Tigrea je
neustrašno dekle, ki se na gradu, v
katerem se mladeniči urijo za bjevnike -
kamor jo je kot najdeno siroto pripeljala
kuharica Olga - bori za svoje mesto pod
soncem in skuša dokazati, da vse
predstavnice nežnejšega spola vendarle
ne sodijo zgolj za štedilnik. Ko je
zaradi pretepa v jedilnici kaznovana in
mora noč preživeti izven gradu, reši
mladiča krvovolkulje in ga vzame s
seboj. Mali Kyuya, kot ga poimenuje,
postane njen zvesti spremljevalec, in
tudi ko jo doleti čast, da ju z
Matayusom, najboljšim bojevnikom na
gradu, s katerim sta si nenehno v laseh,
pošljejo na urjenje v Karingov grad,
elitno bojevniško šolo, svojega
ljubljenčka vzame s seboj. Na Karingovem
gradu jo baron Crusad zadolži kot
zamenjavo za svojo hčer Lucio, kateri
naj bi stregli po življenju; pred leti
je bil baron namreč tarča napada, v
katerem je bila umorjena njegova žena,
druga hči pa je izginila neznano kam.
Seveda Tigrea brez odlašanja sprejme
nalogo in se kot Lucia poda na zbor
dekliških šol. Med potjo, na kateri jo
spremljata tudi Matayus in Kyuya, jo
varnostnim ukrepom navkljub ugrabijo ...
Dinamična
zgodba vsekakor ponuja mnogo napetih
trenutkov, a ravno tako tudi iskric, ki
se nenehno krešejo med glavnima
junakoma. Vsekakor knjige, ko jo boste
enkrat vzeli v roke, do samega konca ne
boste želeli odložiti.
IZSEK IZ
KNJIGE:
Kar ni se mogla nagledati
vsega okoli sebe. Bilo je toliko
zanimivih stvari! In toliko orožja se je
lesketalo okoli nje, da si je ob prihodu
zasenčila oči. K mojstrovemu konju je
stopil neka služabnica in se mu
priklonila. Spoštljivo ji je vrnil
poklon. Rekla je:
»Baron Crusad vas bo
sprejel takoj, ko se malo osvežite.
Prosim, sledite mi.«
Z Mathayusom sta
razjahala in skupaj z mojstrom Caliju
sledila služabnici. Odpeljala jih je v
manjšo sobo, kjer je stalo par vrčev
hladne vode in sveže platnene srajce.
Tigrea se je hvaležno
umaknila v osamljen kot in se zdrgnila z
mokro krpo ter nase navlekla svežo
srajco. Kako čudovit občutek!
Ko so se odpravili, jih
je služabnica odvedla po velikih
stopnicah nadstropje više. Po stenah so
visele raznobarvne tapiserije.
Prikazovale so boje, večinoma le glavne
dogodke. Bile so ji všeč. Rada je imela
zgodbe. Kadar je opazovala slike, se je
nemalokrat zalotila, da premišljuje, kaj
se je zgodilo. Njen pogled je pritegnila
ena manjših tapiserij, ki je upodabljala
boj dveh moških. Ni vedela, kaj
natančno je bilo tisto, kar je ustavilo
njen pogled, ampak zabičala si je, da si
mora to pozneje podrobneje pogledati.
Po daljšem hodniku so
zavili levo in končali pred masivnimi
vrati z dvema kriloma. Služabnica jim je
namignila, naj počakajo, da jih najavi,
in se izmuznila skozi manjšo špranjo
med krili. Mojster Cali se je obrnil na
petah, da bi odšel. Mathayus ga je
presenečeno ustavil: »Kaj ne boste šli
z nama, mojster?«
Mojster Cali je odkimal:
»Vsi vajeniški bojevniki morajo biti na
sprejemu sami, da se lahko izkažejo.
Prepričan sem, da vidva ne bosta imela
nikakršnih težav pri tem.« S pogledom
je svareče ošvrknil Tigreo, ta pa si je
tiho zažvižgala in se zazibala na
petah. Mojster Cali je tiho zagodrnjal in
odšel po stopnicah navzdol.
Tako sta ostala sama.
Tigrea se je naslonila na steno, da bi si
odpočila noge, Mathayus pa je živčno
korakal v krogu in sem pa tja frcnil
nevidno smet s svojega plašča. Tigrei
je šlo njegovo obnašanje na živce.
Končno mu je rekla:
»Kaj res moraš biti
tako živčen? Saj je samo sprejem.«
Ni ji odgovoril, ampak je
nadaljeval s svojim početjem, kot da je
ne bi slišal. Glasno je zavzdihnila, v
istem trenutku pa je služabnica stopila
skozi vrata:
»Zdaj lahko vstopita.«
Mathayus je poskočil in
bil v enem koraku pri vratih. Tigrea si
je vzela čas in se počasi ter leno
sprehodila okoli njega. Skupaj sta
stopila skozi vrata in se znašla v
bogato osvetljeni dvorani z lestenci. Za
štirimi mizami, ki so bile postavljene
pravokotno na vrata, dve na vsaki strani,
s prehodom, ki je označeval sredino
dvorane, so sedeli bojevniški vajenci in
se živahno pomenkovali. Na koncu dvorane
je bil dvignjen oder, na katerem je bil
za mizo postavljen velik, umetelno
izdelan prestol barona Crusada, ki je bil
lastnik gradu in mesta Cyonus. Kljub
razdalji je čutila baronov pogled – in
po hrbtu so jo spreleteli mravljinci.
Sčasoma so ju vajenci
opazili in se nehali ubadati s svojimi
zadevami. Šele takrat je baron pomahal,
naj stopita bližje. Z odločnim korakom
je stopila naprej in se ustavila nekaj
korakov pred odrom. Mathayus je bil korak
za njo. Spoštljivo sta se poklonila.
Baronove oči so ju pozorno motrile.
Končno je dvignil pogled
ter se obrnil k moškemu, ki je sedel na
stolu na koncu mize in mu rekel:
»No, Dresti, začni.
Prav zanima me, kako se bo tole
končalo.«
Tigreo je mrzlo
spreletelo po hrbtu, saj je vedela, da
baron s tem mislil nanjo. Ona in srečni
konci nekako niso šli z roko v roki.
Debeluh, ki je bil višji uradnik, kar se
je dalo prepoznati po našitku na
sprednjem žepu suknjiča in mu je bilo
očitno ime Dresti, se je ponosno
izprsil, ker je dobil tako pomembno
nalogo. Stopil je pred njiju in Tigreo
nejeverno ošinil s pogledom. Stisnila je
pesti. Tipično! Oholo je dvignil obrvi
in s prstom pokazal nanjo. Ampak svoje
besede je namenil Mathayusu, kateremu se
je prav tako pomračilo čelo:
»Kaj pa imamo tukaj? Pa
ne, da si nam pripeljal lado,
vajenec?«
Boš že videl vraga!
je Tigrea prisegla sama pri sebi, ko se
je po dvorani zaslišalo razburjeno
šepetanje in občasne žvižge.
Dresti se je obrnil proti
njej in rekel:
»Kaj delaš tukaj,
dekle? Kuhinje so nekaj nadstropji
nižje.«
Oči so se ji
zasvetlikale. Uporabil je njeno foro
– kako bedno! Opazila je, kako je
Mathayus sklonil glavo; takoj je vedela,
da se smeji. Besno je Drestiju vrnila
pogled: »Smešno, tudi jaz sem na to
pomislila, ko sem zagledala vas.«
Nad dvorano je legla
smrtna tišina. Dresti je izbuljil oči,
baron pa se je nagnil na prestolu naprej.
Tigrea se je zadovoljno nasmehnila in
pomežiknila Mathayusu. Ta jo je
nejeverno opazoval in se potem, ko si je
malo opomogel od šoka, počasi
nasmehnil.
Dresti je osuplo zajel
sapo:
»Kako si drzneš, lada?!
Kako si sploh upaš žaliti mene,
Drestija Mahjanga, baronovega najvišjega
svetovalca?! Ali veš, kakšne posledice
bo to pustilo tvojemu ugledu?!«
Tigrea mu ni ostala
dolžna, Mathayus pa se je ob njenem
odgovoru hitro pokrižal:
»Kako si me drznete
primerjati in nato še žaliti z lado?!
Vašo žaljivo obnašanje je naravnost
ogabno! In vi se imate za nekega
pomembneža? Lepo vas prosim! Še podgane
se lepše obnašajo! Raje spremenite
svoje obnašanje in se začnite vesti kot
pravi baronov najvišji svetovalec,
preden vam polomim vse zobe! Bumbar!«
Dvorano je zajela osupla
tišina, ki bi jo lahko rezal z nožem.
Za trenutek se je zbala, da je šla čez
mejo. Vsi so strmeli vanjo. Dresti je
imel prav po neumnosti široko odprta
usta. Baron je zaploskal in se ji
nasmehnil. Očitno je bil zadovoljen z
njo.
»Čudovit govor.
Bojevit, strasten, čustven! Kar
pričakoval sem, da mi bo Asir pripeljal
kakšnega posebnega … no, v tem primeru
posebno bojevnico. In ti, fant …«
pogledal je Mathayusa, »že od daleč se
vidi, da si zagnan bojevnik in da iz tebe
še nekaj bo. Zatorej je odločeno.«
Povzdignil je glas, da ga je slišala
cela dvorana: »Imamo nova vajenca iz
Dranaške kraljevine. En glasen pozdrav,
da jima čestitamo!«
Vajenci so jima glasno
zaploskali, slišalo se je tudi nekaj
vzpodbudnih klicev. Tigrea se je
nasmehnila. Mogoče pa tu le ne bo
dolgočasno. Baron je dvignil roko in vsi
zvoki so potihnili:
»Kdo se javi, da jima
pokaže, kje bosta spala?«
V zrak je švignilo
veliko rok. Baron je izbral visokega
mladeniča z dolgimi črnimi lasmi,
spletenimi v kito. Ogromen meč je
počival na njegovem plečatem hrbtu.
Tigrea si je morala priznati, da poba
sploh ne izgleda slabo.
Baron jima ga je
predstavil :
»Tole je Šun, bojevnik
druge stopnje, iz Anerejske kraljevine.
Prvih nekaj dni vama bo pomagal, da se
bosta znašla na gradu. Precej vajencev
se namreč prvič izgubi.«
Šun se jima je nasmehnil
in pokimal baronu.
»Kar zdaj ju bom
odpeljal, gospod, če vas ne moti.«
Baron je odmahnil z roko:
»Kje neki, Šun.« Obrnil se je k njima:
»Vajino prtljago smo že znosili, tako
da vama ni treba ponjo. Šun vama lahko
mimogrede še pokaže stolp Železne dame,
kjer bosta odložila svoje orožje.«
Mathayus se mu je hotel
zahvaliti, ko se je od zunaj zaslišalo
prestrašeno vpitje in lajež. Tigrea in
Mathayus sta se spogledala. Uh in oh!
Skozi vrata so planile tri služabnice,
ki so predirno kričale in visoko držale
krila. Stekle so do njih in se skrile za
Šunom:
»Pomagaj nam, Šun!
Ogromen pes nas zasleduje!«
Kot da bi jih slišal, je
v tistem trenutku v dvorano pritekel
Kyuya. Na gladkih ploščicah mu je
spodrsnilo; zadrsal se je skoraj do njih,
preden se je mogel ustaviti. Ena
služabnica je zavreščala:
»Ubij ga, Šun!«
Nekaj vajencev je vstalo,
nekateri so povlekli majhna bodala. Šun
je potegnil svoj veliki meč in se
namenil korak proti Kyuyu. Ta je spustil
ušesa in svareče zarenčal.
»Kyuya! Da mi takoj
nehaš renčati!«
Krvovolk je povesil
ušesa in utihnil. Nemalo osuplih pogled
je bilo uprtih v Tigreo, ki je stopila
med Šuna in Kyuya. »Mrcina mala! Kdo ti
je dovolil, da preganjaš dekleta po
gradu?!«
Kyuya je žalostno
zacvilil, da bi se vsakomur trgalo srce
ob tem zvoku, a Tigrea je samo priprla
oči in zagodrnjala: »Ne delaj se norca
iz mene! Vem, da ti ni prav nič žal za
tvoja dejanja. Še tako ponižno
obnašanje me ne bo prepričalo v
nasprotno.« Kyuya je bevsknil in
zamahnil z repom. Tigrea je zavzdihnila
in se obrnila proti baronu: »Res mi je
žal za tole, ampak star je samo par
mesecev in se še ni naučil, kako se
pravilno obnaša.«
Baron je pokimal in
pogledal Kyuya:
»Nenavaden volk. Ni
nekam velik za svojo starost?«
Tigrea se je nasmehnila:
»Bi bil, če bi bil volk. Ampak Kyuya je
krvovolk.«
Baronove oči so se
zaiskrile: »Krvovolk je, praviš? No,
če ni to zanimivo!« Odmahnil je z roko:
»Kar pojdite zdaj. Prosil pa bi vaju, da
prideta na večerjo točno. Ne maram
ljudi, ki zamujajo.«
Tigrei so se usta
razlezla v nasmeh: »Bodite brez skrbi.
Na večerjo pa že ne bom zamudila.«
