Roman
Armagedon je nadaljevanje romanov Šesti
čut in Sedmi čut; v prvem delu
zemljani, med njimi tudi glavni junak
Anej, ki so se bili zaradi onesnaženja
ozračja prisiljeni zateči v podzemna
rovnišča, doživijo kolonizacijo s
strani naprednih humanoidov, v drugem
delu pa Aneja pred gotovo smrtjo reši
podvodno ljudstvo. Tu spozna tudi Tio,
dekle, ki je po uničujočem cunamiju
našla zatočišče pri podvodnih ljudeh
in si celo zagotovila mesto ob
karizmatilčnem vodji, a jo po njegovi
smrti izženejo na kopno. Lepa
svetlolaska osvoji Anejevo srce. Ko ga
zaradi spleta okoliščin vodno ljudstvo
prežne na površje in se je prisiljen
zateči k otoškemu ljudstvu, se odloči
poiskati Tio. A iskanje še zdaleč ni
preprosto. V tem času spozna trenerko
delfinov Sali, s katero si kasneje
ustvarita dom. Toda njuna sreča ob
pričakovanju naraščaja ne traja dolgo,
kajti med Anejevo odsotnostjo Sali zaradi
obeska na verižici, njene edine vezi s
svojimi koreninami, napade skupina
nomadov in jo umori. Obupani Anej pa nima
časa za dolgo žalovanje, saj do njega
prinese novico o svetlolasem dekletu, ki
je ujetnica Vršičnega ljudstva ... Mu
bo vendarle uspelo najti Tio?
Vseskozi
napeto in zanimivo branje se znanstveno
fantastični noti navkljub zdi resnično
in doživeto; vmesni 'odklopi', kot jih
poimenuje avtor, torej skoki v obdobje
pred katastrofalnim onesnaženjem Zemlje,
pa bralca s svojo neposrednostjo
opominjajo na zagrešene napake, na
človeško ranljivost in nenazadnje tudi
na nečimrnost, kar je vodilo človeštvo
na pot pogube. Trilogijo vsekakor
priporočamo!
IZSEK IZ
KNJIGE:
»Kdo si?« ga je nekega
jutra vprašal.
»Adjin,« je dobil
odgovor.
Nekaj dni za tem ga je
ponovno vprašal: »Zakaj skrbiš zame?«
Adjin se je učil
nekakšnega univerzalnega jezika, ki mu
je omogočal preživetje med nomadi,
otočani in obalnimi ljudmi. Jezik se mu
je zdel mehak, kot bi ga svaljkal po
ustih in nato izpljunil. Njihov je bil
popolnoma drugačen. Trd, okoren,
sekajoč, nečustven. Skomignil je z
rameni in se oddaljil od njega.
Pravzaprav je o njemu
vedel vse, ker je to izvedel iz
različnih pogovorov med ljudmi. Vedel
je, da je izgubil ženo in da žaluje.
Vedel je, da je zdravilec in da nikomur
ne bi storil nič žalega – razen v
silobranu. Vedel je, da ima na sebi
obleko zadnje izdelave, ki vsebuje
zaščito in orožje. Vedel je tudi, da
je popolnoma odsoten in izgubljen.
Globoko v sebi je tudi upal, da bo nekoč
prišel k sebi in se bo lahko zanesel
nanj. Čutil je, da je njegova prihodnost
povezana z njim, zato je skrbel zanj bolj
na podlagi intuicije kot razuma. Večkrat
ga je gledal, kako odsotno strmi v ljudi,
kot bi bili stekleni. Prvič po dolgem
času ga je videl jokati.
Anej se je sam sebi
čudil, od kje teče neusahljiv potok
solza. Spomnil se je na svojega dedka, ki
mu je nekoč dejal:
»Anej, solze so čistilo
za dušo. Izperejo žalost, jezo in
bolečino. Naredijo prostor za nova
čustva.«
Ko mu je zmanjkalo solz,
se je končno začel zanimati za okolico.
Še vedno pa se je počutil nebogljenega.
Še sam ni vedel, da se je navezal na
Adjina. Če ga dolgo ni bilo, ga je
začelo skrbeti zanj.
Nekega večera ga ni bilo
k njemu, zato je vstal in se napotil na
sprehod po centru. Zaslišal je vpitje in
se napotil v smeri glasov. Videl je
skupino nomadov, ki je pretepala Adjina,
ker jim je ukradel meso. Šele zdaj se je
začel zavedati, v kakšne težave je
Adjin zahajal, da je ves ta čas njegove
duševne odsotnosti skrbel zanj. Videl je
tudi, da zna poskrbeti zase. Bil je
spreten in močan.
Iz neprijetnih situacij
pa ga je reševala predvsem premetenost.
Za kos mesa jim je vrgel zlat obesek, ki
ga je bogve kje ukradel. Nomadi so
planili vkup in se skoraj pobili med
seboj zaradi obeska, za katerega se je
kasneje izkazalo, da je bil le ponaredek.
Adjin je bil presrečen,
ko ga je zagledal. Krenil je proti njemu,
nato pa sta se skupaj umaknila v oddaljen
del centra, kjer so kot sence hodili
otočani, ki so se odločili, da bodo tu
dočakali svoj konec.
Adjin mu je povedal, da
je zbežal med okerto. Aneju se je začel
vračati spomin. Spomnil se je, da je za
ta običaj izvedel najprej med otočani,
nato med obalnimi ljudmi, zdaj pa še od
čisto pravega Okertovca.
»Mi lahko, prosim,
podrobno opišeš ta običaj? Ljudje so
napletali take grozovitosti, da se mi je
vse skupaj zdelo kot plod sadistične
domišljije.«
Adjin se je zasmejal,
nato pa začel pripovedovati:
»Ta običaj obstaja še
iz časa naših pradedov. Sicer se skozi
leta ni dosti spremenil, so mu pa
dodajali nove in težje naloge.«
»Težje v kakšnem
smislu? Fizičnem ali psihičnem?«
»Psihičnem?«
»Zatiranje čustev,
izolacija …«
»Hm, v psihičnem in
fizičnem. Okerta sedaj sestoji iz
plezanja po pečini, teka čez zaledenelo
jezero, plesa na plošči, gozdne
spretnosti in teka s puščicami.«
»Ples na plošči?«
»Počakaj, da ti
razjasnim, in, prosim, ne prekinjaj me!«
je trdo odgovoril Adjin. »Okerta ni
vedno ob istem času in ne na isto
število let. To je še en način, da
poglavar ujame nepripravljene Okertance,
da preživijo samo najplemenitejši. Sam
poglavar pravi, da morajo bili pravi
prebivalci Vršičnega ljudstva vedno
gibčni in močni. Dan pred okerto smo z
družino ravno večerjali, ko smo
zaslišali zvok drgnjenja kovine. Moj
nepravi oče, glavni pogajalec med
Vršičnim ljudstvom in nomadi, je
odrinil zapah pri vratih. Še zdaj se
spomnim, kako se je vrnil nazaj k mizi in
ni hotel nekaj minut spregovoriti niti
besedice. Nato me je pogledal in dejal:
'Adjin, pojdi v svojo sobo in pripravi
obleke, bodalo in vso ostalo opremo, ki
sem jo do sedaj imel pospravljeno.' Mati
se je močno razburila. Z očetom sta
načela preglasen pogovor; skoraj
kričala sta. V tem času sem smuknil v
svojo sobo in s pomočjo ključa, ki mi
ga je izročil oče, odklenil tisti
predal omare, v katerem se je nahajalo
vse, kar sem potreboval za okerto. V njem
sem našel oblačilo, ki sem ga nosil do
prebega. Narejeno je iz finega krzna, a
ne vem katere živali. Poleg njega je v
predalu ležalo še majhno bodalo z
umetelno izdelanim ročajem. Takrat sem
se spomnil pripovedovanja svojega očeta.
Bodalo je pripadalo njemu in pred njim
še dedu. Njima je pomagalo preživeti
okerto. Zdrznil sem se ob misli na
okerto, a ne zaradi sadizma, saj okerte
ni nihče dojemal kot sadizem. Zdrznil
sem se bolj kot neveden otrok v
pričakovanju darila. Do odra, pred
katerim sem prebedel mnoge noči, me je
popeljal oče. Ostale je prišla
pospremit cela družina, moja mati pa je
bila premehkega srca, zato sva jo pustila
doma, saj nisva mogla prenašati njenega
joka.
Sledila je prva naloga,
plezanje po pečini. Mnogi so imeli
prezeble prste. Prejšnjo noč sem
dečku, ki je že tako ali tako izgledal
šibak, ponudil zavetje. S tem sem mu
samo še podaljšal trpljenje. Divad je
tisto jutro prvič stopil pred nas.
Razdelil je Okertance, mene pa zadržal
ob sebi. Dodelil me je k najšibkejšim,
tako da sem si lahko v prvih dneh izboril
ugled na precej lahek način. Začetek
plezanja je potekal gladko. Preplezati
sem moral okoli sto korakov visoko
pečino. Okoli dvajset metrov pred ciljem
pa so na nas začeli z vrha metati vse,
kar so našli – od skal do vejevja in
ledu.«
»To je več kot kruto!«
»Se ti zdi?« ga je z
resnim obrazom pogledal Adjin in
nadaljeval: »Meni se ne zdi kruto.
Okerta je častna, ne kruta. Kakor koli,
deček, ki sem ga varoval Prejšnjo noč,
je umrl. Skala mu je zdrobila glavo.
Naslednja naloga je bila
tek čez jezero. Jezero na nekaterih
mestih še ni bilo zamrznjeno, zato se je
lahko led udrl pod teboj vsak trenutek.
Zamrznjena trupla pod ledom so
opozarjala, kje ni ravno preveč varno
hoditi. Tam, kjer je bil led tanjši, sem
močneje topotal z nogami, tako da se je
led pod vsemi, ki so mi sledili, vdrl. Na
koncu te preizkušnje sem ostal sam v
celi skupini. Drugi so končali v ledu
– kot nekakšno opozorilo za ostale.
Sam sem ostal; si predstavljaš, izmed
šestih sem ostal sam?! Divad me je moral
vključiti v drugo skupino.
Nato je končno sledil
ples na plošči. Pri nas so veljale vse
tri veščine za enakovredne, tako
spretnost kot tudi moč in iznajdljivost.
Vsak član skupine je dobil nož.
Ploščad je bila dvignjena na steber pet
metrov nad tlemi. Pod nami so bili v tla
zabiti noži, sulice ter ostala bodala.
Kdor je padel, se je nabil na njih ter
izkrvavel. Ploščad sama tudi ni bila
močno pritrjena. Narejena je bila iz
lesa in ni bila debelejša od moje dlani.
Široka je bila okoli štiri korake.
Hkrati smo morali na njej obdržati
ravnotežje in zbiti ostale sovražnike
na tla. Lahko smo uporabljali katero koli
rezilo. Večina jih je imela navadno
bodalo, jaz pa sem svojega z vrvjo
pričvrstil na vejo, da sem z njo suval
na drugo stran plošče in spravil iz
ravnotežja svoje nasprotnike. Ker je boj
potekal zvečer, sem upal, da tega ne
bodo opazili. Veja mi je na začetku
služila kot ročaj sulice, ker si nihče
ni upal s svojega mesta, da ne bi
izgubili ravnotežja. Počasi smo se vsi
začeli približevat sredini, saj je bilo
tam najlažje loviti ravnotežje. Spopad
je trajal, dokler ni polovica skupine
padla s ploščadi. Tistim, ki so se
držali za rob in moledovali za
usmiljenje, smo zmagovalci morali odseči
prste, primrznjene na okovani rob.
Gozdne spretnosti, kot
predzadnja naloga, so bile po mojem
mnenju najzahtevnejše. Gozd so ogradili
s tako imenovano živo ogrado. Žive
ograde nisi mogel videti od spodaj. Namen
ljudi, ki so bili živa ograda, je bil,
da so poročali poglavarju, kdo od
Okertancev je zares umrl in kateri je
pobegnil. Ta preizkušnja je bila precej
prosto zasnovana. Edino orožje, ki smo
ga lahko imeli, je bilo bodalo. Za nami
so spustili sestradane divje zveri.
Bodala so bila verjetno namenjena boju
proti njim, a se mi izpostavljanje ni
zdelo potrebno. Dva v skupini sta se
poskušali zoperstaviti, a so ju zveri
razkosale. Ko so zveri odšle, sem pobral
bodala, saj jih nista več potrebovala. S
pomočjo majice, ki sem jo razrezal, sem
si privezal bodala na stopala. Z njimi
sem lahko splezal na spolzko smreko.
Takrat sem prvič videl živo ogrado. Od
cele skupine sva ostala samo dva, jaz in
Raketh. On je, tako kot sem jaz, pobegnil
v krošnjo. Edina razlika med nama je
bila, da sem se jaz soočil z zvermi. Te
zveri imajo zelo izostren sluh. Težko se
prikradeš v njihovo bližino. Ko se je
katera od njih ustavila pod drevesom, sem
skočil nanjo s tako silo, da sem ji
zlomil hrbet.
Zmagovalcem tega boja je
sledila častna borba s kraljem. V
gozdnih spretnostih mi ni uspelo zmagati,
saj me je od izmučenosti tisti večer
zajela vročina. Je pa zato mojemu
sotekmovalcu Rakethu. Od tistega dne
dalje se me je Divad izogibal, kot da bi
se me sramoval. Vsa njegova pričakovanja
so izpuhtela v trenutku, ko sem zgubil
predzadnji boj.
Zadnja tekma se mi tudi
ni posrečila, saj mi je Divad sam zbijal
samozavest. V njegovih mislih se mu nisem
več zdel vreden več od ostalih.
Pri naslednji nalogi smo
tekmovalci dobili vsak po pet puščic.
Te puščice smo morali izstreliti v
štiri tarče. Po navadi so bile locirane
na tako nemogočih mestih, da puščice
nisi mogel pobrati, recimo na drugi
strani ogromne ledene razpoke ali pa je
bila privezana in obrnjena na glavo na
dnu veje visokega drevesa.
Tu sem prispel zadnji, a
še pred menoj je v mesto vdrl Darej. Na
kol je nataknil glavo mojega pravega
očeta. Na kol!« Adjin je stisnil pesti
v navalu jeze, kot da bi hotel udariti
Dareja.
Anej ni mogel verjeti
svojim lastnim ušesom, da so prav
slišala.
»Zakaj si pa pobegnil,
če si zmagal v vseh ostalih
spretnostih?«
»Nasproti mi je pritekel
mlajši bratec in mi zakričal, naj
pobegnem. Od daleč se je videlo, kako je
na kolu pred palačo namesto zastave
nataknjena človeška glava, glava mojega
očeta. Nisem se obotavljal. Vedel sem,
da mi gre za življenje, kajti vsi so
vedeli, da sem kot edini nezakonski sin
kralja Divada naslednik njegovega
prestola. V ta namen so nomadom
naročili, naj kupijo plavolasko, da se
bo rod nadaljeval, tako kot je zapovedano
v naši legendi. Kasneje sem slišal od
ljudi, da so nomadi našli nekje na
odljudeni obali dekle z dolgimi plavimi
lasmi, segajočimi skoraj do tal.
Zagotovo je bila starejša od mene, ampak
to pri nas ni pomembno. Poroke se nikoli
ne sklepajo iz ljubezni. Vodja teh
nomadov pa je bil pravzaprav očetov brat
Darej, ki je – tako kot sem tudi jaz
– pobegnil med okerto in se kot mož
vrnil nazaj, da bi si priboril prestol
mojega očeta. Menda ima pri sebi neko
orožje, s katerim človeka paralizira,
tako da je nekaj časa popolnoma hrom,
potem pa na pol neuporaben, saj ima
težave z ravnotežjem in koordinacijo.«
Aneja je prešinilo: »In
če so našli na obali Tio? Je živa?!«
