OSNOVNI PODATKI O KNJIGI:
Avtorica: Lucija Mirkac
Izpovedni roman
100 strani, A5 format
Redna cena: 17,90 EUR
Spletna cena - s 25% popusta: 13,43 EUR
Za naročilo knjige oziroma morebitna dodatna pojasnila smo vam na voljo na tel: 01/756 98 62 ali na e-naslovu: smar-team-narocila@amis.net.
POVZETEK VSEBINE:
Humoreskno obarvana zgodba nam predstavi neugnano in uporniško Viki oziroma Viktorijo, kot jo kliče mama. S slednjo sta si vseskozi v laseh, saj si mama prizadeva, da bi hčer vzgojila v prefinjeno in urejeno mlado damo, kakršne so hčere njenih prijateljic, medtem ko se Viki navdušuje nad naravo in odločno zavrača vse, kar bi jo utegnilo kakor koli približati dekletu po maminih željah in predstavah. Skozi nenehna trenja smo priča mnogim zabavnim dogodivščinam, kajti tudi mlada neugnanka se mora včasih podrediti. A se, če je le mogoče, za vsak poraz tudi maščuje. Toda življenje je nepredvidljivo in Viki postavi pred težko preizkušnjo ...
IZSEK IZ KNJIGE:
Tako smo se 1. 12. 2011 znašli pred vrati luksuzne vile na obrobju mesta z idiličnim razgledom. Mama je celo jutro tekala po hiši, midva z atom pa se še zdaj vlečeva za njo s povešenimi rameni, sploh ob misli na zlo usodo, ki naju čaka v notranjosti. Mama poleg mene mi pravkar ravna krilo in mi naroča, naj se držim vzravnano. Smrdi, kot bi se utopila v parfumu.
Mama je pritisnila na zvonec in si pogladila pričesko. Vsi trije smo zajeli sapo. Mama v pričakovanju, midva pa v strahu.
In vrata so se odprla.
»Pozdravljeni,« je gospa Anastazija – mama je rekla, da je ne smem klicati po imenu – razvlekla usta v nasmeh.
»Lepo, da se zopet srečamo,« je zacvetela mama. Ena nič zanjo.
»Vstopite,« nas je milostno povabila naprej, ob tem pa sumničavo motrila moje čeveljčke, s katerimi sem pred hišo zabredla v blato.
»Prosim, če se sezujete,« je dodala.
»Seveda,« je brž začela prikimavati mama. »Madeži z marmorja nikoli ne izginejo.«
In sta se zapletli v dooolgo razpravo.
V tem je prišel Rozalijin oče Janez. Večina odraslih moških je zabavnih. Radi se norčujejo iz žensk in lepih oblek. Moj stric Marko – na primer. Janez je pa vse prej kot tak človek. Svojo ženo vedno gleda z občudovanjem, morda tudi zato, ker je precej višja kot on. Je eden od dolgočasnih tipov, ki sedijo le za papirji v svojih dragih pisarnah, pri mizi pa vedno pazijo, da ne umažejo prtička. Dolgčas.
»Lepo, da ste se oglasili v našem skromnem domu,« je zanosljal, ob čemer je najbrž pričakoval, da bomo vsi popadali. Ampak sem ga še bolj zdolgočaseno motrila. Skomignil je z rameni in se napotil nazaj v kuhinjo.
Mama me je sunila pod rebra in mi namenila kratek, a nadvse strupen pogled. Kaj sem zopet naredila narobe?
V kuhinji pa nas je čakala še glavna pošiljka po imenu Rozalija. Z Izidorjem sta se morda res za silo spoprijateljila, jaz pa ne bom tako lahek zalogaj. Mama je prijazno pozdravila, ata je nekaj zajecljal in se trudil ostati vljuden, jaz pa se nisem pretirano mučila. Čisto preveč energije samo za to, da me ne bo več gledala s pomilovanjem. Prodati se za ugled, bi lahko rekla. Zopet sem začutila sunek med rebra. Mama. Zaradi lastnega miru sem zamrmrala nekaj podobnega pozdravu.
»Kako … Hm, zanimivo darilo,« se je potrudil gospod Janez in z gnusom izpustil mojo umetnino iz rok. Poskrbela sem, da je bila barva še sveža. Mama je izgledala, kot da bo zdaj zdaj omedlela. Njen del darila je bil uničen.
»Sedite,« nam je prijazno pokazala gospa Anastazija. Ubogali smo jo, medtem ko sem razmišljala, kako ji uspe ohraniti tako čiste stole. Bili so beli in gotovo iz pravega usnja. Razsipniško. Potem pa je začela kuharica nositi pribor. Res sem se počutila skrajno neprijetno, a moram priznati, da česa takega še nisem videla – in upam, da ne bom nikoli več.
Srebrn pribor in porcelanaste žlice, morje prtičkov, skratka cela poplava. In nisem vedela, ali se bom iz nje tako lahko izvlekla. Že pri priboru se je zataknilo. Jezno sem ugotovila, da ne vem, katerega uporabiti. Pri juhi je še šlo, naprej je bil pa problem. Mama je zavila z očmi in mi tiho pokazala na pravi nož in vilice. To je bil eden redkih trenutkov, ko sem ji bila hvaležna. Pograbila sem ponujeno in začela hlastno jesti. A so me kaj hitro ustavili štirje ogorčeni pogledi. Najbrž vam je jasno, čigavi so bili. Le ata se je tiho zasmejal. Grdo sem ga pogledala. Nisem si mislila, da se bo zabaval na moj račun.
V tem se mi je zaletelo in dobila sem kar hud napad kašlja, ob čemer sem pljuvala v vse smeri. Medtem ko se je ugledna družba nemočno umikala mojim bacilom, sem vsa zaripla mrzlično razmišljala, s čim sem si to zaslužila. Nazadnje se me je kuharica končno usmilila in mi prinesla kozarec vode. Hvaležno sem jo pogledala. Vsaj en pameten človek pri hiši!
Glavna jed se je na mojo srečo končala in dobili smo še poobedek. Seveda nesreča nikoli ne počiva in sem pol kremne rezine vrgla z mize, seveda naravnost na moje krilo. Priznam, da mi je bilo to zelo všeč. Mami pa žal ne in tako me je zvlekla v kopalnico, kjer mi je s čipkastim robčkom poskušala sprati umazanijo, ob čemer je bentila, da se ni še nikoli v življenju počutila tako osramočeno. Škoda.
Ko sva se vrnili v jedilnico, je gospa Anastazijo predlagala, da se z Rozalijo (po)spraviva v zgornje prostore in pustiva odrasle same. Ko sem odhajala, sem na hrbtu začutila očetov sočuten pogled. Zdaj se je šele zares začelo …
***
Nisem umrla, če mislite kaj takega. Čeprav bi bilo nadvse romantično, če bi sredi hodnika izpustila dušo in bi me potem objokovali. Mama, ker me je silila, da se oblačim v rožnate oblekice, in ata, ker me je pustil samo s pošastjo Rozalijo. Ona se najbrž ne bi kaj prida kesala, saj ima še veliko drugih deklet, ki jih lahko muči. Zato sem sklenila, da ji ne bom dala tega zadoščanja. Naj si ne misli. Zato sem večer preživela molče, ona pa mi je razlagala o že poznanih temah. Dolgčas.
