OSNOVNI PODATKI O KNJIGI:

Avtorica: B. CHYBEI

Fantazijski roman

396 strani, A5 format

Redna cena: 24,90 EUR

Spletna cena - s 25% popusta: 18,68 EUR

Za naročilo knjige oziroma morebitna dodatna pojasnila smo vam na voljo na tel: 01/756 98 62 ali na e-naslovu: smar-team-narocila@amis.net.

 

POVZETEK VSEBINE:

Povzeto po recenziji M. Mahorja:

"Obsežna pripoved Arcas zapolnjuje praznino v izvirnem slovenskem pisanju, saj v naši tradiciji ni mnogo tovrstnih izvirnih fantazijskih del. Resda jih je zadnjih dvajset let vedno več prevedenih iz angleščine, kjer je ta žanr doma; od predromantičnega gotskega romana, romantičnih frankensteinskih in vampirskih zgodb, Poejevih grozljivk naprej pa do Tolkiena, Lewisa in sodobnih piscev. Avtorica pravi, da raje piše fantazijsko literaturo, ker je njena domišljija prevelika, da bi dovolila omejenost na naš realni svet. In dodaja, da bi se dogodki, osebe, dejstva v zgradbi zlahka zgodili v resnici. Že Tolkien nas je vrgel v svoj izmišljeni Srednji svet – naravnost v drug svet, čigar realnost je nedvoumna, a drugačna od tistega, v katerem živimo. Zakoni tega sveta so drugačni od našega in se nam zdijo fantastični, čeprav bitjem, ki živijo v njem, popolnoma samoumevni. Do neke mere so te zgodbe podobne pravljicam, saj predstavljajo svet izven zgodovinskega časa. So razširjene pravljice, in kar je najimenitnejše: predstavljajo nam do podrobnosti izrisan drugačni svet z notranjo logiko in prepričljivostjo. Toda tovrstna fantastika nam je blizu predvsem zato, ker se ukvarja s temeljnimi človeškimi zadevami, razkriva občutek za čudežnost stvari, predstavlja temeljne moralne dileme, razkriva manifestacije dobrega in zlega … Te zgodbe so neke vrste znanstvena fantastika, obrnjena nazaj v idealizirano preteklost.Osrednji prostor pripovedi Arkas zaseda pikareskna druščina nekakšnih srednjeveških lumpenproletarcev: tatov, goljufov in morilcev. Liki so z risarsko pozornostjo detajlno izdelani, relacije med temi protagonisti so dinamične, predvsem nasprotja in tekmovalnost med Arcasom, tatinskim vajencem, potepuhom (nekakšnim novim bagdadskim tatićem), in Kilianom, razvajenim protežirancem Arcasovega gospodarja; tatu in goljufa Mafalusa. V njunem antagonizmu se prepletajo ljubosumje, nezaupanje, stremuštvo, sovražna tekmovalnost, fizični spopadi, najstniška preigravanja in besedni dvoboji. Zadnje še najbolj spominja na verbalno merjenje moči med sodobnimi najstniki.Za Mafalusovo spletko, da preko klečeplaznega in karierističnega sina Kilian, ki se udinja v kraljičini Gardi na dvoru, poskuša širiti svoj tihotapski imperij, čutimo aktualizacijo: razmerja in koruptnost sodobne družbe in njene tajkunske povezave.Zanimiv je kontroverzni naslovni lik Arcas – ponosen, samozavesten mladenič, ki hoče ostati avtonomen, a se znajde v Gardi in se spremeni v kraljičinega špiclja. Avtorica ob tem poudari, da je hotela pisati o »ljudeh, katerih ambicije so v maščevanju ušle izpod nadzora in prizadele svet …«

Zelo plastično in barvito je naslikano fantazijsko srednjeveško mesto, predvsem življenje v krčmi, groteskni liki in pretepi. Ravno tako je do obisti opisana krvoločna kraljica, ki svojo deželo v zaslepljenosti maščevanja vodi v propad. Zelo dinamično je tudi poglavje o Arcasovem gladiatorskem boju za življenje v areni. Kot je v vsaki pravi fantasy, tudi v Arcasu – kakor nekakšnih eksotičnih začimb – ne manjka variant mitoloških zveri (kot je na primer sigra); boj v areni, spopadi in pobegi dobijo z njimi dodatni učinek napetosti. Roman je obsežen, vanj je vloženo veliko truda, je berljiv in zaradi svoje žive fantastike tudi izjemno privlačen."

 

IZSEK IZ KNJIGE:

Mafalus je bil eden tistih ljudi, ki jih je veselje sovražiti. Če je v njem tlela iskrica česa dobrega, tega ni nikdar pokazal. Bil je trd, neusmiljen človek, pretkan kot lisica, in prav zato tako spreten v svojem poslu. Nemalokrat je moral čez noč na hitro pograbiti svoje imetje in zbežati v drug kraj, ko so mu prišli na sled kraljičini lovci na glave. Njegov zaslužek je temeljil na kraji in nečednih poslih, njegovo življenje je bil neprestan beg. Toda Mafalus ni bil neumen. V tej stroki se je uril že od malih nog in dobro je vedel, kdaj se je potrebno umakniti. Prav tako mu je bilo jasno, da se bo na ta račun lahko še dolgo preživljal, kolikor brezskrbno bo pač mogoče. Leta potepanja po svetu so ga naučila, da se v še tako zakotnem kraju najde kdo, hlinjeni pravičnik ali odkrit malovrednež, ki se je z njim pripravljen spustiti v posle, kakršnih ne nudi nobena druga obrt. Mafalus je s strankami shajal v hladni toleranci, pod masko brezbrižnosti pa je napenjal mišice v pripravljenosti. Bil je plačanec, te pa so ljudje še preveč radi izrabili in jih nato zavrgli kot obgrizeno jabolko. Ni se le enkrat zgodilo, da so ga tisti, za katere je dal roko v ogenj, sami prijavili oblastem. Ljudje so se ga bali in v njegovi prisotnosti ponoči niso mirno zatisnili očesa. Navsezadnje je bil on tisti, ki se je njim na uslugo znebil kakega nadležnega tekmeca ali okradel tega ali onega zoprnega soseda. Kdo ve, kdaj bi se lotil njih samih …

Nič čudnega torej, da se je človek, ki je Mafalusa iskal nocoj, tresel zaradi vznemirjenosti. Z izrazom nelagodja se je oziral okrog sebe, ko je urnih korakov napredoval po umazani ulici. Že sama misel na ta del mesta je v njem zbujala negotovost in nikdar prej si ni domišljal, da ga bo kdaj koli prostovoljno obiskal.

Torej se pravkar dogaja nemogoče, je skomignil sam pri sebi, v naslednjem trenutku pa preplašeno odskočil, ko mu je pijani berač zaničljivo pljunil pod noge.

»Poberi se, princeska!« je berač grozeče zamomljal. »Beštije tvoje vrste nimajo tu kaj iskati!«

Tujec se je komaj brzdal, da se mu obrazne poteze ne bi spačile v gnusu. Beštija? Ta zloglasna mestna četrt jih je bila prepolna, a sam se nikakor ne bi mogel prištevati mednje. Dvignil je pogled proti oddaljenim hišam in cestam, ki so se dvigale v položen hrib nad revnim okrožjem. Meja med velikaši in reveži je bila jasno razvidna; bedne kolibe in umazane hiše so se nekje proti vrhu končale, nadomestile so jih bele vile in mali dvorci. Vojne so divjale že dolga leta in posledice so bile na dlani. Mali ljudje so bili od nekdaj temelj kraljevine, s svojim delom so preživljali druge in skrbeli, da se njihova domovina ni sesula. Zdaj pa so ti temelji trohneli, kajti ljudstvo se je preveč nagaralo in se izčrpalo, in grozila je nevarnost, da bodo od kraljevine Regnumie kmalu ostale le še ruševine. Tej deželi so že predolgo vladali prevzetni in brezbožni plemiči, ki jim je bilo vseeno, da nekje tam zunaj njihovi someščani bijejo obupane spopade za preživetje. V svojih lepih domovih so imeli vsega na pretek in niti pomislili niso, da so si njihovi podaniki do krvi ožulili roke, preden so dobrine priromale med vladajoči del ljudstva.

Žarišče tega življenja je bila prestolnica kraljevine Regnumie, Jhaerlynna, imenovana po njihovi veliki vladarici. Tam je na prestolu kraljevala ženska, ki je bila kriva počasnega propadanja lastne dežele.

Njene oči so žarele v duhu vojne, njeno vidno polje so po večini zavzemale tuje dežele, ki jih je bilo treba zasesti, tuji ljudje, ki jih je morala zasužnjiti. Njeno srce je bilo v ritmu bojnega marša in roke, čeprav drobne, niso bile ustvarjene za nežnosti, temveč za vihtenje meča in sulice. Usta niso poznala tolažilnih besed, jezik je lajal le povelja in obsodbe. Kraljica je bila kakor ostarela mačka, katere leglo je preveliko, da bi ga zmogla preživljati ter zato zavrže šibke mladiče in obdrži le peščico najmočnejših in najlepših. Bila je zver, ki je izkoriščala, stradala in posredno ubijala svoje ljudi zato, da bi potešila svoja krvoločna nagnjenja. Leto za letom je korakala v vojne, ki jih je napovedala sama, med tem ko so se doma odvijali izgredi in uničenja.

Mož se je spomnil besed svojega vodje: »Njen napuh je že zdavnaj presegel vse meje. Poglejte jo, svoj imperij širi na vse strani neba, množi vrste podanikov, a poskrbeti ne zna niti za peščico. Ozemlje Regnumie je večje, kot je bilo kdaj koli poprej, močnejše od katere koli druge kraljevine, povsem samozadostno, ona pa brez tehtnih razlogov prodira dalje in si podreja tuje dežele. Pravi, da so tujci naši sovražniki, a navsezadnje je bila ona tista, ki se je prva zarotila proti njim. Ona jih je naredila sovražnike! Ona je njihov sovražnik! Naš sovražnik! Pokazati hoče, kako mogočna je, toda s takim ravnanjem bo na koncu stala na čelu kraljevine razsula in mrtvecev. Lastni deželi pije energijo in jo vodi v propad. Kakor podivjan vol je; treba je zgrabiti njene vajeti in ji preprečiti, da bi njen plug razoral Regnumio do neprepoznavnosti.«

Zato je bil mož nocoj tu, zato se je klatil po tej umazani četrti. Vodja mu je zaupal tvegano nalogo – in moški ni natanko vedel, ali naj bo ponosen ali pretresen. Vsekakor pa je bil negotov.

»Prositi za pomoč ljudi s tiralic?!« je vzkliknil, ko mu je vodja razodel smisel njegove naloge. »Lopove in morilce?!«

A četudi je bila misel strašna, je moral priznati, da vodja ne razmišlja napak. Skupnost, katere zvesti član je bil tudi sam, je bila preveč nesamozadostna, da bi lahko shajala brez pomoči. In ker so se ukvarjali s posli, ki bi jih razkrite popeljali naravnost pod vešala, se niso smeli zanesti na bogato manjšino, zvesto kraljici. Tako so jim ostali le propadli trgovci in kmetje, a premnogi od njih so se preveč bali morebitnih kazni in niso bili pripravljeni pomagati. In tako je njihovi organizaciji ostala le najbolj nizkotna možnost; zanesti se na nepridiprave oziroma natančneje, na enega od njih. Mafalusa.

Mož se je sklonil k beraču, katerega pljunek se mu je sušil na čevlju. Iz rokava je povlekel košček zmečkanega papirja in pomahal z njim pred možakovimi krvavimi očmi.

»Ali veš, kje bi lahko našel tole taverno?« je potiho vprašal.

Siromak si je priprtih oči ogledal nerodno izrisano risbo izveska taverne in nezaupljivo ošinil tujca. »Zakaj te pa to zanima? Si morebiti kakšen maskiran kraljevi vohun? Si prišel aretirat nepridiprave, kaj?« Hripavo se je zahahljal. »No, vsekakor si pogumen, da si prišel sam.«

»Nisem vohun,« je odgovoril tujec. Ni si mogel pomagati, da ga obtožba ne bi užalila. »Nisem kraljičin človek, daleč od tega.«

Besno se je ugriznil v jezik, ko je opazil lučko zanimanja, ki se je prižgala v beračevih očeh. Vodja nikakor ni bil vzkipljiv, a če bi izvedel, da mu je po neumnem kaj kočljivega zdrsnilo z jezika, ne bi bil milosten.

V zadregi se je odkašljal in zaigral navidezno odločnost: »Rekli so mi, da bom človeka, ki ga iščem, našel v tej krčmi. Mi znaš povedati, kje je?«

Pijanec se je hrešče zakrohotal in pripravil mladeniča do tega, da se je umaknil za korak.

»Presneto dobrih manir si za nekoga, ki išče uslugo v tem delu mesta! Takšne vljudne in plašne punčke tu doli ne preživijo dolgo.«

Tujec je skušal skriti strah pod masko jeze. »Moji posli tu se te nič ne tičejo!« mu je zabrusil. »Zahtevam, da poveš, kje je ta krčma, ali pa …!«

»Ali pa kaj?« se ni dal berač in je skomignil s tršatimi rameni. »Me boš mučil? Me boš ubil? In potem? Boš stopil do naslednjega mimoidočega in grozil njemu? Povem ti, dečko, da imaš srečo, da si naletel prav name. Kdor koli drug se s teboj ne bi tako miroljubno razgovarjal – namesto tega bi raje od nekod privlekel sekiro in te obglavil. Svetujem ti, da ne izzivaš. Tu veljajo drugačna pravila, kot si jih vajen. Pravzaprav pravil sploh ni. Zatorej brzdaj jezik.«

Mladenič je bil zdaj povsem na tleh. Možnost, da bo sam našel iskani kraj, se je zdela neverjetna. Nocoj je že ure taval po labirintu umazanih ulic, pa ni našel niti namiga, kod bi gostilna lahko bila. V mislih je že zbiral besede, s katerimi bi vodji opravičil svoj neuspeh, ko se je spet oglasil berač, tokrat z nekakšnim sočutjem v glasu:

»Še en nasvet imam zate, sinko. Ko se pogovarjaš z lopovi, jim najprej ponudi plačilo in šele nato prični pogajanja. Denar razveže usta …«

Tujec se je nejevoljno namrščil. Segel je pod plašč in na plan povlekel mošnjo. Previdno jo je razvezal in v beračevo dlan nasul pest cekinov. Dovolj bi bila dva ali trije, vendar je nocoj izgubil že preveč časa in ni mogel tvegati možakarjevega obotavljanja. Človeku so se pohlepno zasvetile oči in denar je grabežljivo skril pod umazane cape.

»No,« je naposled priznal, »se že učiš. Če boš tako dobrohotno poplačal tudi tega, ki ga iščeš, se lahko nadejaš uspeha.«

Nato je šepetaje povedal, kje se nahaja taverna.

 

Noči so bile čas in prostor za stvari, o katerih pošteni prebivalci kraljevine Regnumie raje niso razmišljali. Takoj ko je padel mrak, so se iz svojih zaklonišč pritihotapili goljufi in nepridipravi in se kakor podgane na shodu posamič stekali v mesto, nekateri krast, drugi kockat in preprodajat, tretji zgolj postopat in popivat. Noč je bila njihov dan, šele takrat so se prebudili in zaživeli; kakor sove, ki se šele po sončnem zahodu odpravijo na lov, ali netopirji, ki jim je sončna svetloba neprijetna.

Eden od njih se je v tistem trenutku prav po netopirsko oklepal kamnitega žleba tik pod nadstreškom. Prste je zakopal globoko v drobne razpoke med zidaki in s koleni objel tram. Nos in usta je skril v gube ovratnika, da ga v tišini noči ne bi izdalo njegovo plitko sopenje. Oči je priprl v tanke reže, da se mu beločnice ne bi svetlikale v lunini svetlobi in tako razkrile njegovega skrivališča.

Pod njim so se v razpršeni gruči pomikali možje in z baklami osvetljevali okoliške zidove. Njihova vijolična oprava se je v soju uličnih svetilk motno bleščala; videti je bilo, kot bi se prek nje počasi stekala gosta, črnikava kri. Gardisti. Kraljičini vojaki. Odkar so se pred leti zgodile prve vstaje zoper njeno visočanstvo, se je njihovo število na ulicah iz meseca v mesec množilo. Paradirali so po nočnih cestah z zlohotnimi izrazi in grozeče mahajoči s sulicami, seveda v prepričanju, da bodo tako odgnali morebitne nepridiprave.

Ko je eden od stražarjev dvignil pogled proti streham, se je fant potuhnil globlje v senco nadstreška. Drobno telo se mu je napelo, pripravljen je bil skočiti in zbežati ob najmanjšem namigu, da so ga zasledovalci opazili.

Soj bakle je zaplaval tik pod njim, a ga ni oplazil. Gardisti so se pričeli oddaljevati, dosegli so konec ulice in zavili v naslednjo. Še ga bodo iskali, zato jim je moral ubežati zdaj, ko je imel priložnost.

Kakor kuščar se je spustil po zidu navzdol, oprijemajoč se razpok in okenskih polic. Njegova bosa stopala so se neslišno staknila s tlemi. Olajšano se je naslonil na mrzlo opeko in si dovolil kratek počitek. Srce mu je razburjeno bilo v prsih, kri mu je še vedno v ritmu bega divjala po žilah. Dolgo so ga preganjali, a ujeti ga niso mogli. Beg je bil njegova vrlina, kraja njegova služba. Še dolgo bo trajalo, preden bo kdor koli dohitel njegove urne noge in grabežljive prste.

Z desnico se je še vedno oklepal nerodno zamotanega robca. Izbokline v njem so mu povedale, da med pregonom ni izgubil nobene od nakradenih dragocenosti. Pretkano se je zarežal. Užival je v takih izzivih. Ukradenih dragocenosti ni nikdar zastavil, da bi si z izkupičkom kaj kupil. Zakaj bi? Ko je bil lačen, je hrano izmaknil, ko mu je obleka preperela in se strgala, je sunil drugo. Tako je bilo dosti zabavneje, sploh pa je vsaka kraja pomenila, da ljudem povzroča sive lase. To se je zdelo najbolj pomembno.

Luna je bila zdaj že visoko na nebu, noč se je starala; bil je skrajni čas, da si fant poišče kaj za pod zob, če noče stradati do jutra.

Tihotapil se je med mračnimi hišami in oprezno škilil izza zavese las. Na daleč se je ognil trojici mož nevarnega videza, ki so si ga čudno pohlepno ogledovali in se režali, spravil se je s poti tatu, ki se je pravkar namenil splezati skozi odprto okno, skoraj se je zaletel v žensko, ki je hitela v temo, in živčno odskočil, ko je opazil okrvavljen nož, ki ga je stiskala v roki. Od nekod je njegova ušesa dosegel zategel krik bolečine, nato zamolklo razbijanje. Zvoki pač, ki jih je poslušal že od ranih let in ga niso več strašili, ter sorta ljudi, ki jih je bil tako vajen, da jih niti opazil ne bi, če ne bi v njegovi podzavesti nenehno tlelo svarilo, naj se jim ogne.

Pred njim se je iz neke krčme skozi vrata opotekla skupina opitih mož in takoj za njo še ena, ki se je med divjimi kriki vrgla nadnje in se jih lotila z golimi pestmi. Fant je odskočil v prazno ulico, preden bi ga opazili, ter počepnil pod okno krčme. Skozi priprto šipo je vel vonj po hrani, masten in lepljiv, a za fantov lačni želodec nadvse privlačen. Dvignil se je na eno koleno in pokukal v notranjost. Soba je bila nabito polna, dim, ki se je valil po kotih, pa je večino prisotnih skril v polprosojno meglico. Za točilnim pultom so bili v vrsti razstavljeni krožniki z nečim, kar naj bi bilo podobno mesu. Fantov pogled se je pohlepno prilepil nanje. Cingljanje v mošnji ga je opominjalo, da bi si večerjo lahko plačal, vendar ga je gladko prezrl. Zakaj bi metal denar stran, ko pa lahko hrano ukrade? Ne bi smelo biti pretežko; v tej gneči in zakajenem ozračju se bo zlahka izmuznil neopažen.

Odmaknil je okenski krili in se zavihtel na polico. Že se je pripravil na doskok na tla, ko ga je prizor naravnost pred njim tako presenetil, da je vznak strmoglavil nazaj na tlak.

»Presneto!« je siknil med zobmi in se prihulil tesno ob zid.

Z enim očesom si je dovolil vnovičen pogled v prostor. Nedvomno. Poznal je može za tisto mizo, človek, ki je sedel s hrbtom obrnjen proti njemu, pa ni bil nihče drug kot njegov gospodar. Prepoznal bi ga kjer koli, s tistimi kačjimi udi in kostmi, ki so mu štrlele od vsepovsod. Fant se je postrani zastrmel v vrsto vretenc, ki so bila vidna celo izpod obleke in so bila razlog, da so mnogi ob prvem srečanju gospodarja napak ocenili. Da, bil je mršav pes, a njegovi zobje so bili nabrušeni do boleče ostrine, v očeh pa mu je sijala kačja strupenost. Mafalus je bil vse prej kot nenevaren.

Možnost, da bo v tej krčmi izmaknil kaj za pod zob, je splavala po vodi. Ni si drznil vstopiti, ne zdaj, ko je zapazil gospodarja. Že nekaj tednov se ga je ogibal; jasno je bilo, da ga mož dolgo ne bo spustil iz pesti, če ga zdaj ujame.

Obrnil se je, da bi se odtihotapil čim dlje od tega kraja, ven iz tega mesta, proč od Mafalusa, ko je iz teme ulice planilo nekaj majhnega in se vrglo nanj. Njegov presenečen vzklik se je pomešal z napadalčevim zmagoslavnim, ko ga je ta zgrabil za lase in ga pritisnil k tlom, da so se mu drobni kamniti okruški zarili v lice. Krakajoči smeh tik njegovega ušesa je fanta hitro spravil k sebi. Previdno, ampak res previdno, je odprl oči in se zazrl v obraz nizko nad seboj.

»Pozdravljen, zguba!« so tuja usta zažgolela tik poleg njegovega obraza, preden ga je trda pest neusmiljeno usekala v čeljust.

V tistem, ko je zadonela klofuta, se je z gotovostjo zavedel, da ga čaka mučno pestra noč. Kajti padel je v roke nekomu, ki ga bo z največjim veseljem zatožil gospodarju.

»Dragi Arcas!« je napadalec hlinil navdušenje. »Koliko časa se že nisva videla! Povej, kaj si počel v teh treh tednih, ko si bil zdoma? Oče je bil besen, ko si jo spet pobrisal. Kje si bil tokrat? Si pobegnil s cirkusom, ali kaj? Takega klovna verjetno krvavo potrebujejo.«

Arcasu se ni zdelo vredno odgovoriti. Namesto tega se je neuspešno pretvarjal, da je nenadoma omedlel. S tem si je prislužil tujo zadnjico, ki mu je z vso silo sedla na prsi.

»Glej ga, no! Nemara ne boš kar tukaj zadremal? Ti zapojem uspavanko, da boš lažje zaspal?«

»Zaleti se, Kilian!« je izpljunil fant in vztrajno zatiskal oči.

Od kar je bil primoran živeti s Kilianom, je postal mojster v mižanju. V nasprotnem primeru bi ga moral gledati. Gledati Kiliana pa ni bil nikakršen užitek. Posebej ne tedaj, ko se je dečko škodoželjno nasmehnil, pri čemer je vselej postrani zavihal ustnice in razgalil bleščeče zobe. In njegove oči; bile so tako mlečno sive, da so komaj kaj odstopale od zrkel, črnina njegovih zenic pa je kot režeča se bolha strmela vanj in ga spravljala ob živce. Grozne oči. Take so imele ribe, ki so jih trgovci ponujali na tržnici.

Fant se je udobneje namestil na Arcasovih prsih, ga pri tem s kolenom sunil v rebra in si z vajeno kretnjo popravil pramene las, tako svetlih, da so bili skoraj beli. Imel je zoprno navado, da si je vsakih nekaj minut mastno pljunil v dlan in si šel z njo skozi lasišče. Tu pa tam se mu je zazdelo potrebno pljuvati tudi po tujih glavah. Če Arcas ne bi bil vajen vsega mogočega in nemogočega, bi že zdavnaj utonil v njegovi slini.

»Ravno prav si se spet pojavil. Oče pravkar sklepa novo kupčijo. In presrečen bo, da te bo lahko spet izrabil za posel.«

Arcas se je odločil. Dvignil je desnico in usekal fanta pod brado. Udarec ni bil močan, a je zadostoval, da je vsiljivca spravil s sebe. Začutil je sladko zadoščanje, ko je Kilian na zadnjici pristal v bližnji luži in besno zaklel. Svetlolasca je vedno znova presenetila Arcasova predrznost. Ni jih bilo veliko, ki bi si upali takole spraviti se nanj.

Navsezadnje je bil Kilian sin razvpitega nepridiprava.

Arcas se je vzravnal in si stepel prah s hlač. Z nečim je moral zaposliti svoje roke, ki so se mu pričele nenadzorovano tresti v jezi. Pustil se je zasačiti največjemu teslu, kar jih je poznala širna Regnumia. In to isto teslo ga bo tako ali drugače pripravilo do tega, da stopi pred gospodarja. Umik ni bil več mogoč.

»Kaj bi rad?« je zamomljal skozi stisnjene ustnice.

»Jaz nič. Mafalus pa.« Ime je povedalo vse. »Bodi priden, poba, in odskakljaj notri k njemu. V nasprotnem primeru ti bo enkrat v prihodnosti verjetno trda predla.«

Arcas o tem ni dvomil. Sumil je, da gospodar že kar nekaj časa načrtuje, kako ga bo lepega dne vtaknil v obaro namesto kokoši.

»Fino, da si se prav zdaj prikazal. Ravno prav. Le kako si vedel, da te oče potrebuje?« je ujedljivo vprašal Kilian in se naslajal nad Arcasovo nesrečo. »Kako si naju našel?«

Arcas se je trpko nasmehnil ob misli na vso tisto nečimrno svojat, ki se je za Mafalusove usluge podajala na trnove poti do njegovih skrivališč. Neverjetno, kakšna sla je gnala obupance, da so ga poiskali tudi na najbolj nedostopnih krajih, kamor se je zavlekel pred oblastjo. Naj se je še tako skrival, pomoči potrebni bi ga v skrajni nuji izbrskali tudi iz globin pekla.

»Saj veš, kaj pravi tvoj oče: Človek vedno najde pot k sebi enakim. Srce me je vodilo k vama,« je odgovoril sarkastično. »Žal je pri tem povsem ignoriralo moj sklep, da se vama nikoli več ne približam.«

Kilian se je priskutno zasmejal in nato odsekano obmolknil ter si nadel strog izraz. Da, neznansko rad je oponašal svojega očeta.

»Dajmo, sem noter s tabo,« je pomignil proti priprtim vratom krčme. »Še prej pa,« je pomignil na Arcasov obraz, »speri to s sebe.«

Arcas je nerazumevajoče dvignjenih obrvi segel k obrazu in se boleče zdrznil, ko je zatipal svoj nos. Ko je umaknil roko, je na prstih opazil sledove sveže krvi. Kilianova pest je postajala iz dneva v dan trša.

Svetlolasca je grobo pahnil v stran in se opotekel na glavno ulico. Pred krčmo je ob kovinskih obročih za privez jezdnih živali stalo korito z vodo. Pokleknil je obenj in roke do komolcev potopil v hladen objem, preden je pod gladino potopil še glavo. Za vsak slučaj je desnico položil na leseni rob. S Kilianom v bližini se namreč ni bilo pametno nepripravljen potapljati v koritu.

Z ihtavimi gibi je s sebe spral umazanijo in si previdno zdrgnil strjeno kri z obraza. Pustil je, da se mu mokre srage stekajo po telesu in močijo obleko. Na gladini je ujel svoj popačen odsev in zamišljeno nagnil glavo.

Tujost lastnega obraza ga je vedno znova neprijetno zbodla. Odsev se je zdel lažen. Telo, v katerega je bil rojen, je bilo videti šibko – kot v dodaten posmeh njegovi revščini. Na tistih kosteh je bilo približno toliko mesa, da bi ga z malo truda lahko nastrgali v čajno skodelico. Bil je kakor napol strohnelo truplo in je zaradi pomanjkanja higiene nekako tako tudi zaudarjal. A ni bil šibak. O, ne, ni bil. Preteklost brez obstoja ugodja in brezskrbnosti ga je utrdila.

Z levico je segel k čelu in zdrsnil z dlanjo čezenj. Otip potez, trdih, ostrih, mu je bil dosti bolj domač od zlaganih odsevov.

Narava ga ni obdarila s prijetnim videzom. S svojo nizko koščeno postavo in bledikavim obrazom je vzbujal videz potuhnjenega pamža, ki ima vedno nekaj za bregom. Tudi dolgi črni lasje, ki so se mu lepili na ramena, temačne oči z globoko vrezanimi podočnjaki, ostre poteze in izrazito orlovski nos niso nikomur vzbudili nasmeška na ustnicah. To, da je delal za Mafalusa, ni k ničemur pripomoglo. V očeh ljudstva je bil sirota brez vesti, goljuf in slepar, vsega kriv in uporaben samo za dela, s katerimi si je nevarno mazati roke. Zanimivo se mu je zdelo, da se to isto ljudstvo, ki njega obtožuje hudodelstva – čeprav upravičeno –, tako pogosto zateka v Mafalusovo naročje po strupene nasvete in usluge. Ko je bil še otrok, se mu je zdelo krivično, da so tisti lepi in navidez nedolžni obrazki po končanem poslu pljuvali po njem, kot bi pred tem ne imeli nobenega opravka z njim. Mafalus ga je kasneje naučil pomembnega pravila svoje stroke: Lepi ljudje in tisti, ki si lepoto lahko privoščijo, nikoli ne kršijo pravil. Najverjetneje za hrbtom goljufivo držijo prekrižane prste, toda koga pa brigajo stvari, ki jih ni mogoče videti? Če so lepi obrazki pripravljeni plačati, naj te nič ne briga, če kasneje zatajijo in te izdajo oblastem, mu je nekoč dejal. Tak je zakon preživetja. In v tem zakonu preživetja je Arcas ostajal na dnu družbene lestvice.

Zarežal je v lastni odsev in z dlanjo plosko udaril po gladini, kot bi hotel izničiti bednost, ki jo je odsevala. Ozrl se je za Kilianom in ga zasačil, kako igrano uslužno kaže proti vratom. Ovaduh priliznjeni! Svetlolasec je priprl veke, kot bi slišal to neizrečeno misel; zapičil je svoje ribje oči vanj in nedolžno utripnil z vekami. S kazalcem je neopazno pomignil za svoj hrbet, kjer je zakajeni prostor valovil v gneči teles. Arcas je v potlačeni jezi stisnil čeljusti in se končno vzravnal. Enkrat se bo pač moral soočiti z Mafalusom. In iz izkušenj je vedel, da je srečanje najbolje opraviti čim prej.

Ko je stopil mimo Kiliana, se je namenoma grobo obdrgnil vanj, da je fanta zaneslo iz ravnotežja in se je nerodno ujel za trhli podboj ter pri tem po nesreči stresel droben zvonček, ki je najavljal prišleke. Arcas je nemudoma sprevidel, da se je prenaglil v maščevanju. Ob cingljajočem zvoku je Mafalus namreč radovedno dvignil glavo in se zazrl v njuno smer. Njegov pogled ni bil preveč vzpodbuden.

 

Ko je na vratih zagledal svojega črnolasega varovanca, Mafalus ni vedel, ali naj bo zadovoljen ali jezen. Neodločnost ga je hitro minila, ko je opazil fantov zabuhli nos in poln mošnjiček za pasom. V njem se je pričel dvigati val besa.

Ko sta se Arcas in Kilian približala njihovemu omizju, je ukazujoče dvignil roko. Moški nasproti, ki je pravkar razlagal, kakšno uslugo bi potreboval, je zmedeno obmolknil in se živčno presedel. Videlo se je, da je v teh poslih popoln zelenec.

Kilian je svojega pobeglega pajdaša pahnil naprej in se ponosno zarežal očetu. Mafalus se je v odgovor namrščil in mu s tem dal vedeti, da njegovega trapastega režanja ne odobrava. Lopov, ki ne zna obvladovati čustev, je mrtev lopov. Njegovemu sinu je vse bolj grozila taka usoda. Nasprotno pa …

Mafalus je vstal in se postavil pred črnolasega vajenca. Nasprotno pa je ta dečko veliko obetal. A po Mafalusovem mnenju je imel veliko pomanjkljivost; ni se pustil manipulirati. Mafalus je namreč užival v tem, da je lahko upravljal z voljo ljudi – tako svojih kolegov kot tistih, ki so ga prišli prosit za uslugo. Arcas pa je bil svojeglav in uporniški; ni ga bilo vraga, ki bi ga pripravil do popolne poslušnosti.

»Ne zanima me, kod si se potikal tokrat, zato ne bom spraševal,« je pričel z obvladanim tonom, toda Arcas je opazil, kako se mu nosnice širijo v zadržanem besu. Fant se je oprezno umaknil korak nazaj, toda gospodar je že zakoračil proti njemu. Zgrabil ga je za ovratnik preperelega jopiča, ga potegnil bliže in divje stresel, da je boleče zakašljal.

»Kaj se greš, fant?« mu je tiho šepnil na uho. »Kako si drzneš kar tako po svoje? Tri tedne te ni bilo! Kaj si počel?« Ne da bi počakal na odgovor, je mož segel po mošnjičku in ga strgal s fantovega pasu. Razvezal ga je, poškilil vanj in ga nato spravil pod brezrokavnik. Koliko takih vrečic mu je že zaplenil? »Si nor? Bi se rad ubil? Kolikokrat sem ti že rekel, da je kraja nevarna igra?! Posebej ta, ki jo igraš ti! Kje si nakradel to? Spet v kakšni bogati vili, predvidevam? Zagotovo je tam mrgolelo stražnikov, ti pa si seveda veselo planil mednje, da bi kdove komu dokazal, kako pogumen si, kaj?«

»Lepo te prosim, gospodar,« je fant brezbrižno prhnil v odgovor. »Nobene nevarnosti ni. Saj tega nisem počel prvič. Poleg tega si ponavadi prav ti tisti, ki mi ukažeš, naj …«

Od nekod je priletela klofuta in mu na bledo lice zarisala škrlatne lise. Z roko si je segel k obrazu in pod prsti začutil toplo sled krvi, ki se mu je spet pocedila iz nosu. Trmasto se je izpod obrvi zazrl v moškega nad seboj in mu zaničljivo pljunil na čevlje. Ta se je sklonil, da sta se njuna obraza skoraj staknila in je fant lahko zavohal, kaj je Mafalus jedel za večerjo. S palcem in kazalcem je objel varovančevo brado in si ga natančno ogledal.

»Ko ti ukažem jaz, dobro vem, v kaj se spuščaš. Ko to počneš na lastno pest, ti je edini cilj zabava in burka. Da ni nevarnosti? Res? Od kod ti torej zlomljen nos?«

»Kilian je …«

Mafalus mu ni dovolil dokončati. Z grobo kretnjo mu je umaknil črne pramene s čela in ujel njegov obraz v dlani. »Nekega dne se bodo tvoji cirkuški triki ponesrečili in za tabo bo ostal samo še kupček pepela. Slej ko prej te bo nekdo ujel in te spravil s tega sveta. Si res pripravljen sprejeti to tveganje?« Nenadoma se je Mafalusov pogled omehčal in z raskavimi prsti je previdno otipal zlomljeno kost. »Dvigni glavo. Naj pogledam …«

Arcas je ihtavo udaril po njem in se mu izvil iz prijema. Iztegnil je jezik in obliznil krvavo sled. »Od kdaj te tako skrbi zame, gospodar? Mi nisi še pred kratkim zabrusil, da mi boš populil ušesa in jih pojedel za zajtrk, če se ti še kdaj izneverim?«

Mafalus se je brez besed vzravnal in ga zviška premeril. Mali je bil predrzen in trdovraten, značaj, ki bi bil v tem poslu več kot dobrodošel, če fanta lastne strasti ne bi tolikokrat zavedle s poti.

Mož je segel za hrbet, s svojega napol praznega krožnika vzel zajčje bedrce in ga zalučal v fantovo naročje.

»Jej, zverinica,« je potiho zamrmral, med tem ko je spet sedal. »Zadevo bova kasneje razčistila do kraja. Trenutno imam na grbi delo, ki se mu moram posvetiti.«

Fant se je potuhnil ob njegov stol in lačno zagrizel v plen, z očmi nemirno švigajoč sem ter tja in nenehno na preži. Kilian se je postavil obenj in mu nekajkrat z neuspešno kretnjo skušal izmakniti meso iz rok, toda koščeni črnolasec se ga je oklepal kakor sestradan volčič. Ko ga je Kilian grobo brcnil, je Arcas svareče zarenčal, a preden bi mu vrnil udarec, mu je Mafalus ukazujoče položil dlan na glavo, sina pa ošinil z mrzlim pogledom.

»Brzdajta se!« je siknil, se obrnil stran in se vnovič posvetil poslu, zaradi katerega je bil tu. Nekaj trenutkov je s podlim uživaštvom opazoval človeka, ki je prišel k njemu po uslugo – bil je mladenič, neizkušen in ne najboljši pogajalec, a se je dobro držal. Ostajal je pri svojih trditvah in se trudil, da ga privoščljive zbadljivke in dvoumni namigi Mafalusovih kolegov ne bi zmedli. Zdaj se ga je intenzivno lotil Zvezdobraz, najučinkovitejši lopov in morilec takoj za Mafalusom, robusten in grd, z vtetovirano petkrako zvezdo prek iznakaženega očesa. Mož je drezal vanj kakor fantek, ki s palico skozi mrežo draži nemočnega psa.

»Dovolj, Zvezdobraz,« je odmahnil z roko Mafalus, »nehaj!«

»Glej ga, no, šefa,« se mu je mrko posmehnil tetovirani, »cele mesece se potikaš neznano kje, nato pa se nekega dne znajdeš v mojem mestu in se igraš vodjo! Neham naj? Daj, no, Mafalus, kje so tvoje meje?«

»Še eno zini, pa jih boš prekoračil!« je zagrozil drobni mož. Njegov sikajoč glas je bil grozljivejši od Zvezdobrazove nabite postave. »Tvoje mesto? Bi rad, da te spet opomnim, kam v resnici spadaš?«

Zvezdobraz je osramočeno sklonil glavo in jezno zrl v svojega gospodarja, a je ostal miren in tih. Da, ta koščeni mož je imel strahoten vpliv. Arcas se je pridušeno zahahljal, a ga je smeh takoj minil, ko ga je skoraj oplazila Zvezdobrazova ogromna pest. Pomaknil se je dlje pod mizo, kjer ga srditi mož ne bi mogel videti.

Mafalus je dvignil pogled in se srečal s tujčevim.

»Plačilo, ki mi ga ponujaš, ki mi ga obljublja tvoj vodja, je zavidljivo visoko,« je začel prej prekinjeno pogajanje. »Z veseljem bi ga sprejel, a prej bi rad vedel, kakšno tveganje se skriva za tako veliko vsoto. Zakaj si tu? Kaj hočeš, da naredimo?«

»Kot sem že povedal; član samostojne organizacije sem,« je skrivnostno dejal mladenič, a Mafalusu ni bilo potrebno nadaljnje poizvedovanje. Sodeč po tem, kako jo je zavijal v skrivnost, je bilo soditi, da se ukvarja z nečim ilegalnim. Prošnja za pomoč in sodelovanje pri najzloglasnejšem zločincu je to domnevo le še potrjevala. »Močni smo in se še krepimo, a žal nismo povsem samozadostni. Bolj kot znanja nam primanjkuje sredstev. In v teh časih, ko gre vsaka drobtinica hrane in vsak kovanec v last dvora, smo še toliko bolj … recimo temu, da smo nepreskrbljeni.«

»Preidi k stvari,« je z malomarno nepotrpežljivostjo rekel Mafalus. »Če boš še dalje razlagal, boš morda bleknil kaj, o čemer jaz sam ne bi smel vedeti.« Užival je, ko se je ob tem svarilu na tujčevem obrazu pojavil izraz preganjavice. »Kaj je tisto, kar potrebujete?«

»No …« Tujec se je zbral in se sklonil nižje nad mizo – skoraj šepetal je: »Bojne opreme nam primanjkuje.«

»Imaš v mislih orožje? Nože in loke in puščice?«

»Nože premore vsaka kuhinja v mestu, zakaj bi nam jih primanjkovalo?« je odkimal tujec. »Loke si znamo izdelati sami; lesa na srečo še ne primanjkuje. Kar potrebujemo, so meči in sulice, ščiti in oklepi.«

»Vojaška oprema?« se je začudil Mafalus in zažvižgal. »Le kaj pripravljate?«

»Nekaj udarnega, očitno,« se je oglasil Arcas in pokukal preko mize. Svoj črni pogled je nezaupljivo zavrtal v človeka, da se je ta nelagodno zdrznil. »Kje naj v tem času dobimo meče in ščite? Vse gre za potrebe kraljičine Garde.«

»No,« se je oklevajoče nasmehnil vprašani in se trudil ne zreti v tiste prebadajoče dupline, »saj, točno tako. Želimo, da orožje vzamete Gardi …«

Odzivi so bili pestro mešani; nekateri prisotni so se gromko zasmejati, drugi so kleli, nekateri so samo nejeverno gledali in se spraševali, ali ni človek morebiti nor, da si drzne postaviti tako zahtevo. Arcas je sunkovito vstal, košček napol prežvečenega mesa pa mu je pri tem padel iz ust.

»Gardi?! Kaj se pa greste? Pripravljate atentat na kraljičine bojne sile? Ste ena tistih tolp, ki se zadnje čase tako vztrajno upira prestolu?«

Fantovo vprašanje je bilo plod čiste radovednosti in je imelo posmehljiv ton, a dregnilo je v tujčevo šibko točko.

»N-ne,« je zajecljal, »mi nismo … K-kaj?!«

Mafalus se je moral zasmejati, tako šokiran je bil videti mladi pogajalec. Kot bi bil Arcas zadel v črno …

»Uporniki ali ne,« je spregovoril, »to se nas pač ne tiče. Če so pripravljeni plačati, nimamo razlogov, da bi se vtikali v njihove osebne zadeve. Pa četudi načrtujejo atentat na kraljico.« Spet se je zarežal, ne vedoč, da je mladeniča na oni strani mize ob teh besedah oblivala mrzla zona.

»Boš sprejel posel?« je nejevoljno vprašal Zvezdobraz, četudi se mu je odgovor že dozdeval. Mafalus je ljubil naloge, ki so bile vse prej kot mačji kašelj; bolj so izzivale jezo oblasti, raje jih je izvajal. »Krasti Gardi, to pomeni brskati po levjem žrelu …«

»A če se lev med tem ne zbudi, lahko med njegovimi zobmi odkrijemo pravi mali zaklad,« ga je utišal Mafalus. »Splača se tvegati.«

»Ne bo se treba neposredno zapletati z vojaki,« je vskočil tujec, očitno olajšan, da je posel stekel. »Pred kratkim je z dvora prišlo naročilo za novo pošiljko orožja in opreme. Jutri zvečer jo bodo kovači z vozovi odpeljali v vojaško skladišče, šele tam jo bodo prevzeli kraljičini možje. Če vam uspe pošiljko prestreči, preden doseže skladišče, se nimate česa bati,« je pohitel s pojasnilom.

»Jutri zvečer?« ni bil zadovoljen Mafalus. »Zgodaj je. Potrebujemo čas za pripravo …«

»Oh, tega boste imeli več kot dovolj. Kraj ni daleč. Izmenjava se bo zgodila prav v tem mestu.«

»Tukaj? Krasno.«

»Kaj pa varnost?« je nejevoljno zamomljal Zvezdobraz. »Pretehtati moramo možnosti zasilnih pobegov. Še vedno nas lahko zasačijo. Potrebovali bomo može na straži ali nekaj, s čimer bi zmedli morebitne vsiljivce in si zagotovili prosto pot.«

Mafalusa je prešinila zamisel. »Nekaj, s čimer bi jih zmedli, kaj? Arcas,« je poklical in spustil pogled k fantu. »Saj imaš še vedno … tisto tvojo zverino, kajne?«

»Calla?« je sumničavo vprašal fant in s sosednje mize spretno izmaknil nov zalogaj mesa. »Seveda.«

Možak je ustnice raztegnil v sluzast nasmešek.

»Pripelji ga s seboj.«

 

V zavetju noči je Mafalus s svojimi pristaši v zasedi čakal na sle, ki so pripeljali dragoceni tovor, namenjen Gardi. Zahrbtno so jih pobili v nezavest, tiho in nevidno, da jih žrtve ne bi mogle prepoznati in kasneje prijaviti. Mafalus je bil več kot izurjen v teh zadevah. Zajeli so pošiljko, vse se je izteklo po načrtih, zdaj so se morali le še umakniti dlje od skladišč, da jih ne bi odkrili stražarji, in predati ukradeno naročniku. Tisti tujec je poskrbel, da jih bo nekaj njegovih kolegov pričakalo na dogovorjenem varnem kraju, prevzelo robo in izplačalo zasluženi denar.

Arcas si je z nohti ene roke zamišljeno drgnil umazanijo s prednjih zob, z drugo pa se je naslanjal na hrbet vpreženega saribuja, slokega jezdnega kopitarja razvejanega rogovja, katerega je tu pa tam rahlo pogladil po topli dlaki. Naročeno mu je bilo, naj straži voz z zajetim blagom. Bilo je sredi noči in v najbolj zakotnem predelu skladišč. Do tedaj ni bilo na spregled nobenega gardista, toda fant je vestno preverjal, ali je vse še na svojem mestu. Mafalus ga je namreč venomer prikrito opazoval in nadzoroval vsak njegov gib; Arcas nikakor ni hotel izzivati njegove slabe volje.

Če je bilo Mafalusu kaj do njega, tega ni kazal. Včasih se je zazdelo, da ga skrbi zanj, večkrat je videl tisti olajšani odblesk gospodarjevih oči, ko se je vrnil k njemu z dolgega potepa. Vendar si fant tega ni razlagal kot izraz naklonjenosti; Mafalus ga je pač potreboval, mali zmikavt je bil njegov največji adut, zato se je na tihem grizel v bojazni, da se fantu kaj ne zgodi. Morda je bil prav to eden od razlogov, da se mu je Arcas tolikokrat izmuznil in kot mlad kozliček odpeketal po svoje. Godilo mu je, da se gospodar grize zaradi njega. Četudi jih je ob vrnitvi k njemu pošteno skupil, je v njem raslo samovšečno zavedanje, da ga moški kljub sprenevedanju potrebuje. Na trenutke mu je bil za udarce celo hvaležen. To je bila edina pozornost, ki je je bil deležen.

Od nekod se je vzela trojica moških in na njegov voz naložila še preostale zaboje. Arcas se je vzravnal in se pripravil, da bo vprego po tihih cestah odpeljal nekaj ulic naprej, k skupini mož na straži, kateri bodo nato robo posredovali naprej. Ta živa veriga je tekla križem mesta, po najtemnejših in neobljudenih ulicah ali takih, kjer se ljudje niso zmenili za zločinsko dogajanje ali so tudi sami živeli od njega.

Eden od lopovov mu je pokimal in Arcas se je urno napotil iz skladišč proti prvi postojanki. S saribujem sta bila domala neslišna; Arcas je hodil bos, kopita živali pa so bila ovita v več plasti krp. Le fantovo raskavo dihanje je motilo tišino. Ponesel je roko k obrazu in previdno otipal nos. Skušal je odmisliti bolečino, a se je vseeno skremžil, ko je začutil oteklino zloma.

»Boli, kaj?«

Nehote se je preplašeno zdrznil, ko je čisto od blizu zaslišal glas. Kilian, ki se mu je neopažen priplazil za hrbet, je sedel na robu voza in si ga ogledoval s škodoželjnim nasmeškom.

»Boli?« se je sprenevedal Arcas. »Ne bi rekel. Samo preverjal sem, koliko škode si mi povzročil, da ti bom lahko ob prvi priložnosti vrnil z dvojno mero.«

»Oh, kaj res?« Svetlolasec je segel za hrbet in s tankim žvenketom iz vreče vzel enega od ukradenih mečev. Sestopil je z voza in se z medenim smehljajem na ustnicah postavil Arcasu ob bok. Z očitnim namigom je preložil meč iz ene roke v drugo in zamišljeno opazoval gladko rezilo. »Rad bi te videl poskušati.«

Oba sta se sovražno zarežala in se premerila s pogledi, zaradi katerih je zmrznilo nekaj okoliškega plevela. Arcas se je trudil dajati vtis, da ga ostra konica, uperjena v njegov trebuh, ne vznemirja, a je skrivaj pokrčil kolena, da bi ob najmanjši nevarnosti lahko odskočil.

»Krasna stvar, kajne?« je pripomnil Kilian in postavljaško zasukal rezilo, da si je skoraj odsekal zapestje. »Tudi sam se je ne bi branil. Včasih prav pride.«

»Seveda,« se je posmehnil črnolasec, »za trebljenje zob in čiščenje umazanije izza nohtov. Drugega tako ne bi znal početi z njim.«

Zavila sta v sosednjo ulico. Arcas je grobo potegnil za saribujev povodec, ko je ta dvignil rogato glavo in z blejajočim glasom pozdravil skupinico samic, ki so čakale, da jih vprežejo in odvedejo. Kilian je izrabil trenutek njegove nepozornosti; zagnal se je vanj in ga podrl na tla.

»Si nor?!« se je Arcas komaj zadržal, da ni na glas zakričal.

»Trebljenje zob, kaj?« je besno zapihal Kilian. »Pa poglejva, če sem dober tudi v skubljenju predrznih malih lopovov!«

»Nimava časa za to! Prihrani svoje bedne igrice za drugo priložnost.«

»Zdi se mi, da je priložnost kar prava,« se je zahahljal svetlolasec in mu pritisnil meč ob lice. »Vaditi moram za dan, ko se te bom končno lahko znebil.«

»Ne bi si drznil …«

»Misliš, da me ni nič v hlačah?«

»Hlačah? Punčke ponavadi nosijo krilca, kajne, svetlolaska?«

Hlastno sta hkrati drug drugega zgrabila za ovratnik in se pričela besno ruvati. Zasopla sta se zavalila preko tlaka, tolkla sta s pestmi in suvala s koleni ter stiskala ustnice, da jima ne bi ušli stoki bolečine, s katerimi bi nasprotniku priznala premoč. V tesno prepletenem klobčiču sta se odkotalila naravnost saribuju pod kopita, ob tem pa je rob rezila, ki ga je Kilian še vedno stiskal v desnici, oplazil žival po mečih. Saribu je v trenutku zagnal strašen vik. Prestrašeno je zameketal in se vzpel na zadnje noge; zadenjsko se je pričel oddaljevati od bojujoče se dvojice. Z vso silo je zadel ob stranico voza, ob novi bolečini je poskočil in z zadnjimi nogami jezno sunil v zrak. Zamolklo je počilo, ko je kopito prelomilo eno od lesenih prečk, s katerimi je bil vprežen, in voz se je nevarno zamajal, ko je napol osvobojeno žival zaneslo vstran. Sila naleta je bila prevelika. Saribu se je sicer ognil trčenju s steno, a izpahnjeno vprego je zaneslo po svoje. Z grozljivim truščem je poletela ob zid, dragoceni tovor pa se je v kovinskem plazu vsul na cesto.

Fanta sta odsekano obstala sredi vrhunca pretepa. Opraskana in raztrgana sta se pretreseno spogledala in se nato čisto počasi zasukala k razdejanju, ki sta ga povzročila. Arcas je zgroženo zatisnil oči, kot bi tako lahko preprečil katastrofo. Osamljen okrogel ščit se je prikotalil do njiju in nato žvenketaje obležal.

»Ha,« je čez nekaj neskončno dolgih sekund spregovoril Kilian. »Ha. Morebiti ni nihče slišal …«

Arcas je zavil z očmi. »O, ne, gotovo ne!« se je spačil. »Zgolj celotno mesto, ducat okoliških vasi in nekaj mrtvecev spodaj v peklu!«

Njegova predvidevanja so potrdili oddaljeni vzkliki in hitri koraki, ki so napovedovali bližajoče se težave. Arcas se je zrinil izpod Kiliana in se opotekel k saribuju, ki je še vedno vznemirjeno blejal.

»Tiho, mrcina!« Zgrabil je vajeti in se ga trudil umiriti, medtem ko ga je s prosto roko poskušal osvoboditi še druge vprežne prečke. Kriknil je, ko ga je rogovje sunilo v bok in mu razparalo obleko.

»Pomagaj mi, tepec!« je revsknil proti Kilianu.

Fant se mu je pridružil in skupaj sta nekako izpregla podivjano žival. Arcas se je s celim telesom uprl ob saribujeve prsi, da je Kilian lahko zlezel na živalin hrbet. Lopova sta istočasno dvignila pogleda, ko sta nedaleč stran zaslišala rožljanje stražarskih oklepov.

»Pojdi nazaj!« je zakričal Arcas in podal vajeti Kilianu. »Opozori Mafalusa in druge!«

Že se je hotel pognati v dir, ko so ga zaustavili svetlolasčevi grabeči prsti.

»Kam pa ti?« ga Kilian kljub zvijanju in upiranju ni izpustil. »Boš kar pobegnil?«

»Bedak!« ga je nahrulil Arcas. »Po Calla grem! Naš zasilni načrt, se spomniš?«

Končno ga je Kilian izpustil. Zaril je pete živali pod rebra in jo pognal v brezglavi dir nazaj proti skladiščem. Arcas se je opotekel za njim. Med tekom mu je nerodno spodrsnilo na zlizanem tlakovcu in preostanek ulice je prečkal v bolečem kotaljenju. Sopeč se je spet vzravnal in se zagnal dalje, a daleč ni prišel. Pred njim se je od nikoder pojavila ovira. Zaletel se je naravnost vanjo in v loku poletel nazaj, od koder je prišel.

Pred njim je kot iz tal zrasel jezdec. Njegov saribu se je prestrašeno umaknil, ko se je fant nerodno zaletel vanj in se mu zapletel med prednje noge. Stražar je bil videti prav toliko presenečen kot Arcas sam; očitno je pričakoval nevarnejšega nasprotnika – tihotapca z leseno nogo in prevezo čez oko, ali kaj podobnega. Prepričan v svojo varnost je zdaj umaknil sulico, ki jo je uperil v fanta.

Napaka.

Arcas je vtaknil prste v usta in predirno zažvižgal. Moški se je namrščil in že iztegnil roko, da bi ga zgrabil za ovratnik srajce in odvedel s seboj, ko se je iz bližine zaslišal tresk, ko je nekaj velikega podrlo lesena vrata in se pognalo na svobodo. Prednju je švignila velikanska senca in rjoveče stopila pred jezdeca. Saribu je panično zameketal in se pričel zadenjsko odmikati od grozeče pojave, stražar pa je zakričal v opozorilo, ko je v bližini zaslišal prihajajoče okrepitve. Pol ducata vojščakov je v tistem planilo iz stranske ulice, zbor brezglavega prhanja živali se je pomešal s prestrašenimi kriki jezdecev, ko so pred seboj ugledali mogočno zverino.

Arcas je izkoristil zmedo; opotekel se je na noge in šinil k zveri, ki je še vedno enakomerno renčala in izzivalno šavsala z roževinastimi čeljustmi. Skočil je kvišku in pograbil kratko zmršeno grivo. S stopalom je zatipal za stremenom in se mukoma potegnil v težko sedlo, od koder se je zviška zasrepel v stražarje. Segel je po močni verigi, pripeti na žvale v ustih zverine, ovil jo je krog zapestij in z vso silo potegnil nazaj. Leseni nosilci na prednjem delu sedla, skozi katere je bila veriga napeljana, so še ojačali njegov poteg in žival je ubogljivo sklonila glavo nizko k tlom, v svojo naravno držo. Njene oči so vztrajno švigale po presunjenih stražarjih, pripravljena je bila na morebitni napad, pripravljena, da zavaruje svojega gospodarja.

Med pomirjujočim tleskanjem z jezikom se je Arcas sklonil nad štrleči greben dlakavega vratu in tiho šepnil:

»Greva, Callo, poberiva se od tod.«

Zver je odobravajoče puhnila skozi zmajski nosnici, dolga stožčasta ušesa je položila tik ob lobanjo in priprla oči, ko je začutila gospodarjeve napete mišice. Arcas je počakal še trenutek, nato pa jo z bosim stopalom dregnil med rebra in zakričal. Callo se je pognal v skok, šape je iztegnil predse in izprožil zašiljene kremplje. V naletu sta se zabila v prvega jezdeca; njegov saribu je klecnil pod težo zveri, stražar pa se je še pravi čas vrgel iz sedla in se odkotalil na varno. Arcas je plosko legel v sedlu, iztaknil stopala iz stremen in stisnil kolena k sebi, da je žival čim manj oviral.

Ko ga je Arcas našel, je bil Callo še mladiček. Da, mladiček, vendar že tako velik, da mu je segal do bokov kot odrasel pes. Pred nosom ga je ukradel lovcu na divje zveri, ki ga je nameraval prodati za mastne denarce. Golida mleka in kos surovega mesa sta bila dovolj, da ga je zvabil za seboj. Ko ga je privedel pred Mafalusa, je fant požel mnogo nelepih besed in nekaj poštenih brc, vendar ni imel nobenega namena, da bi mladiča odpodil, ta pa se ga je že od prvega trenutka držal kakor klop in nesrečno cvilil, če ga je pustil samega. Na koncu se je moral celo Mafalus vdati. Pustil je, da si ga je Arcas popolnoma prisvojil, le še tu in tam nejevoljno pripomnil:

»Mladič sigre je, divje zveri. Kako ga boš ukrotil, ko se ga bo polotil krvoločni nagon? Dvomim, da ga boš lahko zadrževal. In s čim ga boš hranil? Ko bo zrasel, bo gromozanski!«

Callo je z leti res zrasel v pravo mrcino. Še vedno je bil skoraj mladič, a je po velikosti že zdavnaj prekašal tudi največjega saribuja. V začetku preteklega poletja so mu vrh glave pričeli poganjati rogovi, ob straneh priostrenega roževinastega gobca pa so se že kazali drobni okli. Dolga in volnasta bela dlaka pod vratom se je s prihajajočo zimo še zgostila in tvorila mehek podbradek, medtem ko je drugod po žilavem telesu poganjala v kratkih, rjavkastih šopih. Njegove tace, ki so v naravnem položaju delovale groteskno krive, so se okrepile ter ga v diru z lahkoto nosile dolge ure. Vitko telo se je iz prvotne potuhnjene drže visoko vzravnalo, vratni greben je zrasel v z grivo odlakano grčo, glava pa se je spustila nizko k tlom. Cviljenje, ki je v začetku uhajalo izmed vrste prišiljenih zob, se je poglobilo v grozeče bučanje; nežno mrmranje se je zdaj slišalo samo takrat, ko se je mladi sigra naklonjeno podrgnil ob gospodarja.

Ko sta v diru prispela nazaj do skladišč, je tam že vladal pravi kaos. Kilian je sicer pravočasno predal opozorilo na nevarnost, a za miren umik ni bilo več časa. V ulici je zavladala panika, lopovi so grabili za meče in se pripravljali na najhujše. Zdaj se nihče več ni trudil ostati tiho. Mrzlično so hiteli natovarjati še zadnje zaboje in se živčno ozirali krog sebe. Callov nenaden prihod ni dosti prispeval k boljšemu redu in miru; ko so zagledali zver, so možje prestrašeno spuščali zaboje iz rok, da so se s treski razleteli na tleh, orožje in oklepi pa so se z izdajalskim žvenketom razleteli prek tlakovcev.

»Si prismojen?!« je Arcasa nadrl eden od mimo bežečih. »Mislil sem, da je ta mrcina namenjena za to, da prestraši gardiste, ne nas!«

»Oprosti,« je prav nič obžalujoče skomignil fant in nalašč dovolil Callu, da je šavsnil po govorcu. Privoščljivo se je zarežal ob možakovemu bojazljivemu kriku, a je njegov nasmešek hitro ugasnil, ko je zagledal Mafalusa, kako dolgih skokov teče proti njemu.

»Slišali so vaju!« je pridušeno zalajal gospodar in se trudil, da bi prikril živčno tresavico. »Stražarji so vaju slišali!« S pogledom je poiskal sina, ki je stal v bližini in z neumnim izrazom opazoval zmedo krog sebe. V skoku je bil pri njemu in mu je prisolil donečo zaušnico. Namenil se je, da bo z enako gesto postregel še Arcasu, a je moral odskočiti, ko je Callo grozeče zarenčal vanj. »Zaradi vaju so nam na sledi kraljičini stražniki! Če nas ujamejo na delu, bomo družno romali pod vešala! Bi to rada?!«

Od jeze se je penil kakor razdražen bik. Približal se je, ne meneč se za razganjene čekane fantove zveri, in Arcasa skoraj potegnil iz sedla, ko ga je zgrabil za šop predolgih las in ga nagnil nad svoj obraz.

»Poskrbel boš, da boš pojedel, kar si skuhal,« je zasikal. »S svojo mrcino speljita kraljičine stražnike s poti. Zamotita jih, dokler ne boš prepričan, da smo ostali na varnem.«

»Kaj pa jaz?«

»Kriv si in napake moraš popraviti. Zaradi tebe sem zdaj na črni listi celo med mojimi najtesnejšimi zavezniki. Te polomije mi zlepa ne bodo odpustili.«

»Ampak Kilian je …!«

»Kilian je moj sin!« je zarjul Mafalus in mahal z rokama kot oskubljena kura. Iz Arcasa je v hipu izpuhtelo vse prejšnje odobravanje njegovega neprizanesljivega ravnanja z edincem.

Razbojniki so se razbežali, vendar niso pozabili na svojo nalogo. Na ramena so si oprtali toliko vreč z nakradeno robo, kolikor so je lahko nesli, otovorili so saribuje in natlačili še zadnje vozove. Niti prve skupine gardistov, ki so se trumoma vsule na prizorišče, jim niso preprečile, da ne bi opravili svojega posla. Več robe bodo rešili, več denarja jim bo izplačanega.

Arcas je z naraščajočim vznemirjenjem opazoval zametke spopadov med tatovi in vojaki; nočno tišino je pretrgalo žvenketanje prekrižanih mečev.

»Kam gresta vidva s Kilianom?« je vprašal gospodarja, ne da bi odmaknil pogled od dogajanja.

Mafalus se je povzpel na enega od vozov. »Proč, vendar. Menda ne misliš, da bova mirno stala tukaj in čakala, da naju najdejo stražarji?« Za hip je pomišljal, nato pa segel za hrbet in pobrskal po vreči. »Na.« V loku je Arcasu zalučal meč. »Morda ti pride prav. Zdaj pa dokončaj, kar si začel.«

»Hočeš reči, da lahko še malo obdelam Kiliana? Krasno!«

»Arcas!« Gospodar ga je prestrelil s pogledom. »Resno mislim. Nikar ne naredi še več škode.« Glavo je zasukal k sinu in živčno pomignil s čeljustjo, da mu je kozja bradica nemirno zaplesala. »Dajmo, Kilian! Jahaj za mano! Hitro!«

»Toda ranjen sem!« je hripavo zacvilil Kilian in pokazal na ureznino na podlakti, ki jo je najverjetneje skupil v pretepu z Arcasom. »Nujno moram k zdravilcu, drugače nikdar več ne bom mogel uporabljati roke!«

»Če se takoj ne podvizaš, bo marsikaj na tebi postalo neuporabno!« je prekipelo Mafalusu. »Koga, misliš, bodo tile lopovi krivili za neuspeh?! Prav dobro vedo, da si moj sin; zavoljo tvojih napak bom nastradal tudi jaz!«

Z bičem je usekal vpreženo žival po stegnu in v spremstvu škripajočih koles in peketanju kopit izginil za ovinek. Arcas se je ugriznil v jezik, da mu ne bi ušla kakšna sočna opazka, nato pa vprašujoče pomignil Kilianu, katerega stokanje je po očetovem odhodu odsekano utihnilo. V spomin se mu je prikradla pesmica, ki jo je pred leti sam spesnil, da bi svetlolasca spravljal ob živce. Tokrat je njegov nesrečni obraz kar klical, da se ponorčuje iz njega.

»Kdo še ni slišal za Kilčija, ima debela rdeča lička, na krožniku pred njim sladka potička, tam spodaj pa polna plenička.« Opevani mu je namenil grozeč pogled, ki pa je Arcasa le še spodbodel. »Glej ga, kako se cmeri – le kaj mi zameri?«

»Neke noči, ko boš sladko spal …« Kilianu te opazke ni uspelo dokončati. V tistem so se stražarji kakor horda razdraženih mravelj vsuli na prizorišče in se zagnali nad preostanek razbojnikov. Noč so prestrelili kriki ranjenih mož. Mafalusov sin se je pognal v sedlo najbližje živali in škodoželjno pomignil na prihajajočo nevarnost.

»Rekel bi, da boš imel veliko dela, Arči.«

Arcas se je zasmejal in tlesknil z jezikom. Sigra se je zganil in se okornih korakov približal svetlolasemu fantu. Zmajski nosnici sta se poželjivo razširili, ko sta zavohali njegov strah, zato je Kilian raje opustil nadaljnje zbadanje in pognal saribuja v galop, čim dlje stran od sigre in stražarjev.

Callo je nekajkrat pridušeno pihnil. Glasovi, ki jih je izustil, so na las spominjali na privoščljiv smeh. Tudi Arcas se je glasno hehetal, a samo zato, da bi prikril naraščajoči strah, ki se mu je kot mrzla želatina usedel na dno želodca.

Seveda bi lahko preprosto pobegnil in se ne zmenil za gospodarjeve ukaze, toda kam pa naj bi šel? Saj je bil že večkrat sam, ko je z banditi in pouličnimi zabavljači pohajkoval po mestih, toda nikoli, prav nikoli mu niso bili za petami lovci na glave. Zdaj je zavetje lahko iskal le še pri gospodarju, a če ga ne bo mogel zaščititi, potem …

Zato je navkljub dvomom spodbodel Calla in se pognal v samo sredo gardistov, pripravljen ubraniti preostale lopove in poskrbeti, da bo pozornost stražarjev usmerjena drugam, ko bodo ti bežali.

 

Skladiščna poslopja so stala na obrobju mesta, na zahodu mejila na prve hiše, na vzhodu pa na strmo kamnito gričevje in nato na polje visoke, mehko šelesteče trave. Tja se je zdaj zatekel Arcas. Svojo nalogo je uspešno opravil, a skupina vojakov se ga je kljub strahu pred njegovo zverjo odločila zasledovati. Presodil je, da mu bodo po krušljivih skalah težje sledili, sploh pa se je pol milje pred njim že razprostiral temačen gozd in ga neustavljivo vabil v svoje zavetje.

Ko sta s Callom prispela do obronka sivih drevesnih debel, je potegnil vajeti in ga ustavil. Leden nočni zrak ga je boleče žgal v pljučih in med neslišnim robantenjem se je hropeče izkašljal. Neki stražar ga je uspel s ploskim delom sulice suniti v brado; ko je zdaj kašljal, so mu iz ust padale rdeče kapljice.

Z dlanjo si je nenadoma močno zatisnil usta in se trudil dihati čim tišje. Zazdelo se mu je, da je iz bližine zaslišal glasove. S Callom sta se prihulila v senco krošenj. V oblačni noči bi težko kar koli opazil, vendar so mu žareče ognjene pikice nedaleč proč olajšale delo. Zasledovalci! Iskali so ga. S seboj so nosili svetilke, ki so jih dvigali visoko nad glave in se v njihovem soju razgledovali po okolici.

Arcas je dregnil sigro, ki je skokoma stekel v podrast, priganjal ga je skozi neprehodno goščavo, ne meneč se za dolge krvave praske, ki jih je trnje puščalo na njegovih golih nogah. Glasovi so postali glasnejši, zdaj je lahko slišal tudi toplo puhanje njihovih saribujev, katerih udarci razklanih kopit so prihajali vse bližje.

Odkrili so najino sled, se je v strahu zavedel, ko se je ozrl čez ramo in opazil široko gaz v travi, ki jo je bilo nemogoče spregledati. Callo se je navkljub svoji okorni velikosti neslišno kakor maček prebijal skozi goščo, oba sta napeto prisluškovala zasledovalcem, kateri so se, sodeč po njihovem glasnem lomastenju, razporedili v polkrogu in preiskovali teren. Samo upal je lahko, da jim bo zahrbtna podrast globlje v gozdu povzročilo dovolj preglavic, da se bosta lahko nemoteno izmuznila. Slišal je, kako se je nekaj stražarjev kriče oddaljilo; verjetno so naleteli na razpotje ali živalsko sled in so se raje razdelili, kot da bi se prepustili naključju. Še nama lahko uspe! Samo dovolj se morava oddaljiti in …

»Pridi ven, ptička tatinska. Pokaži se!«

Pojoči glas se je razlegal iz neposredne bližine. Presenečen je široko razprl oči in se neslišno spustil globlje v sedlo. Callo je spričo nevarnosti ravnal nagonsko. Čisto tiho se je vzpel na deblo drevesa. Visoko v krošnji se je potuhnil na močno vejo in žarečih oči opazoval v noč. Arcas se je nagnil iz sedla in z roko previdno odmaknil vejo drevesa, ki mu je zastirala pogled. Na tihem je preklel suho jesensko listje, ki je ob vsakem premiku izdajalsko zašelestelo in grozilo, da bo zasledovalcem izdalo njun položaj.

»Tile so pa vztrajni, kaj, Callo?« je polglasno pripomnil.

Pod njima se je na čistini zbrala peterica stražarjev. Njihovi saribuji so se nemirno prestopali in s kopiti rili po mehkih tleh. Rogate glave so dvigali kvišku in širili nosnice, ko jim je veter prinašal vonj po plenilcu.

»Fantovega sigro vohajo,« je eden od mož pojasnil njihovo obnašanje. »Nekje v bližini morata biti, Stotnik.«

Stotnik? Arcas je radovedno nagnil glavo, da bi videl, s kom se mož pogovarja. Kaj počne kraljičin gardist s takim nazivom med drugorazrednimi vojščaki?

»Vem.«

Glas je prihajal natanko izpod drevesa, na katerega sta se zatekla ubežnika. Fant je Calla dregnil s peto, nakar je ta splezal višje. Čisto pod vrhom, kjer je listje že skoraj v celoti odpadlo, je Arcas tik ob deblu poškilil navzdol. Kar je videl, mu je zvabilo kletev na ustnice.

»Prekleto!« je zarobantil med zobmi. »Našel je najine sledi!«

Kot bi Callo razumel nenadno kočljivost položaja, je še sam spustil pogled in obmiroval v napeti pripravljenosti.

»Si kaj našel, Stotnik?«

»Pa še kako!« Gardist, ki je stikal v travi pod drevesom, je zvenel grozljivo zadovoljno. »Tukaj so sigrini odtisi.«

»Zares?« Peterica preostalih mož se je zgrnila bližje in si zmedeno ogledovala poteptano podrast in opraskano deblo, znamenja, ki jih je poprej opazilo le ostro oko njihovega vodje. »Kam vodijo?«

»No, če se nisem strahotno zmotil, bi rekel …«

Tu je govorec za trenutek pomolčal in dvignil pogled. Prek obraza se mu je kot sluzast polž razlezel zmagoslaven nasmešek, ko je visoko zgoraj ugledal temno silhueto.

»Rekel bi,« je preudarno nadaljeval in enemu od spremljevalcev z rame strgal lok, »da naša ptička poseda v gnezdecu tu nad nami …«

Arcas se je odzval, še preden je pomen izrečenega dodobra prodrl do njegove zavesti. Spodbodel je Calla v trenutku, ko je skozi zrak zarezala puščica. Sigra je zadnji hip izdrl kremplje iz debla, s krepkimi stegni se je odrinil nazaj in prosto poletel skozi zrak. Pristal je v trdem počepu nedaleč stran od skupine stražarjev, ki so, povsem nepripravljeni, presenečeno kriknili in hiteli miriti saribuje, ki so se med vsajajočim blejanjem zadenjsko umikali od zveri. Callo je za boljši vtis rezko zatulil, preden se je podredil potegom vajeti. Toda Arcas ga je vlekel nazaj, v drugo smer, bitja, ki so ga razkačila in ga poskušala ustreliti, pa so stala tik pred njim, šibka in komaj zmožna obrambe. Ni se dolgo ukvarjal s pomisleki; brez opozorila je nalašč prezrl ukaze in se z gospodarjem na hrbtu pognal naravnost v prestrašene jezdece.

Skupina se je razpršila kot čreda ovac, ko je zver v mogočnem skoku priletela mednje. Arcas se je z bosimi stopali uprl v stremena in stisnil stegna, da ga v navalu ne bi odneslo s sedala. Z vso silo je zategnil verižne vajeti, mišice v ramenih so ga pekoče zabolele, ko je z vsemi močmi vlekel nazaj, da bi obrzdal napadalnost zveri. Čutil je, kako Callo v divjem zanosu, da bi se zagnal v žrtev in jo raztrgal, žveči težke žvale, in vanj je šinila strahotna bojazen, da jih bo pregrizel. Izstreljena puščica ga je pošteno razdražila, bliskajoče se konice sulic, ki so jih možje s tresočimi rokami molili vanj, pa so mu zbudile potrebo po obrambi.

»Stoj, Callo, ustavi se!« je zaklical Arcas in se z vso težo obesil na vajeti. »Pomiri se, mrcina!«

Nekako mu je uspelo obrniti sigro v levo, tako da je nasprotnikom kazal bok. Griva na vratnem grebenu je nasršeno štrlela in opozarjala, da se z njim ni pametno igrati. Gobec je držal široko odprt – kot kača, tik preden zada odločilni ugriz – in z vijoličnim jezikom opletal po zobeh. Može je pogled na rumene čekane, s katerih je v penastih kosmih kapljala slina, verjetno spomnil, da lahko ob prvi neprevidnosti končajo kot okusen obrok, zato so eden za drugim dvignili sulice višje.

Arcas si je dovolil popustiti prijem, ko se je Callo končno obrzdal in ubogljivo sledil njegovim ukazom. Globoko je zadihal in šele takrat dojel, da je ves ta čas napeto zadrževal sapo in le plitko sopel. Noge so se mu tresle od krčevitega stiskanja. Prek rame se je zarežal gardistom v obraz in s polglasnim žvižgom spravil Calla v lahkoten drnec.

Daleč nista prišla. V trenutku, ko je zver napravila prvi skok, so možje za njima ponesli loke k obrazu, vstavili puščice in napeli tetive. Izstrelki so švignili proti tarči, zabadali so se v debla in izginjali v goščavi, a sledili so jim novi; le še vprašanje časa je bilo, kdaj bo eden od njih dosegel cilj. Ubežnika sta pritekla v predel planjave, kjer se je gozd zredčil in so imeli zasledovalci lažje delo. Ko so lokostrelci dojeli, da teren deluje njim v prid, so z novim zagonom pošiljali puščice proti zveri in se kriče vsajali ob vsakem zgrešenem poskusu.

Arcas je ovil vajeti krog zapestja in močno povlekel z levico. Callo se je zavrtel na močnih tacah in tako nenadno obstal sredi dira, da je s kremplji izruval nekaj posušene trave in dvignil v zrak oblak prahu. Skozi pršec zemlje je njegova pojava delovala demonsko grozljivo; kot bi se tega zavedal, je izzivalno zarežal v nadležne zasledovalce, odprl gobec in uživaško zarjul. Saribuji so začeli preplašeno ritati, jezdece na njih pa je besno premetavalo, da so bili videti kakor jata plešočih puranov.

Arcas je ob pogledu nanje bruhnil v smeh. Po žilah se mu je v poskočnem ritmu srca pretakal adrenalin. Stražarji so še vedno zmedeno begali, vso svojo pozornost so preusmerili v iskanje načina, kako umiriti svoje živali. Fant je izrabil priložnost za umik. S Callom je planil naravnost mednje in nato mimo ter v smer, iz katere so pravkar prišli.

Ni računal na to, da se bo eden od šesterice tako hitro otresel presenečenja. Nenadoma je mož vskočil predenj, njegov saribu se je bojevito naščeperil, sklonil glavo in nastavil roge. Arcas je vedel, da bi Calla komaj kaj bolelo, če bi se nasadil nanje, a je kljub temu ostro zavrl in zver usmeril v loku okoli jezdeca. Calla bi rane le še razdražile, kar bi pomenilo nepotrebno zavlačevanje, sploh pa bi jezdeca pomečkal pod seboj, Arcas pa ni nameraval imeti na vesti njegovega življenja. Že tako je bil do vratu v težavah.

»Bedaki!« se je predrzni mož zadrl proti svojim spremljevalcem. »Nekoristni trdoglavci! Zbežal bo!«

Fant je po glasu prepoznal tistega, ki so ga imenovali Stotnik. Njihov vodja. Krasno! Morda pa se ga le splača malo poteptati; brez vodilnega ovna bi bile ostale ovčke nemočne.

»Daj ga, Callo!« je revsknil Arcas in stresel z vajetmi. »Napadi ga, daj, kaj še čakaš?!«

Sigra se ni pustil dvakrat prositi. Očitno zadovoljen z gospodarjevo odločitvijo je planil nad človeka in šavsnil. Tedaj se je možakov saribu zaščitniško povzpel na zadnje noge in jezdeca ubranil s svojim telesom. Srdito je zameketal in z močnimi kopiti udaril po zverinem gobcu. Callo je mehko zacvilil, zadenjsko se je umaknil in si s šapo pomel zmajski smrček.

Zvok napenjanja tetive je Arcasu sporočil, da spopada še zdaleč ni konec. Kratek pogled prek rame mu je razkril, da se je zmedena peterica končno uspela nekoliko formirati, lokostrelci so že napenjali tetive. Položaj res ni bil zavidljiv. Še preden ju je dosegel nov izstrelek, se je Arcasa polotil preplah. Slišal je, kako je puščica švignila mimo nekje pod njim in se topo zarila v meso. Callo je v nenadni bolečini zavil z očmi, stresel je z ranjeno taco, iz grla pa se mu je izvil zategel krik, ki je na las spominjal na glas bojnega roga, ki napoveduje bitko.

In bitka je tudi bila.

Sigra se je zasukal hitreje kot ujeda, ki šavsne po svojem plenu. Glavo je dvignil proti nebu ter med tuljenjem otresel z vratom, da je griva zaplapolala kot trava v neurju. Sunek je stresel vse telo, da je celo Arcasa spravilo iz ravnotežja in se je moral nerodno okleniti sedla. Fant je natanko vedel, kaj bo sledilo, zato je v obupu zatisnil oči in stisnil glavo med ramena. V brezplodnem poskusu, da bi preprečil prihajajočo katastrofo, je sunkovito odkimal in izdavil skozi stisnjeno grlo:

»Ne, Callo, stoj! Nikar, fant!«

Sigra ni ubogal. Takole razjarjen ni poslušal nikogar. Arcas se je za zdaj lahko le potuhnil in molil, da bo minilo čim prej in s čim manj žrtvami.

Prizor, ko je orjaški plenilec v dolgem skoku popadel tistega, ki si ga je drznil raniti, je bil nedvomno zastrašujoč. Posebej za možaka, kateremu je bil maščevalni napad namenjen. Ta je v strahu izbuljil oči, da so se mu skoraj odkotalile iz jamic, in brcnil saribuja pod rebra, da jo je urno pobrisal med drevesa. Callo se je zakadil za njima s tolikšnim besom, da je z zadnjimi tacami ril po zemlji in so po zraku frčali šopi izpuljene trave. Ubežnika je dosegel, še preden bi se mu uspela skriti med neprehodno zraščeno drevje v goščavi. Zaril je zobe v saribujevo mehko stegno v trenutku, ko se je ta v loku pognal od tal. Nasprotna sila je žival potegnila za seboj, trdo se je zrušila na bok in nemočno blejajoča brcala z vsemi štirimi. Njenega jezdeca je sunek vrgel iz sedla; zdaj se je omotičen plazil po tleh, kobacal se je stran od pobesnele zveri, kolikor hitro je mogel. Saribu se je v poslednji obrambi z rogovi zaletel proti napadalcu, vendar Callo šibkega udarca skoraj ni čutil. Z vso slastjo, ki jo premore močan plenilec, je zagrizel v svoj plen. Težak smrad po krvi je udaril Arcasu v nosnice. Z roko si je zatisnil usta, ko je začutil, da se mu od gnusa obrača želodec.

Od zadaj je priletelo še dvoje strelic; ena se je zarila v leseni del sedla, kjer je tresoč se obtičala, druga pa se je odbila od Callovega neobčutljivega gobca. Sigra je ogorčeno stresel z glavo in se rjoveč zasukal, pripravljen soočiti se z novim napadalcem. Kri mu je v kapljah curljala z dlesni in mazala volnasto belo dlako na vratu.

»Kaj se pa greste?!«

Arcas je po glasu prepoznal gardista z visokim nazivom, kateri je malo poprej preprečil njegov pobeg. »Nehajte streljati, mar ne vidite, da je zver čisto zblaznela?!«

»Toda, Stotnik …!« je preplašeno ugovarjal eden od mož, a ga je nadrejeni nestrpno prekinil:

»Bi nas radi vse pobili? Pospravite loke, za vraga! Pospravite jih!«

Stražarji so ga le stežka ubogali, pri tem pa so pazili, da niso umaknili pogleda s sigre, ki je razburjen tekal zdaj na levo zdaj na desno in se očitno ni mogel odločiti, koga naj pokonča najprej.

Tedaj je Callo zapazil padlega moža, ki se je še vedno poskušal po kolenih prebiti izven njegovega dosega. Šavsnil je po njem, oči je zožil v tanki reži, nosnice pa poželjivo razširil, vdihujoč vonj po strahu in človeškem mesu.

Iznenada se je med njim in plenom znašla ovira. Calla je to predrzno vmešavanje sprva tako zmedlo, da je odtegnil gobec in stopil korak nazaj. Takoj nato pa je z novim zanosom zagrmel v človeka, ki si je upal postaviti se v bran njegovi tarči, grozeče in drzno, da bi mu pokazal, kdo je glavni. Potem je silovito zamahnil s šapo.

Arcas ni videl, kaj se je zgodilo. Do tistega trenutka je vse moči usmerjal v to, da se je obdržal v sedlu. Z rokama si je pokril glavo in se domala sploščil ob sigrin hrbet. Telo mu je neobvladano drgetalo. Pripravil se je na Callov krvavi udar, na bolesten krik stražarja, ki bo preminil ukleščen v neusmiljen stisk roževinastih čeljusti …

Zgodilo se ni nič.

Nenadoma je pod stegni začutil, kako se Callove mišice postopoma sproščajo. Napadalno vikanje je izzvenelo v zasoplo puhanje in med posameznimi vdihi je Arcas zaslišal pridušen glas, ki je zveri mrmral pomirjujoče besede. Arcas se je presunjeno zdrznil, ko se je Callo na ukaz tujca previdno spustil v počep in legel v travo. Šele ko je bil prepričan, da je nore predstave konec, je odprl oči in nekoliko dvignil glavo.

Skozi kopreno potu in mastnih pramenov las je zamežikal v medlo svetlobo zgodnjega jutra, ki je ta čas izpodrinilo temo. Callo je čemel pod njim, zmedeno je cvilil in z očmi begal zdaj sem zdaj tja. Še sam je bil videti presenečen nad tem, kar se je zgodilo. Ob njem je klečal moški. Z obema dlanema je božal žimast kožuh, gladil dolga uhlja in mu vseskozi nežno prigovarjal. Žival je nekajkrat iztegnila vijolični jezik in ga negotovo obliznila po goli koži, tako kot je ponavadi ljubkovala Arcasa. Samo Arcasa.

»Kako si …?«

Fantu je vprašanje spolzelo z jezika, čeprav ga ni imel namena na glas izreči. Moški se je vzravnal in stopil živali ob bok. Iztegnil je roko in jo ponudil Arcasu v pomoč.

»Pridi dol, ptičica,« je ukazal. »Pridi dol in nič se ti ne bo zgodilo.«

Bil je tisti, ki so ga nazivali s Stotnikom. Prvo, kar je Arcas opazil na njem, je bila premajhna vojaška uniforma, ki se mu je tesno napenjala čez trebuh in dajala vtis, da se bo vsak hip razparala po šivih. Bil je debel in svojo pomanjkljivost je očitno poskušal prikriti s pretesnimi oblačili, kar pa je ustvarilo ravno nasproten učinek, kot ga je želel doseči. Videti je bil kot nabuhla salama, stlačena v premajhen ovitek. Zaponko, s katero so si gardisti prepasali tunike na popku, je bil prisiljen zapeti pod trebuhom, zatisnil pa jo je tako močno, da se mu je pas opazno zažrl globoko v mehko meso.

Drugo, kar je v fantu zbudilo pozornost, je bil možakov obraz. Stotnik je bil še v polnem razcvetu mladosti. In bil je čeden. Če bi shujšal za nekaj sto kilogramov, bi se dekleta lepila nanj kot muhe na med. Valovite svetle lase si je povezal v rep, ki se je še v mraku pretakal v neopredeljivih barvah pšenične, lisičje in zlate. Prav tako nedoločljivih odtenkov so bile tudi njegove tople oči. Ko je spregovoril, je pokazal vrsto brezhibnih zob; Arcas je v njegovem nasmešku opazil sled samopoveličevanja.

»Greš?«

Arcas se je kasneje večkrat vprašal, kaj ga je premamilo, da je segel v ponujeno dlan. V samem ospredju možganov mu je rila zavest, da ga bodo možje brez odlašanja odpeljali s seboj na sojenje zločina, pa je kljub temu iztegnil blede prste in dovolil, da so ga mišičaste roke snele iz sedla in postavile predse na tla. Ali je sploh imel drugo možnost? Kakor koli že, še preden bi lahko preštel do deset, je bil trdno zvezan in posajen na saribuja pred nekim stražarjem.

»Nikar ne skrbi,« je rekel gardist za njim, kot bi zavohal njegovo bojazen. »Za takšne piščančke, kot si ti, je kazen mila. Nekaj udarcev z bičem, izpuljen noht ali dva, odrezan jeziček, odvisno pač, kakšne volje je naša spoštovana kraljica.«

»Torej upajmo, da je njeno visočanstvo dobre volje,« je Arcas poskušal dajati vtis poosebljene brezbrižnosti. »Vse preveč rad opletam z jezikom, da bi si ga pustil tako zlahka vzeti.«

»Če je pa tako, jo boš morebiti uspel prepričati, da si samo neškodljiv mali pamž. Zanima me samo, kaj ji boš natvezil, ko bo beseda nanesla na tvoje zveze s tihotapci.«

Da, le kaj ji bo natvezil …?