Petnajsti
rojstni dan je za Olivijo Trist nekaj
posebnega - za darilo bo s teto Nataško,
mamino sestro, preživela zadnji teden
poletnih počitnic v sanjskem Rimu. Tam
spozna skrivnostnega Carla, ki je
premožnim staršem navkljub izjemno
prijeten in očarljiv mladenič. In - kar
Olivijo presuni - ne moti ga njena
drugačnost. Kvečjemu nasprotno, z
vsakim dejanjem ali besedo ji da vedeti,
da sta njena izrazito svetla polt in
lasje, zaradi česar je bila dotlej
tarča zbadljivk vrstnikov, del nje, del
bitja, ki ga ima rad. Ko Olivija spozna
Carlovo invalidno sestro, ji postane
jasno, da njegova ljubezen ni zgolj
pretvarjanje. Toda počitnic je kmalu
konec in dekle se mora vrniti domov.
Četudi ji Carlo zagotavlja, da razdalja
ni ovira za njuno zvezo, je v dvomih, le-ti
pa se prevesijo v strahotno razočaranje,
ko ga med obiskom v Ljubljani zaloti v
objemu drugega dekleta ...
IZSEK IZ
KNJIGE:
Poklicala sem mami in ji
povedala, da se dobim s Carlom, in po
deset minutnem prepričevanju, da bo vse
v redu in da se bom pravočasno vrnila
domov, je končno popustila.
Veselo sem odpravila v
center. Med potjo sem si celo prepevala.
Nato sem ga zagledala. Z enim samim
pogledom se je moj svet zrušil v nič,
uničil. Tla so se zatresla, angeli so
zajokali, kot bi se vse spremenilo v
pepel. V nič. On je poljubljal njo!
V trenutku, ko sem se
obrnila, se je Carlo zasukal in začel
teči proti meni. Po dveh korakih se je
sesedel na tla. Bil je popolnoma pijan.
Stekla sem stran – morala sem stran,
kamor koli drugam. Stran od tega poljuba.
Stran od njegovih vročičnih rjavih
oči. Stran od njegovih oči, v katerih
je vedno divjala nevihta neukročenih
čustev. Stran od oči, ki sem jih
ljubila.
Nekako mi je uspelo najti
taksi. Naprej se je vse odvijalo, kot bi
bilo ovito v meglico. Le prizor se
mi je vedno znova prikazoval pred očmi,
nikakor si ga nisem mogla izbiti iz
glave.
Ko sem se pripeljala do
doma, sem taksistu izročila zmečkan
bankovec in stekla. Takoj ko sem
prestopila hišni prag, sem planila v
jok, zdrvela v kopalnico ter začela
bruhati. Hotela sem izbruhati tudi vsa
čustva, ki sem jih čutila do Carla, a
ni bilo tako preprosto.
Za menoj je pritekla
prestrašena mama, ki je kričala, če je
vse v redu. Pokleknila je k meni, me
posedla v svoje naročje in začela
zibati kot majhnega dojenčka. Solze so
mi drle po licih in glasno sem hlipala.
Tao je slonel med vrati
in me zaskrbljeno gledal, a sem vsakič,
ko sem jima skušala povedati, kaj se je
zgodilo, le še bolj zajokala. Mama me je
mirila in mi v uho šepetala, da bo vse
še dobro, a bala sem, da ne bo.
Kako sem lahko bila tako
slepa?! Seveda ni obstajala možnost, da
bi me on res ljubil. Zato je na koncu
poljubljal Nino.
***
Zjutraj mi je mami dala
dovoljenje, da bi ostala doma, vendar
nisem hotela usmiljenja. Hrana mi ni
dišala, zato sem se le oblekla in šla.
Med potjo v šolo sem
razmišljala o včerajšnjih dogodkih.
Bilo je takoj po pouku in sprehajala sva
se po gozdu. Odpeljala sem ga na majhno
jaso. Sredi nje je stala stara lipa, na
kateri se je zibala gugalnica. To je bil
moj kotiček. Dvignil me je in posadil na
gugalnico ter me začel poganjati. Smejala
sem se svoji sreči. Nato je gugalnico
ustavil in stopil predme.
»Ljubim te,« je šepnil
tako nežno, da mi je srce začelo glasno
razbijati. Nato je poljubil moje lice. V
trenutku sva si izmenjala več kot tisoč
misli.
Nisem mogla – nisem
hotela – verjeti, da se je vse to
končalo. Srce me je bolelo, v njem je
zevala ogromna praznina.
Teden se je vlekel. Nisem
hotela jesti, nisem se hotela smejati,
nisem imela volje do življenja. Le
plesala sem. Plesala, plesala in plesala.
S koncem tedna je
nastopil trenutek slovesa. Carlov obraz
je bil ob slovesu prežet z bolečino.
Hotel se je z menoj pogovoriti, vendar
sem se mu neprestano izmikala. Nina ga je
osvajala, a ji je naravnost povedal, da
noče ničesar imeti z njo. Nisem si
mogla pomagati, a zaradi tega sem bila
vesela.
