OSNOVNI PODATKI O KNJIGI:

Avtorica: MIA ČABRAJA

Fantazijski roman

64 strani, A5 format

Redna cena: 17,90 EUR

Za naročilo knjige oziroma morebitna dodatna pojasnila smo vam na voljo na tel: 01/756 98 62 ali na e-naslovu: smar-team-narocila@amis.net.

 

POVZETEK VSEBINE:

Otroštvo naše glavne junakinj Klare zaznamuje prometna nesreča, v kateri izgubita življenji njena starša. Četudi bi lahko ostala pri stricu, se nesrečna najstnica odloči za pobeg - vse preveč spominov na strahotno tragedijo jo obkroža pri njem. Tako se ponoči izmuzne in zbeži v neznano. Hodi in hodi, ko nenadoma ugotovi, da je vse, kar jo obkroža, nenavadno in povsem drugačno od tistega, česar je bila vajena - zdi se prav čudežno. Ravno tako je čudežno tudi mesto, v katerega jo zanese - Mesto knjig, kjer spozna svojega novega sopotnika, mačka Benija, s katerim ju čaka še mnogo presenetljivih dogodivščin. Naj vam namignemo - posrkalo ju bo v eno od knjig in znašla se bosta v svetu Alice v čudežni deželi, za nameček pa bosta na samorogih pojezdila najprej do dvorca razvajene kraljične, nato pa tudi do ledene dežele, kateri vlada zlobni časovnik ... Bo Klari uspelo premagati ga?

 

IZSEK IZ KNJIGE:

V sanjah se je Klari prikazal nepoznan in nežen glas, ki je dejal:

»Ko bosta želela priti iz te knjige, bosta morala narediti dobro delo. Pomagajta si s pisalom.«

Zjutraj ju je zbudilo oglašanje konjev. V bistvu samorogov.

Klara ni mogla verjeti svojim očem. Samorogi? O njih sta ji vedno pravila njena pokojna starša. Tako neznosno ju je pogrešala!

A zdaj pa naprej k zgodbi. Samorogi … Bili so prelepi. Imeli so lepo, gosto in skodrano grivo, vsak drugačnega odtenka. Bili so beli ali rumenkasto rjavi. Rogovi na sredini čela so se jim zelo svetlikali in bleščali. Nekateri od njih so imeli tudi krila. V grivi je imela večina prelepe cvetove vseh barv in oblik. Bilo je, kot bi vstopil v kakšno pravljico, le da je bilo to, kar sta videla, resnično. Potrjujem vam, samorogi so resnični.

Naša dva obiskovalca (Klara in Beni) sta se odpravila bližje k njim. Samorogi so se pustili božati. Imeli so tako mehko grivo. Tudi jahati so se pustili. Sami so se sklonili, da je lahko Klara splezala na hrbet enega od njih. Nato je k njej v naročje skočil še Benny. Klara ni še nikoli jahala konja, kaj šele samoroga. Ampak ni bilo tako težko. Z malo vaje sta s samorogom že galopirala.

Prišli so do morja. Klara je napisala, da bi bila rada oblečena v kopalke in – PUF! – že so bile na njej. Pognala se je v morje ter malo zaplavala. Beni je ostal na obali in čuval nalivnik ter se malo poigraval z njim in ga poskušal odpreti, samorog pa je stal zraven njega in hrzal. Začela sta se loviti. Težko je bilo reči, kdo je hitrejši. Beni je bil zelo hiter, a majhen. Samorog pa je bil večji.

Po pol ure veselega čofotanja in lovljenja so se odpravili naprej. Klara se je spomnila na svoje sanje in o njih povedala Beniju. Ta je samo po mačje skomignil in rekel:

»S tem se bova ubadala kasneje. Poglej, pred nama je VELIKANSKA palača!«

In so šli dalje.

Prispeli so do lepe palače. Bila je OGROMNA. Bila je zlata in bela in srebrna. Imela je dva visoka stolpa. In dvižni most, ki je bil, na njuno srečo, spuščen. Zastava na najvišjem stolpu je bila rožnata. Klara je samoroga privezala k bližnjemu drevesu, sama pa z Benijem in radovednosti potrkala na vrata. Želela je vedeti, kdo živi v palači. Pa tudi ogledati si je hotela notranjost. In mogoče ju tu čaka dobra stvar, ki bi jo lahko storila ter se tako vrnila nazaj v knjižnico, ven iz pravljičnega v resnični svet.

Odprl jima je moški v črni obleki s črnim metuljčkom. Na sredini njegove ozke glave je bila pleša. V roki je držal pozlačen pladenj s srebrnim kozarcem. Klara je sklepala, da je bil služabnik.

 »Kdo sta in kaj hočeta?« ju je vprašal s tečnim glasom.

Predstavila sta se in se zlagala, da sta dvorna norčka. Služabniku se nista zdela preveč smešna, a ju je vseeno spustil naprej. Kaj češ, ukazi kralja in kraljice so včasih čudni in nenavadni.

Palača je bila gromozanska. V notranjosti je bilo obešenih vsaj dvesto umetniških slik – in to samo v eni sobi! Do treh zlatih in žametno oblazinjenih prestolov je vodilo točno sto stopnic. Tla so bila iz čistega zlata. Videti je bilo, kot da vladarji palače razmetavajo z denarjem. Tu je bilo vse polno zlata in srebra – z njim bi lahko kupili hrano za vso Kitajsko. Kaj Kitajsko, za cel svet!

Na prestolu čisto na desni je sedel kralj, vsaj tako sta sklepala. Imel je rdeče žametno ogrinjalo in zlate čevlje. Na glavi je imel preveliko krono z dragulji in s smaragdi. Na bradi je imel sivo bradico.

V sredini je sedela kraljica, s prav tako ogromno krono ter vijolično svileno obleko, poslikamo s cvetlicami, ki je segala čisto do tal. Imela je popoln obraz, ki je izžareval strogost in resnost. Zraven kraljice je sedela še očitno zdolgočasena kraljična, ki je bila malo mlajša od Klare. Na vrhu njene kodraste glave je stala majhna zlata kronica. Njena oblekica je bila prekrita z biserčki.

»Maaaama! Kdo sta ta dva?!« je zatečnarila kraljična.

Kraljica ju je šele zdaj opazila.

»Ne vem, ljubica,« je z mirnim glasom odvrnila, »upam samo, da ne prodajata knjig. Saj veš, da jih iz dna duše sovražim.«

Tudi kralj je bil zdaj bolj pozoren nanju. Vprašal je:

»Kdo sta in kaj hočeta?«

Klara se je priklonila in s tresočim glasom natvezla tisto, kar je prej naivnemu služabniku.

»Iz sosednje dežele so me poslali,« je pojasnila.

Kralj je imel rad štose in čarovnije, zato se je udobno namestil in jima ukazal, naj začneta.

Klaro je zgrabila panika. Ni vedela, kaj naj počneta. Beni se je malo pretegnil, nato pa zanalašč padel. Kraljična se je malo zasmejala, na kralja in kraljico pa ni pustil vtisa. Klara je povedala nekaj šal, a tudi te nikomur niso bile všeč. Klara in Beni sta že hotela iti, a mali kraljični sta bila všeč. Hotela je, da se z njo igrata.

Šli so v njeno sobo. Bila je ogromna in vsa rožnata. Imela je veliko puhasto preprogo in nešteto blazin na postelji. O, blazine! Le kaj zdaj počne njen stric? Ali jo išče? Klaro je zapekla slaba vest. Navsezadnje mu je umrl brat, zdaj pa mu je zbežala še edina nečakinja.

»Gremo se igraaaaaat!« je težila Anastazija, kot je bilo kraljični ime.

In so se igrali. Klara je predlagala, da bi risali. A Anastazija je rekla, naj se raje igrajo s punčkami.

»Ampak jaz bi raje risala. Narisala ti bom ponija,« je rekla Klara.

Anastazija se je začela dreti in na koncu so se morali igrati samo tisto, kar je želela razvajena kraljična. Klara je imela tega počasi že zadosti.

Deklica je poskusila sebe in Benija odčarati iz gradu, a ni šlo. Poskusila je še enkrat, a ni delovalo. Zato sta po veličastni večerji počakala, da so vsi zaspali, nato pa se mimo spečih stražarjev izmuznila iz dvorca.