Otroštvo
naše glavne junakinj Klare zaznamuje
prometna nesreča, v kateri izgubita
življenji njena starša. Četudi bi
lahko ostala pri stricu, se nesrečna
najstnica odloči za pobeg - vse preveč
spominov na strahotno tragedijo jo
obkroža pri njem. Tako se ponoči
izmuzne in zbeži v neznano. Hodi in
hodi, ko nenadoma ugotovi, da je vse, kar
jo obkroža, nenavadno in povsem
drugačno od tistega, česar je bila
vajena - zdi se prav čudežno. Ravno
tako je čudežno tudi mesto, v katerega
jo zanese - Mesto knjig, kjer spozna
svojega novega sopotnika, mačka Benija,
s katerim ju čaka še mnogo
presenetljivih dogodivščin. Naj vam
namignemo - posrkalo ju bo v eno od knjig
in znašla se bosta v svetu Alice v
čudežni deželi, za nameček pa bosta
na samorogih pojezdila najprej do dvorca
razvajene kraljične, nato pa tudi do
ledene dežele, kateri vlada zlobni
časovnik ... Bo Klari uspelo premagati
ga?
IZSEK IZ
KNJIGE:
V sanjah se je Klari
prikazal nepoznan in nežen glas, ki je
dejal:
»Ko bosta želela priti
iz te knjige, bosta morala narediti dobro
delo. Pomagajta si s pisalom.«
Zjutraj ju je zbudilo
oglašanje konjev. V bistvu samorogov.
Klara ni mogla verjeti
svojim očem. Samorogi? O njih sta ji
vedno pravila njena pokojna starša. Tako
neznosno ju je pogrešala!
A zdaj pa naprej k
zgodbi. Samorogi … Bili so prelepi.
Imeli so lepo, gosto in skodrano grivo,
vsak drugačnega odtenka. Bili so beli
ali rumenkasto rjavi. Rogovi na sredini
čela so se jim zelo svetlikali in
bleščali. Nekateri od njih so imeli
tudi krila. V grivi je imela večina
prelepe cvetove vseh barv in oblik. Bilo
je, kot bi vstopil v kakšno pravljico,
le da je bilo to, kar sta videla,
resnično. Potrjujem vam, samorogi so
resnični.
Naša dva obiskovalca
(Klara in Beni) sta se odpravila bližje
k njim. Samorogi so se pustili božati.
Imeli so tako mehko grivo. Tudi jahati so
se pustili. Sami so se sklonili, da je
lahko Klara splezala na hrbet enega od
njih. Nato je k njej v naročje skočil
še Benny. Klara ni še nikoli jahala
konja, kaj šele samoroga. Ampak ni bilo
tako težko. Z malo vaje sta s samorogom
že galopirala.
Prišli so do morja.
Klara je napisala, da bi bila rada
oblečena v kopalke in – PUF! – že
so bile na njej. Pognala se je v morje
ter malo zaplavala. Beni je ostal na
obali in čuval nalivnik ter se malo
poigraval z njim in ga poskušal odpreti,
samorog pa je stal zraven njega in hrzal.
Začela sta se loviti. Težko je bilo
reči, kdo je hitrejši. Beni je bil zelo
hiter, a majhen. Samorog pa je bil
večji.
Po pol ure veselega
čofotanja in lovljenja so se odpravili
naprej. Klara se je spomnila na svoje
sanje in o njih povedala Beniju. Ta je
samo po mačje skomignil in rekel:
»S tem se bova ubadala
kasneje. Poglej, pred nama je VELIKANSKA
palača!«
In so šli dalje.
Prispeli so do lepe
palače. Bila je OGROMNA. Bila je zlata
in bela in srebrna. Imela je dva visoka
stolpa. In dvižni most, ki je bil, na
njuno srečo, spuščen. Zastava na
najvišjem stolpu je bila rožnata. Klara
je samoroga privezala k bližnjemu
drevesu, sama pa z Benijem in
radovednosti potrkala na vrata. Želela
je vedeti, kdo živi v palači. Pa tudi
ogledati si je hotela notranjost. In
mogoče ju tu čaka dobra stvar, ki bi jo
lahko storila ter se tako vrnila nazaj v
knjižnico, ven iz pravljičnega v
resnični svet.
Odprl jima je moški v
črni obleki s črnim metuljčkom. Na
sredini njegove ozke glave je bila
pleša. V roki je držal pozlačen
pladenj s srebrnim kozarcem. Klara je
sklepala, da je bil služabnik.
»Kdo sta in kaj
hočeta?« ju je vprašal s tečnim
glasom.
Predstavila sta se in se
zlagala, da sta dvorna norčka.
Služabniku se nista zdela preveč
smešna, a ju je vseeno spustil naprej.
Kaj češ, ukazi kralja in kraljice so
včasih čudni in nenavadni.
Palača je bila
gromozanska. V notranjosti je bilo
obešenih vsaj dvesto umetniških slik
– in to samo v eni sobi! Do treh zlatih
in žametno oblazinjenih prestolov je
vodilo točno sto stopnic. Tla so bila iz
čistega zlata. Videti je bilo, kot da
vladarji palače razmetavajo z denarjem.
Tu je bilo vse polno zlata in srebra –
z njim bi lahko kupili hrano za vso
Kitajsko. Kaj Kitajsko, za cel svet!
Na prestolu čisto na
desni je sedel kralj, vsaj tako sta
sklepala. Imel je rdeče žametno
ogrinjalo in zlate čevlje. Na glavi je
imel preveliko krono z dragulji in s
smaragdi. Na bradi je imel sivo bradico.
V sredini je sedela
kraljica, s prav tako ogromno krono ter
vijolično svileno obleko, poslikamo s
cvetlicami, ki je segala čisto do tal.
Imela je popoln obraz, ki je izžareval
strogost in resnost. Zraven kraljice je
sedela še očitno zdolgočasena
kraljična, ki je bila malo mlajša od
Klare. Na vrhu njene kodraste glave je
stala majhna zlata kronica. Njena
oblekica je bila prekrita z biserčki.
»Maaaama! Kdo sta ta
dva?!« je zatečnarila kraljična.
Kraljica ju je šele zdaj
opazila.
»Ne vem, ljubica,« je z
mirnim glasom odvrnila, »upam samo, da
ne prodajata knjig. Saj veš, da jih iz
dna duše sovražim.«
Tudi kralj je bil zdaj
bolj pozoren nanju. Vprašal je:
»Kdo sta in kaj
hočeta?«
Klara se je priklonila in
s tresočim glasom natvezla tisto, kar je
prej naivnemu služabniku.
»Iz sosednje dežele so
me poslali,« je pojasnila.
Kralj je imel rad štose
in čarovnije, zato se je udobno namestil
in jima ukazal, naj začneta.
Klaro je zgrabila panika.
Ni vedela, kaj naj počneta. Beni se je
malo pretegnil, nato pa zanalašč padel.
Kraljična se je malo zasmejala, na
kralja in kraljico pa ni pustil vtisa.
Klara je povedala nekaj šal, a tudi te
nikomur niso bile všeč. Klara in Beni
sta že hotela iti, a mali kraljični sta
bila všeč. Hotela je, da se z njo
igrata.
Šli so v njeno sobo.
Bila je ogromna in vsa rožnata. Imela je
veliko puhasto preprogo in nešteto
blazin na postelji. O, blazine! Le kaj
zdaj počne njen stric? Ali jo išče?
Klaro je zapekla slaba vest. Navsezadnje
mu je umrl brat, zdaj pa mu je zbežala
še edina nečakinja.
»Gremo se igraaaaaat!«
je težila Anastazija, kot je bilo
kraljični ime.
In so se igrali. Klara je
predlagala, da bi risali. A Anastazija je
rekla, naj se raje igrajo s punčkami.
»Ampak jaz bi raje
risala. Narisala ti bom ponija,« je
rekla Klara.
Anastazija se je začela
dreti in na koncu so se morali igrati
samo tisto, kar je želela razvajena
kraljična. Klara je imela tega počasi
že zadosti.
Deklica je poskusila sebe
in Benija odčarati iz gradu, a ni šlo.
Poskusila je še enkrat, a ni delovalo.
Zato sta po veličastni večerji
počakala, da so vsi zaspali, nato pa se
mimo spečih stražarjev izmuznila iz
dvorca.
