, z vtetovirano petkrako zvezdo prek
iznakaženega očesa. Mož je drezal vanj
kakor fantek, ki s palico skozi mrežo
draži nemočnega psa.
»Dovolj, Zvezdobraz,«
je odmahnil z roko Mafalus, »nehaj!«
»Glej ga, no, šefa,«
se mu je mrko posmehnil tetovirani,
»cele mesece se potikaš neznano kje,
nato pa se nekega dne znajdeš v mojem
mestu in se igraš vodjo! Neham naj? Daj,
no, Mafalus, kje so tvoje meje?«
»Še eno zini, pa jih
boš prekoračil!« je zagrozil drobni
mož. Njegov sikajoč glas je bil
grozljivejši od Zvezdobrazove nabite
postave. »Tvoje mesto? Bi rad, da
te spet opomnim, kam v resnici spadaš?«
Zvezdobraz je osramočeno
sklonil glavo in jezno zrl v svojega
gospodarja, a je ostal miren in tih. Da,
ta koščeni mož je imel strahoten
vpliv. Arcas se je pridušeno zahahljal,
a ga je smeh takoj minil, ko ga je skoraj
oplazila Zvezdobrazova ogromna pest.
Pomaknil se je dlje pod mizo, kjer ga
srditi mož ne bi mogel videti.
Mafalus je dvignil pogled
in se srečal s tujčevim.
»Plačilo, ki mi ga
ponujaš, ki mi ga obljublja tvoj vodja,
je zavidljivo visoko,« je začel prej
prekinjeno pogajanje. »Z veseljem bi ga
sprejel, a prej bi rad vedel, kakšno
tveganje se skriva za tako veliko vsoto.
Zakaj si tu? Kaj hočeš, da naredimo?«
»Kot sem že povedal;
član samostojne organizacije sem,« je
skrivnostno dejal mladenič, a Mafalusu
ni bilo potrebno nadaljnje poizvedovanje.
Sodeč po tem, kako jo je zavijal v
skrivnost, je bilo soditi, da se ukvarja
z nečim ilegalnim. Prošnja za pomoč in
sodelovanje pri najzloglasnejšem
zločincu je to domnevo le še
potrjevala. »Močni smo in se še
krepimo, a žal nismo povsem
samozadostni. Bolj kot znanja nam
primanjkuje sredstev. In v teh časih, ko
gre vsaka drobtinica hrane in vsak
kovanec v last dvora, smo še toliko bolj
… recimo temu, da smo nepreskrbljeni.«
»Preidi k stvari,« je z
malomarno nepotrpežljivostjo rekel
Mafalus. »Če boš še dalje razlagal,
boš morda bleknil kaj, o čemer jaz sam
ne bi smel vedeti.« Užival je, ko se je
ob tem svarilu na tujčevem obrazu
pojavil izraz preganjavice. »Kaj je
tisto, kar potrebujete?«
»No …« Tujec se je
zbral in se sklonil nižje nad mizo –
skoraj šepetal je: »Bojne opreme nam
primanjkuje.«
»Imaš v mislih orožje?
Nože in loke in puščice?«
»Nože premore vsaka
kuhinja v mestu, zakaj bi nam jih
primanjkovalo?« je odkimal tujec. »Loke
si znamo izdelati sami; lesa na srečo
še ne primanjkuje. Kar potrebujemo, so
meči in sulice, ščiti in oklepi.«
»Vojaška oprema?« se
je začudil Mafalus in zažvižgal. »Le
kaj pripravljate?«
»Nekaj udarnega,
očitno,« se je oglasil Arcas in pokukal
preko mize. Svoj črni pogled je
nezaupljivo zavrtal v človeka, da se je
ta nelagodno zdrznil. »Kje naj v tem
času dobimo meče in ščite? Vse gre za
potrebe kraljičine Garde.«
»No,« se je oklevajoče
nasmehnil vprašani in se trudil ne zreti
v tiste prebadajoče dupline, »saj,
točno tako. Želimo, da orožje vzamete
Gardi …«
Odzivi so bili pestro
mešani; nekateri prisotni so se gromko
zasmejati, drugi so kleli, nekateri so
samo nejeverno gledali in se spraševali,
ali ni človek morebiti nor, da si drzne
postaviti tako zahtevo. Arcas je
sunkovito vstal, košček napol
prežvečenega mesa pa mu je pri tem
padel iz ust.
»Gardi?! Kaj se pa
greste? Pripravljate atentat na
kraljičine bojne sile? Ste ena tistih
tolp, ki se zadnje čase tako vztrajno
upira prestolu?«
Fantovo vprašanje je
bilo plod čiste radovednosti in je imelo
posmehljiv ton, a dregnilo je v tujčevo
šibko točko.
»N-ne,« je zajecljal,
»mi nismo … K-kaj?!«
Mafalus se je moral
zasmejati, tako šokiran je bil videti
mladi pogajalec. Kot bi bil Arcas zadel v
črno …
»Uporniki ali ne,« je
spregovoril, »to se nas pač ne tiče.
Če so pripravljeni plačati, nimamo
razlogov, da bi se vtikali v njihove
osebne zadeve. Pa četudi načrtujejo
atentat na kraljico.« Spet se je
zarežal, ne vedoč, da je mladeniča na
oni strani mize ob teh besedah oblivala
mrzla zona.
»Boš sprejel posel?«
je nejevoljno vprašal Zvezdobraz,
četudi se mu je odgovor že dozdeval.
Mafalus je ljubil naloge, ki so bile vse
prej kot mačji kašelj; bolj so izzivale
jezo oblasti, raje jih je izvajal.
»Krasti Gardi, to pomeni brskati po
levjem žrelu …«
»A če se lev med tem ne
zbudi, lahko med njegovimi zobmi
odkrijemo pravi mali zaklad,« ga je
utišal Mafalus. »Splača se tvegati.«
»Ne bo se treba
neposredno zapletati z vojaki,« je
vskočil tujec, očitno olajšan, da je
posel stekel. »Pred kratkim je z dvora
prišlo naročilo za novo pošiljko
orožja in opreme. Jutri zvečer jo bodo
kovači z vozovi odpeljali v vojaško
skladišče, šele tam jo bodo prevzeli
kraljičini možje. Če vam uspe
pošiljko prestreči, preden doseže
skladišče, se nimate česa bati,« je
pohitel s pojasnilom.
»Jutri zvečer?« ni bil
zadovoljen Mafalus. »Zgodaj je.
Potrebujemo čas za pripravo …«
»Oh, tega boste imeli
več kot dovolj. Kraj ni daleč.
Izmenjava se bo zgodila prav v tem
mestu.«
»Tukaj? Krasno.«
»Kaj pa varnost?« je
nejevoljno zamomljal Zvezdobraz.
»Pretehtati moramo možnosti zasilnih
pobegov. Še vedno nas lahko zasačijo.
Potrebovali bomo može na straži ali
nekaj, s čimer bi zmedli morebitne
vsiljivce in si zagotovili prosto pot.«
Mafalusa je prešinila
zamisel. »Nekaj, s čimer bi jih zmedli,
kaj? Arcas,« je poklical in spustil
pogled k fantu. »Saj imaš še vedno …
tisto tvojo zverino, kajne?«
»Calla?« je sumničavo
vprašal fant in s sosednje mize spretno
izmaknil nov zalogaj mesa. »Seveda.«
Možak je ustnice
raztegnil v sluzast nasmešek.
»Pripelji ga s seboj.«
V zavetju noči je
Mafalus s svojimi pristaši v zasedi
čakal na sle, ki so pripeljali dragoceni
tovor, namenjen Gardi. Zahrbtno so jih
pobili v nezavest, tiho in nevidno, da
jih žrtve ne bi mogle prepoznati in
kasneje prijaviti. Mafalus je bil več
kot izurjen v teh zadevah. Zajeli so
pošiljko, vse se je izteklo po načrtih,
zdaj so se morali le še umakniti dlje od
skladišč, da jih ne bi odkrili
stražarji, in predati ukradeno
naročniku. Tisti tujec je poskrbel, da
jih bo nekaj njegovih kolegov pričakalo
na dogovorjenem varnem kraju, prevzelo
robo in izplačalo zasluženi denar.
Arcas si je z nohti ene
roke zamišljeno drgnil umazanijo s
prednjih zob, z drugo pa se je naslanjal
na hrbet vpreženega saribuja, slokega
jezdnega kopitarja razvejanega rogovja,
katerega je tu pa tam rahlo pogladil po
topli dlaki. Naročeno mu je bilo, naj
straži voz z zajetim blagom. Bilo je
sredi noči in v najbolj zakotnem predelu
skladišč. Do tedaj ni bilo na spregled
nobenega gardista, toda fant je vestno
preverjal, ali je vse še na svojem
mestu. Mafalus ga je namreč venomer
prikrito opazoval in nadzoroval vsak
njegov gib; Arcas nikakor ni hotel
izzivati njegove slabe volje.
Če je bilo Mafalusu kaj
do njega, tega ni kazal. Včasih se je
zazdelo, da ga skrbi zanj, večkrat je
videl tisti olajšani odblesk
gospodarjevih oči, ko se je vrnil k
njemu z dolgega potepa. Vendar si fant
tega ni razlagal kot izraz naklonjenosti;
Mafalus ga je pač potreboval, mali
zmikavt je bil njegov največji adut,
zato se je na tihem grizel v bojazni, da
se fantu kaj ne zgodi. Morda je bil prav
to eden od razlogov, da se mu je Arcas
tolikokrat izmuznil in kot mlad kozliček
odpeketal po svoje. Godilo mu je, da se
gospodar grize zaradi njega. Četudi jih
je ob vrnitvi k njemu pošteno skupil, je
v njem raslo samovšečno zavedanje, da
ga moški kljub sprenevedanju potrebuje.
Na trenutke mu je bil za udarce celo
hvaležen. To je bila edina pozornost, ki
je je bil deležen.
Od nekod se je vzela
trojica moških in na njegov voz
naložila še preostale zaboje. Arcas se
je vzravnal in se pripravil, da bo vprego
po tihih cestah odpeljal nekaj ulic
naprej, k skupini mož na straži, kateri
bodo nato robo posredovali naprej. Ta
živa veriga je tekla križem mesta, po
najtemnejših in neobljudenih ulicah ali
takih, kjer se ljudje niso zmenili za
zločinsko dogajanje ali so tudi sami
živeli od njega.
Eden od lopovov mu je
pokimal in Arcas se je urno napotil iz
skladišč proti prvi postojanki. S
saribujem sta bila domala neslišna;
Arcas je hodil bos, kopita živali pa so
bila ovita v več plasti krp. Le fantovo
raskavo dihanje je motilo tišino.
Ponesel je roko k obrazu in previdno
otipal nos. Skušal je odmisliti
bolečino, a se je vseeno skremžil, ko
je začutil oteklino zloma.
»Boli, kaj?«
Nehote se je preplašeno
zdrznil, ko je čisto od blizu zaslišal
glas. Kilian, ki se mu je neopažen
priplazil za hrbet, je sedel na robu voza
in si ga ogledoval s škodoželjnim
nasmeškom.
»Boli?« se je
sprenevedal Arcas. »Ne bi rekel. Samo
preverjal sem, koliko škode si mi
povzročil, da ti bom lahko ob prvi
priložnosti vrnil z dvojno mero.«
»Oh, kaj res?«
Svetlolasec je segel za hrbet in s tankim
žvenketom iz vreče vzel enega od
ukradenih mečev. Sestopil je z voza in
se z medenim smehljajem na ustnicah
postavil Arcasu ob bok. Z očitnim
namigom je preložil meč iz ene roke v
drugo in zamišljeno opazoval gladko
rezilo. »Rad bi te videl poskušati.«
Oba sta se sovražno
zarežala in se premerila s pogledi,
zaradi katerih je zmrznilo nekaj
okoliškega plevela. Arcas se je trudil
dajati vtis, da ga ostra konica, uperjena
v njegov trebuh, ne vznemirja, a je
skrivaj pokrčil kolena, da bi ob
najmanjši nevarnosti lahko odskočil.
»Krasna stvar, kajne?«
je pripomnil Kilian in postavljaško
zasukal rezilo, da si je skoraj odsekal
zapestje. »Tudi sam se je ne bi branil.
Včasih prav pride.«
»Seveda,« se je
posmehnil črnolasec, »za trebljenje zob
in čiščenje umazanije izza nohtov.
Drugega tako ne bi znal početi z njim.«
Zavila sta v sosednjo
ulico. Arcas je grobo potegnil za
saribujev povodec, ko je ta dvignil
rogato glavo in z blejajočim glasom
pozdravil skupinico samic, ki so čakale,
da jih vprežejo in odvedejo. Kilian je
izrabil trenutek njegove nepozornosti;
zagnal se je vanj in ga podrl na tla.
»Si nor?!« se je Arcas
komaj zadržal, da ni na glas zakričal.
»Trebljenje zob, kaj?«
je besno zapihal Kilian. »Pa poglejva,
če sem dober tudi v skubljenju predrznih
malih lopovov!«
»Nimava časa za to!
Prihrani svoje bedne igrice za drugo
priložnost.«
»Zdi se mi, da je
priložnost kar prava,« se je zahahljal
svetlolasec in mu pritisnil meč ob lice.
»Vaditi moram za dan, ko se te bom
končno lahko znebil.«
»Ne bi si drznil …«
»Misliš, da me ni nič
v hlačah?«
»Hlačah? Punčke
ponavadi nosijo krilca, kajne,
svetlolaska?«
Hlastno sta hkrati drug
drugega zgrabila za ovratnik in se
pričela besno ruvati. Zasopla sta se
zavalila preko tlaka, tolkla sta s pestmi
in suvala s koleni ter stiskala ustnice,
da jima ne bi ušli stoki bolečine, s
katerimi bi nasprotniku priznala premoč.
V tesno prepletenem klobčiču sta se
odkotalila naravnost saribuju pod kopita,
ob tem pa je rob rezila, ki ga je Kilian
še vedno stiskal v desnici, oplazil
žival po mečih. Saribu je v trenutku
zagnal strašen vik. Prestrašeno je
zameketal in se vzpel na zadnje noge;
zadenjsko se je pričel oddaljevati od
bojujoče se dvojice. Z vso silo je zadel
ob stranico voza, ob novi bolečini je
poskočil in z zadnjimi nogami jezno
sunil v zrak. Zamolklo je počilo, ko je
kopito prelomilo eno od lesenih prečk, s
katerimi je bil vprežen, in voz se je
nevarno zamajal, ko je napol osvobojeno
žival zaneslo vstran. Sila naleta je
bila prevelika. Saribu se je sicer ognil
trčenju s steno, a izpahnjeno vprego je
zaneslo po svoje. Z grozljivim truščem
je poletela ob zid, dragoceni tovor pa se
je v kovinskem plazu vsul na cesto.
Fanta sta odsekano
obstala sredi vrhunca pretepa. Opraskana
in raztrgana sta se pretreseno spogledala
in se nato čisto počasi zasukala k
razdejanju, ki sta ga povzročila. Arcas
je zgroženo zatisnil oči, kot bi tako
lahko preprečil katastrofo. Osamljen
okrogel ščit se je prikotalil do njiju
in nato žvenketaje obležal.
»Ha,« je čez nekaj
neskončno dolgih sekund spregovoril
Kilian. »Ha. Morebiti ni nihče slišal
…«
Arcas je zavil z očmi.
»O, ne, gotovo ne!« se je spačil.
»Zgolj celotno mesto, ducat okoliških
vasi in nekaj mrtvecev spodaj v peklu!«
Njegova predvidevanja so
potrdili oddaljeni vzkliki in hitri
koraki, ki so napovedovali bližajoče se
težave. Arcas se je zrinil izpod Kiliana
in se opotekel k saribuju, ki je še
vedno vznemirjeno blejal.
»Tiho, mrcina!« Zgrabil
je vajeti in se ga trudil umiriti, medtem
ko ga je s prosto roko poskušal
osvoboditi še druge vprežne prečke.
Kriknil je, ko ga je rogovje sunilo v bok
in mu razparalo obleko.
»Pomagaj mi, tepec!« je
revsknil proti Kilianu.
Fant se mu je pridružil
in skupaj sta nekako izpregla podivjano
žival. Arcas se je s celim telesom uprl
ob saribujeve prsi, da je Kilian lahko
zlezel na živalin hrbet. Lopova sta
istočasno dvignila pogleda, ko sta
nedaleč stran zaslišala rožljanje
stražarskih oklepov.
»Pojdi nazaj!« je
zakričal Arcas in podal vajeti Kilianu.
»Opozori Mafalusa in druge!«
Že se je hotel pognati v
dir, ko so ga zaustavili svetlolasčevi
grabeči prsti.
»Kam pa ti?« ga Kilian
kljub zvijanju in upiranju ni izpustil.
»Boš kar pobegnil?«
»Bedak!« ga je nahrulil
Arcas. »Po Calla grem! Naš zasilni
načrt, se spomniš?«
Končno ga je Kilian
izpustil. Zaril je pete živali pod rebra
in jo pognal v brezglavi dir nazaj proti
skladiščem. Arcas se je opotekel za
njim. Med tekom mu je nerodno spodrsnilo
na zlizanem tlakovcu in preostanek ulice
je prečkal v bolečem kotaljenju. Sopeč
se je spet vzravnal in se zagnal dalje, a
daleč ni prišel. Pred njim se je od
nikoder pojavila ovira. Zaletel se je
naravnost vanjo in v loku poletel nazaj,
od koder je prišel.
Pred njim je kot iz tal
zrasel jezdec. Njegov saribu se je
prestrašeno umaknil, ko se je fant
nerodno zaletel vanj in se mu zapletel
med prednje noge. Stražar je bil videti
prav toliko presenečen kot Arcas sam;
očitno je pričakoval nevarnejšega
nasprotnika – tihotapca z leseno nogo
in prevezo čez oko, ali kaj podobnega.
Prepričan v svojo varnost je zdaj
umaknil sulico, ki jo je uperil v fanta.
Napaka.
Arcas je vtaknil prste v
usta in predirno zažvižgal. Moški se
je namrščil in že iztegnil roko, da bi
ga zgrabil za ovratnik srajce in odvedel
s seboj, ko se je iz bližine zaslišal
tresk, ko je nekaj velikega podrlo lesena
vrata in se pognalo na svobodo. Prednju
je švignila velikanska senca in rjoveče
stopila pred jezdeca. Saribu je panično
zameketal in se pričel zadenjsko
odmikati od grozeče pojave, stražar pa
je zakričal v opozorilo, ko je v
bližini zaslišal prihajajoče
okrepitve. Pol ducata vojščakov je v
tistem planilo iz stranske ulice, zbor
brezglavega prhanja živali se je
pomešal s prestrašenimi kriki jezdecev,
ko so pred seboj ugledali mogočno
zverino.
Arcas je izkoristil
zmedo; opotekel se je na noge in šinil k
zveri, ki je še vedno enakomerno
renčala in izzivalno šavsala z
roževinastimi čeljustmi. Skočil je
kvišku in pograbil kratko zmršeno
grivo. S stopalom je zatipal za stremenom
in se mukoma potegnil v težko sedlo, od
koder se je zviška zasrepel v
stražarje. Segel je po močni verigi,
pripeti na žvale v ustih zverine, ovil
jo je krog zapestij in z vso silo
potegnil nazaj. Leseni nosilci na
prednjem delu sedla, skozi katere je bila
veriga napeljana, so še ojačali njegov
poteg in žival je ubogljivo sklonila
glavo nizko k tlom, v svojo naravno
držo. Njene oči so vztrajno švigale po
presunjenih stražarjih, pripravljena je
bila na morebitni napad, pripravljena, da
zavaruje svojega gospodarja.
Med pomirjujočim
tleskanjem z jezikom se je Arcas sklonil
nad štrleči greben dlakavega vratu in
tiho šepnil:
»Greva, Callo, poberiva
se od tod.«
Zver je odobravajoče
puhnila skozi zmajski nosnici, dolga
stožčasta ušesa je položila tik ob
lobanjo in priprla oči, ko je začutila
gospodarjeve napete mišice. Arcas je
počakal še trenutek, nato pa jo z bosim
stopalom dregnil med rebra in zakričal.
Callo se je pognal v skok, šape je
iztegnil predse in izprožil zašiljene
kremplje. V naletu sta se zabila v prvega
jezdeca; njegov saribu je klecnil pod
težo zveri, stražar pa se je še pravi
čas vrgel iz sedla in se odkotalil na
varno. Arcas je plosko legel v sedlu,
iztaknil stopala iz stremen in stisnil
kolena k sebi, da je žival čim manj
oviral.
Ko ga je Arcas našel, je
bil Callo še mladiček. Da, mladiček,
vendar že tako velik, da mu je segal do
bokov kot odrasel pes. Pred nosom ga je
ukradel lovcu na divje zveri, ki ga je
nameraval prodati za mastne denarce.
Golida mleka in kos surovega mesa sta
bila dovolj, da ga je zvabil za seboj. Ko
ga je privedel pred Mafalusa, je fant
požel mnogo nelepih besed in nekaj
poštenih brc, vendar ni imel nobenega
namena, da bi mladiča odpodil, ta pa se
ga je že od prvega trenutka držal kakor
klop in nesrečno cvilil, če ga je
pustil samega. Na koncu se je moral celo
Mafalus vdati. Pustil je, da si ga je
Arcas popolnoma prisvojil, le še tu in
tam nejevoljno pripomnil:
»Mladič sigre
je, divje zveri. Kako ga boš ukrotil, ko
se ga bo polotil krvoločni nagon?
Dvomim, da ga boš lahko zadrževal. In s
čim ga boš hranil? Ko bo zrasel, bo
gromozanski!«
Callo je z leti res
zrasel v pravo mrcino. Še vedno je bil
skoraj mladič, a je po velikosti že
zdavnaj prekašal tudi največjega
saribuja. V začetku preteklega poletja
so mu vrh glave pričeli poganjati
rogovi, ob straneh priostrenega
roževinastega gobca pa so se že kazali
drobni okli. Dolga in volnasta bela dlaka
pod vratom se je s prihajajočo zimo še
zgostila in tvorila mehek podbradek,
medtem ko je drugod po žilavem telesu
poganjala v kratkih, rjavkastih šopih.
Njegove tace, ki so v naravnem položaju
delovale groteskno krive, so se okrepile
ter ga v diru z lahkoto nosile dolge ure.
Vitko telo se je iz prvotne potuhnjene
drže visoko vzravnalo, vratni greben je
zrasel v z grivo odlakano grčo, glava pa
se je spustila nizko k tlom. Cviljenje,
ki je v začetku uhajalo izmed vrste
prišiljenih zob, se je poglobilo v
grozeče bučanje; nežno mrmranje se je
zdaj slišalo samo takrat, ko se je mladi
sigra naklonjeno podrgnil ob gospodarja.
Ko sta v diru prispela
nazaj do skladišč, je tam že vladal
pravi kaos. Kilian je sicer pravočasno
predal opozorilo na nevarnost, a za miren
umik ni bilo več časa. V ulici je
zavladala panika, lopovi so grabili za
meče in se pripravljali na najhujše.
Zdaj se nihče več ni trudil ostati
tiho. Mrzlično so hiteli natovarjati še
zadnje zaboje in se živčno ozirali krog
sebe. Callov nenaden prihod ni dosti
prispeval k boljšemu redu in miru; ko so
zagledali zver, so možje prestrašeno
spuščali zaboje iz rok, da so se s
treski razleteli na tleh, orožje in
oklepi pa so se z izdajalskim žvenketom
razleteli prek tlakovcev.
»Si prismojen?!« je
Arcasa nadrl eden od mimo bežečih.
»Mislil sem, da je ta mrcina namenjena
za to, da prestraši gardiste, ne nas!«
»Oprosti,« je prav nič
obžalujoče skomignil fant in nalašč
dovolil Callu, da je šavsnil po govorcu.
Privoščljivo se je zarežal ob
možakovemu bojazljivemu kriku, a je
njegov nasmešek hitro ugasnil, ko je
zagledal Mafalusa, kako dolgih skokov
teče proti njemu.
»Slišali so vaju!« je
pridušeno zalajal gospodar in se trudil,
da bi prikril živčno tresavico.
»Stražarji so vaju slišali!« S
pogledom je poiskal sina, ki je stal v
bližini in z neumnim izrazom opazoval
zmedo krog sebe. V skoku je bil pri njemu
in mu je prisolil donečo zaušnico.
Namenil se je, da bo z enako gesto
postregel še Arcasu, a je moral
odskočiti, ko je Callo grozeče
zarenčal vanj. »Zaradi vaju so nam na
sledi kraljičini stražniki! Če nas
ujamejo na delu, bomo družno romali pod
vešala! Bi to rada?!«
Od jeze se je penil kakor
razdražen bik. Približal se je, ne
meneč se za razganjene čekane fantove
zveri, in Arcasa skoraj potegnil iz
sedla, ko ga je zgrabil za šop predolgih
las in ga nagnil nad svoj obraz.
»Poskrbel boš, da boš
pojedel, kar si skuhal,« je zasikal. »S
svojo mrcino speljita kraljičine
stražnike s poti. Zamotita jih, dokler
ne boš prepričan, da smo ostali na
varnem.«
»Kaj pa jaz?«
»Kriv si in napake
moraš popraviti. Zaradi tebe sem zdaj na
črni listi celo med mojimi
najtesnejšimi zavezniki. Te polomije mi
zlepa ne bodo odpustili.«
»Ampak Kilian je …!«
»Kilian je moj sin!« je
zarjul Mafalus in mahal z rokama kot
oskubljena kura. Iz Arcasa je v hipu
izpuhtelo vse prejšnje odobravanje
njegovega neprizanesljivega ravnanja z
edincem.
Razbojniki so se
razbežali, vendar niso pozabili na svojo
nalogo. Na ramena so si oprtali toliko
vreč z nakradeno robo, kolikor so je
lahko nesli, otovorili so saribuje in
natlačili še zadnje vozove. Niti prve
skupine gardistov, ki so se trumoma vsule
na prizorišče, jim niso preprečile, da
ne bi opravili svojega posla. Več robe
bodo rešili, več denarja jim bo
izplačanega.
Arcas je z
naraščajočim vznemirjenjem opazoval
zametke spopadov med tatovi in vojaki;
nočno tišino je pretrgalo žvenketanje
prekrižanih mečev.
»Kam gresta vidva s
Kilianom?« je vprašal gospodarja, ne da
bi odmaknil pogled od dogajanja.
Mafalus se je povzpel na
enega od vozov. »Proč, vendar. Menda ne
misliš, da bova mirno stala tukaj in
čakala, da naju najdejo stražarji?« Za
hip je pomišljal, nato pa segel za hrbet
in pobrskal po vreči. »Na.« V loku je
Arcasu zalučal meč. »Morda ti pride
prav. Zdaj pa dokončaj, kar si začel.«
»Hočeš reči, da lahko
še malo obdelam Kiliana? Krasno!«
»Arcas!« Gospodar ga je
prestrelil s pogledom. »Resno mislim.
Nikar ne naredi še več škode.« Glavo
je zasukal k sinu in živčno pomignil s
čeljustjo, da mu je kozja bradica
nemirno zaplesala. »Dajmo, Kilian! Jahaj
za mano! Hitro!«
»Toda ranjen sem!« je
hripavo zacvilil Kilian in pokazal na
ureznino na podlakti, ki jo je
najverjetneje skupil v pretepu z Arcasom.
»Nujno moram k zdravilcu, drugače
nikdar več ne bom mogel uporabljati
roke!«
»Če se takoj ne
podvizaš, bo marsikaj na tebi postalo
neuporabno!« je prekipelo Mafalusu.
»Koga, misliš, bodo tile lopovi krivili
za neuspeh?! Prav dobro vedo, da si moj
sin; zavoljo tvojih napak bom nastradal
tudi jaz!«
Z bičem je usekal
vpreženo žival po stegnu in v spremstvu
škripajočih koles in peketanju kopit
izginil za ovinek. Arcas se je ugriznil v
jezik, da mu ne bi ušla kakšna sočna
opazka, nato pa vprašujoče pomignil
Kilianu, katerega stokanje je po
očetovem odhodu odsekano utihnilo. V
spomin se mu je prikradla pesmica, ki jo
je pred leti sam spesnil, da bi
svetlolasca spravljal ob živce. Tokrat
je njegov nesrečni obraz kar klical, da
se ponorčuje iz njega.
»Kdo še ni slišal za
Kilčija, ima debela rdeča lička, na
krožniku pred njim sladka potička, tam
spodaj pa polna plenička.« Opevani mu
je namenil grozeč pogled, ki pa je
Arcasa le še spodbodel. »Glej ga, kako
se cmeri – le kaj mi zameri?«
»Neke noči, ko boš
sladko spal …« Kilianu te opazke ni
uspelo dokončati. V tistem so se
stražarji kakor horda razdraženih
mravelj vsuli na prizorišče in se
zagnali nad preostanek razbojnikov. Noč
so prestrelili kriki ranjenih mož.
Mafalusov sin se je pognal v sedlo
najbližje živali in škodoželjno
pomignil na prihajajočo nevarnost.
»Rekel bi, da boš imel
veliko dela, Arči.«
Arcas se je zasmejal in
tlesknil z jezikom. Sigra se je zganil in
se okornih korakov približal
svetlolasemu fantu. Zmajski nosnici sta
se poželjivo razširili, ko sta zavohali
njegov strah, zato je Kilian raje opustil
nadaljnje zbadanje in pognal saribuja v
galop, čim dlje stran od sigre in
stražarjev.
Callo je nekajkrat
pridušeno pihnil. Glasovi, ki jih je
izustil, so na las spominjali na
privoščljiv smeh. Tudi Arcas se je
glasno hehetal, a samo zato, da bi
prikril naraščajoči strah, ki se mu je
kot mrzla želatina usedel na dno
želodca.
Seveda bi lahko preprosto
pobegnil in se ne zmenil za gospodarjeve
ukaze, toda kam pa naj bi šel? Saj je
bil že večkrat sam, ko je z banditi in
pouličnimi zabavljači pohajkoval po
mestih, toda nikoli, prav nikoli mu niso
bili za petami lovci na glave. Zdaj je
zavetje lahko iskal le še pri
gospodarju, a če ga ne bo mogel
zaščititi, potem …
Zato je navkljub dvomom
spodbodel Calla in se pognal v samo sredo
gardistov, pripravljen ubraniti preostale
lopove in poskrbeti, da bo pozornost
stražarjev usmerjena drugam, ko bodo ti
bežali.
Skladiščna poslopja so
stala na obrobju mesta, na zahodu mejila
na prve hiše, na vzhodu pa na strmo
kamnito gričevje in nato na polje
visoke, mehko šelesteče trave. Tja se
je zdaj zatekel Arcas. Svojo nalogo je
uspešno opravil, a skupina vojakov se ga
je kljub strahu pred njegovo zverjo
odločila zasledovati. Presodil je, da mu
bodo po krušljivih skalah težje
sledili, sploh pa se je pol milje pred
njim že razprostiral temačen gozd in ga
neustavljivo vabil v svoje zavetje.
Ko sta s Callom prispela
do obronka sivih drevesnih debel, je
potegnil vajeti in ga ustavil. Leden
nočni zrak ga je boleče žgal v
pljučih in med neslišnim robantenjem se
je hropeče izkašljal. Neki stražar ga
je uspel s ploskim delom sulice suniti v
brado; ko je zdaj kašljal, so mu iz ust
padale rdeče kapljice.
Z dlanjo si je nenadoma
močno zatisnil usta in se trudil dihati
čim tišje. Zazdelo se mu je, da je iz
bližine zaslišal glasove. S Callom sta
se prihulila v senco krošenj. V oblačni
noči bi težko kar koli opazil, vendar
so mu žareče ognjene pikice nedaleč
proč olajšale delo. Zasledovalci!
Iskali so ga. S seboj so nosili svetilke,
ki so jih dvigali visoko nad glave in se
v njihovem soju razgledovali po okolici.
Arcas je dregnil sigro,
ki je skokoma stekel v podrast, priganjal
ga je skozi neprehodno goščavo, ne
meneč se za dolge krvave praske, ki jih
je trnje puščalo na njegovih golih
nogah. Glasovi so postali glasnejši,
zdaj je lahko slišal tudi toplo puhanje
njihovih saribujev, katerih udarci
razklanih kopit so prihajali vse bližje.
Odkrili so najino
sled, se je v strahu zavedel, ko se
je ozrl čez ramo in opazil široko gaz v
travi, ki jo je bilo nemogoče
spregledati. Callo se je navkljub svoji
okorni velikosti neslišno kakor maček
prebijal skozi goščo, oba sta napeto
prisluškovala zasledovalcem, kateri so
se, sodeč po njihovem glasnem
lomastenju, razporedili v polkrogu in
preiskovali teren. Samo upal je lahko, da
jim bo zahrbtna podrast globlje v gozdu
povzročilo dovolj preglavic, da se bosta
lahko nemoteno izmuznila. Slišal je,
kako se je nekaj stražarjev kriče
oddaljilo; verjetno so naleteli na
razpotje ali živalsko sled in so se raje
razdelili, kot da bi se prepustili
naključju. Še nama lahko uspe! Samo
dovolj se morava oddaljiti in …
»Pridi ven, ptička
tatinska. Pokaži se!«
Pojoči glas se je
razlegal iz neposredne bližine.
Presenečen je široko razprl oči in se
neslišno spustil globlje v sedlo. Callo
je spričo nevarnosti ravnal nagonsko.
Čisto tiho se je vzpel na deblo drevesa.
Visoko v krošnji se je potuhnil na
močno vejo in žarečih oči opazoval v
noč. Arcas se je nagnil iz sedla in z
roko previdno odmaknil vejo drevesa, ki
mu je zastirala pogled. Na tihem je
preklel suho jesensko listje, ki je ob
vsakem premiku izdajalsko zašelestelo in
grozilo, da bo zasledovalcem izdalo njun
položaj.
»Tile so pa vztrajni,
kaj, Callo?« je polglasno pripomnil.
Pod njima se je na
čistini zbrala peterica stražarjev.
Njihovi saribuji so se nemirno prestopali
in s kopiti rili po mehkih tleh. Rogate
glave so dvigali kvišku in širili
nosnice, ko jim je veter prinašal vonj
po plenilcu.
»Fantovega sigro
vohajo,« je eden od mož pojasnil
njihovo obnašanje. »Nekje v bližini
morata biti, Stotnik.«
Stotnik? Arcas je
radovedno nagnil glavo, da bi videl, s
kom se mož pogovarja. Kaj počne
kraljičin gardist s takim nazivom med
drugorazrednimi vojščaki?
»Vem.«
Glas je prihajal natanko
izpod drevesa, na katerega sta se zatekla
ubežnika. Fant je Calla dregnil s peto,
nakar je ta splezal višje. Čisto pod
vrhom, kjer je listje že skoraj v celoti
odpadlo, je Arcas tik ob deblu poškilil
navzdol. Kar je videl, mu je zvabilo
kletev na ustnice.
»Prekleto!« je
zarobantil med zobmi. »Našel je najine
sledi!«
Kot bi Callo razumel
nenadno kočljivost položaja, je še sam
spustil pogled in obmiroval v napeti
pripravljenosti.
»Si kaj našel,
Stotnik?«
»Pa še kako!« Gardist,
ki je stikal v travi pod drevesom, je
zvenel grozljivo zadovoljno. »Tukaj so
sigrini odtisi.«
»Zares?« Peterica
preostalih mož se je zgrnila bližje in
si zmedeno ogledovala poteptano podrast
in opraskano deblo, znamenja, ki jih je
poprej opazilo le ostro oko njihovega
vodje. »Kam vodijo?«
»No, če se nisem
strahotno zmotil, bi rekel …«
Tu je govorec za trenutek
pomolčal in dvignil pogled. Prek obraza
se mu je kot sluzast polž razlezel
zmagoslaven nasmešek, ko je visoko
zgoraj ugledal temno silhueto.
»Rekel bi,« je
preudarno nadaljeval in enemu od
spremljevalcev z rame strgal lok, »da
naša ptička poseda v gnezdecu tu nad
nami …«
Arcas se je odzval, še
preden je pomen izrečenega dodobra
prodrl do njegove zavesti. Spodbodel je
Calla v trenutku, ko je skozi zrak
zarezala puščica. Sigra je zadnji hip
izdrl kremplje iz debla, s krepkimi
stegni se je odrinil nazaj in prosto
poletel skozi zrak. Pristal je v trdem
počepu nedaleč stran od skupine
stražarjev, ki so, povsem
nepripravljeni, presenečeno kriknili in
hiteli miriti saribuje, ki so se med
vsajajočim blejanjem zadenjsko umikali
od zveri. Callo je za boljši vtis rezko
zatulil, preden se je podredil potegom
vajeti. Toda Arcas ga je vlekel nazaj, v
drugo smer, bitja, ki so ga razkačila in
ga poskušala ustreliti, pa so stala tik
pred njim, šibka in komaj zmožna
obrambe. Ni se dolgo ukvarjal s
pomisleki; brez opozorila je nalašč
prezrl ukaze in se z gospodarjem na hrbtu
pognal naravnost v prestrašene jezdece.
Skupina se je razpršila
kot čreda ovac, ko je zver v mogočnem
skoku priletela mednje. Arcas se je z
bosimi stopali uprl v stremena in stisnil
stegna, da ga v navalu ne bi odneslo s
sedala. Z vso silo je zategnil verižne
vajeti, mišice v ramenih so ga pekoče
zabolele, ko je z vsemi močmi vlekel
nazaj, da bi obrzdal napadalnost zveri.
Čutil je, kako Callo v divjem zanosu, da
bi se zagnal v žrtev in jo raztrgal,
žveči težke žvale, in vanj je šinila
strahotna bojazen, da jih bo pregrizel.
Izstreljena puščica ga je pošteno
razdražila, bliskajoče se konice sulic,
ki so jih možje s tresočimi rokami
molili vanj, pa so mu zbudile potrebo po
obrambi.
»Stoj, Callo, ustavi
se!« je zaklical Arcas in se z vso težo
obesil na vajeti. »Pomiri se, mrcina!«
Nekako mu je uspelo
obrniti sigro v levo, tako da je
nasprotnikom kazal bok. Griva na vratnem
grebenu je nasršeno štrlela in
opozarjala, da se z njim ni pametno
igrati. Gobec je držal široko odprt –
kot kača, tik preden zada odločilni
ugriz – in z vijoličnim jezikom
opletal po zobeh. Može je pogled na
rumene čekane, s katerih je v penastih
kosmih kapljala slina, verjetno spomnil,
da lahko ob prvi neprevidnosti končajo
kot okusen obrok, zato so eden za drugim
dvignili sulice višje.
Arcas si je dovolil
popustiti prijem, ko se je Callo končno
obrzdal in ubogljivo sledil njegovim
ukazom. Globoko je zadihal in šele
takrat dojel, da je ves ta čas napeto
zadrževal sapo in le plitko sopel. Noge
so se mu tresle od krčevitega stiskanja.
Prek rame se je zarežal gardistom v
obraz in s polglasnim žvižgom spravil
Calla v lahkoten drnec.
Daleč nista prišla. V
trenutku, ko je zver napravila prvi skok,
so možje za njima ponesli loke k obrazu,
vstavili puščice in napeli tetive.
Izstrelki so švignili proti tarči,
zabadali so se v debla in izginjali v
goščavi, a sledili so jim novi; le še
vprašanje časa je bilo, kdaj bo eden od
njih dosegel cilj. Ubežnika sta pritekla
v predel planjave, kjer se je gozd
zredčil in so imeli zasledovalci lažje
delo. Ko so lokostrelci dojeli, da teren
deluje njim v prid, so z novim zagonom
pošiljali puščice proti zveri in se
kriče vsajali ob vsakem zgrešenem
poskusu.
Arcas je ovil vajeti krog
zapestja in močno povlekel z levico.
Callo se je zavrtel na močnih tacah in
tako nenadno obstal sredi dira, da je s
kremplji izruval nekaj posušene trave in
dvignil v zrak oblak prahu. Skozi pršec
zemlje je njegova pojava delovala
demonsko grozljivo; kot bi se tega
zavedal, je izzivalno zarežal v
nadležne zasledovalce, odprl gobec in
uživaško zarjul. Saribuji so začeli
preplašeno ritati, jezdece na njih pa je
besno premetavalo, da so bili videti
kakor jata plešočih puranov.
Arcas je ob pogledu nanje
bruhnil v smeh. Po žilah se mu je v
poskočnem ritmu srca pretakal adrenalin.
Stražarji so še vedno zmedeno begali,
vso svojo pozornost so preusmerili v
iskanje načina, kako umiriti svoje
živali. Fant je izrabil priložnost za
umik. S Callom je planil naravnost mednje
in nato mimo ter v smer, iz katere so
pravkar prišli.
Ni računal na to, da se
bo eden od šesterice tako hitro otresel
presenečenja. Nenadoma je mož vskočil
predenj, njegov saribu se je bojevito
naščeperil, sklonil glavo in nastavil
roge. Arcas je vedel, da bi Calla komaj
kaj bolelo, če bi se nasadil nanje, a je
kljub temu ostro zavrl in zver usmeril v
loku okoli jezdeca. Calla bi rane le še
razdražile, kar bi pomenilo nepotrebno
zavlačevanje, sploh pa bi jezdeca
pomečkal pod seboj, Arcas pa ni
nameraval imeti na vesti njegovega
življenja. Že tako je bil do vratu v
težavah.
»Bedaki!« se je
predrzni mož zadrl proti svojim
spremljevalcem. »Nekoristni trdoglavci!
Zbežal bo!«
Fant je po glasu
prepoznal tistega, ki so ga imenovali
Stotnik. Njihov vodja. Krasno! Morda pa
se ga le splača malo poteptati; brez
vodilnega ovna bi bile ostale ovčke
nemočne.
»Daj ga, Callo!« je
revsknil Arcas in stresel z vajetmi.
»Napadi ga, daj, kaj še čakaš?!«
Sigra se ni pustil
dvakrat prositi. Očitno zadovoljen z
gospodarjevo odločitvijo je planil nad
človeka in šavsnil. Tedaj se je
možakov saribu zaščitniško povzpel na
zadnje noge in jezdeca ubranil s svojim
telesom. Srdito je zameketal in z
močnimi kopiti udaril po zverinem gobcu.
Callo je mehko zacvilil, zadenjsko se je
umaknil in si s šapo pomel zmajski
smrček.
Zvok napenjanja tetive je
Arcasu sporočil, da spopada še zdaleč
ni konec. Kratek pogled prek rame mu je
razkril, da se je zmedena peterica
končno uspela nekoliko formirati,
lokostrelci so že napenjali tetive.
Položaj res ni bil zavidljiv. Še preden
ju je dosegel nov izstrelek, se je Arcasa
polotil preplah. Slišal je, kako je
puščica švignila mimo nekje pod njim
in se topo zarila v meso. Callo je v
nenadni bolečini zavil z očmi, stresel
je z ranjeno taco, iz grla pa se mu je
izvil zategel krik, ki je na las
spominjal na glas bojnega roga, ki
napoveduje bitko.
In bitka je tudi bila.
Sigra se je zasukal
hitreje kot ujeda, ki šavsne po svojem
plenu. Glavo je dvignil proti nebu ter
med tuljenjem otresel z vratom, da je
griva zaplapolala kot trava v neurju.
Sunek je stresel vse telo, da je celo
Arcasa spravilo iz ravnotežja in se je
moral nerodno okleniti sedla. Fant je
natanko vedel, kaj bo sledilo, zato je v
obupu zatisnil oči in stisnil glavo med
ramena. V brezplodnem poskusu, da bi
preprečil prihajajočo katastrofo, je
sunkovito odkimal in izdavil skozi
stisnjeno grlo:
»Ne, Callo, stoj! Nikar,
fant!«
Sigra ni ubogal. Takole
razjarjen ni poslušal nikogar. Arcas se
je za zdaj lahko le potuhnil in molil, da
bo minilo čim prej in s čim manj
žrtvami.
Prizor, ko je orjaški
plenilec v dolgem skoku popadel tistega,
ki si ga je drznil raniti, je bil
nedvomno zastrašujoč. Posebej za
možaka, kateremu je bil maščevalni
napad namenjen. Ta je v strahu izbuljil
oči, da so se mu skoraj odkotalile iz
jamic, in brcnil saribuja pod rebra, da
jo je urno pobrisal med drevesa. Callo se
je zakadil za njima s tolikšnim besom,
da je z zadnjimi tacami ril po zemlji in
so po zraku frčali šopi izpuljene
trave. Ubežnika je dosegel, še preden
bi se mu uspela skriti med neprehodno
zraščeno drevje v goščavi. Zaril je
zobe v saribujevo mehko stegno v
trenutku, ko se je ta v loku pognal od
tal. Nasprotna sila je žival potegnila
za seboj, trdo se je zrušila na bok in
nemočno blejajoča brcala z vsemi
štirimi. Njenega jezdeca je sunek vrgel
iz sedla; zdaj se je omotičen plazil po
tleh, kobacal se je stran od pobesnele
zveri, kolikor hitro je mogel. Saribu se
je v poslednji obrambi z rogovi zaletel
proti napadalcu, vendar Callo šibkega
udarca skoraj ni čutil. Z vso slastjo,
ki jo premore močan plenilec, je
zagrizel v svoj plen. Težak smrad po
krvi je udaril Arcasu v nosnice. Z roko
si je zatisnil usta, ko je začutil, da
se mu od gnusa obrača želodec.
Od zadaj je priletelo še
dvoje strelic; ena se je zarila v leseni
del sedla, kjer je tresoč se obtičala,
druga pa se je odbila od Callovega
neobčutljivega gobca. Sigra je ogorčeno
stresel z glavo in se rjoveč zasukal,
pripravljen soočiti se z novim
napadalcem. Kri mu je v kapljah curljala
z dlesni in mazala volnasto belo dlako na
vratu.
»Kaj se pa greste?!«
Arcas je po glasu
prepoznal gardista z visokim nazivom,
kateri je malo poprej preprečil njegov
pobeg. »Nehajte streljati, mar ne
vidite, da je zver čisto zblaznela?!«
»Toda, Stotnik …!« je
preplašeno ugovarjal eden od mož, a ga
je nadrejeni nestrpno prekinil:
»Bi nas radi vse pobili?
Pospravite loke, za vraga! Pospravite
jih!«
Stražarji so ga le
stežka ubogali, pri tem pa so pazili, da
niso umaknili pogleda s sigre, ki je
razburjen tekal zdaj na levo zdaj na
desno in se očitno ni mogel odločiti,
koga naj pokonča najprej.
Tedaj je Callo zapazil
padlega moža, ki se je še vedno
poskušal po kolenih prebiti izven
njegovega dosega. Šavsnil je po njem,
oči je zožil v tanki reži, nosnice pa
poželjivo razširil, vdihujoč vonj po
strahu in človeškem mesu.
Iznenada se je med njim
in plenom znašla ovira. Calla je to
predrzno vmešavanje sprva tako zmedlo,
da je odtegnil gobec in stopil korak
nazaj. Takoj nato pa je z novim zanosom
zagrmel v človeka, ki si je upal
postaviti se v bran njegovi tarči,
grozeče in drzno, da bi mu pokazal, kdo
je glavni. Potem je silovito zamahnil s
šapo.
Arcas ni videl, kaj se je
zgodilo. Do tistega trenutka je vse moči
usmerjal v to, da se je obdržal v sedlu.
Z rokama si je pokril glavo in se domala
sploščil ob sigrin hrbet. Telo mu je
neobvladano drgetalo. Pripravil se je na
Callov krvavi udar, na bolesten krik
stražarja, ki bo preminil ukleščen v
neusmiljen stisk roževinastih čeljusti
…
Zgodilo se ni nič.
Nenadoma je pod stegni
začutil, kako se Callove mišice
postopoma sproščajo. Napadalno vikanje
je izzvenelo v zasoplo puhanje in med
posameznimi vdihi je Arcas zaslišal
pridušen glas, ki je zveri mrmral
pomirjujoče besede. Arcas se je
presunjeno zdrznil, ko se je Callo na
ukaz tujca previdno spustil v počep in
legel v travo. Šele ko je bil
prepričan, da je nore predstave konec,
je odprl oči in nekoliko dvignil glavo.
Skozi kopreno potu in
mastnih pramenov las je zamežikal v
medlo svetlobo zgodnjega jutra, ki je ta
čas izpodrinilo temo. Callo je čemel
pod njim, zmedeno je cvilil in z očmi
begal zdaj sem zdaj tja. Še sam je bil
videti presenečen nad tem, kar se je
zgodilo. Ob njem je klečal moški. Z
obema dlanema je božal žimast kožuh,
gladil dolga uhlja in mu vseskozi nežno
prigovarjal. Žival je nekajkrat
iztegnila vijolični jezik in ga negotovo
obliznila po goli koži, tako kot je
ponavadi ljubkovala Arcasa. Samo Arcasa.
»Kako si …?«
Fantu je vprašanje
spolzelo z jezika, čeprav ga ni imel
namena na glas izreči. Moški se je
vzravnal in stopil živali ob bok.
Iztegnil je roko in jo ponudil Arcasu v
pomoč.
»Pridi dol, ptičica,«
je ukazal. »Pridi dol in nič se ti ne
bo zgodilo.«
Bil je tisti, ki so ga
nazivali s Stotnikom. Prvo, kar je Arcas
opazil na njem, je bila premajhna
vojaška uniforma, ki se mu je tesno
napenjala čez trebuh in dajala vtis, da
se bo vsak hip razparala po šivih. Bil
je debel in svojo pomanjkljivost je
očitno poskušal prikriti s pretesnimi
oblačili, kar pa je ustvarilo ravno
nasproten učinek, kot ga je želel
doseči. Videti je bil kot nabuhla
salama, stlačena v premajhen ovitek.
Zaponko, s katero so si gardisti
prepasali tunike na popku, je bil
prisiljen zapeti pod trebuhom, zatisnil
pa jo je tako močno, da se mu je pas
opazno zažrl globoko v mehko meso.
Drugo, kar je v fantu
zbudilo pozornost, je bil možakov obraz.
Stotnik je bil še v polnem razcvetu
mladosti. In bil je čeden. Če bi
shujšal za nekaj sto kilogramov, bi se
dekleta lepila nanj kot muhe na med.
Valovite svetle lase si je povezal v rep,
ki se je še v mraku pretakal v
neopredeljivih barvah pšenične,
lisičje in zlate. Prav tako
nedoločljivih odtenkov so bile tudi
njegove tople oči. Ko je spregovoril, je
pokazal vrsto brezhibnih zob; Arcas je v
njegovem nasmešku opazil sled
samopoveličevanja.
»Greš?«
Arcas se je kasneje
večkrat vprašal, kaj ga je premamilo,
da je segel v ponujeno dlan. V samem
ospredju možganov mu je rila zavest, da
ga bodo možje brez odlašanja odpeljali
s seboj na sojenje zločina, pa je kljub
temu iztegnil blede prste in dovolil, da
so ga mišičaste roke snele iz sedla in
postavile predse na tla. Ali je sploh
imel drugo možnost? Kakor koli že, še
preden bi lahko preštel do deset, je bil
trdno zvezan in posajen na saribuja pred
nekim stražarjem.
»Nikar ne skrbi,« je
rekel gardist za njim, kot bi zavohal
njegovo bojazen. »Za takšne
piščančke, kot si ti, je kazen mila.
Nekaj udarcev z bičem, izpuljen noht ali
dva, odrezan jeziček, odvisno pač,
kakšne volje je naša spoštovana
kraljica.«
»Torej upajmo, da je
njeno visočanstvo dobre volje,« je
Arcas poskušal dajati vtis poosebljene
brezbrižnosti. »Vse preveč rad opletam
z jezikom, da bi si ga pustil tako zlahka
vzeti.«
»Če je pa tako, jo boš
morebiti uspel prepričati, da si samo
neškodljiv mali pamž. Zanima me samo,
kaj ji boš natvezil, ko bo beseda
nanesla na tvoje zveze s tihotapci.«
Da, le kaj ji bo natvezil
…?
