OSNOVNI PODATKI O KNJIGI:
Avtorica: Alja Suljić
Izpovedno ljubezenski roman
60 strani, A5 format
Redna cena: 15,81 EUR
Spletna cena - s 25% popusta: 11,86 EUR
Za naročilo knjige oziroma morebitna dodatna pojasnila smo vam na voljo na tel: 01/756 98 62 ali na e-naslovu: smar-team-narocila@amis.net.
POVZETEK VSEBINE:
Lana je plaha osnovnošolka, pogosto tudi tarča posmeha vrstnikov. A nekega dne na sprehodu doživi nekaj nenavadnega: čudovito petje neznane ptice jo skorajda uroči in v njej sproži dotlej neznana občutja. Nenadoma se, kot bi bila druga oseba, odločno spopade z ovirami in ugotovi, da je življenje vendarle mnogo preprostejše, kot je domnevala - tudi v ljubezni.
IZSEK IZ KNJIGE:
Vedela je, da bo Tilen tam, tako kot je bil zadnjič. Da bodo njegove oči zrle vanjo in da jo bo samo s prisotnostjo obvaroval pred propadom.
Lana je še zadnjič vadila v svoji sobi. Nato je sedla v avtomobil, ki jo je odpeljal v veliko dvorano, v kateri naj bi se odvijalo tekmovanje.
Tam se je že zbralo ogromno mladih pevcev in pevk približno njene starosti. Vsi so jo gledali zviška. Vsi so na obrazih kazali pomembnost. Vsi so prezirali svoje nasprotnike, svojo konkurenco.
Lana pa ne. Lana je vse spoštovala. Spomnila se je tistega ptiča in Čarlija. Ptič ni zvenel samovšečno. Ali vzvišeno. Kar je pomenilo, da tudi ona ne sme, če hoče ljudi tako navdušiti, kot je njo neznana ptica.
Počakati je bilo treba, da so gledalci posedli in se pripravili. Vključno s Tilnom in njegovo sestro.
Prva na vrsti je bila mlada svetlolasa pevka. Bila je lepa, a Nini ni segla do kolen. Njen glas je bil lep, natančen, čist, a nič posebnega. Niti malo ni spominjal na način tiste ptice v gozdu.
Sledil ji je črnolasi fant. On je zvenel zelo dobro! Glas se je razširil po vsej dvorani in množica mu je z veseljem prisluhnila. Lana je bila navdušena.
Njemu je sledila mala očalarka z rjavimi kratkimi lasmi in velikim nosom. Tudi ona ni bila slaba.
Lana je pomislila, ali sploh ima kakšno možnost proti tako dobrim pevcem. Nekateri so bili resnično dobri. Nekateri bi mogoče bili kos celo Nini.
Prišel je njen trenutek. Lana je zakorakala na oder in se nasmehnila občinstvu.
»Dajmo, Lana!« je kriknil Tilen.
Lana je v tistem trenutku zrasla za nekaj centimetrov. Pomislila je …
Mogoče so bili vsi tisti pred njo boljši od nje. Mogoče imajo boljše glasove, mogoče je bil boljši njihov nastop. Niso pa imeli tistega, kar je imela Lana. Tilna, ki bi bil prepričan v njih, kot je bil vanjo.
In ta misel je dvignila njeno samozavest. Mikrofon je podržala pred usti.
Zaslišala se je spremljevalna glasba. Zajela je sapo in izpustila prvi ton. Njen glas je veselo pel melodijo pesmi. Glas je vodila tista želja po osrečevanju ljudi. V tem primeru je imela približno tako pomembno vlogo kot začimbe v juhi. Glas se je tako kot pri črnolascu razlezel preko dvorane. Zgrešila je ton ali dva, a se tega ni dalo opaziti. Tako je vsaj sklepala po izrazu na Tilnovem obrazu.
Zaključila je. Glasba v ozadju je počasi pojenjala. Ona pa se je na koncu veselo in ponosno priklonila.
Ljudje so navdušeno ploskali. Tilen je bil, kot zadnjič, zopet prvi na nogah. In zadnji na sedežu.
Lana je bila vsa iz sebe, ko je zapustila oder. Za seboj je pustila neverjeten vtis na občinstvo. Zdelo se ji je, da ji je uspelo tisto, kar si je tako zelo želela – zbuditi navdih v poslušalcih. Torej je bil njen cilj končno izpolnjen. Kar si je zamislila, to je storila. In uspelo ji je. Zdaj ji je bilo čisto vseeno za zmago.
Tilen!
Kaj neki si je mislil o njenem nastopu? Je bil zadovoljen? In če mu ni bil všeč? Je opazil zgrešene tone?
S takimi vprašanji se je ubadala vse do trenutka, ko so na oder poklicali vse tekmovalce, da bi razglasili rezultate.
Vsi so bili živčni. Tista njihova vzvišenost in zastrašujoč ponos sta izginila.
Samo živčnost je ostala.
Lana je tiho upala … da pa je mogoče vseeno zmagala. Da je vseeno prepričala žirijo.
»Veseli nas,« je v mikrofon rekel bled in sivolas moški, »da ste se nam pridružili na tako krasnem dogodku, kot je to tekmovanje danes.«
Konec. Tudi Lana je postala živčna.
Zakaj morajo na vseh razglasitvah tako nesramno zavlačevati z rezultati in s tem zbujati tisti nadležni občutek vznemirjenosti?!
Srce je bilo hitreje.
»Danes smo imeli priložnost slišati kar nekaj nadarjenih glasov. A to je pač tekmovanje, zatorej je bila naša dolžnost med temi mladimi nadarjenimi pevci izbrati tiste tri najboljše.«
Čemu tako dolgi odmori med stavki?
»Tretje mesto …«
Srca so poskočila.
»Lucija Bralec!«
Dekletce z očali, katere ime je bilo očitno Lucija, je stopila pred konkurente in prevzela nagrado. Elegantno se je priklonila in se postavila nazaj med sotekmovalce.
»Drugo mesto …«
Nekateri so za hrbti prekrižali prste, drugi so sklepali zapestja, nekateri pogledovali proti stropu.
»Lana Tomčič!«
Lana je v stotinki sekunde spoznala nekaj dejstev:
Da je Lana Tomčič ona.
Da je razočarana nad sabo.
In da je Tilen spet na nogah.
Samozavestno je stopila po nagrado in se postavila nazaj v vrsto.
»In prvo mesto …«
Pravzaprav obstaja dobra stran drugega mesta. Rešen si pritiska, ki nastane, preden razglasijo prvo mesto.
»Jan Plečnik!«
Črnolasec je z nasmehom prikorakal pred publiko in z veseljem prevzel velikansko nagrado.
Oh, kako si je Lana želela, da bi bila na njegovem mestu! Preprosto ni bilo pravično. Mogoče bi res morala stati na njegovem mestu.
