OSNOVNI PODATKI O KNJIGI:

Avtorica: Manca Pajk

Fantazijsko ljubezenski roman

168 strani, A5 format

Redna cena: 15,81 EUR

Spletna cena - s 25% popusta: 11,86 EUR

Za naročilo knjige oziroma morebitna dodatna pojasnila smo vam na voljo na tel: 01/756 98 62 ali na e-naslovu: smar-team-narocila@amis.net.

 

POVZETEK VSEBINE:

Tigrea je neustrašno dekle, ki se na gradu, v katerem se mladeniči urijo za bjevnike - kamor jo je kot najdeno siroto pripeljala kuharica Olga - bori za svoje mesto pod soncem in skuša dokazati, da vse predstavnice nežnejšega spola vendarle ne sodijo zgolj za štedilnik. Ko je zaradi pretepa v jedilnici kaznovana in mora noč preživeti izven gradu, reši mladiča krvovolkulje in ga vzame s seboj. Mali Kyuya, kot ga poimenuje, postane njen zvesti spremljevalec, in tudi ko jo doleti čast, da ju z Matayusom, najboljšim bojevnikom na gradu, s katerim sta si nenehno v laseh, pošljejo na urjenje v Karingov grad, elitno bojevniško šolo, svojega ljubljenčka vzame s seboj. Na Karingovem gradu jo baron Crusad zadolži kot zamenjavo za svojo hčer Lucio, kateri naj bi stregli po življenju; pred leti je bil baron namreč tarča napada, v katerem je bila umorjena njegova žena, druga hči pa je izginila neznano kam. Seveda Tigrea brez odlašanja sprejme nalogo in se kot Lucia poda na zbor dekliških šol. Med potjo, na kateri jo spremljata tudi Matayus in Kyuya, jo varnostnim ukrepom navkljub ugrabijo ...

Dinamična zgodba vsekakor ponuja mnogo napetih trenutkov, a ravno tako tudi iskric, ki se nenehno krešejo med glavnima junakoma. Vsekakor knjige, ko jo boste enkrat vzeli v roke, do samega konca ne boste želeli odložiti.

 

IZSEK IZ KNJIGE:

Kar ni se mogla nagledati vsega okoli sebe. Bilo je toliko zanimivih stvari! In toliko orožja se je lesketalo okoli nje, da si je ob prihodu zasenčila oči. K mojstrovemu konju je stopil neka služabnica in se mu priklonila. Spoštljivo ji je vrnil poklon. Rekla je:

»Baron Crusad vas bo sprejel takoj, ko se malo osvežite. Prosim, sledite mi.«

Z Mathayusom sta razjahala in skupaj z mojstrom Caliju sledila služabnici. Odpeljala jih je v manjšo sobo, kjer je stalo par vrčev hladne vode in sveže platnene srajce.

Tigrea se je hvaležno umaknila v osamljen kot in se zdrgnila z mokro krpo ter nase navlekla svežo srajco. Kako čudovit občutek!

Ko so se odpravili, jih je služabnica odvedla po velikih stopnicah nadstropje više. Po stenah so visele raznobarvne tapiserije. Prikazovale so boje, večinoma le glavne dogodke. Bile so ji všeč. Rada je imela zgodbe. Kadar je opazovala slike, se je nemalokrat zalotila, da premišljuje, kaj se je zgodilo. Njen pogled je pritegnila ena manjših tapiserij, ki je upodabljala boj dveh moških. Ni vedela, kaj natančno je bilo tisto, kar je ustavilo njen pogled, ampak zabičala si je, da si mora to pozneje podrobneje pogledati.

Po daljšem hodniku so zavili levo in končali pred masivnimi vrati z dvema kriloma. Služabnica jim je namignila, naj počakajo, da jih najavi, in se izmuznila skozi manjšo špranjo med krili. Mojster Cali se je obrnil na petah, da bi odšel. Mathayus ga je presenečeno ustavil: »Kaj ne boste šli z nama, mojster?«

Mojster Cali je odkimal: »Vsi vajeniški bojevniki morajo biti na sprejemu sami, da se lahko izkažejo. Prepričan sem, da vidva ne bosta imela nikakršnih težav pri tem.« S pogledom je svareče ošvrknil Tigreo, ta pa si je tiho zažvižgala in se zazibala na petah. Mojster Cali je tiho zagodrnjal in odšel po stopnicah navzdol.

Tako sta ostala sama. Tigrea se je naslonila na steno, da bi si odpočila noge, Mathayus pa je živčno korakal v krogu in sem pa tja frcnil nevidno smet s svojega plašča. Tigrei je šlo njegovo obnašanje na živce. Končno mu je rekla:

»Kaj res moraš biti tako živčen? Saj je samo sprejem.«

Ni ji odgovoril, ampak je nadaljeval s svojim početjem, kot da je ne bi slišal. Glasno je zavzdihnila, v istem trenutku pa je služabnica stopila skozi vrata:

»Zdaj lahko vstopita.«

Mathayus je poskočil in bil v enem koraku pri vratih. Tigrea si je vzela čas in se počasi ter leno sprehodila okoli njega. Skupaj sta stopila skozi vrata in se znašla v bogato osvetljeni dvorani z lestenci. Za štirimi mizami, ki so bile postavljene pravokotno na vrata, dve na vsaki strani, s prehodom, ki je označeval sredino dvorane, so sedeli bojevniški vajenci in se živahno pomenkovali. Na koncu dvorane je bil dvignjen oder, na katerem je bil za mizo postavljen velik, umetelno izdelan prestol barona Crusada, ki je bil lastnik gradu in mesta Cyonus. Kljub razdalji je čutila baronov pogled – in po hrbtu so jo spreleteli mravljinci.

Sčasoma so ju vajenci opazili in se nehali ubadati s svojimi zadevami. Šele takrat je baron pomahal, naj stopita bližje. Z odločnim korakom je stopila naprej in se ustavila nekaj korakov pred odrom. Mathayus je bil korak za njo. Spoštljivo sta se poklonila. Baronove oči so ju pozorno motrile.

Končno je dvignil pogled ter se obrnil k moškemu, ki je sedel na stolu na koncu mize in mu rekel:

»No, Dresti, začni. Prav zanima me, kako se bo tole končalo.«

Tigreo je mrzlo spreletelo po hrbtu, saj je vedela, da baron s tem mislil nanjo. Ona in srečni konci nekako niso šli z roko v roki. Debeluh, ki je bil višji uradnik, kar se je dalo prepoznati po našitku na sprednjem žepu suknjiča in mu je bilo očitno ime Dresti, se je ponosno izprsil, ker je dobil tako pomembno nalogo. Stopil je pred njiju in Tigreo nejeverno ošinil s pogledom. Stisnila je pesti. Tipično! Oholo je dvignil obrvi in s prstom pokazal nanjo. Ampak svoje besede je namenil Mathayusu, kateremu se je prav tako pomračilo čelo:

»Kaj pa imamo tukaj? Pa ne, da si nam pripeljal lado, vajenec?«

Boš že videl vraga! je Tigrea prisegla sama pri sebi, ko se je po dvorani zaslišalo razburjeno šepetanje in občasne žvižge.

Dresti se je obrnil proti njej in rekel:

»Kaj delaš tukaj, dekle? Kuhinje so nekaj nadstropji nižje.«

Oči so se ji zasvetlikale. Uporabil je njeno foro – kako bedno! Opazila je, kako je Mathayus sklonil glavo; takoj je vedela, da se smeji. Besno je Drestiju vrnila pogled: »Smešno, tudi jaz sem na to pomislila, ko sem zagledala vas.«

Nad dvorano je legla smrtna tišina. Dresti je izbuljil oči, baron pa se je nagnil na prestolu naprej. Tigrea se je zadovoljno nasmehnila in pomežiknila Mathayusu. Ta jo je nejeverno opazoval in se potem, ko si je malo opomogel od šoka, počasi nasmehnil.

Dresti je osuplo zajel sapo:

»Kako si drzneš, lada?! Kako si sploh upaš žaliti mene, Drestija Mahjanga, baronovega najvišjega svetovalca?! Ali veš, kakšne posledice bo to pustilo tvojemu ugledu?!«

Tigrea mu ni ostala dolžna, Mathayus pa se je ob njenem odgovoru hitro pokrižal:

»Kako si me drznete primerjati in nato še žaliti z lado?! Vašo žaljivo obnašanje je naravnost ogabno! In vi se imate za nekega pomembneža? Lepo vas prosim! Še podgane se lepše obnašajo! Raje spremenite svoje obnašanje in se začnite vesti kot pravi baronov najvišji svetovalec, preden vam polomim vse zobe! Bumbar!«

Dvorano je zajela osupla tišina, ki bi jo lahko rezal z nožem. Za trenutek se je zbala, da je šla čez mejo. Vsi so strmeli vanjo. Dresti je imel prav po neumnosti široko odprta usta. Baron je zaploskal in se ji nasmehnil. Očitno je bil zadovoljen z njo.

»Čudovit govor. Bojevit, strasten, čustven! Kar pričakoval sem, da mi bo Asir pripeljal kakšnega posebnega … no, v tem primeru posebno bojevnico. In ti, fant …« pogledal je Mathayusa, »že od daleč se vidi, da si zagnan bojevnik in da iz tebe še nekaj bo. Zatorej je odločeno.« Povzdignil je glas, da ga je slišala cela dvorana: »Imamo nova vajenca iz Dranaške kraljevine. En glasen pozdrav, da jima čestitamo!«

Vajenci so jima glasno zaploskali, slišalo se je tudi nekaj vzpodbudnih klicev. Tigrea se je nasmehnila. Mogoče pa tu le ne bo dolgočasno. Baron je dvignil roko in vsi zvoki so potihnili:

»Kdo se javi, da jima pokaže, kje bosta spala?«

V zrak je švignilo veliko rok. Baron je izbral visokega mladeniča z dolgimi črnimi lasmi, spletenimi v kito. Ogromen meč je počival na njegovem plečatem hrbtu. Tigrea si je morala priznati, da poba sploh ne izgleda slabo.

Baron jima ga je predstavil :

»Tole je Šun, bojevnik druge stopnje, iz Anerejske kraljevine. Prvih nekaj dni vama bo pomagal, da se bosta znašla na gradu. Precej vajencev se namreč prvič izgubi.«

Šun se jima je nasmehnil in pokimal baronu.

»Kar zdaj ju bom odpeljal, gospod, če vas ne moti.«

Baron je odmahnil z roko: »Kje neki, Šun.« Obrnil se je k njima: »Vajino prtljago smo že znosili, tako da vama ni treba ponjo. Šun vama lahko mimogrede še pokaže stolp Železne dame, kjer bosta odložila svoje orožje.«

Mathayus se mu je hotel zahvaliti, ko se je od zunaj zaslišalo prestrašeno vpitje in lajež. Tigrea in Mathayus sta se spogledala. Uh in oh! Skozi vrata so planile tri služabnice, ki so predirno kričale in visoko držale krila. Stekle so do njih in se skrile za Šunom:

»Pomagaj nam, Šun! Ogromen pes nas zasleduje!«

Kot da bi jih slišal, je v tistem trenutku v dvorano pritekel Kyuya. Na gladkih ploščicah mu je spodrsnilo; zadrsal se je skoraj do njih, preden se je mogel ustaviti. Ena služabnica je zavreščala:

»Ubij ga, Šun!«

Nekaj vajencev je vstalo, nekateri so povlekli majhna bodala. Šun je potegnil svoj veliki meč in se namenil korak proti Kyuyu. Ta je spustil ušesa in svareče zarenčal.

»Kyuya! Da mi takoj nehaš renčati!«

Krvovolk je povesil ušesa in utihnil. Nemalo osuplih pogled je bilo uprtih v Tigreo, ki je stopila med Šuna in Kyuya. »Mrcina mala! Kdo ti je dovolil, da preganjaš dekleta po gradu?!«

Kyuya je žalostno zacvilil, da bi se vsakomur trgalo srce ob tem zvoku, a Tigrea je samo priprla oči in zagodrnjala: »Ne delaj se norca iz mene! Vem, da ti ni prav nič žal za tvoja dejanja. Še tako ponižno obnašanje me ne bo prepričalo v nasprotno.« Kyuya je bevsknil in zamahnil z repom. Tigrea je zavzdihnila in se obrnila proti baronu: »Res mi je žal za tole, ampak star je samo par mesecev in se še ni naučil, kako se pravilno obnaša.«

Baron je pokimal in pogledal Kyuya:

»Nenavaden volk. Ni nekam velik za svojo starost?«

Tigrea se je nasmehnila: »Bi bil, če bi bil volk. Ampak Kyuya je krvovolk.«

Baronove oči so se zaiskrile: »Krvovolk je, praviš? No, če ni to zanimivo!« Odmahnil je z roko: »Kar pojdite zdaj. Prosil pa bi vaju, da prideta na večerjo točno. Ne maram ljudi, ki zamujajo.«

Tigrei so se usta razlezla v nasmeh: »Bodite brez skrbi. Na večerjo pa že ne bom zamudila.«