OSNOVNI PODATKI O KNJIGI:
Avtorica: Tina Ardela
Ljubezenski roman
60 strani, A5 format
Redna cena: 15,81 EUR
Spletna cena - s 25% popusta: 11,86 EUR
Za naročilo knjige oziroma morebitna dodatna pojasnila smo vam na voljo na tel: 01/756 98 62 ali na e-naslovu: smar-team-narocila@amis.net.
POVZETEK VSEBINE:
Katarina, glavna junaknja romana, je zaradi dejstva, da še nima fanta, tarča posmeha okolice. Da bi vsem dokazala, da se motijo, napne vse sile in se loti iskanja princa svojih sanj, vendar se zdi, da je ves njen trud zaman, dokler ji poti povsem naključno ne prekriža simpatični Jan. A Katarinine tegobe še zdaleč niso končane, kajti kmalu se razkrije, da Jan že ima dekle ...
IZSEK IZ KNJIGE:
Vse se je začelo, ko smo bile jaz in vse moje sošolke v naši zapuščeni hiški, moja prijateljica Helena pa je rekla: »Vse punce iz razreda imamo fante. Me smo dovolj zrele, le ti, Katarina, brezglava in ne dovolj zrela punca, ga še nimaš.«
To me je pa prizadelo, sem si sama pri sebi rekla. Kako sploh lahko pred vsemi temi puncami pove nekaj, kar sem ji zaupala? Pa še zabičala sem ji, naj molči! Ona pa … kot da je ne vem kdo! Počutila sem se kot nekdo, ki zelo izstopa. Bila sem edina, ki nima fanta, in res sem izstopala.
Takrat so vse tiste punce gledale vame. Zelo dobro sem jih poznala, saj sem z njimi hodila vsa ta leta v šolo, prej v osnovno in zdaj v srednjo, in ves čas so mi bile blizu. Ker sem videla, da ne morejo nehati buljiti vame, sem se – tako rekoč – pobrala iz hiške. Zdaj, ko vse moje sošolke to vedo, se nisem imela na koga obrniti. Na mamo nikakor ne, moja naj naj prijateljica je v Londonu … fanta pa nimam!
Potrta in žalostna in celo malo v solzah sem hodila proti domu. Nekako sem prišla do doma. Da mama ne bi videla mojih objokanih in rdečih oči, sem se previdno skobacala skozi odprto okno svoje sobe. Legla sem na posteljo in jokala. Po dolgem času tihega joka sem se naveličala in si obljubila, da bom od zdaj naprej bolj odločna in se bom uprla, ne pa zbežala domov jokat. Nato sem tiho vstala s postelje, da me mami ne bi slišala, da sem doma. Bila sem jezna na Heleno, in ker sem bila jezna, sem jo sama pri sebi mrmraje opravljala:
»Res, priznam, nimam fanta, ampak tudi ona ga pred nekaj meseci še ni imela. Če se dobro spomnim, mi je povedala, ga ni srečala na ulici, kot se je hvalila pred sošolkami, da ga je srečala mimogrede, ko je šla proti domu, ker je bila po nakupih. Bil je čeden, ni ga niti opazila, on naj bi njo in ji tudi priznal, da je doživel ljubezen na prvi pogled, zato ji je podaril rože, ki jih je slučajno imel pri sebi … blablabla! Ne, ona mi je povedala in priznala, da je ni on slučajno srečal, ampak je namerno obiskala spletno stran, ki je zadnje čase zelo popularna – iskala je namreč fanta, nekoga, ki jo bi imel rad, in ga je dobila. Saj res, spletna stran se imenuje Zmenki na slepo. Tudi ona je šla na zmenek na slepo – in spregledala.«
Opravljala sem jo kar nekaj časa in se naposled domislila, da bi še sama lahko obiskala to spletno stran Zmenki na slepo. Tako bi se izkazalo, da sem dovolj zrela in lahko imam fanta. Potem sem šla spat.
Naslednje jutro sem se normalno zbudila in šla k zajtrku. Takrat je mami nekaj tečnarila:
»Kje si bila včeraj? In zakaj te ni bilo na večerjo? Kdaj si prišla domov? Nisem te slišala, da bi vstopila … Kje si bila?«
Nisem komentirala in ji odgovarjala; na hitro sem pojedla zajtrk in stekla v sobo. Mami pa je še vedno kričala za menoj. Takoj ko sem prišla v sobo, sem stekla do računalnika in črkovala geslo:
»K-A-T-A-R-I-N-A.«
Potem sem kliknila na spletno stran Zmenki na slepo. V spodnjem levem kotu je s črnim tiskom pisalo, da je na tej strani prijavljenih 100.987 punc in 231.094 fantov. Začudila sem se; te številke so me še bolj pritegnile, da se tudi sama prijavim.
In res, kmalu sem bila prijavljena na spletni strani Zmenki na slepo. Hitro sem kliknila na enega od fantov, vprašala, koliko je star, on pa je odgovoril, da ima punco, a je ni našel na tej spletni strani. Začudila sem se, vendar sem se čez čas sprijaznila in šla naprej. Klikala sem na vse po vrsti, a vsi so že imeli punce. Ali pa je sploh niso hoteli imeti – nekateri so raje imeli fante! Iskala sem eno uro, našla pa nič. Bila sem žalostna in potrta. Zdelo se mi je, kot da noče nobeden od fantov imeti take punce, kot sem jaz. Na trenutke mi je pritekla kakšna solza, ampak sem se potolažila in iskala naprej. Jezila sem se, ko sem se naveličala iskati nekaj, kar ne obstaja, pa sem pokukala še na facebook.
Tam sem se pogovarjala s svojo prijateljico Nežo, ki je v Londonu. Ko sem jo pozdravila z običajnim hi, se je najprej prepričala, če sem res jaz. No, kmalu je vedela, da res govori z najboljšo prijateljico Katarino. Spraševala me je, kako se imam, če mi je dolgčas brez nje … Potem sem tudi jaz spraševala podobno: kako se ima, če je spoznala kakšnega čednega princa na belem konjičku …? In potem sem se odločila, da ji bom zaupala slabo novico. Takoj ko sem ji povedala o pripetljaju s Heleno, je vprašala:
Kako si je sploh ta bedasta Helena drznila to izjaviti?
Odgovorila sem, da se tudi sama isto sprašujem. Nato je s črnim in podčrtanim tiskom napisala, da pozna nekoga, ki bi me mogoče sprejel in me natisnil v svoje življenje. Najprej je nisem dobro razumela, kje bo dobila fanta zame. Kmalu pa mi je začelo srce skakati od sreče, saj sem vedela, da bi Neža zame naredila prav vse. Ampak opomnila me je, da živi v Londonu.
Pa je šlo veselje, sem si rekla v mislih. Kmalu za tem sem zaslišala krike svoje mame:
»Kosilo, kosilo, Katarina, kosilo, pohiti, ohladilo se bo!«
Neži sem še napisala, da se bom že znašla, nato pa sem hitro ugasnila ekran in se odjavila s facebooka. Kakor hitro sem mogla, sem stekla po stopnicah v kuhinjo, saj resnično nisem marala hladnega krompirčka ali juhe.
Po toplem kosilu me je mama prepričala, da moram peljati našega psička Pikija na sprehod. Res sem po kratkem počitku pripela Pikija na povodec. Napotila sva se do parka. Na poti, ko sem srečavala neznance, me je obletaval občutek nesrečnosti. Vsi neznanci so imeli punce, kar pomeni, da je vsaka neznanka imela nekoga, ki jo ljubi.
V parku sem sedla na klopco in brala knjigo, ki se mi je zdela zelo zanimiva. Preletavala sem liste in občudovala prelepe slike. Na lepem pa mi je zmanjkalo svetlobe, da bi prebrala zadnji odstavek petega poglavja. Spoznala sem, da pred menoj stoji čuden, a še kar čeden neznanec z vrtnico v ustih in kitaro v rokah. Gledal me je z lepimi zelenimi očmi. Pokleknil je pred mene in začel igrati na kitaro. Zdelo se mi je nenavadno, nato pa sem prisluhnila glasbi. Bila je mirna in delovala je ljubezensko, srečno, kar me je razveselilo.
Zaprla sem knjigo, se naslonila in poslušala. Kmalu je vzel vrtnico v roke in začel peti z italijanskim naglasom. Čeprav nisem padala na Italijane, me je očaral. Ko je nehal igrati in peti, je vstal in se naslonil na kitaro, zamahnil z roko, medtem pa rekel:
»Moja princesa, moja gospodarica, moja ljubezen, ti si mi vse; ko sem te videl, sem zažarel!«
Malo me je presenetil s tem govorom. Nato je sedel na klopco, natančneje na mojo desno stran, in mi šepnil: »Kako ti je ime in koliko si stara?«
Brez zadržkov sem mu odgovorila. Nato sva se še dolgo pogovarjala.
Kar naenkrat je zazvonil opomnik na mojem telefonu. Izključila sem zvonec in mu pojasnila, da moram domov. Ko sem pospravljala knjigo v majhno torbico, mi je Jan, to je fant, ki sem ga spoznala, rekel, naj jutri spet pridem. Nato sem pograbila povodec, ki je bil privezan na klopco … A na povodcu ni bilo Pikija!
