OSNOVNI PODATKI O KNJIGI:

Avtorica: Stella Kos

Izpovedni roman

148 strani, A5 format

Redna cena: 19,50 EUR

Spletna cena - s 25% popusta: 14,62 EUR

Za naročilo knjige oziroma morebitna dodatna pojasnila smo vam na voljo na tel: 01/756 98 62 ali na e-naslovu: smar-team-narocila@amis.net.

POVZETEK VSEBINE:

Pretresljiva zgodba mlade Nike, ki zaradi želje, da bi se vključila med vsrtnike, podleže sprva navidez nedolžnemu hujšanju, a se le-to kaj kmalu sprevrže v resno motnjo prehranjevanja, je neolepšana refleksija krutega vsakdana naših mladostnikov. Četudi se o tovrstnih težavah še vedno ne govori dovolj oziroma se jih bolj ali manj zavestno potiska v ozadje, so motnje prehranjevanja vsekakor resna in še kako razširjena svarnost in skrajni čas je, da jih kot take tudi sprejmemo in se z njimi ustrezno spopademo.

Beseda avtorice:

Knjiga temelji na resnici; zgodba je sicer izmišljena, vendar so vanjo vpleteni resnični dogodki. Pred začetkom pisanja sem se pogovarjala z mnogimi dekleti, žrtvami nasilja – zgodba namreč govori o modernem nasilju, nasilju današnjega sveta, pri čemer nimam v misli fizičnega nasilja, temveč psihično, ki je lahko še bolj boleče in na svojstven način grozovitejše; o nasilju današnje družbe, že skrajno izrojenega kapitalističnega sveta, v katerem skoraj vse temelji na denarju in zaslužku, sveta, ki se skuša okoristiti prav z vsakim od nas, čeprav se tega morda niti ne zavedamo.

Zgodba sicer ponuja tudi rešitev, kako nasilje ustaviti; kako zajeziti pritisk nad mladimi, predvsem nad dekleti, ki si želijo uspeti v svetu mode, od katerih naročniki in modne agencije skoraj praviloma – z redkimi izjemami – pričakujejo naravnost nemogoče, jih silijo v skrajnosti, kar za seboj pušča strahotne posledice, celo smrt.

 

IZSEK IZ KNJIGE:

Nika je okamnelo strmela predse, v negibno telo na postelji. Bila je Anja. Kot v morastih sanjah je stopila k postelji in se prisiljeno nasmehnila. Zakaj se ni obrnila in zbežala, kot ji je narekoval nek notranji glas, ni vedela, bilo je, kot bi njeno početje usmerjal nekdo drug.

Dekle je počasi odprlo oči, ki so počivale globoko v vdrtih jamicah, in se zazrlo vanjo. Na glavi je imela komaj še kaj las in na njih se je svetil narastek. Previdno je dvignila roko in ji nakazala, naj sede. Nika je opazila, da ima povita zapestja.

»Hotela sem se ubiti,« je tiho dejala Anja, ko je opazila njen pogled. »Na žalost so me tiste kmetice videle in rešile, zdaj sem pa pod stalno kontrolo. Ničesar več ne morem sama; ne pustijo mi bruhati, hranijo me po cevkah, ker imam uničen požiralnik. Lajf je eno samo sranje, ti povem!«

Nika si ni mogla pomagati, da ne bi strmela v njena usta – namesto zob so se vrstile praznine, kar nekaj jih je bilo. Videti je bilo grozljivo.

Anja je pojasnila: »Bili so tako uničeni od kisline, da so mi jih populili, in sedaj lahko samo molim, da mi bo socialna plačala umetne.«

»Kako si?« je končno spregovorila tudi Nika.

»To je eno samo sranje in ne vidim več nobenega smisla življenja. Zdaj, ko je že prepozno, mi je žal, da sem sploh začela s tem. Če bi vedla, kaj vse bo to prineslo za seboj, niti pomislila ne bi na hujšanje. Lajf sem si uničila, sebi in svoji družini in … Nočem, da se to zgodi tudi tebi.« Ob teh besedah se je žalostno zazrla v Niko in se je rahlo dotaknila s koščenimi prsti.

»Prosim te, Nika, ne uniči se, kot sem se jaz, prosim, nehaj stradati, začni živet normalno.«

»Dovolj bo,« je rekla sestra, ki je v tistem vstopila v sobo in se približala postelji, »počivati mora.«

Anja je poiskala Nikine oči. »Premisli,« je dejala proseče, »premisli in odloči se živeti,« je zašepetala že popolnoma izčrpano.

Nika se je slišala reči: »Prisežem, nehala bom!« Nato je odšla iz sobe.

Opotekajoče se je odpravila do avtobusne postaje. Doma se je zaklenila v svojo sobo in vključila tehtnico.

Petinštirideset kilogramov!

Globoko je vdihnila, ko je zagledala tako dolgo pričakovan napis. Zdaj bo lahko resnično prenehala s stradanjem, njeno življenje bo zopet normalno, tudi z Janom bosta lahko uredila stvari …

Toda še zdaleč ni bilo tako preprosto, kot je upala; anoreksija jo je imela v svojih rokah in je ni hotela izpustiti … Kot spirala jo je vedno bolj vlekla vase.