OSNOVNI PODATKI O KNJIGI:

Avtor: Roman Komac

Znanstveno fantastični roman

256 strani, A5 format

Redna cena: 18,80 EUR

Spletna cena - s 25% popusta: 14,10 EUR

Za naročilo knjige oziroma morebitna dodatna pojasnila smo vam na voljo na tel: 01/756 98 62 ali na e-naslovu: smar-team-narocila@amis.net.

 

POVZETEK VSEBINE:

Roman Armagedon je nadaljevanje romanov Šesti čut in Sedmi čut; v prvem delu zemljani, med njimi tudi glavni junak Anej, ki so se bili zaradi onesnaženja ozračja prisiljeni zateči v podzemna rovnišča, doživijo kolonizacijo s strani naprednih humanoidov, v drugem delu pa Aneja pred gotovo smrtjo reši podvodno ljudstvo. Tu spozna tudi Tio, dekle, ki je po uničujočem cunamiju našla zatočišče pri podvodnih ljudeh in si celo zagotovila mesto ob karizmatilčnem vodji, a jo po njegovi smrti izženejo na kopno. Lepa svetlolaska osvoji Anejevo srce. Ko ga zaradi spleta okoliščin vodno ljudstvo prežne na površje in se je prisiljen zateči k otoškemu ljudstvu, se odloči poiskati Tio. A iskanje še zdaleč ni preprosto. V tem času spozna trenerko delfinov Sali, s katero si kasneje ustvarita dom. Toda njuna sreča ob pričakovanju naraščaja ne traja dolgo, kajti med Anejevo odsotnostjo Sali zaradi obeska na verižici, njene edine vezi s svojimi koreninami, napade skupina nomadov in jo umori. Obupani Anej pa nima časa za dolgo žalovanje, saj do njega prinese novico o svetlolasem dekletu, ki je ujetnica Vršičnega ljudstva ... Mu bo vendarle uspelo najti Tio?

Vseskozi napeto in zanimivo branje se znanstveno fantastični noti navkljub zdi resnično in doživeto; vmesni 'odklopi', kot jih poimenuje avtor, torej skoki v obdobje pred katastrofalnim onesnaženjem Zemlje, pa bralca s svojo neposrednostjo opominjajo na zagrešene napake, na človeško ranljivost in nenazadnje tudi na nečimrnost, kar je vodilo človeštvo na pot pogube. Trilogijo vsekakor priporočamo!

 

IZSEK IZ KNJIGE:

»Kdo si?« ga je nekega jutra vprašal.

»Adjin,« je dobil odgovor.

Nekaj dni za tem ga je ponovno vprašal: »Zakaj skrbiš zame?«

Adjin se je učil nekakšnega univerzalnega jezika, ki mu je omogočal preživetje med nomadi, otočani in obalnimi ljudmi. Jezik se mu je zdel mehak, kot bi ga svaljkal po ustih in nato izpljunil. Njihov je bil popolnoma drugačen. Trd, okoren, sekajoč, nečustven. Skomignil je z rameni in se oddaljil od njega.

Pravzaprav je o njemu vedel vse, ker je to izvedel iz različnih pogovorov med ljudmi. Vedel je, da je izgubil ženo in da žaluje. Vedel je, da je zdravilec in da nikomur ne bi storil nič žalega – razen v silobranu. Vedel je, da ima na sebi obleko zadnje izdelave, ki vsebuje zaščito in orožje. Vedel je tudi, da je popolnoma odsoten in izgubljen. Globoko v sebi je tudi upal, da bo nekoč prišel k sebi in se bo lahko zanesel nanj. Čutil je, da je njegova prihodnost povezana z njim, zato je skrbel zanj bolj na podlagi intuicije kot razuma. Večkrat ga je gledal, kako odsotno strmi v ljudi, kot bi bili stekleni. Prvič po dolgem času ga je videl jokati.

Anej se je sam sebi čudil, od kje teče neusahljiv potok solza. Spomnil se je na svojega dedka, ki mu je nekoč dejal:

»Anej, solze so čistilo za dušo. Izperejo žalost, jezo in bolečino. Naredijo prostor za nova čustva.«

Ko mu je zmanjkalo solz, se je končno začel zanimati za okolico. Še vedno pa se je počutil nebogljenega. Še sam ni vedel, da se je navezal na Adjina. Če ga dolgo ni bilo, ga je začelo skrbeti zanj.

Nekega večera ga ni bilo k njemu, zato je vstal in se napotil na sprehod po centru. Zaslišal je vpitje in se napotil v smeri glasov. Videl je skupino nomadov, ki je pretepala Adjina, ker jim je ukradel meso. Šele zdaj se je začel zavedati, v kakšne težave je Adjin zahajal, da je ves ta čas njegove duševne odsotnosti skrbel zanj. Videl je tudi, da zna poskrbeti zase. Bil je spreten in močan.

Iz neprijetnih situacij pa ga je reševala predvsem premetenost. Za kos mesa jim je vrgel zlat obesek, ki ga je bogve kje ukradel. Nomadi so planili vkup in se skoraj pobili med seboj zaradi obeska, za katerega se je kasneje izkazalo, da je bil le ponaredek.

Adjin je bil presrečen, ko ga je zagledal. Krenil je proti njemu, nato pa sta se skupaj umaknila v oddaljen del centra, kjer so kot sence hodili otočani, ki so se odločili, da bodo tu dočakali svoj konec.

Adjin mu je povedal, da je zbežal med okerto. Aneju se je začel vračati spomin. Spomnil se je, da je za ta običaj izvedel najprej med otočani, nato med obalnimi ljudmi, zdaj pa še od čisto pravega Okertovca.

»Mi lahko, prosim, podrobno opišeš ta običaj? Ljudje so napletali take grozovitosti, da se mi je vse skupaj zdelo kot plod sadistične domišljije.«

Adjin se je zasmejal, nato pa začel pripovedovati:

»Ta običaj obstaja še iz časa naših pradedov. Sicer se skozi leta ni dosti spremenil, so mu pa dodajali nove in težje naloge.«

»Težje v kakšnem smislu? Fizičnem ali psihičnem?«

»Psihičnem?«

»Zatiranje čustev, izolacija …«

»Hm, v psihičnem in fizičnem. Okerta sedaj sestoji iz plezanja po pečini, teka čez zaledenelo jezero, plesa na plošči, gozdne spretnosti in teka s puščicami.«

»Ples na plošči?«

»Počakaj, da ti razjasnim, in, prosim, ne prekinjaj me!« je trdo odgovoril Adjin. »Okerta ni vedno ob istem času in ne na isto število let. To je še en način, da poglavar ujame nepripravljene Okertance, da preživijo samo najplemenitejši. Sam poglavar pravi, da morajo bili pravi prebivalci Vršičnega ljudstva vedno gibčni in močni. Dan pred okerto smo z družino ravno večerjali, ko smo zaslišali zvok drgnjenja kovine. Moj nepravi oče, glavni pogajalec med Vršičnim ljudstvom in nomadi, je odrinil zapah pri vratih. Še zdaj se spomnim, kako se je vrnil nazaj k mizi in ni hotel nekaj minut spregovoriti niti besedice. Nato me je pogledal in dejal: 'Adjin, pojdi v svojo sobo in pripravi obleke, bodalo in vso ostalo opremo, ki sem jo do sedaj imel pospravljeno.' Mati se je močno razburila. Z očetom sta načela preglasen pogovor; skoraj kričala sta. V tem času sem smuknil v svojo sobo in s pomočjo ključa, ki mi ga je izročil oče, odklenil tisti predal omare, v katerem se je nahajalo vse, kar sem potreboval za okerto. V njem sem našel oblačilo, ki sem ga nosil do prebega. Narejeno je iz finega krzna, a ne vem katere živali. Poleg njega je v predalu ležalo še majhno bodalo z umetelno izdelanim ročajem. Takrat sem se spomnil pripovedovanja svojega očeta. Bodalo je pripadalo njemu in pred njim še dedu. Njima je pomagalo preživeti okerto. Zdrznil sem se ob misli na okerto, a ne zaradi sadizma, saj okerte ni nihče dojemal kot sadizem. Zdrznil sem se bolj kot neveden otrok v pričakovanju darila. Do odra, pred katerim sem prebedel mnoge noči, me je popeljal oče. Ostale je prišla pospremit cela družina, moja mati pa je bila premehkega srca, zato sva jo pustila doma, saj nisva mogla prenašati njenega joka.

Sledila je prva naloga, plezanje po pečini. Mnogi so imeli prezeble prste. Prejšnjo noč sem dečku, ki je že tako ali tako izgledal šibak, ponudil zavetje. S tem sem mu samo še podaljšal trpljenje. Divad je tisto jutro prvič stopil pred nas. Razdelil je Okertance, mene pa zadržal ob sebi. Dodelil me je k najšibkejšim, tako da sem si lahko v prvih dneh izboril ugled na precej lahek način. Začetek plezanja je potekal gladko. Preplezati sem moral okoli sto korakov visoko pečino. Okoli dvajset metrov pred ciljem pa so na nas začeli z vrha metati vse, kar so našli – od skal do vejevja in ledu.«

»To je več kot kruto!«

»Se ti zdi?« ga je z resnim obrazom pogledal Adjin in nadaljeval: »Meni se ne zdi kruto. Okerta je častna, ne kruta. Kakor koli, deček, ki sem ga varoval Prejšnjo noč, je umrl. Skala mu je zdrobila glavo.

Naslednja naloga je bila tek čez jezero. Jezero na nekaterih mestih še ni bilo zamrznjeno, zato se je lahko led udrl pod teboj vsak trenutek. Zamrznjena trupla pod ledom so opozarjala, kje ni ravno preveč varno hoditi. Tam, kjer je bil led tanjši, sem močneje topotal z nogami, tako da se je led pod vsemi, ki so mi sledili, vdrl. Na koncu te preizkušnje sem ostal sam v celi skupini. Drugi so končali v ledu – kot nekakšno opozorilo za ostale. Sam sem ostal; si predstavljaš, izmed šestih sem ostal sam?! Divad me je moral vključiti v drugo skupino.

Nato je končno sledil ples na plošči. Pri nas so veljale vse tri veščine za enakovredne, tako spretnost kot tudi moč in iznajdljivost. Vsak član skupine je dobil nož. Ploščad je bila dvignjena na steber pet metrov nad tlemi. Pod nami so bili v tla zabiti noži, sulice ter ostala bodala. Kdor je padel, se je nabil na njih ter izkrvavel. Ploščad sama tudi ni bila močno pritrjena. Narejena je bila iz lesa in ni bila debelejša od moje dlani. Široka je bila okoli štiri korake. Hkrati smo morali na njej obdržati ravnotežje in zbiti ostale sovražnike na tla. Lahko smo uporabljali katero koli rezilo. Večina jih je imela navadno bodalo, jaz pa sem svojega z vrvjo pričvrstil na vejo, da sem z njo suval na drugo stran plošče in spravil iz ravnotežja svoje nasprotnike. Ker je boj potekal zvečer, sem upal, da tega ne bodo opazili. Veja mi je na začetku služila kot ročaj sulice, ker si nihče ni upal s svojega mesta, da ne bi izgubili ravnotežja. Počasi smo se vsi začeli približevat sredini, saj je bilo tam najlažje loviti ravnotežje. Spopad je trajal, dokler ni polovica skupine padla s ploščadi. Tistim, ki so se držali za rob in moledovali za usmiljenje, smo zmagovalci morali odseči prste, primrznjene na okovani rob.

Gozdne spretnosti, kot predzadnja naloga, so bile po mojem mnenju najzahtevnejše. Gozd so ogradili s tako imenovano živo ogrado. Žive ograde nisi mogel videti od spodaj. Namen ljudi, ki so bili živa ograda, je bil, da so poročali poglavarju, kdo od Okertancev je zares umrl in kateri je pobegnil. Ta preizkušnja je bila precej prosto zasnovana. Edino orožje, ki smo ga lahko imeli, je bilo bodalo. Za nami so spustili sestradane divje zveri. Bodala so bila verjetno namenjena boju proti njim, a se mi izpostavljanje ni zdelo potrebno. Dva v skupini sta se poskušali zoperstaviti, a so ju zveri razkosale. Ko so zveri odšle, sem pobral bodala, saj jih nista več potrebovala. S pomočjo majice, ki sem jo razrezal, sem si privezal bodala na stopala. Z njimi sem lahko splezal na spolzko smreko. Takrat sem prvič videl živo ogrado. Od cele skupine sva ostala samo dva, jaz in Raketh. On je, tako kot sem jaz, pobegnil v krošnjo. Edina razlika med nama je bila, da sem se jaz soočil z zvermi. Te zveri imajo zelo izostren sluh. Težko se prikradeš v njihovo bližino. Ko se je katera od njih ustavila pod drevesom, sem skočil nanjo s tako silo, da sem ji zlomil hrbet.

Zmagovalcem tega boja je sledila častna borba s kraljem. V gozdnih spretnostih mi ni uspelo zmagati, saj me je od izmučenosti tisti večer zajela vročina. Je pa zato mojemu sotekmovalcu Rakethu. Od tistega dne dalje se me je Divad izogibal, kot da bi se me sramoval. Vsa njegova pričakovanja so izpuhtela v trenutku, ko sem zgubil predzadnji boj.

Zadnja tekma se mi tudi ni posrečila, saj mi je Divad sam zbijal samozavest. V njegovih mislih se mu nisem več zdel vreden več od ostalih.

Pri naslednji nalogi smo tekmovalci dobili vsak po pet puščic. Te puščice smo morali izstreliti v štiri tarče. Po navadi so bile locirane na tako nemogočih mestih, da puščice nisi mogel pobrati, recimo na drugi strani ogromne ledene razpoke ali pa je bila privezana in obrnjena na glavo na dnu veje visokega drevesa.

Tu sem prispel zadnji, a še pred menoj je v mesto vdrl Darej. Na kol je nataknil glavo mojega pravega očeta. Na kol!« Adjin je stisnil pesti v navalu jeze, kot da bi hotel udariti Dareja.

Anej ni mogel verjeti svojim lastnim ušesom, da so prav slišala.

»Zakaj si pa pobegnil, če si zmagal v vseh ostalih spretnostih?«

»Nasproti mi je pritekel mlajši bratec in mi zakričal, naj pobegnem. Od daleč se je videlo, kako je na kolu pred palačo namesto zastave nataknjena človeška glava, glava mojega očeta. Nisem se obotavljal. Vedel sem, da mi gre za življenje, kajti vsi so vedeli, da sem kot edini nezakonski sin kralja Divada naslednik njegovega prestola. V ta namen so nomadom naročili, naj kupijo plavolasko, da se bo rod nadaljeval, tako kot je zapovedano v naši legendi. Kasneje sem slišal od ljudi, da so nomadi našli nekje na odljudeni obali dekle z dolgimi plavimi lasmi, segajočimi skoraj do tal. Zagotovo je bila starejša od mene, ampak to pri nas ni pomembno. Poroke se nikoli ne sklepajo iz ljubezni. Vodja teh nomadov pa je bil pravzaprav očetov brat Darej, ki je – tako kot sem tudi jaz – pobegnil med okerto in se kot mož vrnil nazaj, da bi si priboril prestol mojega očeta. Menda ima pri sebi neko orožje, s katerim človeka paralizira, tako da je nekaj časa popolnoma hrom, potem pa na pol neuporaben, saj ima težave z ravnotežjem in koordinacijo.«

Aneja je prešinilo: »In če so našli na obali Tio? Je živa?!«